Jedro

V konkretni zadevi je bil upravni postopek prekinjen, zato je prvostopenjski organ napačno uporabil določbe ZUP s tem, ko je izdal izpodbijano odločbo, ne da bi pred tem odločil, da se prekinjeni postopek nadaljuje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se delna odločba Občinskega inšpektorata Mestne občine Koper številka 0611-69/2011 z dne 10. 7. 2014 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15-ih dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora na zemljišču s parcelno številko 720/4 k.o. A. v križišču s kategorizirano javno potjo številka 677141 takoj dvigniti kovinsko zapornico, da ta ne bo več ovirala in ogrožala prometa na javni poti. Odločil je, da se javnemu podjetju B. odredi, da naloženo obveznost izvrši takoj.

V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je dne 26. 9. 2011 v prisotnosti tožnika opravil ogled na kraju samem, kjer je bilo ugotovljeno, da je tožnik na kategorizirano javno pot številka 677831 Boršt - Jurinčiči v križišču s kategorizirano javno potjo številka 677141 postavil kovinsko zapornico in žično ograjo. Na podlagi teh ugotovitev je 27. 9. 2011 izdal odločbo, naj ovire odstrani, zoper katero se je tožnik pritožil in v pritožbi navajal, da je v zvezi z zemljiščem s parcelno številko 720/4 k.o. A. na pristojnem Okrajnem sodišču v Kopru vložena lastninska tožba. Zaradi tega je občinski inšpektor do rešitve predhodnega vprašanja s sklepom z dne 30. 1. 2012 postopek prekinil, v istem sklepu pa je bilo tožniku naloženo, da do rešitve predhodnega vprašanja na zemljišču s parcelno številko 720/4 k.o. A. ne sme spreminjati stanja javne poti številka 677831 oziroma ga ohraniti tako, kot je bilo na dan 28. 9. 2011, to pomeni, da mora ostati zapornica dvignjena. Pri kontrolnem pregledu dne 4. 7. 2014 pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik zapornico ponovno spustil in je inšpektor na kraju samem v prisotnosti tožnika opravil ogled in ugotovil, da se dejstva v inšpekcijskem postopku niso spremenila, kar pomeni, da je zemljišče s parcelno številko 720/4 k.o. A. kategorizirana javna pot, v naravi je zemljišče javno dobro, kategorizirana javna pot številka 677831 Boršt - Jurinčiči pa je po prikazu parcele GURS, Območna geodetska uprava Koper vpisana v katastrski načrt. Sodišče še ni pravnomočno odločilo o lastninski tožbi na zemljišču s parcelno številko 720/4 k.o. A. Inšpektor je tožniku odredil takojšnjo odstranitev zapornice, tožnik odredbe ni hotel izvršiti, zato je inšpektor odredil javnemu podjetju B. takojšnjo odstranitev ovir na omenjeni javni poti. Prvostopenjski organ se sklicuje še na 4. točko prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem lahko pristojni organ po skrajšanem postopku odloči o zadevi, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katere se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da je med strankama sporno, ali je zapornica sploh postavljena na javni poti in je zato občinski inšpektorat s sklepom z dne 30. 1. 2012 inšpekcijski postopek prekinil do pravnomočne odločitve Okrajnega sodišča v Kopru v zadevi o lastninski tožbi. Kljub temu, da je inšpekcijski postopek prekinjen, je inšpekcijski organ izdal izpodbijano odločbo. V prekinjenem postopku organ tožene stranke ne bi smel izdati nobene odločbe niti delne ne. Če bi želel izdati kakršnokoli odločbo, bi moral najprej odločiti, da se prekinjeni postopek nadaljuje. Razen navedenega je občinski inšpektorat tudi zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Tožnik zatrjuje, da se sporna javna pot ne more stikati z javno potjo številka 677141, pri vrisu poti je prišlo do napake in je del parcele številka 720/4 k.o. A. dejansko njegova last in ne gre za javno pot in javno dobro. Zapornica ni postavljena na javni poti, ampak na zemljišču v zasebni lasti. Ravno zaradi tega poteka spor pred Okrajnim sodiščem v Kopru. Tožena stranka ne more biti v dobri veri in zaupati podatkom zemljiški knjigi in prikazu parcele, ki jo je pridobila s strani Območne geodetske uprave Koper. V konkretni zadevi načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko velja le za tretje dobroverne osebe. Tožnik tudi pojasnjuje, zakaj prvostopenjski organ ne bi smel izdati delne odločbe. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je bil postopek odstranitve kovinske zapornice prekinjen s sklepom z dne 30. 1. 2012, ko je bilo tožniku naloženo, da ne sme spreminjati stanja javne poti in ga mora ohraniti tako, kot je bilo na dan 28. 9. 2011, s čemer se je tožnik strinjal in se zoper ta sklep ni pritožil, kar pomeni, da je postal dokončen. Kovinska zapornica mora torej do pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja biti dvignjena, tožnik pa je kljub temu sklepu zapornico ponovno spustil. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, zakaj je po njenem mnenju zmotna trditev tožnika, da javna pot kategorizirana s številko 677831 ne vodi mimo parcel tožnika in pojasnjuje, zakaj je prvostopenjski organ izdal delno odločbo. Tožnik nima prav, ko navaja, da bi tožena stranka morala najprej odločiti, da se prekinjeni postopek nadaljuje, če bi hotela izdati kakršnokoli odločbo. To, da nima prav, izhaja iz 4. točke 144. člena ZUP, po kateri lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu. Po mnenju tožene stranke ne gre za nadaljevanje prekinjenega postopka, ampak za vzpostavitev stanja, kot je bilo na dan 28. 9. 2011. Nadalje tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju ne drži trditev, da je pri vpisu poti prišlo do napake in da je del parcele številka 720/4 k.o. A. dejansko last tožnika. Nadalje se sklicuje na to, da po prvem odstavku 11. člena Stvarnopravnega zakonika velja domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Trditev tožnika, da načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko velja le za tretje osebe, ne more pa veljati za stranki tega postopka, je pravno zmotna. V konkretnem primeru ni šlo za rešitev predhodnega vprašanja, kot zatrjuje tožnik, ampak za vzpostavitev stanja, kot je bilo na dan 28. 9. 2011. Nadalje tožena stranka še podrobno pojasnjuje, kakšna je narava delne in dopolnilne odločbe. Pojasnjuje tudi, zakaj je bilo potrebno odločati v skrajšanem postopku, saj gre za nujne ukrepe v javnem interesu. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi med drugim navaja, da je stališču, da v prekinjenem postopku organ tožene stranke ne bi smel izdati nobene odločbe, pritrdilo tudi upravno sodišče, ko je v sodbi opravilna številka III U 193/2014-14 z dne 9. 2. 2015 izrecno zapisalo, da prvostopenjski organ ne bi smel izdati nobene odločbe. Če pa bi želel izdati kakršnokoli odločbo, bi moral najprej odločiti, da se prekinjeni postopek nadaljuje. Nadalje pojasnjuje, zakaj niso bili podani pogoji, da se izda odločba v skrajšanem postopku zaradi nujnih ukrepov v javnem interesu. Tožnik še zatrjuje, da ne držijo navedbe, da mora do rešitve predhodnega vprašanja zapornica ostati dvignjena, saj je v sklepu o prekinitvi postopka navedeno, da mora biti stanje tako, kot je bilo na dan 28. 9. 2011, iz izreka sklepa pa ne izhaja, kakšno je bilo stanje na ta dan.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da tožnik ni upošteval odredbe inšpektorja v sklepu o prekinitvi postopka z dne 30. 1. 2012, da mora biti zapornica dvignjena, saj je bilo na kontrolnem pregledu dne 4. 7. 2014 ugotovljeno, da je tožnik zapornico ponovno spustil. Z izpodbijano odločbo je tako prvostopenjski organ ponovno odredil, da mora tožnik dvigniti kovinsko zapornico, čeprav je bilo o odstranitvi zapornice enkrat že odločeno z odločbo z dne 27. 9. 2011 in je v fazi pritožbe zoper to odločbo prvostopenjski organ postopek v tej zadevi prekinil. V sklepu o prekinitvi postopka pa je bilo določeno, da je potrebno ohraniti stanje tako, kot je bilo na dan 28. 9. 2011, tega dne je namreč tožnik naknadno odstranil zapornico. Kot pravilno navaja tožeča stranka, je sodišče v zadevi odstranitve prepreke na obravnavani poti med istima strankama v sodbi opr. št. III U 193/2014 z dne 9. 2. 2015 že zavzelo stališče, da je prvostopenjski organ tedaj z odločbo z dne 22. 4. 2014 odločil o isti stvari, v zvezi s katero je postopek še v teku s tem, ko je bil prekinjen in je bilo hkrati s sklepom o prekinitvi postopka naloženo, da mora biti stanje tako, kot je bilo na dan 28. 9. 2011, ko je bila zapornica odstranjena. Tako v postopku, ki je bil končan z navedeno sodbo, kot v obravnavanem postopku sodišče ugotavlja, da postopanje prvostopenjskega organa ni v skladu z določili ZUP, saj prvostopenjski organ ne bi smel izdati odločbe, če je bil inšpekcijski postopek v isti stvari prekinjen in se doslej ni nadaljeval. Sodišče se zato strinja s tožbeno navedbo, da v prekinjenem postopku prvostopenjski organ ne bi smel izdati nobene odločbe niti delne ne in če bi želel izdati kakršnokoli odločbo, bi moral najprej odločiti, da se prekinjeni postopek nadaljuje. V času prekinitve postopka pa ne teče rok za izdajo odločbe iz 222. člena ZUP in 256. člena ZUP, kot to določa tretji odstavek 153. člena ZUP, ki med drugim določa, da s prekinitvijo prenehajo teči vsi roki, določeni za procesna dejanja.

Ker se tožnik zoper sklep o prekinitvi postopka ni pritožil, to pomeni, da je ta postal dokončen in pravnomočen. Ta sklep pa ne vsebuje samo ugotovitev, da je postopek prekinjen, ampak hkrati nalaga tožniku tudi obveznost, da do rešitve predhodnega vprašanja ne sme spreminjati stanja javne poti oziroma ga mora ohraniti tako, kot je bilo na dan 28. 9. 2011. Sodišče je že v sodbi opr. št. III U 193/2014 z dne 9. 2. 2015 opozorilo na to, da če se postopek prekine, je smiselno, da se o tem izda tudi akt, če je to neogibno potrebno, da se začasno uredijo posamezna vprašanja, kot je v tem primeru. Že tedaj je opozorilo, da bi prvostopenjski organ praviloma moral skladno z 221. členom ZUP o tem izdati začasno odločbo. Navedeno določilo določa, da če je glede na okoliščine primera neogibno potrebo, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, se izda taka odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. V taki odločbi mora biti izrecno navedeno, da je začasna (prvi odstavek 221. člena ZUP). Začasna odločba se glede pravnih sredstev in izvršbe šteje za samostojno odločbo (četrti odstavek 221. člena ZUP). Iz izpodbijane odločbe sicer ni razvidno, da bi prvostopenjski organ izdal začasno odločbo, vendar se po mnenju sodišča sklep o prekinitvi postopka z dne 30. 1. 2012 lahko smiselno šteje, kot da ima značaj začasne odločbe, ker je s tem sklepom prvostopenjski organ ne samo prekinil postopek, ampak tudi naložil tožniku, da mora na poti ohraniti tako stanje, kot je bilo na dan 28. 9. 2011. Ker je prvostopenjski organ zoper ta sklep dal tudi možnost pritožbe, se lahko to šteje kot akt v smislu 221. člena ZUP. To pa pomeni, da tak akt ob izpolnjevanju vseh procesnih predpostavk postane tudi izvršljiv. Ta akt ima v drugi točki izreka po vsebini značaj samostojne odločbe (četrti odstavek 221. člena ZUP). Ko se bo izdala odločba o glavni stvari, se ta del izreka sklepa razveljavi (tretji odstavek 221. člena ZUP). Sodišče tudi pojasnjuje, da se tožena stranka ne more sklicevati na razloge iz 4. točke 144. člena ZUP. To, da je po tem določilu možno izdati odločbo v skrajšanem postopku, kadar gre za nujne v javnem interesu, ne more vplivati na to, da je bilo o tej zadevi s sklepom o prekinitvi postopka, ki ima v drugi točki izreka sklepa značaj začasne odločbe, začasno že odločeno.

Glede na navedeno sodišče meni, da je prvostopenjski organ napačno uporabil določbe ZUP o prekinitvi postopka, zato je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Prvostopenjski organ bo moral v ponovljenem postopku ugotoviti, ali so podani pogoji za nadaljevanje prekinjenega postopka in šele po tem bo lahko sprejel ustrezno odločitev. Ker je sodišče tožbi ugodilo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II. izreka: Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da mora tožena stranka v skladu z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na podlagi drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik.