Jedro

Sodišče lahko v skladu z določili ZKP posamezna procesna dejanja opravi tudi izven glavne obravnave, kot to na primer določa 337. člen zakona, pa tudi 15. člen ZKP, ki sodišču nalaga dolžnost, da si prizadeva, da se postopek izvede brez zavlačevanja. Z vidika obrambe je pomembno, da je obdolženec z vsebino dokaza, izvedenega izven glavne obravnave, naknadno ustrezno seznanjen in da mu je dana možnost, da se o njem ustrezno izreče. Združitev kazenskih postopkov namreč glede na določbo petega odstavka 32. člena ZKP ni obligatorna, saj iz zakonskega teksta izhaja, da sodišče tako ravna praviloma.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega M. D. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 315,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 23420/2019 z dne 22. 3. 2021 obdolženega M. D. pod točko I izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 mu je določilo kazen treh mesecev zapora, za vsako kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 pa mu je določilo po pet mesecev zapora, nakar mu je v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko mora plačati krivdno povzročene stroške iz 94. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe. Pod točko II izreka sodbe pa je sodišče prve stopnje iz razloga po 358. členu ZKP obdolženca oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da glede oprostilnega dela sodbe obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun, pri čemer pa mora plačati krivdno povzročene stroške iz 94. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in kršitve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, kršitve kazenskega zakona po prvi točki 372. člena ZKP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti vseh obtožb, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovorniki obdolženca v pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje storilo hudo kršitev določb kazenskega postopka, ko je dne 12. 10. 2020 izvedlo narok glavne obravnave, na katerega iz opravičenih razlogov nista pristopila obdolženec in tudi njegov zagovornik. Pristopil je le odvetniški pripravnik, ki glede na določila ZKP ne more zagovarjati obdolženca. Sodišče prve stopnje je pri tem nezakonito odločilo, da bo izven naroka zaslišalo ključne priče. S takim postopanjem je po mnenju zagovornikov sodišče prve stopnje ne samo kršilo določbe kazenskega postopka, ampak je obdolžencu tudi onemogočilo pravico do obrambe. Po vsebini zagovorniki s temi navedbami uveljavljajo pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Zagovorniki nimajo prav. Sodišče lahko v skladu z določili ZKP posamezna procesna dejanja opravi tudi izven glavne obravnave, kot to na primer določa 337. člen zakona, pa tudi 15. člen ZKP, ki sodišču nalaga dolžnost, da si prizadeva, da se postopek izvede brez zavlačevanja. Z vidika obrambe je pomembno, da je obdolženec z vsebino dokaza, izvedenega izven glavne obravnave, naknadno ustrezno seznanjen in da mu je dana možnost, da se o njem ustrezno izreče, kar je bilo obdolžencu glede na podatke spisa tudi omogočeno. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 12. 10. 2020 (list. št. 146) namreč izhaja, da je obdolženec na ta narok pristopil, namesto njegovega zagovornika pa je pristopil odvetniški kandidat. Vendar sodišče prve stopnje tega dne naroka ni opravilo in ga je preložilo, ob tem pa sklenilo, da se bodo tega dne iz razloga ekonomičnosti in smotrnosti postopka priče, ki so na ta narok vendarle pristopile, to so D. D., Z. T. in I. K., zaslišale izven naroka. Obdolženec je bil s tem seznanjen, saj je nato izjavil, da na zaslišanju ne bo navzoč, ker nima varstva za otroka (česar niti ni izkazal). Sodišče prve stopnje je nato naslednjo glavno obravnavo opravilo dne 24. 2. 2021, ki se je zaradi poteka trimesečnega roka (tretji odstavek 311. člena ZKP, kot je veljal v času odločanja)1 morala začeti znova (list. št. 199). Ob ponovni otvoritvi glavne obravnave je v skladu z določili ZKP ponovno izvedlo vse do takrat že izvedene dokaze. Tako zagovornik kot obdolženec sta bila ob ponovnem izvajanju dokazov navzoča in sta se pri tem seznanila tudi z vsebino izpovedb prič, ki so bile izven naroka zaslišane dne 12. 10. 2020, pri čemer sta se med drugim strinjala, da se zapisniki o zaslišanju teh prič preberejo. Po prebranih izpovedbah sta nato oba povedala, da želita, da se še neposredno zaslišita zgolj priči D. D. in Z. T., ne pa tudi priča I. K.. Sodišče prve stopnje je zato navedeni priči na naslednjem naroku dne 8. 3. 2021 zaslišalo ob navzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika, ki sta pričama tudi postavljala vprašanja, medtem ko je v soglasju z obdolžencem in njegovim zagovornikom izpovedbo I. K. le prebralo, saj njegovega neposrednega zaslišanja nista zahtevala. S takim postopanjem je sodišče prve stopnje obdolžencu nedvomno omogočilo aktivno uresničevanje njegove pravice do obrambe, zaradi česar zatrjevana kršitev določb postopka in kršitev pravice do obrambe ni podana.

6. Prav tako obdolžencu ni bila kršena pravica do obrambe v zvezi z izvajanjem dokazov v njegovo korist, ko naj bi po mnenju zagovornikov sodišče prve stopnje neutemeljeno in s pavšalno obrazložitvijo zavrnilo dokazne predloge obrambe. Predvsem izpostavljajo odločitev sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga po opravi poizvedb pri T. banki glede elektronskega načina plačevanja, češ da je to eden izmed ključnih dokazov, s katerim bi se lahko dokazalo, da obdolženec pri obravnavanih kaznivih dejanjih ni ravnal z direktnim naklepom. Vendar sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Če ugotovi, da predlagani dokaz ni v relevantni materialnopravni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali da ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom mogoče ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev ali okoliščin, pomembnih za razsojo, potem lahko izvedbo takega dokaza zavrne, ne da bi s tem kršilo pravico obdolženca do obrambe.

7. Iz podatkov kazenskega spisa in razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje relevantnost predlaganih dokazov obrambe, tudi glede oprave poizvedb pri T. banki glede postopka elektronskega načina plačevanja, presojalo v skladu z navedenimi kriteriji, zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov pa izčrpno in prepričljivo obrazložilo v točki 40 obrazložitve izpodbijane sodbe. Posebej je glede v pritožbi izpostavljenega dokaznega predloga po opravi navedenih poizvedb pri T. banki v drugem odstavku na strani 19 izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo, da dokazni predlog ni bil dovolj konkretiziran. Višje sodišče se s temi razlogi v celoti strinja in jih kot pravilne povzema. Dokazni predlog mora biti namreč substanciran tako, da je iz njega razvidno, katero določeno dejstvo želi obramba s predlaganim dokazom dokazati, čemur pa v obravnavanem primeru ni bilo zadoščeno, kot to pravilno ugotavlja sodišče sodišče prve stopnje. Sicer pa je ugotoviti, da glede na podatke spisa zagovorniki sedaj v pritožbi dodatno oziroma na novo navajajo, da bi se z izvedbo tega dokaza lahko dokazalo, da pri storitvi obravnavanih dejanj obdolženec ni ravnal z direktnim naklepom, take pritožbene navedbe pa odločitve sodišča prve stopnje, ki je predlagani dokaz utemeljeno zavrnilo, ne morejo spremeniti, še manj pa nadomestiti pomanjkljivega oziroma nepopolnega dokaznega predloga, zlasti ob upoštevanju, da po pravilnih razlogih izpodbijane sodbe že iz ostalih izvedenih dokazov zanesljivo izhaja, da je obdolženec pri vseh očitanih kaznivih dejanjih ravnal z direktnim naklepom. Očitana kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 17. členom ZKP zato ni podana.

8. Nadalje zagovorniki v pritožbi zatrjujejo še bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 32. člena ZKP, katero naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo, ker je postopek zaključilo brez, da bi odločilo o predlogu za združitev kazenskih postopkov oziroma brez, da bi počakalo na odločitev Okrožnega sodišča v Mariboru v drugi zadevi, v kateri je obdolženec predlagal združitev postopkov. Pri tem še tudi navajajo, da je sodišče prve stopnje predlog za združitev kazenskih postopkov samovoljno zavrnilo, čeprav glede na določila ZKP sploh ni pristojno za odločanje o predlogu za združitev.

9. Navedeno ne drži. Višje sodišče v celoti pritrjuje izčrpnim in pravilnim razlogom izpodbijane sodbe v točki 3 njene obrazložitve in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Zgoraj povzete pritožbene navedbe, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa teh razlogov ne morejo omajati. V zvezi s tem zagovorniki napačno in zato neutemeljeno navajajo, da naj bi sodišče prve stopnje predlog za združitev kazenskih postopkov zavrnilo, saj to iz podatkov spisa ne izhaja. Slednje je namreč v zvezi s tem celo poudarilo, da sámo za to odločitev niti ni pristojno, ker zagovorniki želijo predmetni kazenski postopek združiti s kazenskim postopkom, ki spada pod pristojnost okrožnega sodišča. Je pa upoštevalo njihove navedbe, da je obramba v tem drugem kazenskem postopku pred okrožnim sodiščem predlagala združitev postopkov, vendar tega pravilno ni štelo kot oviro za nadaljevanje predmetnega kazenskega postopka, še posebej ob upoštevanju, da je podoben predlog predhodno že bil zavrnjen. Združitev kazenskih postopkov namreč glede na določbo petega odstavka 32. člena ZKP ni obligatorna, saj iz zakonskega teksta izhaja, da sodišče tako ravna praviloma.2 Poleg tega pa citirana določba v nadaljevanju izrecno določa, da združitev postopkov ne pride v poštev, če bi to oteževalo uspešno izvedbo kazenskega postopka, če bi to bilo nesmotrno ali v nasprotju z drugimi tehtnimi razlogi. Pa tudi sicer morebitna (ne)združitev kazenskih postopkov z ničemer ne vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, kot to poskušajo prepričati zagovorniki. Zato je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ravnalo pravilno in zakonito, ko je s predmetnim kazenskim postopkom nadaljevalo, saj ga k temu zavezuje tudi 15. člen ZKP.

10. Zagovorniki v pritožbi uveljavljajo tudi kršitev kazenskega zakona po prvi točki 372. člena ZKP, pri čemer iz vsebine pritožbenih navedb izhaja, da navedeno kršitev kazenskega zakona uveljavljajo kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni mogoče. Kazenski zakon je kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali ga sploh ne uporabi, kar v obravnavani zadevi ni primer, višje sodišče pa ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

11. S preostalimi pritožbenimi navedbami zagovorniki grajajo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja. Svoje zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato višje sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe.

12. Bistvo pritožbe je v navajanju, da obdolženec glede vseh treh očitanih kaznivih dejanj ni vedel, da sporna potrdila o plačilu oziroma nakazilu niso pristna. V zvezi z očitanim kaznivim dejanjem goljufije, kot je opisano v točki I/1. izreka izpodbijane sodbe, storjenega na škodo I. K., zagovorniki ponavljajo obdolženčev zagovor, da je obdolženi plačilo oddal, vendar ni bilo izvršeno, ker ni prejel priliva, ki ga je upravičeno pričakoval, zaradi česar direktni naklep ni izkazan.

13. Take pritožbene navedbe je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje in pravilno zaključilo, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom, saj ima za to podlago v izpovedbi oškodovanca I. K., ki je potrjena z listinsko dokumentacijo, predvsem s potrdilom o nakazilu T. banke z dne 19. 6. 2018 in korespondence med obdolžencem in oškodovancem. V obravnavanem primeru je namreč bistveno, da je obdolženec oškodovanca s predložitvijo nepristnega potrdila o nakazilu zavedel, da mu je ta naročeno blago poslal, saj je verjel, da bo denar prejel, ker je bilo na potrdilu navedeno, da je plačilo poslano. Vendar plačila takrat ni prejel, niti ga ni prejel kljub kasnejšim pozivom, da naj naročene izdelke plača ali pa jih vrne, česar pa tudi ni storil. Sodišče prve stopnje je pri tem v točki 12 argumentirano pojasnilo, zakaj obdolžencu ne verjame, da je bilo potrdilo o nakazilu pristno, saj njegovo nadaljnje ravnanje, ko je oškodovancu ob njegovih prvih pozivih za plačilo odgovoril, da naj bi bilo plačilo nato izvedeno dne 28. 6. 2018 (in ne dne 19. 6. 2018, kot izhaja iz navedenega potrdila), kaže na to, da se je obdolženec zavedal, da predmetno potrdilo o nakazilu ni bilo pristno in je tako že ob naročilu ravnal z direktnim naklepom, nato pa oškodovancu še ob nadaljnjih pozivih za plačilo zatrjeval, da mu bo izdelke plačal oziroma da mu jih bo vrnil. S temi razlogi se višje sodišče v celoti strinja, pritožbena zatrjevanja, da je obdolženec ob vnosu plačilnega naloga pričakoval nakazilo denarja, do katerega nato ni prišlo, pa tega zaključka nikakor ne morejo omajati. V zvezi s tem je namreč sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe tehtno pojasnilo, zakaj obdolženec ni imel realne podlage pričakovati takega plačila, kot tudi, da je že v trenutku sklenitve posla vedel, da ne razpolaga z zadostnimi denarnimi sredstvi za plačilo, saj na transakcijskem računu nima dovolj sredstev. Zato ga zgolj na pavšalni ravni zatrjevani pričakovani prihodek ne more razbremeniti krivde za očitano kaznivo dejanje goljufije. Obdolženec tega sploh ni z ničemer izkazal, niti ni v tej smeri podal nobenega dokaznega predloga, zato zagovorniki s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje tega dejstva ni preverilo, ne morejo uspeti, zlasti ob upoštevanju, da je na potrdilu jasno navedeno, da naj bi bilo plačilo dne 19. 6. 2018 že poslano, kar pomeni, da naj bi bila s tem dnem transakcija že v teku, vendar pa glede na v izpodbijani sodbi opisan nadaljnji potek dogodkov ni bila. Zagovorniki sicer v zvezi s tem sedaj v pritožbi navajajo, da so glede postopka spletnega plačevanja predlagali opravo poizvedb pri T. banki, vendar iz podatkov spisa izhaja, da je bil tak predlog podan le v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko I/2. izreka izpodbijane sodbe (list. št. 216 in 217), pa še ta predlog po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni bil konkretiziran, kot je že bilo obrazloženo. Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje imelo v ostalih izvedenih dokazih povsem zadostno podlago za sprejem pravilne in argumentirane odločitve.

14. V zvezi z očitanim kaznivim dejanjem goljufije zagovorniki v nadaljevanju še navajajo, da obdolženec zaradi oškodovančevega prehitrega reagiranja, ko je kazensko ovadbo vložil že po preteku štirih tednov, ni imel možnosti, da bi zagotovil plačilo izdelkov oziroma da bi jih vrnil, oškodovanec pa rabljenih izdelkov ni želel prevzeti. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je oškodovanec ovadbo podal skoraj šest tednov po očitanem kaznivem dejanju, oškodovanec pa je obdolženca en mesec prosil, da naj naročene izdelke plača ali pa jih vrne, ne glede na to, da jih je uporabljal, obdolženec pa se je temu z različnimi izgovori izmikal, kot je to pojasnjeno v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Nadalje zagovorniki v pritožbi neutemeljeno navajajo še, da sodišče prve stopnje pri presoji direktnega naklepa ni upoštevalo, da je obdolženec že v letu 2019 v odvetniški družbi svojih zagovornikov deponiral denarna sredstva za poplačilo oškodovanca, ki je bil nato tudi poplačan. Zagovorniki s takimi pavšalnimi in z ničemer izkazanimi trditvami o predhodnem deponiranju denarnih sredstev pri odvetniški družbi, ne morejo omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje, ki je v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo, da četudi je bil oškodovanec kasneje (po uvedbi kazenskega postopka in torej po izvršitvi kaznivega dejanja) v celoti poplačan, to obdolženca kazenske odgovornosti (krivde) ne razbremenjuje, čemur višje sodišče v celoti pritrjuje.

15. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko zagovorniki grajajo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje glede kaznivih dejanj ponarejanja listin, opisanih pod točko I/2. izreka izpodbijane sodbe. Zagovorniki namreč v zvezi s tem zgolj pavšalno navedejo, da je dejansko stanje sodišče prve stopnje v tem delu napačno ugotovilo, ker ni pridobilo nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je obdolženec sploh vedel, da gre za ponarejene listine, saj je bil znesek dejansko poslan v plačilo, le realiziran ni bil zaradi pomanjkanja sredstev na računu, njegova družba pa ni prejela pričakovanih plačil. Prav tako tudi ni dokazov, da bi bil obdolženec tisti, ki je sporni potrdili o plačilu spremenil oziroma predrugračil. Tem pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi, saj se v prvi vrsti obdolžencu ne očita, da bi bil on tisti, ki je listine predrugačil, ampak se mu očita le uporaba ponarejene listine kot prave, kot je to sodišče prve stopnje tudi pojasnilo v razlogih izpodbijane sodbe. V nadaljevanju je nato v točkah 27, 28 in 38 tudi argumentirano obrazložilo, da iz izvedenih dokazov zanesljivo izhaja, da se je obdolženec zavedal spremenjenosti spornih listin in jih kljub temu uporabil kot prave. Višje sodišče se s temi razlogi v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, ter jim glede na pavšalne pritožbene navedbe, s katerimi poskušajo zagovorniki v tem delu prepričati v nasprotno, nima ničesar za dodati.

16. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Ker pritožba v preostalem delu ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je pritožba vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

17. Zagovorniki sicer odločbe o kazenski sankciji ne grajajo, vendar pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je višje sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivih dejanj, krivdo obdolženca, okoliščine, v katerih so bila dejanja storjena, ter osebne razmere obdolženca, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno izreklo kazen zapora. Pri tem je obdolžencu za vsako posamezno kaznivo dejanje določilo primerno kazen zapora, nato pa v skladu s pravili o steku izreklo tudi ustrezno enotno kazen, ki je ne gre spreminjati v njegovo korist. 18. Ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornikov odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19. Odločitev o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah in Taksne tarife (7113 in 7122).

1 Z novelo ZKP-O (Ur. l. RS 200/20, str. 10228) se je namreč ta rok podaljšal iz treh na šest mesecev (34. člen ZPK-O), vendar se ta določba uporablja šele od 13. 5. 2021 dalje. 2 Prim.: sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 41558/2010 z dne 10. 6. 2020.