Jedro

Toženka je pri sklenitvi Pogodbe nastopala kot zastopnik, v imenu in za račun etažnih lastnikov, kar je tožnik vedel oziroma bi bil po okoliščinah, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, lahko sklepal. Zato Pogodba toženke ne zavezuje, pač pa zavezuje tožnika in etažne lastnike, ki so materialnopravni dolžniki vtoževane terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo prvi in tretji odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 6257/2008 z dne 27. 2. 2008 ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki njene stroške postopka v znesku 539,67 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila.

2. Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži plačilo pravdnih stroškov.

3. Toženka je po svoji pooblaščenki na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena v zvezi s prvim odstavkom 495. člena in 481. členom Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Izpodbijane sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče zato ne odgovarja na pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (tožnik v pritožbi vztraja pri trditvah, da toženka pogodbe z njim ni sklenila kot zastopnik etažnih lastnikov, pač pa v svojem imenu in za svoj račun).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja: -da sta pravdni stranki dne 4. 5. 1998 sklenili Pogodbo za dela na vknjižbi etažne lastnine (v nadaljevanju Pogodba), na podlagi katere zahteva tožnik plačilo vtoževanih računov za opravljene storitve vknjižbe etažne lastnine večstanovanjske stavbe N.; -da je bila toženka v času sklenitve Pogodbe upravnik večstanovanjske stavbe N. (ne pa tudi v času izdaje vtoževanih računov); -da je toženka Pogodbo sklenila kot upravnik, v imenu in za račun etažnih lastnikov; -da je tožnik vedel, da je toženka upravnik, da v pogodbi nastopa kot upravnik in da bodo od pogodbe oziroma od vzpostavitve etažne lastnine imeli korist etažni lastniki; -da je tožnik na etažne lastnike naslovil ponudbo, na podlagi katere je bila kasneje sklenjena Pogodba, in dopis, v katerem je etažne lastnike seznanil s postopkom in pomenom vknjižbe etažne lastnine; -da se je toženka s Pogodbo zavezala tožniku plačati samo dejanska plačila posameznih etažnih lastnikov, pri čemer je bila cena določena po posameznem stanovanju; -da je toženka tožniku prve račune poravnala na podlagi prejetih plačil etažnih lastnikov, vtoževanih računov pa ni poravnala, ker v tem obdobju ni bila več upravnik omenjene večstanovanjske stavbe; -da je tožnik vedel oziroma bi glede na navedene okoliščine lahko sklepal, da toženka nastopa kot zastopnik etažnih lastnikov.

8. Ker je torej toženka pri sklenitvi Pogodbe nastopala kot zastopnik, v imenu in za račun etažnih lastnikov, kar je tožnik vedel oziroma bi bil po okoliščinah, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, lahko sklepal, Pogodba toženke ne zavezuje, pač pa zavezuje tožnika in etažne lastnike, ki so materialnopravni dolžniki vtoževane terjatve (prvi in tretji odstavek 85. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Ker v času izdaje vtoževanih računov toženka ni bila več upravnik večstanovanjske stavbe N., so prenehala tudi njena zastopniška pooblastila iz pravnih poslov, ki jih je kot upravnik – zastopnik etažnih lastnikov sklenila s tretjimi osebami, torej tudi s tožnikom. Z zamenjavo upravnika se je spremenil tudi zastopnik dolžnikov – etažnih lastnikov, ki je operativni zavezanec za plačilo terjatev iz teh poslov. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je toženkin ugovor pasivne legitimacije utemeljen, da torej toženka ni zavezanka za plačilo vtoževanih računov, in posledično pravilno razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek.

9. Tožnik v pritožbi sicer pravilno opozarja na dvojnost vloge upravnika, da torej dejstvo, da je neka oseba upravnik, še ne pomeni, da v pravnih poslih s tretjimi osebami vedno nastopa zgolj kot zastopnik etažnih lastnikov, saj lahko nastopa tudi v svojem imenu in za svoj račun, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Vendar pa iz že povzetih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je toženka v Pogodbi nastopala kot zastopnik etažnih lastnikov, torej v imenu in za račun slednjih.

10. Da zastopanje v razmerju do druge osebe (stranke pravnega posla, ki ga sklepa zastopnik v imenu in za račun zastopanega) povzroči pravne učinke, mora druga oseba, s katero zastopnik sklepa pogodbo, vedeti, da zastopnik nastopa v imenu zastopanega. Zato mora zastopnik v skladu s tretjim odstavkom 85. člena ZOR (sedaj 70. člena OZ) drugo stranko o tem obvestiti. Vendar pa samo dejstvo obvestitve druge stranke o zastopanju ni predpostavka za veljavno zastopanje, kot poizkuša to prikazati tožnik v pritožbi. Predpostavka za veljavno zastopanje je namreč dejstvo, da je druga stranka za zastopanje vedela oziroma bi po okoliščinah lahko sklepala, da zastopnik nastopa v imenu zastopanega, kar jasno izhaja iz določila tretjega odstavka 85. člena ZOR. Kot že omenjeno, iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi glede na ugotovljene okoliščine lahko sklepal, da toženka nastopa kot zastopnik etažnih lastnikov, kljub temu, da to v Pogodbi ni izrecno navedeno.

11. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določila 68. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/2003 s spremembami), ki urejajo sklepanje pravnih poslov upravnika s tretjimi osebami, saj ta zakon v času sklenitve Pogodbe še ni veljal. Podlaga za toženkino zastopanje etažnih lastnikov je v Stanovanjskem zakonu (Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami), ki je veljal v času sklenitve Pogodbe in je v 27. členu določal, da je upravnik pooblaščenec etažnih lastnikov, ki mu ti v pogodbi o upravljanju določijo meje njegovih pooblastil pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi osebami in pri zastopanju.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe napačno povzelo izpoved tožnika, s čimer sodišču prve stopnje smiselno očita kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tožnikovo izpovedbo, da je vedel, da je toženka upravnik in da bodo imeli od vzpostavitve etažne lastnine korist lastniki. Sodišče prve stopnje ni navedlo, da naj bi tožnik izpovedal, da je s toženko sklenil pogodbo kot z zastopnikom etažnih lastnikov, kot poizkuša tožnik prikazati v pritožbi. To je namreč sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi vseh izvedenih dokazov.

13. Na pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazov glede v letu 2005 opravljene primopredaje dokumentacije med toženko in kasnejšim upravnikom večstanovanjske stavbe, na katero se nanašata vtoževana računa, in glede toženkinega obračunavanja stroškov etažnim lastnikom, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da navedeno ni bistveno za odločitev v tem gospodarskem sporu. Odločitev o toženkinem ugovoru pasivne legitimacije je bila namreč odvisna od spornih dejstev, v čigavem imenu in za čigav račun je toženka leta 1998 sklenila Pogodbo ter, ali je bil tožnik seznanjen, da je toženka Pogodbo sklenila kot zastopnik etažnih lastnikov.

14. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije toženka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).