Jedro

Predmetna nepremičnina v denacionalizacijskem postopku ni bila vrnjena denacionalizacijskim upravičencem, temveč je bila slednjim izplačana odškodnina, lastnik nepremičnine pa je ostala tožena stranka, na katero je kot rečeno prešla tudi najemna pogodba, zato je zavezana za povračilo vlaganj.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 5.801,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 799,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v novem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 28.427,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom je toženi stranki na račun tožeče stranke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 5.845,04 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Navaja, da so bila sodišču prve stopnje dana jasna navodila za ravnanje v ponovljenem postopku, na podlagi katerih je tožečo stranko pozvalo, naj določno poda trditve in dokaze v zvezi s tripartitnim dogovorom med tožnikom ter družbama M. in V., ter o tem v kakšni višini in kdaj se je plačevala najemnina, predloži najemno pogodbo in se opredeli do trditev, ki se nanašajo na dogovor o vlaganju in plačevanju najemnine. Tožeča stranka navodilom ni sledila, temveč je v pripravljalni vlogi le ponovila dotedanje trditve, predložila nekatere dokaze, sicer pa navedla, da stare dokumentacije ne hrani več, kar je v skladu s predpisi in računovodskimi standardi. Tožeča stranka kljub pozivom ni predložila niti najemne pogodbe, sklenjene z družbo V., zato ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu in bi sodišče moralo uporabiti pravilo iz 215. člena ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu. Ker tožeča stranka ni podala substrancirane trditvene podlage, z večino dokazov pa ne razpolaga, je bila tožba že od samega začetka nesklepčna, zato sodba predstavlja sodbo presenečenja. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage se tožena stranka do tožbenih trditev ni dolžna opredeliti. Ni namreč njena dolžnost, da dopolnjuje navedbe tožeče stranke, naloga sodišča pa ni, da pomanjkljivo trditveno podlago nadomesti z dokazno oceno zaslišanja tožeče stranke in ostalimi dokazi. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da se stroški vlaganja niso poračunali s stroški najemnine. Obstoj dogovora o poračunanju stroškov sta v izpovedbi potrdila tako J. V. kot tožena stranka, iz dokazov pa izhaja, da je tožeča stranka plačevala najemnino družbi M. zgolj za 70 m2 nadomestnega poslovnega prostora (od skupaj 140 m2), za preostalo površino pa tožeča stranka družbi M. ni plačevala najemnine, saj je bilo dogovorjeno, da se ta poračunava z vlaganji. Nadalje navaja, da v skladu s stališčem Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz odločbe U-I 108/01 z dne 11. 11. 2002 najemnik ne more zahtevati vračila vlaganj v denacionalizirane nepremičnine od najemodajalca, saj je nepremičnino s svojimi vlaganji le obnovil do stanja, v katerem je bila ta podržavljena, zato najemodajalec z vlaganji ni bil okoriščen. To izhaja iz predlaganih dokazov, ki pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka.

3. Tožena stranka se iz razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tudi zoper sklep o stroških. Navaja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno uporabilo Odvetniško tarifo iz leta 2003. Odvetniške stroške bi moralo odmeriti po Odvetniški tarifi iz leta 1995, veljavni v letu 1999, ko je bil vložen odgovor na tožbo, po vrednosti točke na dan odmere. Prav tako je zmotno obračunan DDV v višini 22% na vse odvetniške storitve od leta 1999 dalje. DDV predstavlja z vidika odvetnika izdatek, ki ga mora obračunati in plačati takrat, ko nastane, zato ni pomembno, kdaj je bila odvetniška storitev plačana. Sodišče prve stopnje bi moralo zato obračunati DDV v skladu s spremembami davčnih stopenj.

4. Na pritožbi je tožeča stranka podala argumentirana odgovora in zahtevala njuno zavrnitev.

5. Pritožba zoper sodbo je neutemeljena, pritožba zoper sklep je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo

6. Med pravdnima strankama ni več sporno, da se tožbeni zahtevek nanaša na vlaganja tožeče stranke v prostore, ki jih je pridobila od družbe M. kot nadomestne prostore za porušen prostor, ki ga je uporabljala na podlagi najemne pogodbe, sklenjene z družbo V. in da je pravico do uporabe spornih prostorov družba M. pridobila na podlagi pogodbe o brezplačnem prenosu pravice uporabe, sklenjene s toženo stranko.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili tožeči stranki sporni prostori v uporabo prepuščeni na podlagi ustnega tripartitnega dogovora oziroma poravnave, sklenjene med tožečo stranko in družbama V. ter M. Tožeča stranka je imela z družbo V. sklenjeno najemno pogodbo, vendar je družba M. prvotne prostore pri obnovi porušila, zato je tožeči stranki z navedenim dogovorom v uporabo ponudila nadomestne prostore. Hkrati je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka najemnino še naprej plačevala družbi V. Ker so bili prostori v slabem stanju, so bila tožeči stranki dovoljena vlaganja, dogovorjeno pa je bilo, da se vlaganja poračunajo z najemninami. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka družbi V. ves čas (razen v obdobju med 1. 6. 2002 in 15. 7. 2003) plačevala najemnino in da zato do poračunanja vlaganj z najemninami ni prišlo.

8. Tripartitni dogovor ima pravno naravo pogodbe, zato je njegova sklenitev povzročila nastanek obligacijskih pravic in obveznosti, ki so jih udeleženci v skladu z načelom pacta sunt servanda dolžni izpolniti (9. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) oziroma 17. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Kakšni so bili nagibi za sklenitev tripartitnega dogovora s takšno vsebino oziroma zakaj je bil sklenjen tak dogovor, za konkretni postopek ni bistveno. Vsebina dogovora je jasna, zato je treba njegova določil uporabiti tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ oziroma 99. člen ZOR). Ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožnikova vlaganja poračunala z najemnino, saj je tožnik najemnino plačeval, mu mora vlaganja povrniti.

9. Dogovor o poračunanju vlaganj z najemninami je po vsebini dogovor glede plačevanja najemnine, ki je bistvena sestavina najemne pogodbe, zato je prešel na toženo stranko skupaj z najemno pogodbo (31. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - v nadaljevanju ZPSPP).1 Nerelevantne so pritožbene navedbe, da povračila vlaganj v podržavljene nepremičnine ni dopustno zahtevati od tožene stranke. Res je sicer, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I- 108/01 z dne 7. 11. 2002 pojasnilo, da so glede na časovno odmaknjenost podržavljanja možni primeri, ko denacionalizacijski upravičenec kot najemodajalec ni bil okoriščen in zato ni zavezanec za povrnitev vlaganj ter da je v takem primeru zavezanec za povračilo vlaganj tisti, ki je okoriščen, to je denacionalizacijski zavezanec (25. točka obrazložitve odločbe), vendar v konkretnem primeru tožena stranka ni denacionalizacijski upravičenec, temveč zavezanec.2 Predmetna nepremičnina v denacionalizacijskem postopku ni bila vrnjena denacionalizacijskim upravičencem, temveč je bila slednjim izplačana odškodnina, lastnik nepremičnine pa je ostala tožena stranka, na katero je kot rečeno prešla tudi najemna pogodba, zato je zavezana za povračilo vlaganj. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za izvedbo dokazov, s katerimi je želela tožena stranka dokazati stanje spornih prostorov pred in po denacionalizaciji, saj gre za dejstva, ki za odločitev niso pomembna (prvi odstavek 213. člena ZPP).

10. Ni res, da tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu v zvezi z vsebino tripartitnega dogovora in plačili najemnine. Obstoj dogovora o poračunanju vlaganj z najemninami je tožeča stranka zatrjevala že v tožbi, na naroku dne 1. 9. 2016 in v pripravljalni vlogi z dne 20. 9. 2016 (list. št. 469-472) pa je ponovno navedla, da je bilo dogovorjeno, da tožnik najemnino še naprej plačuje družbi V., družba M. pa ji je dovolila, da se opravijo vlaganja, ki se bodo poračunala z najemninami. Prav tako je tožeča stranka navedla, da je plačevala najemnino družbi V., zato do poračunanja vlaganj ni prišlo. S tem je navedla vsa dejstva, ki ob uporabi materialnega prava utemeljujejo vtoževano posledico, zato tožba ni nesklepčna. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi pravne ocene, ki sta jo stranki lahko pričakovali, saj sta na njo tekom postopka opozorili pritožbeno in Vrhovno sodišče. Strankama je bila dana tudi možnost navajati nova dejstva in dokaze. Zato ne gre za sodbo presenečenja.3

11. Resničnost trditev o dejstvih, s katerimi je utemeljevala svoj zahtevek, je tožeča stranka dokazala s potrdi o plačilih in dopisom z dne 27. 5. 2002, bančnimi izpiski, pričama D. Ž. in J. V. ter svojo izpovedbo in je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so zatrjevana dejstva dokazana. Ker ZPP ne vsebuje dokaznih pravil, s katerimi bi zakonodajalec vnaprej abstraktno določil vrednost določenega dokaza, se lahko obstoj dejstev dokazuje z vsemi dokaznimi sredstvi.4 Ni torej bistveno, da tožeča stranka ni preložila dokumentacije o plačilih najemnine družbi V., saj je sodišče prve stopnje obstoj zatrjevanih dejstev v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) ugotovilo na podlagi drugih izvedenih dokazov. Prav tako ni odločilno, da tožeča stranka ni predložila pisne najemne pogodbe z dne 7. 7. 1988, sklenjene z družbo V., saj je sodišče prve stopnje njen obstoj ugotovilo z zaslišanjem priče D. Ž.

12. Sodišče prve stopnje je naredilo prepričljivo dokazno oceno izvedenih dokazov, s katero se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Dokazne ocene ne more izpodbijati pritožbena navedba, da je priča J. V. potrdila pobot vlaganj z najemninami. Priča je namreč potrdila le obstoj dogovora o poračunanju, ni pa potrdila, celo izrecno je zanikala svoje védenje o tem, ali so bila vlaganja tudi dejansko poračunana z najemninami. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj zatrjevanih dejstev, ne gre za situacijo iz 215. člena ZPP, do katere pride, če se sodišče ne more zanesljivo opredeliti ne za dokazanost ne za nedokazanost nekega dejstva.5 V kolikor bi želela tožena stranka ovreči resničnost trditev tožeče stranke, bi morala sama podati substancirano trditveno podlago in predlagati ustrezne dokaze, s katerimi bi zanikala trditve tožeče stranke (212. člen ZPP), česar ni storila. Tožena stranka je šele v pritožbi navedla, da se je najemnina družbi V. nanašala zgolj na polovico najetih prostorov (70m2), za preostalih 70m2 pa je bilo dogovorjeno, da se bo najemnina poračunala z vlaganji. Gre za neupoštevno pritožbeno novoto, saj tožena stranka ni izkazala, da teh navedb brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti dokazov tekom postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Po obrazloženem pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep o stroških

14. V prvem odstavku 20. člena trenutno veljavne Odvetniške tarife6 (v nadaljevanju OT 2015) je določeno, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi7 (v nadaljevanju ZOdvT), se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po do tedaj veljavni Odvetniški tarifi8 (v nadaljevanju OT 2003). ZOdvT je pričel veljati 1. 1. 2009 (44. člen ZOdvT), tožba (oziroma odgovor na tožbo, ki predstavlja nasprotno tožbo) pa je bila vložena leta 1999, zato je potrebno stroške odmeriti v skladu z OT 2003. 15. V drugem odstavku 14. člena OT 2003 je določeno, da je dolžna stranka plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Za storitve, opravljene v času med vložitvijo tožbe in 12. 7. 2003, ko je pričela veljati OT 20039, je zato treba uporabiti Odvetniško tarifo10 (v nadaljevanju OT 1995), ki v tretjem odstavku 3. člena določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pri čemer se upošteva vrednost točke, veljavne v času plačila. V navedenem obdobju je zato stroške treba obračunati po OT 1995, po sedanji vrednosti točke, v obdobju veljavnosti OT 2003 (med 12. 7. 2003 in 1. 1. 200911) pa po OT 2003, prav tako po sedanji vrednosti točke. V času veljavnosti ZOdvT (med 1. 1. 2009 in 10. 1. 201512) je treba ob upoštevanju tretjega odstavka 3. člena uporabiti doslej veljavno tarifo, to je OT 2003, enako pa velja tudi za obdobje po sprejemu OT 2015, ko je treba v skladu s prvim odstavkom 20. člena OT 2015 uporabiti OT 2003. 16. Sodišče prve stopnje je stroške v celoti odmerilo po OT 2003, čeprav bi moralo, glede na navedeno, stroške v času med vložitvijo tožbe in 12. 7. 2003 obračunati po OT 1995, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Ne glede na to je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj sta obe odvetniški tarifi za opravljena procesna dejanja predvidevali nagrado v enaki vrednosti točk. Za odgovor na tožbo in nasprotno tožbo z dne 13. 9. 1999 je treba tako tožeči stranki priznati 700 točk (tar. št. 14/1 OT 1995, ki je enaka tar. št. 19/1 OT 2003) in za pritožbo z dne 14. 10. 1999 225 točk (tar. št. 16/2 OT 1995, ki je enaka tar. št. 21/2 OT 2003).

17. Pritožba ima prav, da se DDV obračunava po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka (prvi odstavek 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost – v nadaljevanju ZDDV-1). Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV pa nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene (prvi odstavek 33. člena ZDDV-1).13 Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje DDV v višini 22 % obračunati zgolj za storitve, ki so bile opravljene po uveljavitvi 22 % DDV, to je po 1. 7. 2013.14 Za storitve, ki so bile opravljene pred navedenim dnem in po 1. 1. 2002 bi moralo obračunati 20 % DDV, za storitve opravljene pred 1. 1. 2002 pa 19% DDV.

18. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena v povezavi s 366. členom in 3. točko 365. člena ZPP, ob pravilni uporabi materialnega prava samo ustrezno spremenilo izpodbijani sklep in znesek stroškov znižalo tako, da je tožeči stranki priznalo 11.111,68 EUR, toženi stranki pa 5.310,54 EUR in po medsebojnem pobotu toženi stranki naložilo plačilo 5.801,14 EUR pravdnih stroškov. Drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v povezavi s 366. členom ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo.

O pritožbenih stroških

19. Ker je pritožnica uspela le s sorazmerno majhnim delom, in sicer le glede pravdnih stroškov, ki so zgolj stranska terjatev, in še to v neznatnem znesku, mora tožeči stranki povrniti stroške odgovorov na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

20. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu s priloženim stroškovnikom in z OT 2003, po sedanji vrednosti točke (0,459 EUR), in sicer 1.000 točk za sestavo odgovora na pritožbo z dne 16. 5. 2017 (tar. št. 21/1 OT 2003) in 400 točk za sestavo odgovora na pritožbo z dne 16. 10. 2017 (tar. št. 21/2 OT 2003), materialne izdatke v višini 2% (tretji v povezavi z drugim odstavkom 13. člena OT 2003), skupaj 1.428 točk in 22% DDV, kar znaša 799,65 EUR. Sodišče ni priznalo stroškov za prejem sodbe in poročilo stranki v višini 50 točk ter stroškov konference v vrednosti 50 točk, saj ne gre za samostojni storitvi in sta obe že zajeti v storitvi sestave odgovora na pritožbo, zaradi katerega je bilo podano poročilo in opravljena konferenca.15 1 Tako v predmetni zadevi VSRS s sklepom II Ips 83/2015 z dne 1. 10. 2015. 2 To izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Nz 441/94 z dne 7. 7. 2004 (priloga B6). 3 Primerjaj sodbo VSL I Cpg 371/2012 z dne 13. 6. 2013. 4 Primerjaj L. Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2017, str. 264. 5 Primerjaj J. Zobec v L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV založba in Založba Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 378. 6 Uradni list RS, št. 2/15 in 28/18. 7 Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 – Zodv-C. 8 Uradni list RS, št. 7/95, 3/97, 62/98, 49/00, 57/00 – popr., 67/03 in 70/03 – popr. 9 Primerjaj 23. člen OT 2003. 10 Uradni list RS, št. 7/95 in naslednji. 11 Primerjaj 43. in 44. člen ZOdvT). 12 Primerjaj 19. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Zodv-C). 13 Primerjaj sodbo VSL I Cpg 501/2015 z dne 11. 6. 2015 in sodba VSL I Cpg 626/2014 z dne 27. 11. 2014. 14 Dvig davčne stopnje iz 20% na 22% je bil določen v prvem odstavku 60. a člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (ZIPRS1314-A). 15 Primerjaj na primer sklep VSL III Cp 82/98 z dne 4. 2. 1998 in sodbo VSL II Cpg 1353/2016 z dne 17. 5. 2017.