Jedro

Tožnik ni imel posebnega "profila" v očeh Boko Haram v tem smislu, da bi bilo mogoče utemeljeno pričakovati, da bi ga ta skupina sledila v Nigeriji, če bi se nastanil v Lagosu.

Sodišče upošteva, da je tožnik v Lagosu že bival eno leto in da pri starosti 26 let nima znakov posebne ranljivosti oziroma jih ni zatrjeval. Ker varnostne razmere v Lagosu po splošno znanih dejstvih niso primerljive z možnostjo notranje razselitve za begunce iz Afganistana, za katere se išče možnost notranje razselitve v mestu Kabul, sodišče ne vidi elementov nezakonitosti v odločitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca niti za subsidiarno zaščito. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi mu bile slabe socialno-ekonomske razmere (namerno) povzročene s strani tretjih oseb, akterjev preganjanja oziroma države v smislu stališča Sodišča EU v zadevi M'Bodj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki zatrjuje, da je A.A., roj. ... 1991 v kraju B. Tožnik je dne 4. 10. 2016 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Nigerijo je zapustil avgusta 2016. Končal je šest razredov osnovne šole v kraju B. V izvorni državi živi 54 letna mati B.B. in 20 letni brat C.C. V postopku je povedal, da Boko Haram podtika bombe po cerkvah in na tržnicah, zato nikoli ne veš, kje te čaka smrt. Na vprašanje uradne osebe, v kakšnih razmerah je živel v Nigeriji, je prosilec odgovoril, da je bilo zelo težko, saj je tam življenje težko. Tam je življenje boleče in mučno. Rad bi vse pozabil. Povedal je, da ne moreš najti službe, hrane ni, nimaš kje spati. Na koncu postopka ob podaji prošnje je prosilec odgovarjal še na vprašanje svoje pooblaščenke. Na vprašanje, koliko stare fante novači skupina Boko Haram, je prosilec odgovoril, da se Boko Haram zanima za fizično razvitost fanta in da ne sprašuje, koliko je kdo star. Tožnik je kot slepi potnik prišel v Slovenijo na ladji. Med opravljanjem ločenih razgovorov so vsi trije slepi potniki izrazili namero podaje prošnje za mednarodno zaščito in kot razlog navedli, da so versko preganjani in da se bojijo za svoja življenja, saj kot kristjani živijo na severnem območju Nigerije, kjer je zelo aktivna skupina islamskih ekstremistov Boko Haram. Omenjena skupina izvaja zelo pogoste bombne oziroma nasilne napade na pripadnike krščanske vere in njihove verske objekte. Tožnik je podal tudi lastnoročno izjavo o preganjanju. Boko Haram so ubili njegovo družino in zato je zbežal v Lagos. V Lagosu nima kje prebivati, nobenih sorodnikov in nikogar nima, ki bi mu pomagali. Zato je moral oditi v pristanišče in se vkrcati na ladjo, da vidi, ali lahko začne na novo živeti. Po veroizpovedi je kristjan. V B., ki se nahaja na severu države, je končal šest let osnovne šole. B. je glavno mesto zvezne države D. Preden je zapustil državo, je živel pri prijatelju v Lagosu. V Lagos se je preselil pred enim letom, prej pa je živel z mamo v B. Iz B. so vsi zbežali, saj je tam prisotno ubijanje. Oče je umrl ob eksploziji bombe na tržnici. V izvorni državi ima še brata C.C., vendar ne ve, kje je. Tudi za mamo ne ve, kje se nahaja. V Nigeriji je hodil v cerkev in tudi v Republiki Sloveniji hodi v cerkev. Kristjan je že od rojstva. Iz Nigerije je odšel avgusta 2016 z ladjo, vendar ni vedel, kam je namenjena ladja. Želel je priti v varen kraj.

2. V zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je prosilec navedel, da je zapustil Nigerijo, ker ni varen. Oče je bil zaradi bombnega napada ubit na tržnici v B. To se je zgodilo pred dvema ali tremi leti, storilci so bili Boko Haram. Takrat so bombardirali tudi cerkev. Oče je takrat umrl in za vse te uboje so krivi Boko Haram. Odšel je v Lagos, kjer je stanoval pri prijatelju v njegovi hiši. Včasih je bila prijateljeva hiša polna ljudi, zato je prespal v pristanišču. Sam je brezdomec.

3. Prosilec je v nadaljevanju navedel, da je pred tremi leti Boho Haram želel, da se mu pridruži in so mu dejali, da ga bodo ubili, če bo zavrnil. Na vprašanje uradne osebe, da naj opiše, kako je to izgledalo, je prosilec navedel, da so v B. prišli z mačetami in mu dejali, da ga bodo ubili, v kolikor se ne pridruži k njim. To se je zgodilo v hiši. Skočil je ven in pobegnil. Na vprašanje uradne osebe, kam je odšel, je prosilec odgovoril, da je zbežal daleč stran in da je prenočil zunaj. Zjutraj se je vrnil domov, da je videl, ali je z materjo vse v redu. Brata takrat ni bilo doma, bil je v drugi zvezni državi Delta. Takrat so hodili po ulici od hiše do hiše, vdirali so v domove in če so videli mladega fanta, so z nožem pristopili k temu mlademu fantu. Za Boko Haram bi moral nositi eksplozive. Na policijo se ni obrnil, ker ne pride, tudi če jo pokličeš. Na vprašanje uradne osebe, ali je bil v fizičnem stiku z Boko Haram, je prosilec odgovoril, da ni bil v fizičnem stiku z njimi. Vedno iščejo nekoga, ki bi nosil bombe in potem morajo ljudje oditi na tržnico in tam razstreliti bombe. Nato je odšel v Lagos, kjer ni bilo nevarnosti. Lovijo torej ljudi in če imaš srečo, potem pobegneš. Želijo, da vsi postanejo muslimani. Ne želi si umreti. Ker je kristjan, je bilo njegovo življenje ogroženo v B. 4. Uradna oseba je nadalje prosilcu pokazala izjavo, katero je napisal sam ter ga soočila z nekaterimi nasprotujočimi izjavami. V lastnoročni izjavi je prosilec navedel, da je Boko Haram ubil njegovo družino. Navedeno je prosilec pojasnil, da je moški v Nigeriji glava družine in če napiše tako, da je bil oče ubit, pomeni, da je ubita njegova družina. Kljub temu, da je pristojni organ ugotovil, da prosilec prihaja iz Nigerije, pa ni mogoče z gotovostjo ugotoviti njegove identitete.

5. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na osebnem razgovoru je prosilec podajal izrazito skope, nenatančne in posplošene navedbe. Iz prošnje za mednarodno zaščito je razvidno, da na dodatna vprašanja uradne osebe ni želel govoriti glede skupine Boko Haram, kot tudi ne o svoji ogroženosti.

6. Prosilec na osebnem razgovoru ni pokazal interesa, da bi ponovno navedel in obrazložil razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Na navedeno vprašanje, da naj navede osebne razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je prosilec navedel zgolj to, da v Nigeriji ni varen. Kot je razvidno iz zapisnika, je uradna oseba prosilca večkrat pozvala k obširni in javni predstavitvi razlogov, vendar je bil prosilec ves postopek zelo nekooperativen. Prosilec je imel z osebnim razgovorom ponovno možnost, da pojasni vse okoliščine, vendar na podlagi svojih skopih izjav, ki jih ni z ničemer konkretiziral, pojasnil in utemeljil, ni mogoče trditi, da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje za mednarodno zaščito.

7. Tožena stranka nato po obravnavanju nekaterih nekonsistentnosti v izjavah tožnika (ki so po mnenju sodišča manj pomembne) dodaja, da gre za naključne okoliščine, ki jih je pred dvema ali tremi leti utrpel njegov oče, ko je umrl na tržnici v bombnem napadu, kot tudi za gole (brez dokazov podkrepljene) navedbe, da bi se moral pridružiti skupini Boko Haram, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in v ZMZ-1. Prosilec je sam navedel, da v izvorni državi ni bil preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak je državo zapustil zaradi strahu pred Boko Haram kot tudi zaradi tega, ker je zanj življenje v Nigeriji težko, saj ekonomsko (ni imel denarja, ne stanovanja) ni bil dobro situiran. Pristojni organ poudarja, da je institut priznanja mednarodne zaščite namenjen izključno preganjanju, ki ga je prosilec imel v svoji državi zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Takega preganjanja pa prosilec po mnenju tožene stranke v svoji prošnji ni uveljavljal. 8. Tako je navedel, da so Boko Haram v B. prišli z mačetami in mu dejali, da ga bodo ubili, v kolikor se ne pridruži k njim. Na vprašanje uradne osebe ali je bil v fizičnem kontaktu z ljudmi Boko Haram, pa je prosilec odgovoril ravno nasprotno, da ni bil nikoli v fizičnem stiku z Boko Haram. Na vprašanje, ali lahko kaj več pove o stikih s skupino Boko Haram in o tem, da želijo, da se jim pridruži, je prosilec odgovoril, da ne. Pristojni organ se je na osebnem razgovoru zelo trudil in večkrat pozval prosilca, da pojasni, kakšne konkretne težave je imel z Boko Haram, vendar prosilec ni bil kooperativen v postopku. Zato ni mogoče ugotoviti utemeljenega strahu pred preganjanjem, ki bi se navezovalo na že navedenih pet razlogov za preganjanje v okviru presojanja upravičenosti do statusa begunca. Poleg tega se prosilec nikoli ni obrnil na policijo, ker po njegovih navedbah policije ni.

9. Pristojni organ na podlagi navedenega utemeljuje, da navajanje zgolj enega dogodka, iz katerega tudi ni razvidno, da je bil prosilec resno ogrožen ob tem pa pristojni organ izpostavlja, da je prosilec splošno neverodostojen, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Prav tako njegov subjektivni strah na objektivne okoliščine ni izkazan s konkretnimi in neposrednimi grožnjami, kajti strah kot psihično stanje, mora biti oprt na objektivne okoliščine. Prosilec ni z ničemer izkazal in prikazal ta strah niti ni navedel nobene objektivne okoliščine oziroma podrobnosti, ki bi kazal na njegovo ogroženost. V Lagosu je živel pri prijatelju in kot je sam navedel, tam ni bilo nevarnosti.

10. Pristojni organ tako ugotavlja, da je bil prosilec sicer rojen v B., zvezna država D., ki se nahaja na severovzhodu države, vendar pa je nazadnje živel v Lagosu, ki se nahaja na juhozahodu Nigerije in kjer je, glede na proučene informacije, večinsko prebivalstvo krščanske vere, zato pristojni organ ne more slediti njegovemu zatrjevanju, da je v izvorni državi preganjan zaradi svoje veroizpovedi, še posebej ne ob dejstvu, da je nazadnje živel v Lagosu, ki je največje in najpomembnejše mesto v državi in kjer je bilo zanj varno. Pristojni organ je v nadaljevanju te odločbe pridobil in preučil številne informacije in poročila, ki govorijo o položaju kristjanov v Nigeriji. Čeprav živijo kristjani po celotni Nigeriji, večino populacije predstavljajo v južnih državah Nigerije, kamor sodi tudi zvezna država Lagos. Problemi, s katerimi so soočeni kristjani zaradi napadov in nasilja teroristične skupine Boko Haram, se glede na preučene informacije, pojavljajo predvsem na severu, kjer je večinsko prebivalstvo muslimanske vere in v osrednjem delu Nigerije, kjer živijo približno enako številne skupnosti kristjanov in muslimanov. Kristjani na jugu Nigerije težav zaradi svoje vere, vsaj glede na preučene informacije nimajo.

11. Pristojni organ je vseeno preučil informacije glede delovanja Boko Haram v zvezni državi Lagos. Pridobil in pregledal je tudi časovnico napadov Boko Haram v letu 2016 in iz nje ne izhaja, da bi Boko Haram konec leta 2015 in v letu 2016 izvajal kakršnekoli napade v zvezni državi Lagos. Jug Nigerije, kjer je večinsko prebivalstvo krščanske veroizpovedi, za Boko Haram ni bil zanimiv. Seveda se je v preteklosti dogodilo nekaj incidentov povezanih z Boko Haram, vendar ni mogoče reči, da so bili povezani z določenimi osebami.

12. Iz vsega navedenega sledi, da prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca v Republiki Sloveniji. Da pa bi se Boko Haram odločil, da bi ujel ali usmrtil ravno prosilca, pa je po mnenju pristojnega organa malo verjetno, saj ne gre za nekoga, ki bi predstavljal kakršno koli grožnjo Boko Haram. Prav tako po mnenju pristojnega organa ni verjetno, da bi prosilcu usmrtitev grozila zaradi tega, ker je kristjan. Po mnenju pristojnega organa zato ni nikakršne podlage za ugotovitev, da bi prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo grozila kazen ali usmrtitev, zato ugotavlja, da prosilec ne izpolnjuje pogoja iz prve alineje 28. člena ZMZ-1. 13. Glede druge alineje 28. člena ZMZ-1, ki določa, da resna škoda pomeni tudi mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi, je pristojni organ v nadaljevanju najprej preučil, kaj pomeni ta alineja, ki se v svojem bistvu neposredno navezuje na 3. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

14. Kot izhaja iz primera J. K in drugi proti Švedski je potrebno za ugotovitev, da bi ob vrnitvi prišlo do kršitve 3. člena EKČP, nujno preveriti razmere v državi izvora, in da mora biti ocena morebitnih pogojev za kršitev zelo temeljita.

15. Po mnenju pristojnega organa pri prosilcu ne obstajajo nikakršne posebne osebne okoliščine, kljub njegovemu zatrjevanju, da bi bilo ogroženo njegovo življenje, za kar pa je pristojni organ že ugotovil, da niso verjetne, ki bi ga razlikovale od drugih prebivalcev Nigerije. Zato pri prosilcu glede na njegove osebne okoliščine v povezavi z vsemi preučenimi informacijami v tej odločbi ni mogoče ugotoviti, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Ob tem pristojni organ še dodaja, da razlogi sočutja ali humanitarnosti, ki so sicer popolnoma razumni in človeški, ne sodijo na področje mednarodne zaščite in uporabe Direktive 2004/83/ES. Pristojni organ je v nadaljevanju preverjal, ali bi lahko pri prosilcu obstajalo utemeljeno tveganje za resno škodo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, kot ga določa tretja alineja 28. člena ZMZ-1. 16. Pristojni organ na podlagi temeljite preučitve zgoraj navedenih verodostojnih informacij ugotavlja, da islamska teroristična militantna skupina Boko Haram, ki izvaja številne samomorilske napade, napade na policijske postaje, avtobusne postaje, trge, cerkve in mošeje, deluje oziroma je delovala na severovzhodu Nigerije, predvsem v zveznih državah Adamawa, Borno in Yobo, kjer je nadzorovala tudi del ozemlja. Informacije sicer navajajo, da so nigerijske oblasti v začetku leta 2015 izvedle protinapade in ponovno prevzele nadzor nad določenimi mesti in vasmi na tem območju, vendar osrednji prostor delovanja teroristične skupine Boko Haram ostaja severovzhodni del Nigerije.

17. Prosilec je nazadnje stalno prebival v Lagosu, torej v zvezni državi, ki leži na jugozahodu Nigerije, in kjer glede na preučene informacije ni varnostnih problemov, incidentov, povezanih z delovanjem Boko Haram. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo ne bo grozila resna škoda v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1. 18. Iz dostopnih informacij je mogoče ugotoviti, da se državljani Nigerije, kar prosilec nedvomno je, lahko svobodno gibljejo in preselijo v katerikoli drug del države. Možnost preselitve v drugi del Nigerije je zato na splošno mogoča, kar je tudi dokazal sam prosilec, ko se je po njegovih navedbah preselil v Lagos.

19. Tožnik je priložil dodatne informacije, ki naj bi potrjevale, da je Nigerija v najhujši ekonomski krizi v zadnjih 25 letih. Pristojni organ na podlagi pregleda teh informacij ugotavlja, da se Nigerija res sooča s krizo, ki jo je povzročil padec cen nafte, vendar se s podobnimi težavami soočajo vse države, v katerih nafta, kot v primeru Nigerije, predstavlja temelj ekonomije. Vendar pristojni organ kljub tem informacijam, ki so jih predložili pooblaščenci, ugotavlja, da zaradi gospodarskih težav, ki jih ima Nigerija, sam ne bi imel težav. Ob tem pristojni organ še pripominja, da same ekonomske težave izvorne države, še ne predstavljajo podlage za priznanje mednarodne zaščite.

20. Tretji sklop se nanaša na informacije o razmerah v Nigeriji v kraju B.- D., kjer je bil rojen prosilec in kjer je nekaj časa tudi živel. Pooblaščenci menijo, da je glede tega potrebno v prvi vrsti upoštevati najnovejšo poročilo UNHCR, ki je ravno oktobra 2016 izdalo poročilo, ki analizira situacijo v severovzhodni Nigeriji (D.). Zaključki poročila so, da ljudje, ki prihajajo iz tega območja potrebujejo mednarodno zaščito. Pristojni organ navedenega poročila ne bo upošteval, saj je prosilec imel zadnje stalno prebivališče v Lagosu, ki se nahaja na jugu Nigerije, zato ugotovitve UNHCR glede potrebe po mednarodni zaščiti za osebe, ki prihajajo iz severovzhoda države na konkretni primer ne morejo vplivati. Po mnenju pristojnega organa v povezavi s tem ni relevantno tudi poročilo, ki ga navajajo pooblaščenci, in sicer Jamestown Fundation, Zmaga nad Boko Haram se še najprej izmika Nigeriji, z dne 2. 10. 2015 dostopno na www.refworld.org/docid/561766284.html, saj gre za informacijo starejšega datuma, razmere v Nigeriji glede uspeha nigerijske vojske proti Boko Haram pa so sedaj bistveno drugačne. Nekatere predložene informacije so že zastarele oziroma so starejšega datuma in ne kažejo prave - realne slike v Nigeriji v času priprave izpodbijane odločitve. Prav tako pa je po mnenju pristojnega organa dejstvo, da so v Lagosu tudi izvedene aretacije pripadnikov Boko Haram, jasno kažejo na pripravljenost nigerijskih oblasti, da preprečijo prihod domnevnih pripadnikov Boko Haram na to območje.

21. Pristojni organ glede možnosti notranje razselitve najprej pojasnjuje, da se možnost notranje razselitve preučuje v primeru, da se ugotovi, da je prosilec v delu izvorne države preganjan in s tem upravičen do mednarodne zaščite, kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno. Prosilec je namreč sam navedel, da v Lagosu, kjer je nazadnje živel, ni bilo nevarnosti oziroma ni imel težav, zato informacije, ki so jih predložili pooblaščenci, tako v tem konkretnem primeru niso pomembne, zato se pristojni organ do njih ne bo posebej opredeljeval. 22. V tožbi tožnik pravi, da je odgovoril na vsa zastavljena vprašanja in odgovorov nikoli ni odklanjal. Res, je, da so bili odgovori pogosto kratki in jedrnati, a tega ni mogoče avtomatično šteti v škodo tožeče stranke. Tako je recimo že sodba U 992/2008 ugotovila, da od oseb, ki so bile v obdobju preganjanja žrtve nasilja, ni mogoče zahtevati, da ob prvem zaslišanju pristojnemu organu v vsakem primeru, ne glede na konkretne okoliščine, razkrijejo podrobnosti ali vse elemente nasilja, katerih žrtve so bile. V sodbi I U 502/2010 pa (smiselno) še, da je v okoliščinah brez posebnosti prosilec, ki navaja, veliko podrobnosti v svoji izpovedbi, bolj verodostojen od tistega, ki opisuje dogodke pavšalno. Vendar je drugače, če so podane posebne okoliščine, zaradi katerih je mogoče prosilcu pripisati opravičen razlog za premalo podroben opis dogodkov (časovna odmaknjenost dogodka, če je prosilec bil žrtev nasilja že priča tragičnim dogodkom ipd.).

23. V konkretnem primeru je prosilec v napadih teroristične skupine izgubil očeta, tudi sam pa je bil v stalnem strahu pred nasiljem in prisilnim novačenjem s strani teroristične skupine Boko Haram. Iz odgovorov tožnika izhaja, da si je prizadeval pojasniti potek dogodkov in jih pravilno razvrstiti po zaporedju ter mu je to tudi uspelo, ne glede na vse zgoraj navedene negativne okoliščine, katerim je bil izpostavljen. Poleg tega, je bil prosilec ves čas na razpolago uradnim organom. Svoje sodelovanje je demonstriral tudi z odzivom na vabilo na osebni razgovor in posredovanjem informacij o izvorni državi preko pooblaščencev. Prosilec ima le nekaj razredov osnovne šole in se ni mogel izraziti jasno, obširno in natančno kot je uradni organ morda pričakoval. Posledično bi bilo primerneje, da bi se ga z bolj natančnimi vprašanji spodbudilo k podrobnejšemu opisu dogodkov. Skratka glede na vse navedeno, dogodke, ki jim je bil tožnik priča in njihovo travmatičnost, ni mogoče pričakovati obširnega samoiniciativnega in natančnega navajanja dejstev, zato gre šteti, da kolikor je tožnik zmogel, se je pri utemeljevanju svoje prošnje potrudil. 24. Glede osebnih dokumentov tožeča stranka pojasni, da nikoli ni imela dokumentov, ker jih enostavno ni potrebovala v vsakdanjem življenju. Pa tudi sicer veliko ljudi v Nigeriji nima dokumentov.

25. Tožnik želi pojasniti, da je na prošnji zatrjeval, da ni ogrožen, v smislu osebne ogroženosti. Boko Haram ni iskala njega specifično le zato, ker je kristjan. Tožnik ponovno pojasnjuje, da je Nigerija zelo patriarhalna družba, oče je glava družine ter sinonim za družino, zato je po očetovi smrti navajal, da je umrla njegova družina. Očitno je tudi, da tožeča stranka govori resnico, saj bi lahko enostavno ponovila, kar je povedala na prošnji, a je izkazala željo da podatke navaja čim bolj točno, zato je na razgovoru tudi obrazložila nesporazum.

26. Tožeča stranka najprej opozarja, da ni nikoli, ne na prošnji, ne na osebnem razgovoru, zatrjevala naslova stalnega bivališča v Lagosu. Na prošnji je bila vprašana le po naslovu zadnjega prebivališča. Tožeča stranka pojasnjuje, da je navedla naslov brez hišne številke kot naslov zadnjega prebivališča, preden je zapustil Lagos. Tožnik želi pojasniti, da je to naslov osebe, ki ga je pretihotapila na ladjo kot slepega potnika. Noč pred odhodom je prespal pri tej osebi. Res je, da je šlo le za eno noč, vendar je tožeča stranka tam nazadnje prenočila v Nigeriji. Na osebnem razgovoru pa je tožeča stranka navajala naslov ... Gre za naslov prijatelja, ki je dovolil, da nekajkrat na mesec prespi pri njem. Spet ni šlo za stalno bivališče, je pa edini naslov, ki ga je tožnik lahko v danih okoliščinah navedel. Sam je bil namreč v Lagosu brezdomec, kot je tudi pojasnil na osebnem razgovoru. V zvezi s tem tožeča stranka očita toženi stranki, da nesporazuma glede naslova in bivališča ni ustrezno raziskala. Očitno je namreč, da tožeča stranka ni povsem razumela vprašanja. Tožeča stranka ne razlikuje med pojmi stalnega, začasnega prebivališča in zadnjega prebivališča. 27. Tožnik bi v zvezi s tem želel izpostaviti, da je edino, kar ve, to, da je bilo njegovo življenje v Nigeriji ogroženo. Ni naloga prosilca za mednarodno zaščito, da razlog preganjanja pravno pravilno opredeli in ga nato subsumira pod ustrezen zakonski člen, to je naloga tožene stranke oz. upravnega organa. To izhaja že iz splošnih UNHCR-ovih smernic o postopkih in kriterijih za ugotavljanje statusa begunca (December 2011), kjer je v paragrafu 66 in 67 jasno zapisano, da se pogosto prosilec ne zaveda razlogov preganjanja. Vendar pa ni njegova dolžnost, da bi analiziral svoj primer do take mere, da bi identificiral razloge preganjanja. To je naloga izpraševalca, ki preiskuje dejstva primera, da ugotovi razlog ali razloge preganjanja in se odloči ali gre za preganjanje kot je opredeljeno v konvenciji iz leta 1951. 28. Glede navedb, da so pripadniki Boko Haram v B. prišli z mačetami in mu dejali, da ga bodo ubili, če se jim ne pridruži ter odgovor na vprašanje uradne osebe, ali je bil v fizičnem kontaktu s pripadniki Boko Haram, kjer je prosilec odgovoril ravno nasprotno, da ni bil nikoli v fizičnem stiku z Boko Haram, tožeča stranka pojasnjuje, da gre za očitno napako v prevodu, saj sta bili vprašanji postavljeni eno za drugim, uradna oseba pa kljub očitnemu neskladju ni nadaljevala zaslišanja v smeri, da bi se napaka v prevodu pojasnila.

29. Tožeča stranka pojasnjuje, da je prva trditev bila mišljena na splošno t.j. da Boko Haram novači nove člane pod grožnjo s smrtjo. Nikoli pa ni bil v fizičnem stiku s pripadniki te teroristične organizacije. Nazadnje je pobegnil skoz okno domače hiše takoj, ko je opazil, da se skupina oboroženih moških z mačetami približuje vhodu.

30. Sklepanje tožene stranke, da bi policija tožniku, v situaciji v kateri se je znašel, nedvomno pomagala, temelji na predvidevanju tožene stranke, ki je kulturno pogojeno. Tožena stranka namreč sklepa na aktivnost policije v Nigeriji glede na to, kako bi v tovrstnem primeru ravnala slovenska policija. Pri tem pa ni preverila niti enega poročila o tem, kako dejansko deluje in ravna nigerijska policija v takih primerih.

31. Ostaja občutek, da tožena stranka posveti več energije iskanju razlogov, da se prosilcu ne odobri prošnja za mednarodno zaščito, kot da se razjasni razloge, ki bi bili tožeči stranki v korist. 32. Tožnik bi na tem mestu želel spet poudariti, da je moral zapustiti Nigerijo tudi zaradi težke ekonomske situacije, v kateri se je znašel v Lagosu, a ta je posledica preganjanja v njegovem domačem kraju (B., država D.). Če ne bi bilo napadov Boko Haram v njegovem domačem kraju in če bi bila možna notranja razselitev v kakšen drug kraj Nigerije, prosilec ne bi prosil za mednarodno zaščito.

33. Ker tožena stranka ni dala tožniku priložnosti, da bi pojasnil očitana neskladja že v upravnem postopku je njena odločba obremenjena z bistvenimi kršitvami postopka. Iz sodbe I U 787/2012 (stran 46, druga alineja) izhaja, da je v primeru pomembnih neskladij v izjavah tožnika slednjega potrebno s tem soočiti in mu omogočiti, da jih pojasni, še pred izdajo odločbe. Tako pravilo je v slovenski sodni praksi že splošno sprejeto. V publikaciji Beyond proof, Credibility Assessment in EU Asylum Systems, UNCHR 2013 (http://unchr.org/51a8a08a9.html), na strani 44 pa je omenjena sodba slovenskega Vrhovnega sodišča I Up 500/2009, ravno na to temo. "Ustaljena upravno sodna praksa je, da če so v izjavah (oziroma v ravnanjih) prosilca za azil pomembne nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna oseba stranki dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti. Omenjeni procesni standard je sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in veže upravni organ tudi v azilnem postopku.

34. Tožnik je v tožbi že pojasnil, da v Lagosu ni imel stalnega ali začasnega bivališča in hkrati poudarja, da ni imel namena v tem mestu ostati, saj tam ni mogel preživeti, niti ni bil več varen. Do odhoda v varno evropsko državo je poskušal le preživeti, kar pomeni da je bil pripravljen pretrpeti več, kot bi bil pripravljen trpeti v mestu, ki bi ga smatral za stalno bivališče. Tako nizek standard življenja pa se ne more šteti za človeka vredno življenje. Posledično tudi ni razumno pričakovati, da bi se tožeča stranka lahko tam nastanila.

35. Glavna kršitev, ki pa jo tožnik očita toženi stranki, je pa naslednja: in se nanaša na preučevanje možnosti za podelitev statusa subsidiarne zaščite. Tožeča stranka poudarja, da je njeno prebivališče oz. kraj od koder izhaja B. v državi D. To je tudi kraj, kamor bi se tožnik želel vrniti in tam živeti dalje, vendar mu varnostne razmere tega ne omogočajo.

36. UNHCR je v zvezi z varnostno situacijo v severovzhodni Nigeriji in kraju od koder izhaja prosilec oktobra 2016 izdalo poročilo (ki ga je tožnik predložil v postopku). Zaključki poročila so, da ljudje, ki izhajajo iz tega območja potrebujejo mednarodno zaščito. UNHCR pa tudi poziva države, naj ljudi, ki izhajajo iz tega območja, ne vračajo v Nigerijo.

37. Dne 28. julija 2016 je Varnostni svet ZN je ponovil svojo "globoko zaskrbljenost zaradi obupnih humanitarnih razmer, ki jih povzroča Boko Haram v regiji Lake Chad". Okoli 7 milijonov oseb potrebuje humanitarno pomoč v severovzhodni Nigeriji, od tega se 4,4 milijona oseb domnevno sooča s problemom lakote. Po mnenju nevladnih organizacij so razmere na nekaterih območjih, kjer so se naselile notranje razseljene osebe, tako hude, da vsak dan zaradi lahkote in bolezni umre več oseb, 350.000 otrok v zveznih državah Borno in Yobe po navedbah trpi zaradi hude podhranjenosti, in brez posredovanja je več deset tisoč otrok, mlajših od pet let, v Borno smrtno ogroženih.

38. Mnenje UNHCR o vračanjih pa je takšno, da so razmere v severovzhodni Nigeriji, zlasti v zveznih državah Adamava, Borno in Yobe, še vedno negotove, zato UNHCR poziva sosednje države, naj ohranjajo svoje meje odprte in omogočijo vstop v državo in dostop do postopkov azila osebam, ki bežijo pred krizo in iščejo varnost. UNCHR meni, da je verjetno, da osebe, ki bežijo iz severovzhodne Nigerije in tiste, ki so že bile v državah azila pred nadaljnjim stopnjevanjem nasilja v severovzhodni Nigeriji, potrebujejo mednarodno zaščito. Poleg tega veliko oseb, ki beži iz severovzhodne Nigerije izpolnjuje merila iz Konvencije o statusu beguncev iz leta 1951. UNHCR poziva države, da prekinejo prisilno vračanje državljanov ali tistih s stalnim prebivališčem na tem delu Nigerije, vključno s tistimi, ki jim je bila mednarodna zaščita zavrnjena, dokler se varnost in stanje človekovih pravic znatno ne izboljša. 39. Glede na taka poročila o državi izvora oz. kraju, od koder izhaja prosilec, je jasno, da bi se tožena stranka v primeru, da bi prosilcu očitala možnost preselitve v kakšen drug kraj v Nigeriji, morala sklicevati na institut notranje zaščite, kot ga opredeljujejo Kvalifikacijska direktiva in Zakon o mednarodni zaščiti, natančneje pa razčlenijo Smernice UNHCR.

40. Tožena stranka bi morala opraviti analizo varnosti (Relevance Analysis) in analizo razumnosti (Reasonableness Analysis), ter odgovoriti na vprašanja, kot so: - Ali lahko prosilec živi relativno normalno življenje in pri tem upoštevati tako splošne kot osebne okoliščine na strani prosilca (starost, spol, zdravje, invalidnost, družinske razmere in socialna mreža, socialna in druga ranljivost etnični, kulturni ali verski razlogi, politične in družbene povezave, jezikovne sposobnosti, izobraženost, strokovno in delovno ozadje in možnosti, preteklo preganjanje in njegov psihološki učinek, varnost in sigurnost, spoštovanje človekovih pravic, ekonomsko preživetje (zaslužek, bivanje, dostop do zdravstvene oskrbe in druge okoliščine, ki kažejo na možnost, da bi prosilec lahko živel normalno življenje, upoštevaje splošen kontekst prosilčeve izvorne države, pri čemer ne gre za merilo „minimuma preživetja“).

41. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje.

42. V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja argumente iz izpodbijane odločbe glede nezavzetosti tožnika, da bi podrobno opisal izkušnje z Boko Haram. Meni, da je pravilno uporabila institut notranje razselitve v Lagosu, kjer je tožnik nazadnje bival na naslovu, ki ga je sam navedel, in da poročilo UNHCR o stanju v B. ni takšno, da je tam ogrožen vsak zgolj zaradi tega, ker tam živi. Tožena stranka se sklicuje tudi na prekluzijo dokazov v zvezi z informacijami o stanju v izvorni državi.

43. V odgovoru na ta odgovor pa tožnik pravi, da je vse informacije o stanju v izvorni državi predložil že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, razen mnenja UHNCR glede uporabe notranje razselitve, ki pa se nanaša na razlago materialnega prava. Kot je tožnik pojasnil že v upravnem postopku, Lagos ni kraj, kjer bi on lahko živel, zato je relevantno poročilo UNHCR o pogojih za mednarodno zaščito za osebe iz Severo-vzhodnega dela Nigerije.

44. Tožba ni utemeljena.

45. Sodišče nima nobene podlage za dvom v oceno tožene stranke, ki je pravno relevantna in sicer, da tožnik ni pokazal veliko truda in tudi ni izkazal potrebnih dejstev, ki bi kazala na to, da ima utemeljen strah pred preganjanjem, ker je pripadnik krščanske vere in se noče pridružiti skupini Boko Haram, ki po splošno znanih dejstvih nasilno uveljavlja svojo politično in versko doktrino še posebej v Severovzhodnem delu Nigerije. Sodišče tožniku sicer lahko verjame, tako kot je v odločbi upoštevala tudi tožena stranka, da je bil tožnik rojen in da je večino življenja živel v mestu B. v državi D., ki je po poročilu UNHCR iz oktobra 2016 zelo obremenjena z napadi in na splošno nevarno situacijo zaradi prisotnosti Boko Haram, tako da UNHCR priporoča, da se tja ne vrača prosilcev za mednarodno zaščito.

46. Vendar pa med strankama ni sporno, da tožnik ni imel posebnega „profila“ v očeh Boko Haram v tem smislu, da bi bilo mogoče utemeljeno pričakovati, da bi ga ta skupina sledila v Nigeriji, če bi se nastanil v Lagosu. Tožnikov oče naj bi umrl v bombnem napadu, ki ni bil usmerjen nanj. Stik, ki naj bi ga imel tožnik z Boko Haram v B., ko naj bi prišli pripadniki Boko Haram k njemu domov, in je pobegnil skozi okno, pa je bil očitno naključen oziroma tožnikov „profil“ ni bil posebej izpostavljen v dejavnostih Boko Haram. Že ob prošnji je zato tožnik več povedal o socialno-ekonomskih razmerah, v katerih je živel v B., kot pa o dogodkih povezanih z Boko Haram, in sicer, da je bilo življenje težko, da nima sorodnikov, skrbnika (čeprav ima tam mamo in brata, ki živi v državi Delta, kot je povedal na osebnem razgovoru), da nima kje spati, ni hrane, nima stanovanja, težko je dobiti službo, če nikogar ne poznaš. Večkrat je bil pozvan, da pove kaj več o dejstvih in občutku preganjanja s strani Boko Haram, pa tega ni storil, imel pa je pooblaščenko, ki ga tudi ni k temu spodbudila s posebnimi vprašanji. Tekom osebnega razgovora tožnik ni pokazal večje aktivnosti pri opisu strahu pred preganjanjem, čeprav je bil v zvezi z vprašanjem o strahu pred Boko Haram opozorjen, da je to pomembno za njegovo prošnjo; potrdil pa je, da je približno eno leto pred odhodom iz Nigerije živel pri prijatelju na določenem naslovu v Lagosu, čeprav to ni bila njegova stalna namestitev, in da naj bi se grožnja s strani Boko Haram v B. zgodila pred tremi leti, kar pomeni, da je tožnik še dve leti po tej zatrjevani grožnji živel v B., preden je šel v Lagos.

47. Ob teh dejstvih je tožena stranka lahko upoštevala institut notranje razselitve in sicer je ugotavljala, ali policija izvaja zaščito pred aktivnostmi Boko Haram v Lagosu (1. alineja 1. odstavka 25. člena ZMZ-1); tožnik ni zatrjeval, da bi bila varnostna situacija v Lagosu tako šibka, da bi šlo zgolj za začasno zaščito (2. odstavek 25. člena ZMZ-1; 2. alineja 1. odstavka 29. člena ZMZ-1); tožena stranka je tudi ugotovila, da je tožnik že lahko varno in zakonito potoval v mesto Lagos na jugu Nigerije, ki ni obremenjen z napadi Boko Haram do te mere, da zaščita ne bi bila učinkovita. Tožena stranka pa tudi ni zmotno ocenila, da je razumno pričakovati, da bi se tožnik v Lagosu nastanil. Sodišče ob tem upošteva enako kot tožena stranka, da je tožnik v Lagosu že bival eno leto in da pri starosti 26 let nima znakov posebne ranljivosti oziroma jih ni zatrjeval, pri čemer je treba dodati tudi, da naj bi na jugu Nigerije živel tudi njegov brat in sicer v državi Delta. Ker varnostne razmere v Lagosu po splošno znanih dejstvih niso primerljive z možnostjo notranje razselitve za begunce iz Afganistana, za katere se išče možnost notranje razselitve v mestu Kabul,1 sodišče ne vidi elementov nezakonitosti v odločitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca niti za subsidiarno zaščito. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi mu bile slabe socialno-ekonomske razmere (namerno) povzročene s strani tretjih oseb, akterjev preganjanja oziroma države v smislu stališča Sodišča EU v zadevi M'Bodj (C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 31, 36, 41-43-46). Ker morata organ in sodišče v azilnem postopku upoštevati tudi varstvo načela oziroma pravice non-refoulment iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, je sodišče upoštevalo tudi, da tožnik ni zatrjeval takšnih posebnih okoliščin njegove ranljivosti, da bi lahko prišli v poštev standardi iz sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Paposhvili v. Belgium (št. 41738/10, odst. 172-193).

48. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

1 Na primer sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 282/2014, I Up 13/2015, I Up 106/2016, I Up 99/2017 z dne 10. 5. 2017, odstavek 8.