Jedro

Zgolj priznavanje obligacijskega zahtevka pa tožencu ne daje solastninskih pravic na nepremičnini, kot zmotno meni pritožba.

V okviru citirane odločbe Ustavnega sodišča je potrebno pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe v skladu z 272. členom ZIZ obravnavati strožje. Takšne začasne odredbe ni mogoče izdati zaradi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Izdaja takšne začasne odredbe je mogoča le v nujnih in izjemoma upravičenih primerih, z restriktivnim tolmačenjem pojma "nenadomestljiva škoda" in ob tehtanju položaja obeh strank.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 5. 12. 2019 zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala, da se tožena stranka (v nadaljevanju toženec) v roku treh dni izseli iz stanovanjske hiše in jo prepusti tožnici v posest. V kolikor ne bo ravnala v skladu z začasno odredbo, se bo izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnin opravila tako, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest tožnici, ko iz nje odstrani toženca. Predlaga, da začasna odredba velja še 60 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari.

2. Nadalje je sodišče prve stopnje dne 11. 12. 2019 izdalo zamudno sodbo, v kateri je ugotovilo, da je neodplačna naklonitev pravice bivanja z razpadom izvenzakonske skupnosti prenehala in se je toženec dolžan izseliti iz tožničine izključne lastne stanovanjske hiše v roku 15 dni (I. točka izreka). Tožencu je naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 539,72 EUR (II. točka izreka).

3. Zoper zamudno sodbo se pritožuje toženec. Navaja, da je sodišče neobrazloženo zahtevku ugodilo na osnovi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) oziroma 111. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), s tem pa je nerazumljivo obrazložilo, na katero pravno normo je apliciralo dejansko stanje. Uporaba 111. člena SZ-1 je napačna in v nasprotju s tožbeno podlago, saj se je tožnica izrecno sklicevala na obligacijski posel preklic neodplačne naklonitve po 540. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), to je darilo, in izposojo stvari po 583. členu OZ. Tožnica ne zatrjuje, da je temelj toženčevega bivanja bila neodplačna naklonitev v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Tožnica sama trdi, da je toženec vlagal v stanovanjsko stavbo in mu priznava iz tega naslova 90.000,00 EUR vlaganj, s tem pa je po samem zakonu toženec pridobil solastninsko pravico in je sodišče zmotno oprlo odločitev na 92. člen SPZ oziroma 111. SZ-1. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in tožbo zavrne.

4. Zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe se pritožuje tožnica. Navaja, da je jasno opredelila nevarnost težko nadomestljive škode, saj je na stropu razprta zapora, celulozna izolacija strehe lahko pade na kuhališče, kar predstavlja nevarnost požara. Onesposobljenost ogrevalnega sistema pa lahko povzroči iztekanje vode iz celotnega ogrevalnega sistema, s tem pa zamakanje podov, stropov in sten. Sicer pa ni dolžna podajati obsega materialne škode in škodo natančno konkretizirati, kot to zmotno meni izpodbijani sklep. Tožnica je zatrjevala, da se je bila prisiljena izseliti iz obravnavane nepremičnine, kar že samo po sebi predstavlja nastanek težko nadomestljive škode. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep primarno spremeni in ugodi predlogu za izdajo začasno odredbo, podreno pa sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo odločanje.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

K zamudni sodbi:

6. Sodišče druge stopnje je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa v skladu z drugim odstavkom 350. člena in drugim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Pogoji za izdajo zamudne sodbe izhajajo iz določbe 318. člena ZPP. Skladno s temi ob izpolnitvi še drugih pogojev iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP sodišče izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka skladno z 277. členom ZPP v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, ki je bila pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so v celoti izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Pritožbeno ni sporno, da je tožba tožencu bila vročena v odgovor in da nanjo ni odgovoril. 8. Glede na ugotovljeno je sodišče prve stopnje nadalje pravilno presojalo še preostale pogoje iz 318. člena ZPP in na podlagi podanih trditev pravilno uporabilo materialnopravne določbe, in sicer 92. člena SPZ oziroma 111. člen SZ-1. V skladu z 92. členom SPZ lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, če dokaže, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Toženec pa (glede na dejstvo, da je bila izdana zamudna sodba) trditev o pravici do posesti ni zatrjeval. Zgolj priznavanje obligacijskega zahtevka pa tožencu ne daje solastninskih pravic na nepremičnini, kot zmotno meni pritožba.

9. Tako je na podlagi podanih trditev tožnice, da je izključna lastnica nepremičnine, v kateri toženec biva brez pravnega naslova, podan pogoj iz 92. člena SPZ in s tem zahtevek na vrnitev nepremičnine v posest tožnice. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 111. člen SZ-1, saj neobstoj soglasja oziroma nesklenitev najemne pogodbe predstavlja podlago za zaključek o nezakonitem bivanju v stanovanju in razlog za izpraznitveno tožbo.1

10. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zoper zamudno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

K pritožbi zoper sklep o začasni odredbi:

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica predlaga izdajo regulacijske začasne odredbe, v skladu s katero zahteva, da se toženec iz njene nepremičnine izseli v roku treh dni. Iz odločbe Ustavnega sodišča UP 275/97 z dne 16. 7. 1998, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje izhaja, da pomen drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki omogoča izdajo začasne odredbe zaradi preprečitve nasilja ali nenadomestljive škode, po stališču Ustavnega sodišča ni zgolj v tem, da zagotovi možnost morebitne izvršbe, pač pa tudi v tem, da se začasno uredi sporno pravno razmerje. V okviru citirane odločbe Ustavnega sodišča je potrebno pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe v skladu z 272. členom ZIZ obravnavati strožje. Takšne začasne odredbe ni mogoče izdati zaradi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Izdaja takšne začasne odredbe je mogoča le v nujnih in izjemoma upravičenih primerih, z restriktivnim tolmačenjem pojma "nenadomestljiva škoda" in ob tehtanju položaja obeh strank.2

13. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica z verjetnostjo izkazala obstoj terjatve, ni pa zadostila zahtevi po izkazu grozečega nasilja oziroma nastanku nenadomestljive (težko nadomestljive) škode. Sodišče druge stopnje se z zaključki sodišča prve stopnje iz 8. in 9. točke obrazložitve v celoti strinja in jih v izogib ponavljanju povzema kot pravilne. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnici ne nastaja težko nadomestljiva škoda. Tožnica se je iz stanovanjske hiše s sinom že izselila, v nepremičnini biva izključno toženec, s katerim v isti nepremičnini ne biva in njegova navzočnost v sporni nepremičnini sama po sebi ne predstavlja grozečega nasilja. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da tožnica ni substancirano navedla, da je sporna nepremičnina nujno potrebna za njeno bivanje in da se mora nemudoma vseliti v sporno nepremičnino, ampak da grozeče nasilje povezuje le s svojimi prihodi v sporno nepremičnino zaradi sanacije škode, h kateri ne upa pristopiti, dokler je toženec v hiši. Nadalje tožnica ni substancirano obrazložila, da ji grozi težko nadomestljiva ali nenadomestljiva škoda. Navaja, da ji nastaja škoda, ker toženec ne kuri, ker ima v hiši mačke, ki iztrebljajo po hiši, ker ima odprta okna, ker obstaja možnost, da bo del stropa padel na kuhališče in zanetil požar ter da bodo zaradi nizkih temperatur in izklopljene elektrike popokale cevi ogrevalnega sistema (pri tem pa je tožnica sama navedla, da si je toženec nabavil agregat, ki ga uporablja za proizvodnjo električne energije). Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožnica z ničemer ni konkretizirala obsega materialne škode in njene nenadomestljivosti. Vsaka škoda, ki stranki nastaja, še ne izpolnjuje pogojev težko nadomestljive škode. Premoženjska škoda pa je že po svoji naravi takšna, da jo je mogoče izraziti v denarju in tudi ustrezno nadomestiti.

14. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Sodba VSRS II Ips 401/2008 z dne 17. 6. 2011. 2 Sklep VSRS II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008.