Jedro

Niti ni pomembno, ali naj bi med strankama obstajalo kreditno ali posojilno razmerje, temveč je bistveno, da ni dolžna tožena stranka dokazati razloga za prejem spornih sredstev, temveč je tožeča stranka, ki je svoj tožbeni zahtevek ves čas pravde temeljila na kreditni oz. posojilni pogodbi, dolžna dokazati obstoj takšne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 45,655.720,00 SIT s pripadki ter obsodilo tožečo stranko na povrnitev pravdnih stroškov toženi. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in med drugim navedla, da je tožena stranka nesporno prejela 23 virmanskih nakazil, ki jih je tožeča stranka v dobri veri izplačala toženi kot posojilo, saj ni obstajala nobena druga pravna podlaga za nakazila. Sodišče bi moralo v večji meri upoštevati dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka, dogovor, ki ga zatrjuje tožena stranka, pa ni obstajal, predloženi Protokol z dne 21.9.1991 (v nadaljevanju: Protokol) ni bil nikoli podpisan. Pa tudi v primeru, če ne bi šlo za nakazila iz posojilnega razmerja, jih je tožeča stranka opravila v taki dobri veri, zato je tožena stranka dolžna sredstva vrniti iz naslova neupravičene pridobitve. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med strankama nesporno, da je tožena stranka nakazila po 23 virmanih v skupnem znesku 4,653.000,00 SIT prejela, sporen pa je namen teh nakazil. Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da že iz samih na virmanih navedenih namenov nakazil izhaja, da je šlo za nakazila po kreditni oz. posojilni pogodbi. Na virmanih je kot namen nakazil navedeno "plasmaji sredstev", "kratkoročna sredstva", "sredstva po pogodbi" in podobno, nikjer pa se ne pojavlja beseda "posojilo" ali "kredit". Iz takšnih navedb o namenu nakazila ne izhaja, da bi med strankama obstajala kreditna ali posojilna pogodba, temveč prej nasprotno, da je obstajala neka druga podlaga za nakazila. Bistveno je, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje, da ni dolžna tožena stranka dokazati razloga, oziroma dejanske in pravne podlage za prejem spornih sredstev, temveč je tožeča stranka, ki je svoj tožbeni zahtevek ves čas pravde temeljila na kreditni oz. posojilni pogodbi, dolžna dokazati obstoj takšne pogodbe. Tega pa tožeča stranka po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspela, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Tožena stranka je ponudila razlago, da je tožeča sporna sredstva nakazovala v okviru svojih obveznosti iz pogodbe o ustanovitvi Mešanega podjetja A. M. d.o.o., to je tožene stranke, tožeča stranka pa je vztrajala pri svojih trditvah. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da so bile vse tosmerne trditve tožene stranke v dokaznem postopku ovržene, pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso bile vse niti prerekane. Tožeča stranka tako sploh ni zanikala trditev tožene stranke, da ji tožeča ni izročila strojev, ki bi jih po ustanoviteljski pogodbi morala, da je te stroje (ki so potrditvah tožene in glede na ustanoviteljsko pogodbo prešli v last tožene) sama še naprej oddajala v najem in pobirala dohodek, medtem ko je tožena bila dolžna nositi stroške v zvezi s temi stroji. Pritožbene trditve, da je direktorica tožeče stranke nakazila sama fizično izvršila, pomenijo navedbo novih dejstev v pritožbi (pritožbena novota), kar je po 496.a čl. Zakona o pravdnem postopku (1977) - ZPP v gospodarskih sporih izrecno prepovedano, saj tožeča stranka niti ne zatrjuje, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navajati do konca glavne obravnave. Zato teh trditev pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Nadalje sodišče druge stopnje ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo ostalih dokazov in navedb tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki jih je slednja predlagala, in jih v obrazložitvi sodbe tudi prepričljivo ocenilo. Pritožbene navedbe v zvezi s Protokolom prav tako niso prepričljive, saj se sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi na to listino ne sklicuje, pa tudi sama tožena stranka je povedala (pripravljalna vloga z dne 17.3.1999, list. št. 47), da Protokol nikoli ni bil podpisan. Enako velja tudi za najemno pogodbo z dne 8.1.1991, na katero sodišče prve stopnje prav tako ni oprlo svoje odločitve. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da toženčevo sklicevanje na potrebno soglasje upravnega odbora za sklepanje kreditnih pogodb ni relevantno, saj naj bi direktor tožene stranke sklepal pogodbe s pokojnim J. A., ki je bil predsednik upravnega odbora tožene stranke, pritožbeno sodišče poudarja, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni trdila, da bi pokojni J. A. takšno soglasje dal (prim. 496.a člen ZPP), pa tudi če bi ga dal, morebitno soglasje predsednika upravnega odbora še ne pomeni soglasja upravnega odbora kot kolektivnega organa družbe. Naposled se sodišče druge stopnje strinja tudi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je v nasprotju s poslovno logiko dejstvo, da je tožeča stranka nakazila opravljala še tudi po tem, ko naj bi tožena zavrnila podpis poslanih kreditnih ali posojilnih pogodb. Četudi bi poslovanje med strankama na začetku potekalo na podlagi zaupanja, bi bilo edino logično, da bi tožeča stranka z nakazovanjem razmeroma visokih zneskov prenehala, če in ko bi tožena zavrnila podpis domnevnih pogodb, oz. bi pred nadaljnjimi nakazili tožeča vztrajala na podpisu pogodbe. Zadnja pritožbena trditev, da je tožena dolžna prejete zneske vrniti iz naslova neupravičene pridobitve, je po ugotovitvah drugostopenjskega sodišča prepovedana pritožbena novota v smislu 496.a člena ZPP. Tožeča stranka je svoj zahtevek ves čas postopka na prvi stopnji temeljila na kreditni oz. posojilni pogodbi, šele v pritožbi pa je postavila nov temelj zahtevka - neupravičeno pridobitev. Tudi navajanje druge dejanske podlage zahtevka je trditev, ki bi jo tožeča glede na določbe 496.a čl. ZPP morala postaviti še pred koncem glavne obravnave, zato teh navedb v pritožbenem postopku ni bilo mogoče upoštevati. Gre pa tudi za spremembo istovetnosti zathevka, kar je mogoče storiti samo do konca glavne obravnave (190. čl. ZPP). Iz vsega povedanega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ker tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja pogodb, na katerih je temeljila svoj zahtevek, materialnopravno pravilna. Ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).