Jedro

Po veljavni ureditvi postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine upniku verodostojne listine predlogu za izvršbo ni treba priložiti, mora jo le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve ter opredeliti temelj zahtevka. Glede na takšno ureditev, ki velja za upnika, tudi zahteve do dolžnika v zvezi z obrazloženostjo ugovora ne smejo biti prevelike, saj bi bilo sicer kršeno načelo enakosti orožij. Če upnik ne priznava pravnega temelja uveljavljane terjatve (poslovnega razmerja) ali če poda t. i. ugovor nevednosti, mu dokazov za ugovorne navedbe ni treba ponuditi. Le če ne gre za nobenega od obeh položajev (zanikanje poslovnega razmerja, nevednost), je za izpolnitev zahteve po obrazloženosti ugovora treba le-tega tudi dokazno podpreti. Tudi, če se dolžnik odloči priznati pravni temelj terjatve in se braniti s samostojnim ugovorom, kot je ugovor stvarnih napak ali plačila obveznosti, doseže standard obrazloženega ugovora razmeroma enostavno - zadošča, da predlaga vsaj en dokaz v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, in to je lahko tudi njegovo zaslišanje.

V ugovoru je dolžnik glede računa št. 0000 navedel, da terjatev po tem računu v celoti prereka, ker blago ni bilo dostavljeno prevzemniku in tovorni list (CMR) ni bil podpisan. Prav tako je navedel, da je pošiljko zavrnil, saj je bilo blago tako poškodovano, da ga sploh ni bilo mogoče izročiti. Kot je še poudaril dolžnik, so podani pogoji za odgovornost prevoznika. Na takšne navedbe se je dolžnik skliceval tudi v zvezi z računom št. 0001. Povzete ugovorne navedbe predstavljajo pravno upoštevna dejstva, ki bi v pravdnem postopku lahko pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična. Poleg tega je dolžnik v zvezim s terjatvijo po računu št. 0001 še dodatno podal ugovor nevednosti, ko je navedel, da ni razvidno, kako je obračunan sporni znesek. Glede na zgoraj obrazloženo materialnopravno izhodišče je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ugovor glede terjatve po računu št. 0001 ustreza pravnemu standardu obrazloženosti ugovora, pa čeprav dolžnik v njem ni ponudil nobenih dokazov. Nasprotno pritožbeno stališče ni pravilno.

Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje ugovor napačno štelo kot obrazložen tudi v delu, ki se nanaša na terjatev po računu št. 0000. Kot rečeno, je sicer dolžnik tudi s tem v zvezi zatrjeval pravno pomembna dejstva, saj je navedel, da blago ni bilo dostavljeno prevzemniku, da tovorni list ni bil podpisan in da je prejemnik pošiljko zavrnil, ker blaga zaradi poškodovanosti sploh ni bilo mogoče izročiti. Vendar tudi v zvezi s tem trditvami dolžnik ni niti predložil niti predlagal nobenih dokazov, čeprav ne gre niti za zanikanje temelja terjatve niti za ugovor nevednosti. Iz povzetih ugovornih navedb namreč izhaja, da se nanašajo na napake v izpolnitveni pogodbeni fazi, kar pa hkrati pomeni, da dolžnik terjatve po računu št. 0000 po temelju ni zanikal oziroma je obstoj temelja za nastanek te terjatve dejansko priznal. Tudi na nevednost se dolžnik v zvezi s terjatvijo po računu št. 0000 ni skliceval. Zaradi dokazne nepodprtosti tako presoja sodišča prve stopnje glede obrazloženosti ugovora v tem delu ni pravilna, saj glede terjatve po računu št. 0000 ugovora ni mogoče šteti kot obrazloženega.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v delu, kolikor je razveljavljen sklep o izvršbi VL 75262/2025 z dne 29. 8. 2025 za glavnico 2.074,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2024 do plačila (terjatev po računu št. 0000) in za stroške izvršilnega predloga v znesku 220,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, spremeni tako, da se ugovor zoper sklep o izvršbi VL 75262/2025 z dne 29. 8. 2025 v tem delu zavrne.

II.Sicer pa se pritožba zavrne in se sklep v ostalem izpodbijenem, a nespremenjenem delu (glede glavnice v znesku 4.209,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2024 do plačila - terjatev po računu št. 0001), potrdi.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo v pravdnem postopku.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi VL 75262/2025 z dne 29. 8. 2025 razveljavilo (1. točka izreka) in odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju (2. točka izreka).

2.Upnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Višjemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor v celoti zavrže, podredno pa, da se ugovor v celoti zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Citira 61. in 53. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Poudarja, da mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Vprašanje standarda (ne)obrazloženosti in s tem (ne)utemeljenosti ugovora oziroma zahteve po predložitvi dokazov je v sklopu postopka za oceno ustavnosti Ustavno sodišče RS večkrat presojalo. Dne 1. 2. 2024 je Ustavno sodišče izdalo odločbo U-I-192/23-13, v kateri je na več mestih jasno obrazložilo, kakšen je standard (ne)obrazloženosti in (ne)utemeljenosti glede na različne ugovore dolžnika. Pod točko 35 obrazložitve Ustavno sodišče izrecno zapiše: " Dolžnik mora ugovoru dejansko predložiti dokaze le tedaj, ko priznava obstoj pravnega temelja uveljavljane terjatve (poslovnega razmerja), hkrati pa tudi obstoj in avtentičnost verodostojne listine (in to, da ima dovolj podatkov, da se do nje opredeli), tudi če oporeka pravni pravilnosti njene vsebine. Dolžnik, ki te ne priznava, namreč lahko vloži ugovor neobstoja pravnega temelja ali ugovor nevednosti, v katerem zatrjuje, da ne ve, ali upnik sploh ima verodostojno listino oziroma mu v predlogu označena listina ni znana ali se do nje ne more opredeliti. Tema ugovoroma ni dolžan predložiti dokazov." Nadalje v točki 36 obrazložitve Ustavno sodišče zapiše: "Tudi, če se odloči priznati pravni temelj terjatve in se braniti s samostojnim ugovorom, kot je ugovor stvarnih napak ali plačila obveznosti, doseže standard obrazloženega ugovora sorazmerno enostavno - zadošča, da predlaga vsaj en dokaz, ki je v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, in to je lahko tudi njegovo zaslišanje."

Zaključke Ustavnega sodišča je mogoče enostavno povzeti tudi tako, da sta edina primera, ko dolžnik ni dolžan predložiti ali predlagati dokazov, ko zanika obstoj pravnega razmerja ali zatrjuje, da mu verodostojna listina ni znana in se do nje ne more opredeliti. V vseh drugih primerih je dolžnik dolžan predlagati vsaj en dokaz, sicer se šteje, da je ugovor neobrazložen in s tem neutemeljen.

Dolžnik je v svojem ugovoru potrdil, da razpolaga z obema računoma in je z njima v celoti seznanjen. Prav tako je v zvezi s terjatvama po obeh računih podal več vsebinskih ugovorov, tj.: i.) blago ni bilo dostavljeno; ii) CMR ni bil podpisan,; iii) prejemnik je pošiljko vrnil; iv) blago je bilo poškodovano, da ga sploh ni bilo mogoče izročiti; v) odprt je škodni postopek pri zavarovalnici. Dodatno glede računa št. 0001 navaja, da je bil račun zavrnjen in mu upnik na njegovo zavrnitev računa ter zahtevo ni podal dodatnih pojasnil glede posameznih postavk. Doda še, da so bili v račun vključeni stroški čakanja, do katerih je prišlo izključno zaradi enostranske odločitve upnika, brez navodil dolžnika.

Po temeljiti preučitvi ugovora dolžnika v povezavi s stališči v odločbi Ustavnega sodišča, je mogoče zaključiti, da dolžnik pravni temelj (poslovno razmerje) v zvezi z obema računoma v celoti priznava. Ugovora neobstoja pravnega razmerja torej dolžnik ni podal. Prav tako je mogoče zaključiti, da potrjuje seznanjenost z in obstoj verodostojnih listin (računov), ki sta bili podlaga za predlog za izvršbo v predmetni zadevi. Dolžnik tako ni podal niti ugovora nevednosti. Upoštevaje navedeno bi moral dolžnik v ugovoru (vsaj smiselno) predlagati izvedbo vsaj enega dokaza, lahko tudi z lastnim zaslišanjem. Dolžnik tega ni storil, saj v ugovoru ni predlagal izvedbe nobenega dokaza, čeprav bi jih lahko - glede na navedbe - predlagal celo več v listinski obliki (npr. CMR brez podpisa, zavrnitev pošiljke, dokazila o postopku pri zavarovalnici, zavrnitev računa št. 0001). Dokazno breme glede njegovih navedb je na dolžniku. Iz odločbe Ustavnega sodišča je razvidno tudi, da je dolžnik, če dokaze ima, dolžan le-te predložiti, sicer pa ustrezno obrazložiti, zakaj jih ni mogel predložiti. V kolikor tega ne naredi, velja, da ugovor ni utemeljen. Dolžnik ni niti predložil niti predlagal nobenih dokazov, prav tako ni pojasnil razlogov za to. V podobnih primerih je sodišče že večkrat odločilo, da je takšen ugovor neobrazložen in neuteemljen, primeroma: sklep VSM II Ip 756/2023 z dne 8. 4. 2024, sklep VSM II Ip 595/2023 z dne 8. 4. 2024 idr. Sodišče je v nasprotju s predhodnimi ugotovitvami odločilo, da je ugovor dolžnika utemeljen.

3.Dolžnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo odgovarja na pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba je delno utemeljena, delno pa ni utemeljena.

5.Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

6.Skladno s prvim odstavkom 61. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZIZ mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen. Če dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v dajatvenem delu, se šteje, da je ugovor v tem delu obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru (drugi odstavek 61. člena ZIZ). Zatrjevana dejstva morajo biti pravno relevantna, to je taka, ki bi v pravdnem postopku pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999). Za ugovor, ki ni obrazložen, se šteje, da je neutemeljen (prvi odstavek 61. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZIZ). Za neobrazložen se lahko šteje samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami1.

7.Po veljavni ureditvi postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine upniku verodostojne listine predlogu za izvršbo ni treba priložiti, mora jo le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve ter opredeliti temelj zahtevka (23. člen in 41. člen ZIZ). Glede na takšno ureditev, ki velja za upnika, tudi zahteve do dolžnika v zvezi z obrazloženostjo ugovora ne smejo biti prevelike, saj bi bilo sicer kršeno načelo enakosti orožij (prim. 22. člen Ustave RS). Če upnik ne priznava pravnega temelja uveljavljane terjatve (poslovnega razmerja) ali če poda t. i. ugovor nevednosti, mu dokazov za ugovorne navedbe ni treba ponuditi. Le če ne gre za nobenega od obeh položajev (zanikanje poslovnega razmerja, nevednost), je za izpolnitev zahteve po obrazloženosti ugovora treba le-tega tudi dokazno podpreti. Tudi, če se dolžnik odloči priznati pravni temelj terjatve in se braniti s samostojnim ugovorom, kot je ugovor stvarnih napak ali plačila obveznosti, doseže standard obrazloženega ugovora razmeroma enostavno - zadošča, da predlaga vsaj en dokaz v zvezi z zatrjevanimi dejstvi, in to je lahko tudi njegovo zaslišanje2.

8.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na predlog upnika s sklepom o izvršbi VL 75262/2025 z dne 29. 8. 2025 zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi dveh verodostojnih listin, in sicer računa št. 0000 z dne 19. 9. 2024, z zapadlostjo 9. 10. 2024, za znesek 2.074,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2024 do plačila, in računa št. 0001 z dne 30. 9. 2024, z zapadlostjo 16. 10. 2024, za znesek 4.209,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2024 do plačila.

9.Dolžnik je zoper sklep o izvršbi vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje štelo kot v celoti obrazloženega v smislu drugega odstavka 53. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 61. člena ZIZ in zato na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ sklep o izvršbi razveljavilo ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku.

10.V ugovoru je dolžnik glede računa št. 0000 navedel, da terjatev po tem računu v celoti prereka, ker blago ni bilo dostavljeno prevzemniku in tovorni list (CMR) ni bil podpisan. Prav tako je navedel, da je pošiljko zavrnil, saj je bilo blago tako poškodovano, da ga sploh ni bilo mogoče izročiti. Kot je še poudaril dolžnik, so podani pogoji za odgovornost prevoznika. Na takšne navedbe se je dolžnik skliceval tudi v zvezi z računom pšt. 0001.

11.Višje sodišče ugotavlja, da povzete ugovorne navedbe predstavljajo pravno upoštevna dejstva, ki bi v pravdnem postopku lahko pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična.

12.Dalje je v zvezi s terjatvijo po računu št. 0001 mogoče ugotoviti, da je dolžnik še dodatno podal ugovor nevednosti, ko je navedel, da ni razvidno, kako je obračunan sporni znesek. Glede na zgoraj obrazloženo materialnopravno izhodišče je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ugovor glede terjatve po računu št. 0001 ustreza pravnemu standardu obrazloženosti ugovora, pa čeprav dolžnik v njem ni ponudil nobenih dokazov. Nasprotno pritožbeno stališče ni pravilno.

13.Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje ugovor napačno štelo kot obrazložen tudi v delu, ki se nanaša na terjatev po računu št. 0000. Kot rečeno, je sicer dolžnik tudi s tem v zvezi zatrjeval pravno pomembna dejstva, saj je navedel, da blago ni bilo dostavljeno prevzemniku, da tovorni list ni bil podpisan in da je prejemnik pošiljko zavrnil, ker blaga zaradi poškodovanosti sploh ni bilo mogoče izročiti. Vendar tudi v zvezi s tem trditvami dolžnik ni niti predložil niti predlagal nobenih dokazov, čeprav ne gre niti za zanikanje temelja terjatve niti za ugovor nevednosti. Iz povzetih ugovornih navedb namreč izhaja, da se nanašajo na napake v izpolnitveni pogodbeni fazi, kar pa hkrati pomeni, da dolžnik terjatve po računu št. 0000 po temelju ni zanikal oziroma je obstoj temelja za nastanek te terjatve dejansko priznal. Tudi na nevednost se dolžnik v zvezi s terjatvijo po računu št. 0000 ni skliceval. Zaradi dokazne nepodprtosti tako presoja sodišča prve stopnje glede obrazloženosti ugovora v tem delu ni pravilna, saj glede terjatve po računu št. 0000 ugovora ni mogoče šteti kot obrazloženega.

14.Navedeno pomeni, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi podal le delno obrazložen ugovor, in sicer glede terjatve po računu št. 0001 v znesku 4.209,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2024 do plačila. Glede terjatve po računu št. 0000 v znesku 2.074,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2024 do plačila pa ugovor ne ustreza zahtevi po obrazloženosti ugovora. Sodišče prve stopnje je tako napačno razveljavilo sklep o izvršbi v celoti.

15.Pritožba je tako utemeljena glede terjatve po računu št. 0000 v znesku 2.074,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2024 do plačila. Prav tako je utemeljena pritožba glede upnikovih stroškov izvršilnega predloga z obrestmi. Kljub delnemu uspehu dolžnika z ugovorom je namreč upnik upravičen do povrnitve vseh stroškov izvršilnega predloga, saj so bili le-ti potrebni za izvršbo in njihova višina ni odvisna od vrednosti spornega predmeta (peti odstavek 38. člena ZIZ).

16.Višje sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v delu, kolikor je razveljavljen sklep o izvršbi VL 75262/2025 z dne 29. 8. 2025 za glavnico 2.074,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2024 do plačila in za stroške izvršilnega predloga v znesku 220,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, spremenilo tako, da se ugovor zoper sklep o izvršbi VL 75262/2025 z dne 29. 8. 2025 v tem delu zavrne (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17.Sicer pa je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede glavnice v znesku 4.209,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2024 do plačila - terjatev po računu št. 0001) potrdilo, saj ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

-------------------------------

1Na primer odločbi Ustavnega sodišča RS, Up-854/05 in Up-343/09. Odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-192/23 z dne 1. 2. 2024, 35. in 36. točka razlogov.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 23, 41, 41/2, 41/5, 53, 53/2, 61, 61/1, 62, 62/2, 62/5 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.