Jedro

Tožnik v svoji izvorni državi ni imel problemov zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik ni imel težav, ki bi utemeljevali mednarodno zaščito, ker prepiri in pretepi z neznanimi osebami, ne pomenijo preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1. Ni sporno, da je toženka tožnika obvestila, da je Kraljevina Maroko z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je toženka po presoji sodišča svojo procesno dolžnost izpolnila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 25. 1. 2023 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja), svoje istovetnosti ob podaji prošnje ni izkazal. Toženka je povzela tožnikove navedbe iz prošnje, da je musliman, Arabec, z zaključenimi devetimi razredi, da ne pripada nobeni stranki, da nikoli ni bil kaznovan ali prestajal zaporne kazni ter da je vojaški rok služil med letoma 1994 in 1996. Na vprašanje, ali bo počakal na zaključek postopka v Sloveniji, je odgovoril, da nima velike izbire. Ko je bil soočen z dejstvom, da je prvič rekel, da bo počakal, a je vseeno odšel, je odgovoril, da mu je odvetnik dejal, da ljudje iz Alžirije in Maroka nimajo velike možnosti, da bi pridobili status, saj tam ni vojne, ni političnih problemov, zato se je odločil, da nadaljuje svojo pot. Preko njegovih besed je začutil, da mednarodne zaščite ne bo dobil. Toženka je povzela, da je Alžirijo zapustil leta 2018 ter legalno odšel v Turčijo nato pa ilegalno preko Grčije, Albanije, Črne gore, Bosne in Hercegovine, Hrvaške do Slovenije. V Sloveniji je ostal približno en mesec, nato pa pot nadaljeval preko Italije v Švico, kjer je ostal štiri mesece, nato pa je bil vrnjen v Slovenijo. V Alžiriji ima starše, štiri brate in štiri sestre. Vse dokumente je izgubil v Turčiji. Tožnik je zapustil državo zaradi vojske. Ko je leta 1996 zapustil vojsko, se je politično stanje v državi spremenilo in takrat so nastali problemi. Njega je preganjala Muslimanska bratovščina in politiki in sicer pri delu in pri vsakdanjem življenju. Na vprašanje uradne osebe, kako so ga preganjali, je odgovoril, da, če je, kaj potreboval oz. zahteval, so mu omejevali dostop do tega. Če pa je postal glasen in zahteval svoje pravice, so bili oni glasnejši in so ga zatrli. Veliko razlogov je bilo, zaradi katerih je zapustil državo. Večino je sicer že pozabil. Ko si je iskal zaposlitev, je bil prepričan vase in v svoje sposobnosti, a so mu vedno nagajali z birokratskimi postopki. Če bi se moral vrniti v Alžirijo, bi storil samomor ali kaj podobnega.

3. Toženka je povzela, da je tožnik prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji vložil 1. 9. 2022, da je 24. 9. 2022 samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani in se v treh dneh od datuma zapustitve vanj ni vrnil, zato je pristojni organ 4. 10. 2022 postopek ustavil s sklepom 2142-4129/2022/4 (122-16), ki je postal pravnomočen 24. 10. 2022. 4. Toženka je ugotovila, da tožnik do izdaje izpodbijane odločbe istovetnosti ni izkazal in, da je glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel spore s salafisti. Toženka je po preučitvi vseh izjav, ki jih je tožnik podal v postopku, kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera ocenila, da slednje niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je ugotovila, da je tožnik zato, ker so imeli dolge brade in ker je bil tožnik vojak, menil, da naj bi bile te osebe dejansko pripadniki Muslimanske bratovščine, kar po oceni toženke ni prepričljiv razlog, da je šlo za salafiste, ki naj bi bili nasprotniki oblasti. Toženka je izpostavila, da je tožnik služil vojaški rok med letoma 1994 in 1996, da ni bil zaposlen kot vojak, temveč je zgolj služil obvezen vojaški rok. V kolikor je imel težave s salafisti zaradi služenja vojaškega roka, bi to po mnenju toženke pomenilo, da imajo vsi moški državljani, ki so služili vojaški rok, te težave, čemur pa toženka ni sledila. Toženka je izpostavila, da je tožnik odslužil vojaški rok že leta 1996, več kot 20 let pred odhodom iz države in v tem času ni več imel stika z vojsko. Toženka ne vidi razloga, zakaj bi mu salafisti toliko časa sledili in ga zmerjali ter pretepali. Toženka je pripomnila, da je tožnik menil, da je bil napaden s strani salafista, ko je imel zlomljeno ramo, a je sam povedal, da je osebo sodišče obsodilo in ugotovilo, da je šlo za varnostnika na gradbišču stavbe in, da je do pretepa prišlo zaradi besednega spora, ki se je zgodil med njim in tožnikom, kar je zasebna zadeva. Tožnik je potrdil, da mu nikoli noben ni povedal, da bi bil pripadnik salafistov, prav tako pa nikoli ni bil vabljen k pridružitvi v njihovo skupino. Ko je bil vprašan, kakšne težave je imel, je vedno navajal zgolj besedne spore in pretepe, ker je bil prepričan, da mu sledijo ali ker so birokratski postopki trajali predolgo. Spori naj bi se dogajali povsod, med drugih tudi v bolnišnicah, na banki ali pošti, nato pa še v Tuniziji, Turčiji in celo v Bosni in Hercegovini. Toženka ne vidi razloga, zakaj bi tožniku salafisti sledili celo v tujino. Tožnik je namreč od leta 2015 do odhoda iz Alžirije leta 2018, normalno živel v Alžiriji in v tem času imel štirikrat ali petkrat težave v službi ali na ulici. Toženka je upoštevala, da je imel tožnik tudi možnost težave prijaviti na policijo, kar je enkrat tudi storil in policija je osebo priprla, sodišče pa jo tudi obsodilo. Toženka je ugotovila, da je imel tožnik zaradi svojih težav možnost iskati zaščito znotraj svoje države in jo tudi dobil in da tožnik zatrjevanih težav ni imel na celotnem ozemlju Alžirije. Zgolj tožnikovo mnenje, ki ni osnovano na nobenem oprijemljivem dokazu oz. razumljivem sklepanju, po mnenju toženke ne more zadostovati za ugotovitev, da se je prepiral in pretepal z neznanimi osebami, ker so bili le-ti salafisti in se niso strinjali, da je tožnik pred skoraj 20 leti služil vojaški rok. Toženka je ugotovila, da v svoji izvorni državi tožnik očitno ni imel nobenih problemov zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Toženka je ugotovila, da tožnik ni imel težav, ki bi utemeljevali mednarodno zaščito, zgolj prepiri in pretepi z neznanimi osebami, pa ne pomenijo preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1. Tožnikovih navedb po oceni toženke ni bilo mogoče povezati z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnosti družbeni skupini, prav tako tudi ne gre za resno škodo. Toženka je po ugotovitvi, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Toženka je dalje ugotovila, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. Tožnik ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo. Tožnik je zaradi pretepov in prepirov poiskal in tudi dobil policijsko pomoč. Zato po oceni toženke ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ne bi bila varna izvorna država in je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ- 1, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. 6. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb tožnika_

7. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotni uporabi materialnega prava, kot tudi bistvenih kršitvah postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo, v kateri mu prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, da odpravi odločbo in vrne zadevo v ponovno odločanje.

8. Tožnik poudarja, da je državo zapustil že leta 1996 zaradi težav, ki so se mu dogajale po letu 1996, ko je zaključil s služenjem vojaškega roka. Nekateri njegovi prijatelji iz vojske so bili ubiti. Bilo ga je strah, zato od leta 1996 ni več živel v njihovi družinski hiši. Živel je v drugih mestih, ker je menil, da ne bodo vedeli, da je bil vojak. Tožnik je sam povedal, da je čutil, da je ogrožen in da so ga opazovali, zato se je selil iz kraja v kraj. Ves čas od leta 1996 je sprva živel v Libiji in nato Tuniziji, kjer je ostal do leta 2015. Tožnik je povedal, da je bil ogrožen s strani salafistov. Tožnik je povedal, so salafisti agresivni proti tistim, ki so proti njim, da so mu začeli slediti, ko je končal s služenjem vojaškega roka. Tožnik meni, da so se salafisti mogoče želeli maščevati, zakaj se jim ni pridružil v njihovo skupino in ostal vojak. Menil je, da bi mu salafisti storili karkoli, zato ga je bilo strah.

9. Tožnik meni, da je toženka napačno uporabila materialno pravo in bi morala vsebinsko presojati razloge, ki jih je navedel. Tožnik namreč meni, da predstavljeni razlogi, na podlagi katerih je tožnik od leta 1996 bežal znotraj Tunizije oziroma bežal v druge države, takšni, da predstavljajo razlog za presojanje ali tožniku pripada mednarodna zaščita. Toženka bi morala po njegovem mnenju presojati ali ta zamera še vedno traja oz. ali pripadniki salafisti še vedno povzročajo težave.

10. Tožnik meni, da je toženka spregledala bistveni del, da je tožnik začel bežati po letu 1996 iz razloga, ker je imel zaradi služenje vojaškega roka veliko težav. Tožnik je tudi sama izrecno povedal, da pred služenjem vojaškega roka težav s salafisti ni imel. Tožnik se sicer tudi ne bi stalno selil znotraj Alžirije in jo tudi zapuščal. To je počel, ker se ni več počutil varno. S tem je toženka tudi naredila napačni zaključek in uporabila materialno pravo napačno. Da je varna država Alžirija, je to politična odločitev naše države, kar pa ne pomeni, da je Alžirija varna tudi za tožnika. Tožnik meni, da bi toženka morala vsebinsko odločati o zadevi in presojati ali težave, ki jih tožnik navaja še vedno obstajajo v izvorni državi. Težave, ki jih je opisal, se po tožnikovem mnenju lahko štejejo za resno škodo, kot ju opredeljuje 2. alineja 28. člena ZMZ-1. 11. Nadalje je tožnik opozoril na načelo nevračanja. Glede načela nevračanja je Evropsko sodišče za človekove pravice zavzelo stališče, da je prepoved nevračanja absolutno prepovedana, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Meni, da zaradi vsega navedenega obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

_Povzetek navedb toženke_

12. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

13. Poudarja, da tožnik ni dokazal svojih tožbenih trditev, da se je počutil ogroženega v izvorni državi, ker naj bi imel težave s salafisti. Povzema, da je na vprašanje uradne osebe, kakšne težave je imel od leta 2015, ko se je vrnil iz tujine, odgovoril, da so ga zmerjali v službi in da je enkrat v pretepu imel poškodovano ramo. Ugotovljen je bilo, da ni šlo za salafista, kot to navaja tožnik, temveč varnostnika na gradbišču stavbe, s katerim sta s tožnikom prišla v spor in ki je zaradi napada tudi bil kaznovan. Od leta 2015 je imel težave štirikrat ali petkrat, pri tem pa ni navedel, da bi mu stregli po življenju, temveč zgolj besedne spore in pretepe z neznanimi osebami v bolnišnici, službi in na pošti. Tožena je prepričana, da, če bi tožnika dejansko želeli ubiti, bi to lahko storili že v treh letih, ko je bival v Alžiriji.

14. Toženka izpostavlja, da je že na osebnem razgovoru povedal, da tožnika salafisti nikoli niso niti vabili v njihovo skupino, zato toženki ni logično, da bi se mu potem želeli maščevati, ker ni hotel pristopiti k njim. Povzema tožnika, ki meni, da naj bi se mu želeli maščevati zato, ker naj bi bil njihov nasprotnik, saj je bil v vojski. Ker tožnik ni dokazal, da naj bi bili salafisti tisti, ki naj bi mu povzročali težave, po mnenju toženke ni utemeljeno tožnikovo pričakovanje, da bi morala toženka preveriti, ali bi mu salafisti še vedno lahko povzročali težave. V zvezi s tožbenimi navedbami, da Alžirija zanj ni varna izvorna država, ponavlja, da je toženka ugotovila, da je tožnik zaradi pretepa dobil pomoč, varnostnik pa je bil tudi kaznovan. Besedni spori, ki jih je navajal tožnik, po oceni toženke niso opravičljiv razlog za dodelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka ne razume tožnikovega očitka, da bi morala vsebinsko odločati o zadevi, ker je vsebinsko odločala o tožnikovi zadevi.

15. Glede načela nevračanja pa tožena stranka opozarja, da je že tožnik sam napisal, da se prepoved nevračanja upošteva, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Toženka pa je že v sporni odloči ugotovila, da za tožnika navedeno ne velja.

_O sodni presoji_

16. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, prebralo listine spisa toženke št. 2142-4129/2022 in tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

18. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.1 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.2

19. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. 20. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

21. Ob upoštevanju navedenih izhodišč, izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

22. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Toženka je namreč prepričljivo in popolno obrazložila, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel problemov zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Pojasnila je tudi, da tožnik ni imel težav, ki bi utemeljevali mednarodno zaščito, ker prepiri in pretepi z neznanimi osebami, ne pomenijo preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1. Toženka je logično obrazložila, da in zakaj je tožnik ni prepričal, da je bil preganjan s strani salafistov, zaradi česar je zahteval mednarodno zaščito. V izogib ponavljanju se sodišče sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Logično je toženka pojasnila, da zgolj zato, ker so imeli „napadalci“ dolge brade in ker je bil tožnik vojak, ni dokazano, da bi bile te osebe dejansko pripadniki Muslimanske bratovščine. Pravilno je toženka pri dokazni oceni, ki je sistematična in sintetično analitična, upoštevala tudi ugotovljena dejstva, da je tožnik služil vojaški rok med letoma 1994 in 1996, da ni bil zaposlen kot vojak, da je služil obvezen vojaški rok, ki ga je odslužil že leta 1996, torej več kot 20 let pred odhodom iz države in v tem času ni več imel stika z vojsko. Pravilno je upoštevala tudi to, da je tožnik mislil, da je bil napaden s strani salafista, ko je imel zlomljeno ramo, a se je izkazalo, da je storilca sodišče obsodilo in ugotovilo, da je šlo za varnostnika na gradbišču stavbe in, da je do pretepa prišlo zaradi besednega spora, ki se je zgodil med njim in tožnikom, kar je zasebna zadeva. Toženka je v dokazni oceni pravilno upoštevala tudi tožnikovo izjavo, da mu ni nikoli noben povedal, da bi bil pripadnik salafistov, prav tako pa nikoli ni bil vabljen k pridružitvi v njihovo skupino. Prepričljiva je dokazna ocena tudi v delu, da tožnik toženke ni prepričal, da bi mu salafisti sledili v tujino. Tožnik je namreč od leta 2015 do odhoda iz Alžirije leta 2018 normalno živel v Alžiriji in v tem času imel štirikrat ali petkrat težave v službi ali na ulici. Sodišče dodaja, da subjektivna percepcija in občutek ogroženosti tožnika, da mu naj bi sledili povsod, tudi v tujino, upoštevaje izveden dokazni postopek, tudi po presoji sodišča ne zadošča za ugotovitev, da bi tožnika preganjali salafisti. Toženka je upoštevala, da je imel tožnik možnost prijave na policijo, kar je enkrat tudi storil, policija je osebo priprla, sodišče pa jo tudi obsodilo. Pravilna je zato ugotovitev toženke, da je imel tožnik zaradi svojih težav možnost iskati zaščito znotraj svoje države in jo tudi dobil. Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ugotovitev toženke, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih problemov zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini niti ne gre za resno škodo.

23. Neutemeljen je tožbeni očitek, da naj bi toženka napačno uporabila materialno pravo in bi morala vsebinsko presojati razloge, ki jih je navedel tožnik. Kot je jasno razvidno iz izpodbijane odločbe, je toženka vsebinsko presojo utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito naredila, jo obrazložila in po tej presoji prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Odveč je verjetno dodati, da ugotovitev toženke, da je prošnja očitno neutemeljena seveda ne pomeni, da vsebinske presoje toženka ni opravila.

24. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da so razlogi, zaradi katerih je tožnik od leta 1996 bežal znotraj Tunizije (verjetno Alžirije, op. a.) oziroma bežal v druge države takšni, da predstavljajo razlog za presojanje ali tožniku pripada mednarodna zaščita. Toženka je prepričljivo in obrazloženo pojasnila, zakaj tožniku ne verjame, da naj bi bežal zaradi salafistov, kot je trdil, zato se v izogib ponavljanju sodišče sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Zato pričakovanje tožnika, da naj bi morala toženka presojati ali ta zamera še vedno traja oz. ali pripadniki salafisti še vedno povzročajo težave, ni utemeljeno.

25. Nosilno stališče za zavrnitev prošnje je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V 52. členu ZMZ-1 so določeni primeri, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

26. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.8 Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.9 Ni sporno, da je toženka tožnika obvestila, da je Kraljevina Maroko z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je toženka po presoji sodišča svojo procesno dolžnost izpolnila.

27. Tretja država se lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1).

28. Tožnik je utemeljeval obstoj posebnih okoliščin v smislu prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, kot ponovi v tožbi z navedbami, da je začel bežati po letu 1996 iz razloga, ker je imel zaradi služenje vojaškega roka veliko težav, da pred služenjem vojaškega roka težav s salafisti ni imel in se ne bi stalno selil znotraj Alžirije in jo tudi zapuščal, kar je počel, ker se ni več počutil varno. Iz obrazložitve izhaja, da toženka ni sprejela, da bi tožnika preganjali salafisti, zato tudi utemeljevanje tožnika s to navedbo kot razlog za to, da koncept varne izvorne države za tožnika ne bi bil uporaben, ni utemeljeno. Drži navedba tožnika, da gre za politično odločitev Slovenije, da je varna država Alžirija in to res ne pomeni, da je Alžirija varna tudi za tožnik. Pa vendarle tožnik, kot je prepričljivo obrazložila toženka, ni prepričal, da Alžirija zanj ne bi bila varna država.

29. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve. 2 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve. 3 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 7 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 8 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 9 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).