Jedro

Predpostavka drugostopnega organa o nemožnosti uveljavljanja pravic dedičev v primeru neizpolnjevanja pogojev za pridobitev teh pravic na strani staršev je napačna (nesporno namreč je, da je sin G.G. prebival v Nemčiji od konca leta 1962 do 1993), zlasti ker temelji na po presoji sodišča napačnih oziroma vsaj preuranjenih zaključkih o dvomu glede nemške narodnosti pok. B.A., navedeni na aktih o podržavljenju, zaradi kraja njegovega rojstva in švicarske narodnosti A.A. (ki je imela ob rojstvu - kot navaja drugostopni organ - enak priimek).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 4904-58/2006/47/00641111 z dne 15. 10. 2014, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je drugostopni organ v pritožbenem postopku odpravil dopolnilno odločbo Upravne enote Šmarje pri Jelšah, št. 339-9/2013-18 (13203) z dne 9. 6. 2014 (1. točka izreka), odločil, da je zavezana stranka – tožnik dolžan upravičenki A.A. in B.A. za zmanjšanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, danes parc. št. 62 in 63, k.o. ..., izplačati odškodnino v skupni vrednosti 16.738,53 DEM (2. točka izreka), nadalje, da se premoženju, odločenemu v korist A.A. postavi skrbnik za posebni primer C.C., odvetnica v Celju, premoženju, odločeno v korist B.A. pa skrbnik D.D. s tam opredeljenimi nalogami (3. točka izreka), da je dolžan tožnik v roku 3 mesecev od pravnomočnosti te odločbe izročiti obveznice iz 2. točke odločbe skrbniku iz 3. točke te odločbe (4. točka izreka), da so stroški postopka pri prvostopnem organu v celoti poravnavi (5. točka izreka) in da stroški pritožbenega postopka niso zaznamovani in njihovo povračilo ni bilo zahtevano (6. točka izreka). V obrazložitvi je uvodoma navedel, da je Upravno sodišče s sodbo, I U 292/2012 z dne 12. 3. 2013, prvostopnemu organu naložilo ponovno ugotavljanje, ali so prejšnji lastniki oziroma njihovi dediči imeli pravico do odškodnine za odvzeto premoženje od tuje države. Iz dokumentacije izhaja, da je bilo obravnavano premoženje v solasti B.A., ki je bil razglašen za mrtvega z odločbo z dne 2. 8. 1951 z dnevom smrti 31. 8. 1945, in A.A., ki je umrla 23. 6. 1954 v ... s tamkajšnjim stalnim prebivališčem, da jima je bilo premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije št. 118-127 z dne 4. 11. 1945 kot osebama nemške narodnosti na podlagi uradnega potrdila KNOO Rogaška Slatina in točke 1 in 2 člen 1 Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944, da je bil po podatkih Uradnega potrdila NOO Šmarje pri Jelšah B.A. interniran kot državljan nemškega rajha in nemške narodnosti, A.A. pa je bila po podatkih istega odbora oseba nemške narodnosti, da sta oba štela za državljana LRS in jugoslovanska državljana. Za A.A. je še izkazano, da je postala švicarska državljanka 9. 2. 1952. Otroci A.A. in B.A., ki so ju preživeli, so bili sin E.E., ki je umrl 1952, sin F.F., ki je umrl 1975 v Nemčiji, ter G.G., ki je umrl v Nemčiji 1993, pri čemer je tam prebival od 29. 11. 1962. Glede na podlago podržavljenja je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a pok. upravičencema, ki sta bila ob podržavljenju državljana LRS in jugoslovanska državljana. V zvezi s presojo pogojev po drugem odstavku 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je organ navedel, da v času smrti upravičenca B.A., ki je umrl kot državljan LRS in jugoslovanski državljan, LAG še ni veljal. Poleg tega je bil B.A. rojen v Benetkah, zato je vprašljiva navedba na aktih o podržavljenju, da je bil nemške narodnosti, zlasti ker iz rojstnega lista A.A., ki je imela isti priimek, izhaja, da je bila švicarske narodnosti. Podatek o internaciji vsebuje poročilo KNOO, iz katerega izhaja, da je bil interniran šele po vojni in to ne v tujino, temveč v Teharje. Ne gre torej za osebo, ki se je naselila na ozemlju ZRN, glede na njegovo državljanstvo pa tudi ni šteti, da bi pripadal nemškemu kulturnemu okolju. Česar pa ne bi mogli uveljavljati starši, pa na podlagi istega naslova tudi njuni dediči ne bi mogli uveljaviti. Glede na določbe LAG B.A. ni bil upravičen do odškodnine od tuje države. Enako velja tudi za A.A. Slednja je sicer v 1952 pridobila tudi švicarsko državljanstvo. Organ je ugotovil, da glede na Sporazum med FLRJ in Švicarsko konfederacijo o odškodnini za švicarske interese v Jugoslaviji, ki so jih prizadeli ukrepi nacionalizacije, ekspropriacije in omejitev, Bern, 27. 9. 1948, objavljenem v Uradnem list FLRJ, št. 16/49, A.A. ne bi bila upravičena do odškodnine, ker v času podržavljenja ni bila švicarska državljanka. Iz dopisa Švicarske ambasade z dne 3. 8. 2001 pa tudi izhaja, da v okviru sklenjenega sporazuma na podlagi dostopnih seznamov ne gospod in ne gospa A. nista prejela odškodnine. Organ je še dodal, da sporazum ne omenja premoženja, ki je bilo osebam zaplenjeno, temveč le premoženje, ki je bilo nacionalizirano. A.A. pa tudi ni umrla na ozemlju ZRN in po podatkih dokumentacije ni pripadala nemškemu kulturnemu okolju, zato tudi po LAG ni imela pravice dobiti odškodnine za odvzeto premoženje. Zgolj naselitev nekaterih njunih otrok na ozemlju današnje Nemčije pa ni podlaga za izgubo pravice do denacionalizacije njunih staršev. Če bi obveljala razlaga tožnika, bi moral organ za vse upravičence preveriti tudi njihove dediče, ali morebiti ti niso imeli pravice od tuje države pridobiti kakršnokoli odškodnino iz naslova staršem podržavljenega premoženja. Ker je tako prvostopni organ po mnenju drugostopnega organa napačno presodil dokaze in napačno uporabil predpis, je drugostopni organ prvostopno odločbo, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za plačilo odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti vrnjenih nepremičnin, odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

2. Tožnik je v tožbi uvodoma opredelil, da jo vlaga zoper drugostopno odločbo. Navedel je, da drugostopni organ ni upošteval navodil sodišča iz sodbe, I U 292/2012, kjer je sodišče tožniku pritrdilo, da LAG v četrtem odstavku par. 230 ureja pravico do odškodnine za dediče, če je oškodovanec preminul kot vojni ujetnik ali interniranec in če so dediči zase pred 28. 12. 1991 izpolnili predpostavke iz prvega do tretjega odstavka. Tožnik meni, da na podlagi kraja rojstva upravičencev ni mogoče sklepati na narodnost upravičencev. Tudi državljanstvo ni dokaz o narodnosti osebe. Drugi odstavek 10. člena ZDen je treba razlagati po namenu in sicer, da se premoženje, za katerega je bila dana odškodnina ali jo je bilo možno dobiti, ne vrne. Pri tem ni pomembno, ali je odškodnino dobila oseba, ki ji je bilo premoženje odvzeto, ali njen dedič. Tako stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi II U 501/2012. Po mnenju tožnika bi šlo za neenako obravnavanje upravičencev do denacionalizacije, če pri upravičencih, ki zaradi smrti niso mogli uveljavljati odškodnine od tuje države, so jo pa lahko njihovi dediči, ne bi upoštevali ovir iz drugega odstavka 10. člen ZDen, medtem ko bi jih upoštevali pri upravičencih, ki so jo lahko uveljavljali sami. Ovire so podane, ker sta upravičenca bila osebi nemške narodnosti, njun sin G.G. (in tudi F.F.) pa je izpolnjeval pogoje za uveljavljanje odškodnine po četrtem odstavku 230. člena LAG v zvezi s prvim do tretjim odstavkom istega člena. Pri upravičencih je bil izpolnjen tudi pogoj internirancev oziroma pregnancev (potrdilo KNOO z dne 12. 11. 1945 za B.A.). Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in potrdi prvostopno odločbo.

3. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

4. Stranka z interesom H.H. je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnik popolnoma spregledal v drugostopni odločbi povzeta dejstva, ki so tudi izkazana. Splošna trditev v tožbi, po kateri naj bi nemški duh družine kazala imena družinskih članov, pa je nespodobna. Ker sta bila upravičenca pokojna razlaščenca, otroci niso mogli imeti več pravic. K tem je še dodala, da je E.E. umrl 26. 5. 1952, LAG pa določa za pridobitev pravice do odškodnine stalno prebivališče na območju Zvezne ustave ali Zahodnega Berlina po 31. 12. 1952 in pred 1. 1. 1993. Tožba je bila tako vložena z namenom zavlačevanja postopka in pomeni zlorabo pravic. Predlagala je zavrnitev tožbe.

5. Stranka z interesom I.I. na tožbo v danem roku ni odgovoril. 6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, po tem, ko je naslovno sodišče s sodbo, I U 292/2012 z dne 12. 3. 2013, odpravilo dopolnilno odločbo Upravne enote Šmarje pri Jelšah, št. 32105-40/93-257 (1309) z dne 10. 11. 2010, in naložilo temu organu, da sprejme novo odločitev, sledeč pri tem napotilom iz sodbe. Prvostopni organ je v ponovljenem postopku nato izdal novo dopolnilno odločbo, št. 339-9/2013-18 (13202) z dne 9. 6. 2014, s katero je zavrnil zahtevo vlagateljev za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanje vrednosti vrnjenih nepremičnin. Ugotovil je, da je sin pok. upravičencev B.A. v obdobju od 29. 11. 1962 do 4. 7. 1993 prebival v Nemčiji, kar je v časovnem okviru iz LAG, iz odločbe Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici, 542/50-7 z dne 3. 4. 1951, v zadevi razglasitve za mrtvega, pa izhaja, da je bil pok. B.A. odpeljan v Šmarje, nato v Teharje in se pogreša od 10. 5. 1945, kot datum njegove smrti pa je bil določen 31. 12. 1950, in zato zaključil, da je imel B.A. pravico dobiti odškodnino po LAG, zaradi česar je podan zavrnilni razlog po drugem odstavku 10. člena ZDen.

8. Drugostopni organ pa je v pritožbenem postopku na podlagi pritožbe H.H., ki je v tem sporu stranka z interesom, citirano dopolnilno odločbo odpravil in odločil tako, da je tožnik kot zavezana stranka dolžan izplačati pok. upravičencema B.A. in A.A. za zmanjšanje vrednosti vrnjenih nepremičnin odškodnino v obveznicah v skupni vrednosti 16.738,53 DEM ter določil še način in roke za izplačilo dane odškodnine. Pri tem je napravil drugačen sklep glede ugotovljenega dejanskega stanja in drugače razlagal materialno pravo, konkretno LAG. Ocenil je, da je glede na kraj rojstva za pok. upravičenca B.A. (Benetke, Italija) in glede na švicarsko narodnost A.A., ki je imela ob rojstvu enak priimek, izkazan dvom o nemški narodnosti B.A., kljub navedbi o nemški narodnosti pok. lastnika na aktih o podržavljenju, ker pa je bil interniran šele po vojni in ne v tujino, temveč v Teharje, zanj pa je bilo tudi ugotovljeno, da je bil slovenski in jugoslovanski državljan, ni pripadal nemškemu kulturnemu okolju, zato po LAG ne bi imel pravice dobiti odškodnine. Enako je organ ocenil za A.A., pri tem pa še upošteval, da je v letu 1952 (dve leti pred smrtjo) A.A. pridobila tudi švicarsko državljanstvo, umrla pa je v Sloveniji, in še ugotovil, da ne bi mogla dobiti odškodnine tudi ne od Švice glede na Sporazum med FLRJ in Švicarsko konfederacijo o odškodnini za švicarske interese v Jugoslaviji, ki so jih prizadeli ukrepi nacionalizacije, ekspropriacije in omejitev. Zaključil je tudi, da ker pa starši ne bi mogli uveljavljati te pravice, je tudi dediči ne morejo uveljavljati.

9. Takšno razlogovanje pa je po presoji sodišča napačno, na kar pravilno opozarja tudi tožnik. Sodišče je namreč že v sodbi, I U 292/2012 z dne 12. 3. 2013, oziroma natančneje v 15. točki obrazložitve navedene sodbe med drugim izrecno zapisalo, da je LAG v par. 230, četrti odstavek, uredil pravico do pregnanske škode za dediča preminulih oškodovancev kot vojnih ujetnikov in internirancev tako, da je določil (drugačen) časovni okvir, v katerem morajo biti izpolnjene predpostavke zakona (med drugim glede stalnega prebivališča). Iz četrtega odstavka par. 230 LAG namreč izhaja, da če je oškodovanec preminul kot vojni ujetnik ali interniranec v smislu Zakona o povratnikih ali kot v nadaljevanju vojnega ujetništva na prisilnem delu pod tujo oblastjo pridržana oseba, lahko uveljavljajo pregnansko škodo njegovi dediči, v kolikor ti zase pred 28. 12. 1991 izpolnjujejo predpostavke iz prvega do tretjega odstavka; v drugem odstavku pa je med drugim kot pogoj za uveljavljanje izgnanske škode določena pridobitev stalnega prebivališča na območju veljavnosti Zvezne ustave ali Zahodnega Berlina po 31. 12. 1952 in pred 1. 1. 1993, itd.. Glede na povedano je že predpostavka drugostopnega organa o nemožnosti uveljavljanja pravic dedičev v primeru neizpolnjevanja pogojev za pridobitev teh pravic na strani staršev napačna glede na citirane določbe LAG (nesporno namreč je, da je sin G.G. prebival v Nemčiji od konca leta 1962 do 1993), zlasti ker temelji na po presoji sodišča napačnih oziroma vsaj preuranjenih zaključkih o dvomu glede nemške narodnosti pok. B.A., navedeni na aktih o podržavljenju, zaradi kraja njegovega rojstva in švicarske narodnosti A.A. (ki je imela ob rojstvu – kot navaja drugostopni organ - enak priimek). Sodišče se namreč strinja s tožnikom, da na podlagi kraja rojstva določene osebe ni mogoče sklepati tudi na njeno narodnost, enako velja za državljanstvo, zlasti ker gre v tem primeru za državljanstvo druge osebe in ne osebe, za katero po mnenju organa obstaja dvom v njeno narodnost. Sodišče tudi meni, da dejstvo, da je bil pok. B.A. interniran na ozemlju Slovenije in ne v tujino, apriori še ne pomeni, da ne izpolnjuje pogoja interniranca po LAG, še posebej, ker drugostopni organ tega ne obrazloži glede na določbe LAG.

10. Glede na povedano sodišče sodi, da je drugostopni organ zmotno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje in posledično napačno uporabil materialno pravo, zaradi česar je sodišče tožbi v skladu z 2. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo drugostopnemu organu, da v zadevi ponovno odloči skladno z napotki sodišča. Pri tem ni sledilo primarnemu tožbenemu predlogu tožnika in ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1.