Jedro

Čas začasne razporeditve sicer lahko presega 6 mesecev (dokler ni končano delo, zaradi katerega je delavec začasno razporejen), ne more pa trajati 15 let. Zaradi nerazumno dolgega roka je začasna razporeditev že od začetka nezakonita, ne pa šele po preteku 6 mesecev.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani razsodilo, da se razveljavita sklepa tožene stranke o začasni razporeditvi v drugo organizacijo št. 013100-2039/11/nd z dne

3.12.2001 in sklep komisije za pritožbe o zavrnitvi zahteve za varstvo pravic z dne 14.1.2002. Sodišče je tudi ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem dokončnosti sklepa o začasni razporeditvi, to je z dne

14.1.2002, temveč ji traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja za nedoločen čas. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v 8-ih dneh pod izvršbo in je dolžna tožeči stranki po obračunu in plačilu zakonskih davkov in prispevkov izplačati neto razliko med zneski plač, ki jih je tožeča stranka prejela pri družbi S. d.o.o. in ki bi jih prejela pri toženi stranki, če bi delala, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od 18. v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila in se izračunajo ob bruto zneskov za mesec in sicer od 1.1.2002 17.005,69 SIT ter v nadaljnjih posameznih zaporednih mesecih do vključno marca 2004 od zadnjega zneska 31.614,55 SIT, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini

257.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, ter 19.450,00 SIT sodnih taks, vse v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonitih pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, ni storilo bistvenih kršitev določb postopka in niti take, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno je uporabilo materialno pravo. Zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče ni odločilo pravilno, ker opira svojo odločitev na domnevo, da je bil tožnik razporejen v družbo S. d.o.o. za nedoločen čas. Za to ni nobene podlage, saj je jasno zapisano, da gre zgolj za začasno razporeditev, ki je vezana na čas, ko bo družba prevzemnik za toženko izvajala prehranske storitve. Trajanje te pogodbe ni bilo dogovorjeno za nedoločen čas, pač pa za določen čas 15 let, s tem da pogodba lahko kadarkoli prej zaradi eventualne možne odpovedi ene ali druge stranke preneha. Določila, na katera sta tožena stranka in delodajalec prevzemnik oprla obravnavanje prevzema, izrecno dopuščajo razporeditev za čas, dokler ni delo končano. Sodišče ne utemelji, zakaj bi bilo potrebno zakonsko določbo razlagati ozko, saj je to ravno v nasprotju z razvojem tovrstnega delovnopravnega instituta.

Tudi ni jasno, zakaj ob sklicevanju na 6-mesečno obdobje, za katero bi bilo razporeditev dopustna, ni vzdržalo v veljavi razporeditev vsaj za to obdobje. Nepravilno je sodišče odločilo tudi o tožnikovem denarnem zahtevku, saj je tožnik pri družbi prevzemniku upravičen do enake osnovne plač. Pri tem je zmotno razlogovanje sodišča, da v osnovno plačo sodi tudi posebej obračunana in mesečno določena uspešnost.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze, upoštevalo pritožbene navedbe in zaključuje, da le-te niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da glede na 20. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 - 42/90), ki se je v času spornega razmerja uporabljal kot republiški predpis in ni nasprotoval pravnemu redu Slovenije, začasna razporeditev možna najdlje za 6 mesecev oziroma dokler delo ni končano, zaradi katerega je bil začasno razporejen. Glede na tako zakonsko ureditev, ki v bistvu določa začasno razporeditev za kratek rok, ne more rok, v katerem delo ni dokončano, biti nerazumno dolg, glede na zakonsko omejitev 6 mesecev. Lahko sicer presega 6 mesecev, ni pa razumno, da bi čas začasne razporeditve lahko trajal 15 let. Že zaradi nerazumno dolgega roka je sodišče prve stopnje pravilno zahtevku ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep o začasni razporeditvi v drugo organizacijo oziroma družbo. Iz navedenega razloga je bila začasna razporeditev že od spočetka nezakonita, ne pa šele po preteku 6 mesecev.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo razliko v plači, saj ima delavec pravico v primeru nezakonite razporeditve k drugemu delodajalcu, prejeti razliko plače do plače, ki bi jo prejel, če bi delal pri tožeči stranki.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.