Jedro

Tožena stranka je tožniku odpovedala PZ iz razloga nesposobnosti.

Ker je bil tožnik ob izteku odpovednega roka v bolniškem staležu, bi morala tožena stranka skladno s 3. odstavkom 116. člena ZDR z dnem ugotovitve tožnikove zdravstvene zmožnosti (zaključek bolniškega staleža) ugotoviti, da je tožniku prenehalo delovno razmerje, ne pa mu izredno odpovedati PZ, ker se po zaključenem bolniškem staležu ni vrnil na delo. Ker je s tem tožniku odpovedala PZ, ki je že prenehala, saj je bila že predhodno odpovedana iz razloga nesposobnosti, je izredna odpoved PZ nezakonita.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka (v 2. tč. izreka sodbe) delno spremeni tako, da se znesek 131.274,00 SIT zviša na znesek 186.951,00 SIT.

V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 16.500,00 SIT, v roku 8 dni.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika, ki jo je tožena stranka podala dne

11.11.2003 (1. tč. izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku

131.274,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila (2. tč. izreka).

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno razsodilo. Vso odgovornost glede tožnikove kršitve pogodbenih obveznosti je naložilo njej kot delodajalcu in pri tem ni upoštevalo določbe 34. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/02), da mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje delovnih obveznosti, kar velja tudi glede obvestila o prenehanju začasne zadržanosti z dela. Zdravniška komisija je tožniku dne 24.10.2003 zaključila bolniški stalež, zaradi česar bi se moral naslednji dan javiti na delu. Ker tega ni storil, so bili na njegovi strani podani resni razlogi za izredno odpoved pogodbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti zavrne tožnikove zahtevke oz. podrejeno, da razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo izpodbija odločitev o stroških postopka. Navaja, da bi moralo sodišče priznati njegovi pooblaščenki za opravljena dejanja v celoti predlagano nagrado in stroške v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Gre za priznanje nagrade za pripravljalno vlogo z dne 3.12.2004, posveta s stranko, izdelavo poročila stranki ter prevozne stroške pooblaščenke za udeležbo na dveh narokih glavne obravnave. Poleg tega bi moralo sodišče pri odmeri stroškov izhajati iz višje vrednosti spornega predmeta. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni odločitev o stroških postopka tako, da mu jih prizna v ustrezno višjem znesku.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke. Navaja, da je sodišče o glavni stvari, to je glede ugotovitve o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe, pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne njeno pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožba tožnika je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izdano sodbo kot izvedenim postopkom na prvi stopnji ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere opozarja pritožba tožene stranke in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odločitvijo o glavni stvari na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen delno glede odločitve o stroških, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe obeh strank še odgovarja.

V skladu z določbo 3. odst. 81. čl. ZDR lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi v primerih oz.

iz razlogov, določenih z zakonom. Po določbi 2. odst. 82. čl. ZDR je utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. V skladu z določbo 2. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in če v skladu z določbo

1. odst. 110. čl. ZDR ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ugotovi, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih listinskih dokazih ugotovilo, da je tožena stranka najprej dne 3.4.2003 odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ter v odpovedi določila 30 dnevni odpovedni rok. Vendar je bil tožnik ob izteku odpovednega roka dne 14.5.2003 in v nadaljevanju v bolniškem staležu do dne 24.10.2003. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da tožena stranka po navedenem datumu ne bi smela šteti tožnikovega izostanka z dela kot razlog za začetek postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je pogodbe, ki je bila predhodno že odpovedana iz razloga nesposobnosti.

Z določbo 3. odst. 116. čl. ZDR, ki spada v poglavje posebnega pravnega varstva pred odpovedjo, je urejeno prenehanje delovnega razmerja delavcev, ki so odsotni z dela zaradi bolezni. Po navedeni zakonski določbi delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. V času podane izredne odpovedi je tožniku delovno razmerje že prenehalo. Zato tožena stranka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku po tem, ko se je odpovedni rok že iztekel oz. ko je tožniku delovno razmerje že prenehalo, ni imela pravne podlage.

Tožena stranka je tako zmotno uporabila materialno pravo, saj ni imela podlage, da je ugotovila kršitev pogodbenih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku že odpovedana iz drugega razloga. Pravilno bi ravnala, če bi z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti tožnika, to je po zaključenem bolniškem staležu, ugotovila prenehanje tožnikovega delovnega razmerja. Zato je tožnik z vložitvijo tožbe upravičeno sprožil spor pred sodiščem.

Glede tega je v celoti imel pravni interes zaradi uveljavljanja pravic pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, do katerih bi bil (in je) upravičen v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Ker je sodišče prve stopnje v sporu pravilno ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, s takšno ugotovitvijo pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša, je bilo potrebno v celoti zavrniti pritožbo tožene stranke in potrditi sodbo v delu, ki jo izpodbija (353. čl. ZPP).

Tožnik izpodbija sodbo v delu odločitve o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje je sicer tožniku za opravila pooblaščenke, ki ga je zastopala v postopku, odmerilo stroške v skladu z dejansko potrebnimi stroški in veljavno Odvetniško tarifo ter takšno odločitev tudi obrazložilo. Vendar bi po ugotovitvi pritožbenega sodišča moralo priznati tožniku še predlagano nagrado za pripravljalno vlogo z dne 5.12.2004, v kateri je opredelil zahtevek iz naslova razlike plače po višini, ki je tožena stranka do takrat še ni poravnala. Poleg tega bi moralo sodišče priznati tožniku tudi potne stroške pooblaščenke za udeležbo na dveh narokih glavne obravnave, saj ima tožnik stalno prebivališče bližje pooblaščenkini pisarni kot kraju, kjer je sedež delovnega sodišča. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu stroškovnega predloga ugodilo pritožbi in priznalo tožniku za navedeno pripravljalno vlogo 375 točk, kar ob vrednosti 110,00 SIT za točko (Ur. l. RS, št. 67/03) in 20 % DDV znaša 49.500,00 SIT ter nadalje stroške prevoza pooblaščenke 1 x 3.099,00 SIT in 1 x 3.078,00 SIT, kar skupaj znaša 55.677,00 SIT dodatno priznanih stroškov. To pomeni, da je sedaj tožena stranka, namesto dosedaj priznanih 131.274,00 SIT (v 2. tč. izreka izpodbijane sodbe), iz tega naslova dolžna plačati tožniku višji znesek, to je 186.951,00 SIT stroškov postopka, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem pa tožnikov pritožbeni predlog glede upoštevanja stroškov v zvezi s posvetom in izdelavo poročila stranki ni sprejelo, ker so ti stroški že priznani oz. zajeti v tarifi za sestavo tožbe in pripravljalnih vlog.

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Pritožbeno sodišče mu je v skladu s pritožbenim uspehom priznalo za pritožbo 125 točk, kar ob vrednosti 110,00 SIT za točko in 20 % DDV znaša

16.500,00 SIT ter stroške v tej višini naložilo v plačilo toženi stranki, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Tožnik je tudi v zvezi z odgovorom na pritožbo tožene stranke priglasil stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Takšna odločitev je skladna tudi z določbo 2. odst. 22. čl. ZDSS, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka.

Odločitev o stroških ima podlago v določbi 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP.