Jedro

Ker učitelj ni neposredno nadziral učencev med izvajanjem vaje ogrevanja, je s tem opustil dolžno nadzorstvo nad učenci, kar je protipravnost kot element odškodninske odgovornosti osnovne šole.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta stroške za pritožbo, tožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti stroške za njen odgovor na pritožbo v znesku 498,73 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 83/2018 z dne 20. 8. 2021 je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožeči stranki znesek odškodnine v višini 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval v škodnem dogodku dne 25. 3. 2011 pri športni vzgoji. Pri ogrevanju, pri uri športne vzgoje tega dne se je tožnik zaletel v betonski steber in si je pri tem poškodoval obe zapestji. Učenci so se ogrevali z igro lovljenja v parih in tožnik je bežal pred sošolcem in sošolko, ki ga sta lovila. Tožnik je med begom tudi gledal nazaj, saj je to taktika, da te ne ulovijo. Tožnik je nato med bežanjem pred sošolcema zadel v betonski del stene, ki je sicer bila zavarovana z oblogo. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da toženi stranki odgovarjata tožniku po načelu krivdne odškodninske odgovornosti, ker je v posledici protipravne opustitve dolžnih ravnanj prvotoženke v smislu varnega izvajanja ure športne vzgoje, to je dajanja navodil o izvedbi vaje, opozarjanja na morebitno zaletavanje v predmete, omejitve prostora za izvajanje vaje v telovadnici, skrbnega nadzora nad učenci v času izvajanja vaj in opozarjanja npr. s piskanjem učencev na kršitev danih navodil, prišlo do obravnavanega škodnega dogodka, v katerem se je tožnik poškodoval in je posledično utrpel škodo in je podana vzročna zveza med opustitvijo prvotoženke in tožniku nastalo škodo. Sodišče ni sledilo trditvam toženk, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi nepazljivosti tožnika samega, da pri izvajanju ogrevanja ni bil dovolj pozoren na prostor okoli sebe in ni dobro ocenil razdalje do stene, ko se je z odrivanjem od stene poskušal izmakniti, da ne bi bil ulovljen, saj dokazni postopek ni z dovolj veliko stopnjo verjetnosti pokazal, da se je tožnik od stene odrival, predvsem pa za to, ker če bi učitelja, ki sta bila določena za izvedbo ure športne vzgoje dne 25. 3. 2011 stala tam, kjer sta zatrjevala in vršila ustrezen nadzor nad izvedbo ogrevalne vaje in bi opazila in bi posledično lahko preprečila nastanek škodnega dogodka. Učitelja bi namreč z običajno skrbnostjo morala nadzorovati odrejeno ogrevanje, pri čemer bi morala opaziti, da tožnik počne nekaj neobičajnega in bi s takojšnjim ukrepanjem lahko nastanek škode preprečila. Po prepričanju sodišča prve stopnje je zavarovanka drugotoženke, to je šola, kot prvotoženka opustila tisto dolžno nadzorstvo, ki se od strokovnjaka zahteva pri opravljanju vzgojno izobraževalnega programa in je zato skupaj z drugotoženko pri kateri ima sklenjeno zavarovanje odgovornosti po zavarovalni pogodbi, odgovorna tožniku za nastalo škodo v škodnem dogodku z dne 25. 3. 2011. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor prekluzije drugotožene stranke, katerega je le-ta podajala tekom postopka na prvi stopnji. Te tožbene trditvene niso novote v smislu širjenja trditvene podlage, saj je na to, da navodila niso bila ustrezna in da ogrevanje ni potekalo tako, da bi bilo varno za otroke, tožnik skliceval ves čas. Tožnik je tudi ves čas trdil, da je bil nadzor nad otroci opuščen, saj učitelj sploh ni videl, kako se je nesreča zgodila, in temu primerna je bila reakcija, ko je bil tožnik po škodnem dogodku napoten h kuharici. Učitelj ni bil celovito vključen in prisoten z nadzorom pri igri, kakor tudi pozneje pri nudenju prve pomoči in spremljanju tožnika kot učenca. Igra lovljenja v parih mora biti načrtovana in nadzirana, da se preprečijo poškodbe in, da se mora dati udeležencem jasna pravila glede obsega igre, omejitve prostora gibanja, predvidenih ukrepov za zmanjšanje hitrosti in drugo. Sodišče ni sledilo trditvam toženk, da tožnik ni pravočasno podal trditvene podlage v smislu, da tožnik in drugi učenci niso sprejeli ustreznih navodil za ogrevanje oziroma, da so neustrezna navodila za ogrevanje oziroma opustitev le-teh na strani prvotoženke, bila dana, vzrok za nastanek škodnega dogodka, nadalje, da se kot prepozne štejejo ugotovitve iz mnenja A. A., ki jih je sodišče upoštevalo kot del trditvene podlage tožnika ter trditve, vezane na odgovore športnih učiteljev v zvezi s seznanitvijo pomembnosti načina izvajanja ogrevalnih vaj. To ni bilo prepozno, saj navedbe tožnika niso novota, podane so bile namreč znotraj istega dejstvenega substrata. Dejstva, ki jih je tožnik zatrjeval po pisno izdelanem izvedenskem mnenju v pravdi določenega izvedenca, so dejstva, ki sodijo v njihova strokovna področja izvedenstva in jih je tožnik, ki ni strokovnjak iz navedenih področji, kot pravno relevantne za presojo krivdne odškodninske odgovornosti, še pravočasno navedel v postavljenem roku, po prejemu posameznega izvedenskega mnenja in so tako omogočila konkretizacijo njegovih navedb. Odločilo je še o zahtevku po višini. Ugotovilo je, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel enostavni podkostični zlom spodnjega dela obeh koželjnic na tipičnem mestu, to je 2 do 3 cm nad zapestjem, z odlomom dela šiljastega odrastka desne podlahtnice. Sodišče je tožniku iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisodilo 5.000,00 EUR. Sodišče je namreč zaključilo, da je imel tožnik ob nastanku škodnega dogodka v predelu obeh zapestij stalne srednje hude bolečine, ki so trajale do namestitve longete, nato je imel tožnik približno 10 dni po poškodovanju stalne blage bolečine, ki so prešle v občasne blage, do srednje hude bolečine v trajanju približno 2 tedna po odstranitvi imobilizacije, vezane na razgibavanje in obremenjevanje obeh zapestij ter nazadnje občasne blage bolečine, vezane na večje in specifične obremenitve do šestih mesecev po poškodbi. Tožnik je utrpel tudi številne neugodnosti med zdravljenjem. Sodišče je tožniku o začasno zmanjšani življenjski aktivnosti, kot posledico obravnavanega škodnega dogodka, to je pomoč pri prehranjevanju, pri oblačenju, pri osebni higieni, pri opravljanju fizioloških potreb, pri obuvanju, pri odpiranju vrat, pri premikanju TV programov, prikrajšanja za udeležbo v šoli v naravi, prikrajšanja za igranje inštrumentov, prikrajšanje za igranje na dvorišču oziroma s sovrstniki in brati, upoštevalo pri prisoji odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in sicer kot nevšečnosti pri zdravljenju, saj glede na navedene kriterije to ne opravičuje prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot samostojne oblike nepremoženjske škode. Za bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je tožniku prisodilo 5.000,00 EUR. Prisodilo je tudi odškodnino za strah, saj je ugotovilo, da je tožnik utrpel trenuten močan strah, ker je bil udarec z rokama ob steno oziroma steber povsem nepričakovan in je začutil močno bolečino v obeh zapestjih. Primarni strah je trajal vse do prihoda v bolnišnico, sekundarni strah pa je trajal vse do končanega zdravljenja, vključno z razgibalnimi vajami, pri čemer tožnik ni vedel, ali mu bosta poškodbi obeh rok pustili trajne posledice na fizičnem in zdravstvenem stanju. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik utrpel ob dogodku močan primarni strah, ki ni trajal dlje kot do trenutka, ko so tožnika oskrbeli v šoli s prvo pomočjo. Nato pa je trpel še srednje izrazit sekundarni strah, ki je trajal do prvega pregleda pri kirurgu in se je nato razvil v blag sekundarni strah, ki je trajal največ dva meseca po poškodovanju. Ker je tako tožnik izkazal obstoj primarnega in sekundarnega strahu mu je iz tega naslova prisodilo 1.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnik zatrjeval in zahteval odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je namreč na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da poškodbi pri tožniku nista zapustili nobenih objektivnih trajnih posledic, na funkciji poškodovanih zapestij, zdravja ali videzu tožnika, zaradi katerih bi lahko bile zmanjšanje njegove življenjske aktivnosti in tudi ne pri izobraževanju ali pri morebitnem specifičnem poklicu. Zato sodišče ni sledilo trditvi tožnika, da bo zaradi utrpelih poškodb omejen pri igranju inštrumentov. Zato je zahtevek iz tega naslova v višini 5.500,00 EUR zavrnilo. Skupaj je prisodilo je odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 6.500,00 EUR. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper obsodilni del sodbe podaja pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Najprej navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku prisojen znesek, pri čemer ne prvo ne drugotoženi stranki ni jasno komu in kateri izmed njiju in v kakšnem obsegu sodišče nalaga obveznost plačila dosojene odškodnine, ki jo tožnik tožbeno uveljavlja, glede na to, da tožnik zatrjuje solidarno odgovornost obeh toženih strank. Toženi stranki se ne strinjata s sodiščem prve stopnje, da ni podane prekluzije tožeče stranke glede njenih podanih trditev in predlaganih dokazov, na katero sta prvo in drugotožena stranka opozarjali že tekom postopka na prvi stopnji. Sodišče opira odločitev na navedbe in dokaze, ki so bili podani po prvem naroku za glavno obravnavo. Toženi stranki sta mnenja, da takšna odločitev ni pravilna in je tožeča stranka prišla v zamudo glede določenih trditev in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti, ker gre za širitev, že podanih tožbenih trditev ter dokaznih predlogov. Tožnik je v tožbi trdil, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke zaradi neprimerne zaščite betonskih stebrov v sami telovadnici in opustitve ukrepov za varno izvajanje ogrevanja, v sami tožbi pa ni pojasnil kateri so ti ukrepi, na kar sta toženi stranki opozorili v odgovoru na tožbo. Tožnik je predlagal kot dokaz izvedbo mnenja, ki naj ga opravi izvedenec iz področja športne vzgoje. Tožnik je predlagal tudi izvedenca iz varstva pri delu. Na prvem naroku je tožnik pojasnil še dejansko stanje, v katerem je prišlo do škodnega dogodka. Glede ocene tveganja, tožnik ni podal nobenih substanciranih trditev, sam dokaz pa ne more nadomestiti trditvene podlage. Toženi stranki sta prerekali take trditve in sta navajali, da je bila telovadnica primerna in ustrezno opremljena, stebri pa ustrezno zaščiteni in ni podane krivdne odgovornosti prvotožene stranke, saj je bila vadba izvajana v skladu s pravili stroke, primerno starostni skupini učencev, v kateri je bil tožnik. Pred samim pričetkom ogrevanja je učitelj učencem dal navodila za ogrevanje, jih opozoril na morebitno zaletavanje, pa čeprav so takšne naloge opravili že pred tem večkrat in s tem tudi tožnik. Tožnik pa ni bil dovolj pozoren na prostor okoli sebe in ni dobro ocenil razdalje do stene, ko se je z odrivanjem od stene poskušal izmakniti, da ne bi bil ulovljen. Glede ostalih trditev pa je bila tožeča stranka prekludirana. Prekludirana je bila v trditvi, da je krivdna odgovornost podana zato, ker učitelj B. B. učencem ni podal ustreznih varnostnih navodil za izvedbo igre niti ni omejil ogrevalne površine znotraj telovadnice, niti lovljenja ni spremljal, niti ni ob škodnem dogodku primerno skrbno reagiral ter, ker ogrevanje z lovljenjem v parih ni bilo vodeno varno. S takšno odločitvijo se toženi stranki ne moreta strinjati in menita, da je takšna odločitev sodišča napačna oziroma je sodišče svojo odločitev sprejelo na nepravilnih zaključkih in trditvah, ki pa so bile s strani tožnika podane pravzaprav prepozno. Tožnik je pričel navajati trditev o tem, da navodila učitelja niso bila ustrezna glede priporočil za ogrevanje, šele v vlogi z dne 18. 3. 2015 in z dne 20. 5. 2015. Sodišče je tako napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je odločilo, da učitelj B. B. učencem ni podal ustreznih navodil za izvedbo igre. Izvedenec za šport je namreč podal mnenje, da je učitelj učencem podal ustrezna navodila. Tožnik pa nikoli ni zatrjeval kakšna bi morala biti priporočila za varno ogrevanje. Izvedenec je ugotovil, da so otroci prejeli ustrezna navodila za izvajanje ogrevalne vaje, zato odločitev sodišča, da temu ni tako, ne more vzdržati in sodišče je napačno ocenilo izpoved obeh učiteljev. Otroci so vaje razumeli, saj so te vaje pogosto izvajali. Učitelj pa jih je opozoril na nevarnost zaletavanja, kot so to izpovedale priče B. B. in C. C. Tako je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da učitelj B. B. ni omejil ogrevalne površine znotraj telovadnice. Teh trditev do konca naroka za glavno obravnavo, tožnik ni podal. Toženi stranki se prav tako ne moreta strinjati z očitki sodišča, da učitelj B. B. ni spremljal lovljenja. Sodišče ne bi smelo upoštevati samega mnenja izvedenca o tem, da učitelj B. B. ni spremljal lovljenja. Tega dela mnenja sodišče ne bi smelo upoštevati, kot tudi ne kot del trditvene podlage, saj je bil tožnik z njimi prepozen. Sodišče neutemeljeno zaključuje, da učitelja nista spremljala ogrevalne vaje, učitelja sta opazovala in nadzirala otroke in spremljala njihovo ogrevanje, pri čemer pa ni pomembno ali sta sedela ali stala. Učitelj je povedal, da je bil postavljen ob robu telovadnice tako, da je imel pregled nad širšim delom telovadnice. Nadzor nad izvajanje ogrevanja z igro lovljenja je bil izvajan s strani učitelja B.B., kot tudi učiteljice C. C., torej ne drži ugotovitev sodišča, da temu ni tako, saj so to dejstvo potrdile priče, kot tudi sam tožnik. Mnenja je še, da očitek sodišča, da je podana krivdna odgovornost prvotoženke, da učitelj B. B. ni bil prisoten kasneje pri nudenju prve pomoči in spremljal tožnika kot učenca, po mnenju tožene stranke ni v vzročni zvezi s krivdno odgovornostjo toženih strank. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje in je sprejelo napačno odločitev, ker je napačno ugotovilo, da učitelj B. B na dan škodnega dogodka učencem ni dal navodil glede izvajanja vaje ogrevanja in jih ni opozoril na nevarnost zaletavanja. Temu ni tako, saj je to učitelj storil, prav tako pa jim je pojasnil, da se lahko lovijo po telovadnici, ne smejo pa se zaletavati v stene. Način ogrevanja z lovljenjem je bil primeren, ustrezen je bil prostor, to je telovadnica. Toženi stranki tako izpostavljata, da je sodišče pri svoji odločitvi napačno presodilo predložene in izvedene dokaze, posebej pričevanje prič in je zmotno odločilo, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke. Po mnenju tožene stranke sodišče tudi ne bi smelo izvesti mnenja izvedenca iz varstva pri delu, ker tožnik ni pravočasno plačal predujma za izvedenca iz varstva pri delu. Po mnenju tožene stranke pa je sodišče tudi previsoko odmerilo tožniku odškodnino za nematerialno škodo in sicer za strah. Tožnik je sicer utrpel strah, vendar pa se je ta strah omilil že ob prvem pregledu pri kirurgu, ko je tožnik izvedel, da se predmetne poškodbe zacelijo v nekaj tednih, z mobilizacijo z mavcem in brez dodatnih posegov ter, da se tovrstne poškodbe zacelijo praviloma brez trajnih posledic. Sekundarni strah je tako trajal skupaj največ dva meseca po poškodovanju in bi zato sodišče prve stopnje lahko prisodilo iz tega naslova le znesek 700,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper zavrnilni del podaja pritožbo tožeča stranka. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožniku ni priznalo odškodnine iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi začasnega in trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je zavrnilo zahtevek v višini 5.500,00 EUR. Začasno zmanjšane življenjske aktivnosti izhaja iz mnenja dr. K., kot tudi iz izpovedbe zakonitega zastopnika. Zato bi sodišče prve stopnje moralo tožniku prisoditi odškodnino tudi iz naslova začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz tega naslova je tožnik zahteval odškodnino v višini 2.500,00 EUR. Tega zahtevka ni umaknil. Glede trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je po mnenju tožeče stranke odločitev sodišča napačna. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi sledilo le mnenju izvedenca, ni pa opravilo dokazno oceno tega mnenja, v primerjavi z drugimi izvedenimi dokazi. Tožnik je namreč praktično prikazal kako je omejen pri igranju inštrumentov, izvedenec je sicer kategorično zanikal, da ni trajnih posledic in da tožnik nima ovir pri igranju, ki bi bile v vzročni zvezi z nezgodo. Vendar gre v tem delu za pomanjkljivo strokovno znanje izvedenca. Morda bi izvedenec otroške kirurgije bolje poznal obravnavano problematiko. Ob izpovedbi tožnika sodišče ni imelo razlogov, da tožniku ne bi verjelo, da obstaja zmanjšanje njegovih aktivnosti na področju učenja in igranja inštrumenta. Postavljeni izvedenec ni opravil nobenih meritev gibov, ki jih je opisoval tožnik na zaslišanju, zato ne more trditi, da posledic na obeh poškodovanih zapestij pri igranju inštrumenta, tožnik nima. Tožena stranka je mnenja, da bi sodišče iz postavke začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pa tudi iz naslova trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti moralo prisoditi odškodnino. Od same nezgode je minilo že več kot 10 let in ves ta čas tožnik nosi posledice škodnega dogodka. Zato predlaga, da se pritožbi v tem delu ugodi in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Po mnenju tožeče stranke je izrek sodbe razumljiv, saj ni določena solidarna oziroma nerazdelna obveznost plačila toženih strank. Solidarnost se po sodni praksi ne domneva in glede na izrek sodbe pod točko I. izreka in v razmerju do tožeče stranke je vsaka tožena stranka dolžna plačati polovico tega zneska glede na to, da sta dve toženi stranki. Pritožbene trditve, da toženi stranki ne vesta, koliko morata plačati na podlagi odločitve sodišča, ne držijo. Gre za deljeno obveznost plačila v odnosu do tožeče stranke, medtem, ko se lahko toženi stranki sami dogovorita glede plačila obveznosti. Tožba zaradi tega ni bila nesklepčna in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je postavljen zahtevek primeren in da je vsebina tožbe primerno obrazložena. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Pravilno je tudi stališče sodišča, da pravdne stranke niso bile opozorjene na posledico zamude in prekluzije trditev in dokazov. Sodišče na prvem naroku dne 13. 5. 2014 ni dalo strankam nobenega pravnega pouka glede omejevanja navajanja dejstev in dokazov. Ne glede na to pa tožeča stranka meni, da po prvem naroku ni dajala nobenih novih trditev in predlagala novih dokazov, zaradi katerih bi bila prekludirana. Že v tožbi je tožeča stranka postavila med drugim trditev, da način ogrevanja ni bil v skladu s pravili stroke, da bi morala biti zagotovljena večja varnost in previdnost pri izvajanju vaje ogrevanja. V dokaz je predlagala tudi izvedbo dokaza z mnenjem ustreznega izvedenca. Na drugi strani pa tožena stranka kljub pozivom tožeče stranke v spis ni predložila nobenih pravil takšne vadbe, zato se tudi pritožbeno neutemeljeno sklicuje na pravila. Tekom postopka se je izkazalo, da vadba ni bila organizirana in nadzorovana v skladu s pravili stroke, da je bil opuščen potreben nadzor nad izvajanjem vadbe, da se tekom izvajanja vadbe niso dajala nobena navodila s strani učitelja telesne vzgoje in v izogib ponavljanju, se tožeča stranka sklicuje na obrazloženo utemeljitev sodišča. Sicer pa je smisel prekluzije v tem, da se zagotovi strankam sojenje v razumnem roku in da ne pride do nepotrebnega podaljševanja teka pravdnega postopka. Kaj takšnega zaradi strank o njihovih trditvah in dokazih, ni prišlo. Očitek sodišču, da je zaključek glede krivdne odgovornosti prvotožene stranke sprejelo na napačnih zaključkih je neutemeljen. Zaključki sodišča imajo oporo v izvedenih dokazih, tudi v mnenju izvedenca s področja varstva pri delu. Tožena stranka se sklicuje na stališče o krivdni odgovornosti šole v tej zvezi, sprejeto v odločitvi VSM sklep I Cp 117/2016. Tožeča stranka je dala pravilne navedbe in pravočasne, da učitelj ni zagotovil varnega načina ogrevanja v skladu s strokovnimi pravili športne vzgoje, pri kateri mora biti zagotovljena večja varnost in previdnost pri izvajanju vaj ogrevanja. Glede samega prostora je tožeča stranka navedla, da prostor ni primeren. Učitelj B. B. samega ogrevanja ni nadzoroval in ni dajal učencem nobenih navodil niti jih ni spremljal, ni jih opozarjal na nepravilnosti oziroma nevarnosti trkov. Te navedbe v tožbi so zadostile podlago za krivdno odgovornost. Zato so neutemeljeni očitki tožene stranke o prekluziji. Tožeča stranka je utemeljeno opozarjala na nezadostnost izvedbe samega ogrevanja in trdila, da je v vzročni zvezi s posledico. Učitelj bi moral dajati navodila učencem vsako uro in spremljati učence pri ogrevanju in preprečevati, da bi se med seboj trkali in da bi se gibali zunaj postavljenih mej igrišča. Če bi učitelj spremljal učno uro, bi lahko preprečil nezgodo. Tožnik je kot zaslišan odgovoril, da učenci niso bili opozorjeni na morebitno zaletavanje in da imajo na razpolago cel prostor. To sta potrdili tudi obe zaslišani priči. Dokazni postopek je pokazal, da učitelj sploh ni zaznal nezgode, kar dokazuje, da na dogajanje v telovadnici ni bil pozoren. Sedel je za mizo in ni bil osredotočen na dogajanje, tekom ogrevanja otrok ni opozarjal in to so učenci tudi izpovedali. Učitelj nezgode ne bi mogel spregledati, če bi bil prisoten v dogajanju na samem igrišču. Mnenja je tudi, da očitek glede mnenja izvedenca A. A. ni utemeljen in ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katerega bi bila odločitev sodišča nezakonita. Tožeča stranka je izvedbo dokaza pravočasno predlagala in v okviru materialnega procesnega vodstva je bilo prav tako, da se je mnenje pridobilo. Za plačilo je tožeča stranka pridobila odobreno plačilo iz sredstev brezplačne pravne pomoči. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

6. Odgovor na pritožbo tožeče stranke je podala tožena stranka. Po mnenju tožene stranke je sodišče pravilno ugotovilo in odločilo, da tožnik do odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upravičen, saj izvedenec objektivno ni ugotovil, da bi pri tožniku obstajalo tovrstno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zaradi katerih bi tožnik duševno trpel. Prav tako tožnik ni upravičen do plačila odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, o čemer se je že izrekla sodna praksa. Zato po mnenju toženih strank tožniku glede začasno zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ki je bilo posledica obravnavanega škodnega dogodka glede na navedene kriterije, ne opravičuje dosojo odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj ni šlo za dalj časa trajajoče začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Ker izvedenec ni ugotovil, da je tožnik zmanjšano življenjsko aktiven in bi to bila posledica škodnega dogodka, tako ni potrditev na objektiven način, da je do tega zmanjšanja življenjske aktivnosti prišlo in je zato odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna. Predlaga zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženih strank, da iz izreka sodbe ni razvidno, kaj in koliko morata toženi stranki plačati tožeči. Izrek v I. točki sodbe je jasen in iz njega izhaja, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek odškodnine v višini 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2012 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo. Iz samega izreka tako ne izhaja, da bi šlo za nerazdelno, solidarno odgovornost obeh toženih strank, ki jih tožeča stranka tožbeno predstavlja kot eno toženo stranko, kar je tudi v skladu s pravili ZPP. Ker se solidarna odgovornost ne predpostavlja je glede na izrek sodbe pod točko I. v razmerju do tožeče stranke, vsaka tožena stranka dolžna plačati polovico tega zneska, glede na to, da sta dve toženi stranki. Takšen zahtevek je tožeča stranka postavila tudi v tožbi in sodišče je na zahtevek vezano. Ker gre torej za deljeno obveznost plačila v odnosu do tožeče stranke, je zato možna izvršitev takšne sodbe, v kolikor je tožena stranka ne bo izpolnila prostovoljno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno odgovornost izvajalca šolske aktivnosti, ugotovilo je njegovo krivdno odgovornost, glede drugotožene stranke pa je sodišče prve stopnja pasivno legitimacijo opredelilo na podlagi sklenjene pogodbe o zavarovani odgovornosti s tožečo stranko. Takšne trditve so bile podane tudi že v tožbi, zato ni šlo za materialnopravno nesklepčnost tožbe in odločitev sodišča prve stopnje je tako v tej zvezi jasna. Sodišče prve stopnje je v točki 39. obrazložilo, da je sodišče odmerilo tožniku kot pravično denarno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode znesek 6.500,00 EUR in je odločilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožniku odškodnino v znesku 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2011, višji tožbeni zahtevek pa je zneskovno zavrnilo in sicer še za zahtevanih 5.500,00 EUR in je sodišče prve stopnje s tem denarno odločilo o celotnem zahtevku tožeče stranke in tako tudi ni utemeljena pritožba tožeče stranke, češ da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem zahtevku, tožeča stranka pa tudi ni podala predloga za dopolnitev sodbe po pravilih ZPP (člen 325 ZPP). Celoten zahtevek glasi na plačilo 12.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožeči stranki skupaj znesek 6.500,00 EUR in sicer iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, katero vključuje tudi začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti v znesku 5.000,00 EUR in odškodnino za primarni in sekundarni strah v znesku 1.500,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek, to je glede samostojnega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in pa zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče prve stopnje skupaj zavrnilo in je to odločeno v točki II. izreka sodbe, kjer je odločeno, da se tožbeni zahtevek v presežku za plačilo 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne. Tako je sodišče prve stopnje denarno odločilo o celotnem tožbenem zahtevku tožeče stranke in je v tej zvezi materialnopravno odločitev pravilna, kot to izhaja iz nadaljnje obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni upoštevalo določbe člena 286 ZPP in je dovolilo širitev trditvene in dokazne podlage tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je takšne očitke, katere je tožena stranka podala tekom pravdnega postopka na prvi stopnji zavrnilo in je to tudi ustrezno obrazložilo v točki 15. obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno sprejelo odločitev, da je treba pri prekluziji glede navajanja dejstev, odločiti med trditvami o novih dejstvih in navedbami, ki zgolj konkretizirajo ali razčlenjujejo predhodne strankine trditve o dejstvih. Stranka naknadno dopolnjuje svoje predhodne navedbe praviloma takrat, kadar te vsebujejo trditve o skopih dejstvih ali pravne abstrakte za preproste pojme, oziroma kadar gre za, v vsakdanjem življenju pogosto uporabljene pravne pojme. Nasprotna stranka pa lahko dopolnjuje trditev o dejstvih, katere prereka, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da navedbe tožeče stranke niso novota, ker so bile podajane znotraj njenega istega dejanskega substrata in so pomenile konkretizacijo prvotnih trditev o pravno relevantnih dejstvih glede krivdne odgovornosti tožene stranke. Odločilno dejstvo, katerega pa je zatrjevala v zvezi s krivdno odgovornostjo toženih strank tožeča stranka pa je bilo to, da je tožnik ves čas postopka očital prvotoženki opustitev ukrepov za varno izvajanje ogrevanja in pri tem postavil trditve, da učitelj ni spremljal lovljenja, niti ni posegel v sam način razgibavanja z dodatnimi navodili ali ukrepi za preprečitev nezgode. Sodišče prve stopnje je tako pravilno postavilo zaključek, da toženka neutemeljeno izpostavlja ugovor prekluzije oziroma tožbene trditve v smislu širitve trditvene podlage, saj se je na to, da navodila niso bila ustrezna in da ogrevanje ni potekalo tako, da bi bilo varno za otroke, tožnik skliceval ves čas postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka je za takšne trditve tudi predložila ustrezne dokaze in sicer zaslišanje prič in pa izvedbo dokaza s postavitvijo ustreznih izvedencev iz področja izvajanja športne vzgoje in varstva pri delu. Tožnik je med drugimi trditvami navedel, kar se je tekom dokaznega postopka ugotovilo kot utemeljeno, da učitelj ni spremljal samega lovljenja, niti ni posegel v sam način razgibavanja z dodatnimi navodili ali ukrepi za preprečitev nezgode. Učitelj ni bil celovito vključen in prisoten z nadzorom pri igri ogrevanja, kakor tudi pozneje pri nudenju prve pomoči in spremljanju tožnika kot učenca k zdravniku. Igra v parih mora biti načrtovana in nadzirana, da se preprečijo poškodbe, sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da so bili učenci že predhodno seznanjeni s pravilnim načinom izvajanja ogrevalne vaje. Trditev toženke, da je učitelj športne vzgoje pred samim pričetkom ogrevanja učencem dal navodila za ogrevanje in jih je opozoril na morebitno zaletavanje, so potrdile tudi priče. Ker so torej učenci bili seznanjeni s samim načinom izvedbe ogrevalne vaje, katero so opravljali že predhodno in ne prvič, je tako mogoče zaključiti, da v tej fazi izvajanja ogrevalne vaje prvotoženka oziroma njen učitelj ni kršil pravil stroke, zato pritožbene navedbe tožene, da gre v tej zvezi za širitev trditvene podlage tožeče stranke, za odločitev o pritožbi niso pomembne. Vendar pa so se izkazale za pravilne tožbene trditve tožeče stranke, da učitelj ni spremljal lovljenja, niti ni posegel v sam način razgibavanja z dodatnimi navodili ali ukrepi za preprečitev nezgode in učitelj bi z aktivnim ravnanjem in spremljanjem izvajanja vaje preprečil nastanek škodnega dogodka. Učitelj ni spremljal samega lovoljenja in ni bil celovito vključen in prisoten v nadzoru pri igri. V telovadnici sicer ni omejitev, da se učenci na prosti površini ne bi smeli loviti, vendar pa je priporočljivo, da se učence ves čas opozarja, na kaj morajo paziti. Dokazni postopek, katerega je sodišče prve stopnje izvedlo na podlagi pravilne dokazne ocene je pokazal, da učitelj B. B. ni spremljal samega lovljenja, saj so to potrdili tožnik in priči D. D. in E. E. Učitelj B. B. kot tudi C. C. sta sedela za mizo, postavljeno ob sredini stene, ob robu telovadnice in sta učence od tam gledala kako se lovijo. Učitelj B. B., ki je sicer pravilno odredil vaje za ogrevanje dne 25. 3. 2011 in tudi na primeren način, pa ni izvajal ustreznega strokovnega nadzora, ni posegel v sam način razgibavanja z dodatnimi navodili ali ukrepi za preprečevanje nezgode, to je spremljanje izvajanja vaj na način, da se podajo jasna navodila in da se nato skrbno nadzoruje ali se ta navodila upoštevajo ob sami izvedbi vaje ogrevanja in bi ob morebitnem neupoštevanju navodil moral ukrepati npr. s piskanjem, moral bi v celoti delovati kot športni sodnik in ker tega ni izvajal, ni bil celovito vključen in prisoten z nadzorom pri igri in s tem niso bila izvedena prej dana navodila za varno izvajanje ogrevanja. Ker učitelj ni nato aktivno spremljal izvajanja navodil, če pa bi jih, pa bi lahko nezgodo preprečil, je s tem podana njegova kršitev nadzora prvotoženke nad samim izvajanjem vaje in bi ob nespoštovanju pravil učencev, to je gledanju nazaj in pa prehitrem približevanju stene, če bi to ustrezno nadziral, lahko to preprečil in s tem nastanek nezgode. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da njegovo ravnanje ni bilo v skladu s pravili stroke, saj dejansko nobeden izmed prisotnih učiteljev ni videl, da se je in kako se je poškodba zgodila. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z očitki, da je sodišče prve stopnje dovolilo širitev trditvene podlage in navajanja novih dejstev tožeči stranki. Temu ni tako, saj kot je obrazložilo sodišče prve stopnje je tožnik tekom dokaznega postopka uspel dokazati, da ogrevanje ni potekalo tako, da bi bilo varno za otroke, da je bil nadzor nad otroci med izvajanjem vaje opuščen, saj učitelj sploh ni videl, kako se je nesreča zgodila, neprimerna je bila tudi reakcija učiteljev, ko je bil tožnik po škodnem dogodku napoten h kuharicam. To dejstvo sicer, da učitelj ni ustrezno poskrbel za takojšnjo nudenje pomoči ni v sami vzročni zvezi s škodnim dogodkom, kot na to pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, vendar pa je s tem sodišče prve stopnje le dodatno obrazložilo dejstvo, da učitelj ni spremljal izvajanja vaje ogrevanja in ni bil celovito vključen in prisoten z nadzorom pri igri. Igra lovljenja v parih mora biti načrtovana in nadzirana, da se preprečijo poškodbe. Tekom ogrevanja se morajo izvajati predvideni ukrepi, npr. tudi za zmanjšanje hitrosti gibanja otrok. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni sledilo ugovornim navedbam toženk, da je tožnik na podlagi prejetih mnenj in dopolnitev širil trditveno podlago, kajti tožnik je tekom postopka na prvi stopnji svoj prvotni in bistveni navedbeni substrat, le dodatno utemeljeval. Bistveni substrat njegovih tožbenih trditev glede krivdne odgovornosti toženih strank pa je bil v tem, da ogrevanje ni potekalo tako, da bi bilo varno za otroke, na kar se je tožnik skliceval ves čas postopka na prvi stopnji in se je to tudi izkazalo kot protipravno ravnanje učitelja in s tem Osnovne šole A. 10. Prav tako ni podan pritožbeni razlog, ki ga uveljavlja tožena stranka glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nastanka nezgode in pa samega izvajanja in nadzorovanja ogrevalne vaje. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo na podlagi skrbne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, da je bil primeren izbrani način ogrevanja kot tudi število učencev, mešano ogrevanje učencev in da je prostor bil primeren za izvajanje telesne vzgoje. Vendar pa se je kot bistvena okoliščina za krivdno odgovornost tožene stranke izkazala okoliščina, da učitelj lovljenja ni ustrezno strokovno spremljal in s tem ni preprečil nastanka nezgode. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je prvotoženka opustila dolžno skrb za varno izvajanje športne dejavnosti s tem, ko učitelj športne vzgoje B. B. ni poskrbel za varno izvajanje vaje ogrevanja s tem, ker ni vršil ustreznega nadzora nad ogrevanjem učencev in tudi po zaključku sodišča druge stopnje so to bistvene okoliščine, ki utemeljujejo ugotovljeno protipravnost ravnanja učitelja, kot ene od predpostavk za krivdno odškodninsko odgovornost osnovne šole in s tem tudi njenega zavarovanca. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi nepazljivosti tožnika samega in da se ni odrival od stene, s čemer bi se poskušal izmakniti, da ne bi bil ulovljen, saj dokazni postopek ni z dovolj veliko stopnjo verjetnosti pokazal, da se je tožnik od stene odrival in če bi učitelja, ki sta bila določena za izvedbo ure športne vzgoje stala tam, kjer sta zatrjevala in vršila ustrezen nadzor nad izvedbo ogrevalne vaje, bi lahko opazila nepravilno lovljenje in posledično bi lahko preprečila nastanek škodnega dogodka. Nadzor nad učenci v času izvajanja vaje in opozarjanje na prehitro tekanje, bi moral učitelj izvajati npr. s piskanjem in jih s tem opozarjati na kršitev danih navodil, podanih ob samem začetku ogrevanja in ker tega učitelj ni izvajal, je prišlo do škodnega dogodka v katerem se je tožnik poškodoval in je zadobil telesno poškodbo, ki je v vzročni zvezi med opustitvijo dolžnega nadziranja vaje s strani prvotoženke in tožniku nastalo škodo. Ker je tako sama izvedba dokazov omogočila konkretizacijo dejstev, ki jih je tožnik pravočasno zatrjeval, s tem sodišče prve stopnje ni prekoračilo določbe prvega odstavka člena 286 ZPP1. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da učitelj, to je delavec toženkine zavarovalnice ni nadzoroval varnega poteka ogrevalne vaje v okviru telesne vzgoje učencev in s tem tudi po zaključku sodišča druge stopnje ni izpolnil delovne obveznosti učitelja iz 119. člena Zakona o organizaciji, financiranju, vzgoje in izobraževanja. V tem je protipravnost njegovega ravnanja2. 11. Tožena stranka neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je angažiralo izvedenca iz področja iz varstva pri delu, ker tožnik naj ne bi pravočasno položil predujma za tega izvedenca. Sodišče prve stopnje je takšen dokaz dopustilo, tožnik je bil oproščen plačila, ker mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč in ker bi šlo v konkretnem primeru le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, bi tožena stranka morala v pritožbi substancirano navesti, kako je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe, pa tega v pritožbi substancirano ne navede. Navede samo, da je sodišče naknadno dopustilo izdelavo mnenja in bi zato ravnanje tožnika moralo šteti za prepozno, to pa niso substancirane pritožbene trditve. Tožnik je takšen dokaz tekom postopka na prvi stopnji predlagal, po načelu materialnega procesnega vodstva pa je sodišče prve stopnje dovolilo izvedbo takšnega dokaza in s tem ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot jo očita pritožba.

12. Pritožbena navedba tožene stranke, da ni podana krivdna odškodninska odgovornost prvotožene stranke tako ni utemeljena, kot to izhaja iz ustrezne obrazložitve sodišča prve stopnje in iz obrazložitve sodišča druge stopnje v zvezi z obravnavanjem pritožbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da učitelj B. B. učencev ni nadzoroval med samo izvedbo vaje ogrevanja, ni jih opozarjal na pravilno gibanje v prostoru in na hitrost gibanja, kar vse je pravilno, kot del dejanske podlage ugotovilo sodišče prve stopnje in je tudi pravilno zaključilo, da gre v tem delu za protipravno ravnanje učitelja, kot ga je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, kar je eden od elementov za krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke (člen 131/I OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in kot je obrazloženo zgoraj ni kršilo določbe člena 286 ZPP. Učitelj B. B. ni spremljal lovljenja in je s tem opustil dolžni nadzor nad izvajanjem vaje in s čemer je dokazan dejanski substrat tožeče stranke, da ogrevanje ni potekalo tako, da bi bilo varno za otroke, kar je imelo za posledico nastanek škodnega dogodka.

13. Neutemeljeni sta obe pritožbi tudi glede višine prisojene denarne odškodnine.

14. Sama višina prisojene denarne odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, se s strani tožene stranke ne izpodbija. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi z samim obsegom ugotavljanja neugodnosti med zdravljenjem, pravilno štelo in upoštevalo trditve tožeče stranke glede začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in je to ugotovljeno dejstvo vključilo v višino prisojene odškodnine iz tega naslova in je pri tem pravilno uporabilo določbo člena 179 OZ. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je šlo le za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika, ki se je kazalo v tem, da je tožnik potreboval pomoč pri osebni negi in pri vsakodnevnih aktivnostih, ni pa bil v celoti odvisen od drugih oseb, saj je s prostimi prsti še vedno lahko opravlja lažja, enostavnejša opravila. Sodišče je ugotovilo, da sicer kljub poškodbam v predelu zapestja in nameščeni imobilizaciji pri opravljanju navedenih opravil tožnik ni bil v celoti odvisen od drugih oseb, vendar pa je to dejstvo upoštevalo pri odmeri pravične denarne odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, saj je bil tožnik v krajšem časovnem obdobju med zdravljenjem prikrajšan za udeležbo v šoli v naravi, za igranje inštrumentov in igranje na dvorišču oziroma s sovrstniki in bratom, zaradi teh omejitev je tožnik prestajal duševne bolečine, vendar le omejeno obdobje, ne pa tudi trajno, kar izhaja iz mnenja izvedenca dr. K. V času, ko je bil doma, je bil tožnik popolnoma prepuščen staršem, ki sta ga umivala, hranila in tudi oblačila. Izvedenec pa je ugotovil, da tožnik zaradi poškodb približno en mesec po poškodovanju ni mogel normalno uporabljati rok, s prostimi prsti je lahko opravljal le najlažja, enostavna opravila, zaradi česar mu je bilo v veliki meri onemogočeno normalno opravljanje šolskih in obšolskih obveznosti. To dejstvo je sodišče prve stopnje upoštevalo pri prisoji pravične denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem in jih je prisodilo v znesku 5.000,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek tako iz naslova samostojnega ovrednotenja psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot tudi iz naslova trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo in je to tudi pravilno denarno zavrnilo kot je to razvidno iz točke II. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je kot del objektivizacije poškodbe sledilo trditvam izvedenca, da ugotovljeni poškodbi pri tožniku nista zapustili nobenih objektivnih trajnih posledic na funkciji poškodovanih zapestij, zdravju ali videzu tožnika, zaradi katerih bi lahko bile zmanjšane njegove življenjske aktivnosti, nadaljnje izobraževanje ali morebitno specifično poklicno delo. Zato sodišče prve stopnje pravilno trditvi tožnika, da mu bo hitra utrujenost zaradi morebitnega nošenja teže, ki za običajno zdravega fanta sicer ne predstavlja večjega napora v življenju in da mu otežkoča vsakodnevno življenje, ni sledilo. Prav tako ni sledilo navedbi tožnik, da je posledica poškodbe ta, da je otežkočeno vsakodnevno življenje tožnika tako v službi, kakor doma in da bo omejen glede delovnega mesta, pri vsakodnevnih moških opravilih in pri rekreaciji. Tem trditvam tožnika sodišča ni sledilo, ker niso objektivizirane v mnenju izvedenca. Izvedenec je podal mnenje, da se bolečine v zapestjih lahko pojavljajo tudi ob večjih obremenitvah, brez predhodne poškodbe in so odvisne od načina opravljanja določenih aktivnosti. Po mnenju izvedenca, kateremu sodišče prve stopnje sledi, stalnih ali občasnih trajnih bolečin ob ugotovljeni poškodbi tožniku poškodba, le-teh ni mogli zapustiti. Dodatno je izvedenec tudi ustno zaslišan pojasnil svoje zaključke glede trajnih posledic. Izvedenec res dodatnih preiskav ni opravil, tožeča stranka pa tudi tekom postopka na prvi stopnji ni zahtevala oziroma sama ni podala novih oziroma dodatnih izvidov, ki bi potrjevali njegove trditve o trajnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja izpovedbo samega tožnika, s katero le-ta skuša dokazati obstoj zmanjšanih življenjskih aktivnosti na določenih področjih, vendar pa sodišče prve stopnje temu pravilno ni sledilo, ker tožnik objektivizacije teh subjektivnih navedb ni uspel dokazati. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku iz naslova začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni prisodilo samostojne pravične denarne odškodnine in pritožba tožeče stranke v tem delu ni utemeljena. Sodišče je skupaj, pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo nadaljnjih 5.500,00 EUR s pripadki in je s tem odločilo o celotnem zahtevku tožnika.

15. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke, ko v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje lahko tožniku prisodilo odškodnino iz naslova strahu le v znesku 700,00 EUR. Sodišče prve stopnje je iz naslova strahu ugotovilo obstoj tako primarnega kot sekundarnega strahu. Tožnik je trpel močan primarni strah, po poškodovanju pa je utrpel osebno izrazit sekundarni strah, ki je trajal do prvega pregleda pri kirurgu in se je nato razvil v blag sekundarni strah, ki je trajal največ dva meseca po poškodovanju. Tako ugotovljen obstoj primarnega in sekundarnega strahu pa opravičuje prisojo odškodnine iz tega naslova v znesku 1.500,00 EUR, pri čemer sodišče druge stopnje še dodaja, da tožnik do sedaj ni prejel nobene odškodnine s strani toženih strank in da ta pravdni postopek traja že okoli deset let in je tudi to okoliščino treba upoštevati pri prisoji odškodnine iz tega naslova. Prav tako pa je odškodnina, prisojena v celotnem znesku primerljiva z odškodninami, prisojenimi za podobne primere3. Pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena in sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno uporabilo določbo člena 179 OZ.

16. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da pritožbi nista utemeljeni in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v celoti. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo, vso v sodbi citirano materialno pravo. Sodišče druge stopnje ob obravnavanju obeh pritožb ni zasledilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17. Obe pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške za pritožbi in za odgovor na pritožbo. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, prav tako s pritožbo ni uspela tožena stranka, zato tudi ta sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Glede priglašenih stroškov za odgovora na pritožbo pa je ugotoviti, da jih tožena stranka po višini ni priglasila. Tožeča pa je priglasila stroške za odgovor na pritožbo in ker tožena s pritožbo ni uspela, je tožeča stranka upravičena do stroškov odgovora na pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT in sicer za nagrado od pritožbene vrednosti 6.500,00 EUR je 243,00 EUR, kar s količnikom 1,6, z 20,00 EUR (materialni stroški) in z 22 % DDV znaša, skupaj 498,73 EUR. Ta znesek mora tožena plačati tožeči na način, kot je odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje. Odločitev sodišča druge stopnje v tej zvezi temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

1 Primerjaj odločba VS RS sodba II Ips 152/2013 z dne 13. 11. 2014. 2 Primerjaj tudi sklep VSM I Cp 1117/2016 z dne 2. 11. 2016. 3 Primerjaj odločitve: VS RS II Ips 441/99 z dne 14. 11. 2000, II Ips 290/2001, II Ips 575/2001, II Ips 82/2004, II Ips 992/2006, II Ips 582/2007, II Ips 1028/2008, II Ips 627/2009.