Jedro

Če tožnik ne izkaže, da je pred vojnim nasiljem nemških okupacijskih oblasti, ki temelji na političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogih, pobegnil v času od 6.4.1941 do 15.5.1945, do statusa žrtve vojnega nasilja - begunca ni upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2770/97 z dne 23.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.9.1997. Z navedeno odločbo, izdano na podlagi 20. in 29. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96 - v nadaljevanju ZZVN) je tožena stranka v revizijskem postopku po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote P. z dne 16.12.1996 in odločila, da se tožniku status in pravice žrtve vojnega nasilja ne priznajo. Z odločbo prvostopnega upravnega organa je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca za čas od 1.4.1941 do 15.5.1945 in pravice izvirajoče iz tega statusa.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbi 1. in 2. člena ZZVN. Po njegovi presoji je odločitev tožene stranke pravilna in ima podlago v ugotovljenem dejanskem stanju in v materialnem predpisu. Žrtev vojnega nasilja je po navedenih zakonskih določbah le oseba, ki je bila v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945 izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev, oziroma ji je grozilo vojno nasilje ali prisilna izselitev, pred katero je v navedenem časovnem obdobju pobegnila. V obravnavani zadevi ni sporno, da se je tožnik, z družino (razen očeta), umaknil pred pričakovanim vojnim nasiljem v B. pred 6.4.1941, (tožnik navaja, da 6 dni pred napadom), torej še preden se je vojna na območju tedanje Jugoslavije sploh začela. Ker je pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja dejansko vojno nasilje nad stranko oziroma pobeg pred neposredno grozečim vojnim nasiljem v obdobju med 6.4.1941 in 15.1945, je tožena stranka ravnala v skladu z določbami ZZVN, ko je odločila, da tožnik glede na navedene zakonske določbe do uveljavljenega statusa žrtve vojnega nasilja - begunca ni upravičen.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Ponavlja tožbene navedbe, da so bili kot napredna in domoljubna slovenska družina izpostavljeni pritiskom in grožnjam nemško usmerjenih prebivalcev na Ptuju. Še zlasti se jim je zaradi svoje nepopustljivosti zameril njegov oče, ki je bil pri takratnem sreskem načelstvu na Ptuju odgovoren za mobilizacijo in vpoklice v vojaške enote. Ko je že bilo razglašeno izredno stanje, mobilizacija in omejitev prometa, družina pa je bila seznanjena, da je na seznamu za izselitev, se je pred pričakovanim neposrednim vojnim nasiljem že pred 6.4.1941 umaknila v S. v B., kjer je ostala do leta 1942, nato pa se je pred vojnim nasiljem umaknila v S. Ker je tožnik z družino pobegnil pred neposredno grozečim vojnim nasiljem, meni da je do uveljavljanega statusa žrtve vojnega nasilja - begunca upravičen. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišča prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZZVN. Žrtev vojnega nasilja - begunec je po določbi 1. odstavka 2. člena ZZVN oseba, ki je v času od 6.4.1941 od 15.5.1945 pobegnila pred vojnim nasiljem nemških, italijanskih ali madžarskih okupacijskih oblasti, ki je temeljilo na političnih, rasnih ali verskih razlogih. Za priznanje statusa begunca mora biti zato izkazano poleg konkretnega in neposrednega vojnega nasilja pred pobegom tudi, da je do pobega prišlo v z zakonom določenem časovnem obdobju. V obravnavanem primeru, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnik ni izkazal da se je pred neposredno grozečim vojnim nasiljem umaknil v navedenem pravnorelevantnem časovnem obdobju. Iz sodbe izpodbijane v upravnem sporu in podatkov upravnih spisov namreč izhaja, da je z družino pobegnil že nekaj dni pred 6.4.1941, torej še preden se je vojna na območju tedanje Jugoslavije začela. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožniku glede na navedene zakonske določbe ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja - begunca. Na drugačno odločitev v obravnavani zadevi zato tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je bilo v času tožnikovega pobega že razglašeno izredno stanje in mobilizacija ter da naj bi bila njegova družina predvidena za izselitev.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.