Jedro

Ugovor sorazmernega znižanja pravic oškodovancev do zavarovalnice, če je oškodovancev več, celotna odškodnina pa presega zavarovalno vsoto, s katero zavarovalnica v konkretnem primeru jamči (3. odst. 93. čl. Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Ur.l. SFRJ 17/90 in 82/90) lahko predstavlja tehten razlog po 68. čl. ZPP, ki narekuje določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Toda v obravnavanem primeru so poleg zavarovalnice, ki je ugovor podala, toženi še trije toženci. Na morebitno obveznost teh do tožnikov pa višina obveznosti prve tožene stranke do tožnikov ne vpliva.

Izrek

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se kot neutemeljen zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pri Temeljnem sodišču v Celju, enoti v Celju vložila tožbo proti toženim strankam zaradi plačila odškodnine za škodo, ki so jo tožniki po tožbenih trditvah utrpeli v prometni nesreči, ki se je pripetila 31.10.1991. Prva tožena stranka je v odgovoru na tožbo med drugim navedla, da valorizirana zavarovalna vsota, s katero jamči tožnikom za plačilo odškodnine, ne bo zadostovala za plačilo odškodnine vsem oškodovancem, ki so bili poškodovani v isti prometni nesreči. Pojasnjuje, da sta bili pri Temeljnem sodišču v Novem mestu, enoti v Brežicah proti njej že vloženi dve tožbi zaradi plačila odškodnine za škodo, ki izvira iz istega škodnega dogodka. Zaradi ustrezne porazdelitve zavarovalne vsote med vse tožnike meni, da bi bilo smotrno, da bi se vse zadeve obravnavale pred istim sodiščem.

Temeljno sodišče v Celju, enota v Celju je omenjene navedbe prve tožene stranke štelo za predlog za delegacijo pristojnosti po 68. čl. ZPP. Tudi ono pa sicer meni, da bi bilo z delegacijo pristojnosti po 68. čl. ZPP omogočeno združeno obravnavanje vseh zadev in s tem njihovo hitrejše in bolj ekonomično obravnavanje.

Predlog ni utemeljen.

Ugovor sorazmernega znižanja pravic oškodovancev do zavarovalnice, če je oškodovancev več, celotna odškodnina pa presega zavarovalno vsoto, s katero zavarovalnica v konkretnem primeru jamči (3. odst. 93. čl. Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Ur. l. SFRJ 17/90 in 82/90) lahko predstavlja tehten razlog po 68. čl. ZPP, ki narekuje določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Toda v obravnavanem primeru so poleg zavarovalnice, ki je ugovor podala, toženi še trije toženci. Na morebitno obveznost teh do tožnikov pa višina obveznosti prve tožene stranke do tožnikov ne vpliva. Ali drugače, v tožbi zatrjevana odškodninska odgovornost drugega in tretjega toženca in iz le-te izvirajoča obveznost plačila pravične odškodnine ni odvisna od višine obveznosti prve tožene stranke. Prav tako "ugovor limita" prve tožene stranke, ki se seveda lahko nanaša le na njeno obveznost, ne more vplivati na višino zatrjevane obveznosti četrte tožene stranke. Zato je v konkretnem primeru predlog za delegacijo te pravdne zadeve na sodišče, ki po navedbah odgovora na tožbo že obravnava tožbe drugih oškodovancev proti prvi toženi stranki, neutemeljen. Zatrjevani "ugovor limita" prve tožene stranke v opisani situaciji tedaj po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča po 68. čl. ZPP.