Jedro

Tožnik, ki je prečkal cesto izven prehoda za pešce in se ni prepričal, ali to lahko stori varno, je 1/3 sokriv za nesrečo, v kateri ga je zadel osebni avtomobil.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 2.259.278,20 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter mu povrniti 348.719,50 SIT pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil tožnik hudo poškodovan v prometni nesreči dne 18.4.1991, ko ga je z avtom zadel zavarovanec tožene stranke D. S. Za nesrečo je v deležu ene tretjine sokriv tudi tožnik, ki je stopil na vozišče in se pri tem ni prepričal, ali to lahko stori varno. Bil je pod vplivom alkohola. Zavarovanec tožene stranke je vozil z dovoljeno hitrostjo, ni pa reagiral takoj, ko je tožnik stopil na cesto. Pri določitvi odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo je upoštevalo ugotovitve izvedencev o prestanih in bodočih telesnih bolečinah ter drugih hudih težavah in neprijetnostih med zdravljenjem. Upoštevalo je duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zlasti upada delovne sposobnosti zaradi zavrte gibljivosti levega kolka in zaradi psihičnih posledic poškodbe glave. Tožnik je prestal tudi strah in duševne bolečine zaradi skaženosti. Glede na to je določilo odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 1.100.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.800.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT in za skaženost 200.000,00 SIT. Priznalo mu je tudi odškodnino za premoženjsko škodo ter mu prisodilo v skladu z ugotovljeno sokrivdo dve tretjini tako določene odškodnine.

Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo tožnikovi pritožbi in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da mu je z upoštevanjem sokrivde prisodilo še odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT in ustrezno zvišane pravdne stroške. Toženi stranki je naložilo plačilo 9.272,00 SIT pritožbenih stroškov. Potrdilo je prvostopno odločitev o deležih krivde enega in drugega udeleženca nesreče, določilo pa je višje zneske odškodnine za nepremoženjsko škodo skupaj za 1.500.000,00 SIT tako, da znaša odškodnina za prestane in bodoče telesne bolečine 1.600.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.500.000,00 SIT in za strah 500.000,00 SIT.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da prisodi tožniku bistveno višjo odškodnino. Izpodbija ugotovitev o sokrivdi in poudarja izvedenčevo ugotovitev, da bi zavarovanec tožene stranke s takojšnjim zaviranjem lahko preprečil nesrečo. Podrobno navaja potek zdravljenja in povzema izvedeniška mnenja o bolečinah ter drugih neugodnostih med zdravljenem, o posledicah v telesni in psihični sferi, o strahu in skaženosti. Sklicuje se še na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 3.3.1997, s katero je spoznan za invalida prve kategorije in mu je priznana pravica do invalidske pokojnine od 1.2.1997 dalje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedeniškega mnenja dipl. ing. J. S. ugotovili, da sta nesrečo zakrivila zavarovanec tožene stranke D. S. in tožnik. Prvi je s svojim osebnim avtom sicer vozil v mejah dovoljene hitrosti, ni pa reagiral takoj, ko je tožnik stopil na cesto. Če bi ravnal tako, bi trčenje preprečil. Tožnik je bil pod močnim vplivom alkohola in je prečkal cesto izven prehoda za pešce v trenutku, ko se mu je bližal avtomobil. S tem je prekršil določbo 109. čl. tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, po katerem ne sme pešec, ki namerava prečkati cesto na mestu, kjer ni zaznamovanega prehoda, stopiti na vozišče, če s tem ovira promet vozil. Po prvem odst. 107.čl. navedenega zakona pa se mora pri prečkanju, preden stopi na cestišče, prepričati, da to lahko stori varno. S kršitvijo teh predpisov je v znatni meri prispeval k nesreči. Odgovornost zavarovanca tožene stranke kot imetnika avtomobila je objektivna, poleg tega je tudi krivdno prispeval k nesreči, ko je za 0,8 sekunde zamudil z zaviranjem. Pri oceni deleža odgovornosti je treba tožniku v škodo upoštevati, da so njegove kršitve v neposredni zvezi z nesrečo, ki bi se ji ob najosnovnejši previdnosti zlahka izognil. Glede na to je njegov delež sokrivde ugotovljen pravilno.

Tožnik v reviziji navaja dejstva, ki so pomembna za določitev odškodnine za vse uveljavljane oblike nepremoženjske škode, povsem enako, kot jih navajata obe sodbi. Tožnik, enako kot sodbi prve in druge stopnje, izhaja iz izvedeniških mnenj dr. K. in dr. G. ter v znatnem obsegu dobesedno povzema besedilo teh mnenj. Opis poškodb, trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin, drugih neugodnosti v zvezi z zdravljenjem (operacija, drugi medicinski posegi, hospitalizacije, bergle in drugo), duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, trajanja in intenzivnosti strahu ter duševnih bolečin zaradi skaženosti, se v celoti ujema z ugotovitvami obeh sodb. Za revidenta je sporna višina odškodnine, ker šteje, da bi glede na ugotovljeni obseg nepremoženjske škode ustrezali pravnemu standardu pravične denarne odškodnine višji zneski. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje določilo odškodnino v skladu z merili 200. in 203.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih in v mejah, ki jih določa praksa sodišč v primerljivih zadevah. Znesek 1.600.000,00 SIT pomeni pravično denarno odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik je prestal hude in dolgotrajne bolečine. S priznano odškodnino je to ustrezno upoštevano. Gre za znaten znesek, ki je določen v okvirih sprejete sodne prakse. Enako velja tudi za odškodnine za ostale oblike nepremoženjske škode. Najhujšo škodo trpi tožnik zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odškodnina v znesku 2.500.000,00 upošteva 25 odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi posledic poškodbe kolka in upad delovne sposobnosti zaradi psihičnih posledic utrpljenih poškodb. Odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 3.3.1997 pa sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati, ker je o pritožbi odločilo že 8.1.1997. Revizijsko sklicevanje na to odločbo pomeni uveljavljanje nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji ni več mogoče (3. odst. 385.čl. ZPP). Zato tudi revizijsko sodišče te odločbe ni moglo upoštevati.

Odškodnini za strah v znesku 500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 200.000,00 SIT sta določeni pravilno in sta v skladu z ugotovljeno nepremoženjsko škodo, ki jo tožnik trpi v zvezi s tem.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti še na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP, vendar te kršitve ni. Zato je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).