Jedro

V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.

Sodba je (ob sklicevanju na upravni akt skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1) celovito predstavila razloge za odločitev, ki tudi omogočajo njen pritožbeni preizkus.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 214-819/2015/17 z dne 23. 12. 2015. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožena stranka pri svojem odločanju pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izdajo zaprošenega dovoljenja, ker je ugotovila, da skladno s 6. alinejo prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Poudarja, da je tožena stranka ob pravilni uporabi materialnega prava tudi celovito, obsežno in natančno utemeljila relevantno dejansko stanje, ki ga je aplicirala na zakonski stan.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, podrejeno pa, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo vsebinsko ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka zakonito zavrnila pritožnikovo prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca (v nadaljevanju enotno dovoljenje).

7. Pritožnik v svoji pritožbi sicer navaja, da sodbo prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, vendar je iz pritožbe mogoče ugotoviti, da sodišču prve stopnje očita zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitve pravil postopka v upravnem sporu.

8. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa v obravnavanem primeru ni dopusten. V skladu s položajem in vlogo Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora, se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se tako v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta. Posledično to pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.1 Tudi ZTuj-2 posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ne določa. V tem primeru pa sodišče prve stopnje ni samo ugotovilo dejanskega stanja, temveč je le potrdilo pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v postopku izdaje upravnega akta s strani tožene stranke. Presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča bi zato pomenila ponovno presojo dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku tožene stranke, ki jo je kot pristojno že opravilo sodišče prve stopnje. Zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo.

9. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni ugovori, ki utemeljujejo pomanjkljivosti obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (in smiselno ugovarjajo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodba je (ob sklicevanju na upravni akt skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1) celovito predstavila razloge za odločitev, ki tudi omogočajo njen pritožbeni preizkus. Tako je jasno predstavljeno, zakaj po oceni tožene stranke in sodišča prve stopnje obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (ker je ugotovila, da je status prokurista v družbi B., d. o. o. urejen s pomočjo tretjih oseb, prvenstveno za pridobitev delovnega dovoljenja brez kontrole trga dela in posledično olajšano izdajo enotnega dovoljenja, da gre za konkreten primer sistematične zlorabe zakonodaje Republike Slovenije itd., 7. točka in nasl. obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako ne drži ugovor, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo svojega razumevanja zahtev ZTuj-2 glede zavrnitve enotnega dovoljenja v povezavi s pomočjo sorodnikov (drugih oseb) pri urejanju nakupa poslovnega deleža in pridobitve dovoljenj, saj jasno poudari, da sama pomoč sorodnikov pri tem v splošnem ni sporna, vendar pa okoliščine konkretnega primera potrjujejo pravilnost stališča tožene stranke glede obstoja domneve, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji (13. točka obrazložitve). Razlogi za navedeno domnevo so v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje ter v delih, v katerih se le-ta sklicuje na sporni upravni akt tožene stranke, določni in konkretno izkazani. Glede na okoliščine tega primera tudi ni videti, v čem naj bi odstopala predmetna sodba od primerov, ki jih navaja pritožnik (sodbe sodišča prve stopnje III U 216/2014, I U 486/2014 "in druge, ki določajo pogoje za pridobitev enotnega dovoljenja"), saj tudi ne pojasni v čem konkretno naj bi bile le-te v bistvenem enake z obravnavanim primerom in v čem naj bi posledično prišlo do neenake uporabe prava v tem upravnem sporu.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

K II. točki izreka:

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Tako Vrhovno sodišče že v sodbi I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, pa tudi že v sodbah I Up 499/2005 z dne 1. 4. 2009, I Up 1557/2006 z dne 27. 5. 2009, itd.