Jedro

Kadar sodišče v sporih majhne vrednosti ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala, izda odločbo brez razpisa naroka (drugi odstavek 454. člena ZPP). Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati in zgolj pavšalen predlog z zaslišanjem strank takšni zahtevi ne ustreza, o čemer sta enotni teorija in sodna praksa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 194,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 131897/2014 z dne 6. 10. 2014 za glavnico v višini 1.995,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2014 do plačila in za stroške izvršilnega postopka. V preostalem delu za zakonske zamudne obresti od zneska glavnice od 16. 8. 2014 do 30. 9. 2014 je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da je sodišče kršilo postopek, ker je izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka. Toženka je že v ugovoru predlagala zaslišanje strank, predvsem v zvezi s trditvami, da je zoper tožnico podala kazensko ovadbo, saj je izvedela za dejstva povezana s sumom storitve kaznivega dejanja nevestnega dela. V ugovoru je tudi substancirano navajala dejstva, na podlagi katerih je zahtevku nasprotovala po temelju in višini. Z opustitvijo izvedbe naroka je sodišče kršilo določila 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pavšalno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem zakonitih zastopnikov, s tem pa je stranki odvzelo pravico do učinkovitega pravnega sredstva. V dokazni sklep so bili povzeti dokazi, označeni z listovnimi številkami, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Prav tako sodišče ni navedlo, na katere določbe materialnega prava je oprlo svojo odločitev in je zakonska podlaga v celoti izostala. Toženki je bila kršena ustavno zajamčena pravica do enakega obravnavanja po 22. členu Ustave RS, saj je sodišče tožeči stranki dodelilo 15-dnevni rok, da dopolni tožbo, toženka pa je svoje navedbe in dokazne predloge morala podati v 8-dnevnem roku. S tem je bila postavljena v nedopustno neenak slabši položaj. Rok za dopolnitev tožbe tudi ni instrukcijski, temveč prekluzivni. Tožnica je za dopolnitev tožbe priložila napačno pooblastilo, k odpravi te napake pa je sodišče ni pozvalo.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kadar sodišče v sporih majhne vrednosti ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala, izda odločbo brez razpisa naroka (drugi odstavek 454. člena ZPP). Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati in zgolj pavšalen predlog z zaslišanjem strank takšni zahtevi ne ustreza, o čemer sta enotni teorija in sodna praksa.(1) Toženka ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da izvedbe naroka izrecno ni zahtevala, čeprav je bila na posledice opozorjena v pozivu za vložitev pripravljalne vloge. Zato so neutemeljeni njeni pritožbeni očitki o postopkovnih kršitvah 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgolj sklicevanje na odločbo VSC Cp 455/2009, ki direktno omenjenega vprašanja ne obravnava, bi pa iz nje smiselno lahko izhajalo, da se zahteva po izvedbi naroka tolmači širše in ga stranka zahteva že z vložitvijo ugovora, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da narok v obravnavani zadevi opusti, ne vpliva. Gre namreč za izjemo, ki odstopa od siceršnje objavljene sodne prakse.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bili ugovori toženke v zvezi s temeljem in višino obveznosti povsem pavšalni in brez pravno relevantnih trditev, ki bi terjale zaslišanje zakonitega zastopnika. Zgolj navedbe, da se s prekinitvijo pogodbe o sofinanciranju niso strinjali (brez razloga zakaj) in so tožnico o tem obvestili ter podali prijavo glede suma kaznivega dejanja nevestnega dela, namreč ne povedo ničesar konkretnega o obstoju in višini terjatve. Ker je dokaz z zaslišanjem strank namenjen dokazovanju že postavljenih trditev, teh pa toženka, na kateri je dokazno breme za neobstoj obveznosti, ni konkretizirano podala, sodišču prve stopnje ni bilo treba izvesti dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika. Z opustitvijo tega dokaza zato tudi ni zagrešilo očitane absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je glede na sumarnost postopka tudi povsem zadostno obrazložilo, zakaj je dokazni predlog zavrnilo.

7. Čeprav je sodišče v dokazni sklep listine povzelo zgolj z navedbo listovnih številk, to ne predstavlja katere od bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bile v pritožbenem postopku upoštevne.

8. Ne drži, da sodišče ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev. To predstavlja pogodba št. 11020-38/2013 o neposrednem sofinanciranju kadrovskih štipendij delodajalcu od šolskega/študijskega leta 2012/2013 dalje, v obrestnem delu pa določilo 193. člena OZ, kar vse je sodišče v sodbi omenilo.

9. Toženi stranki je bila možnost obravnavanja pred sodiščem dana, sodišče pa ji je za vložitev pripravljalnih vlog dodelilo zakonsko določeni 8-dnevni rok. S tem, ko je sodišče tožeči stranki za dopolnitev tožbe dodelilo 15-dnevni rok (pri čemer zakon roka za dopolnitev tožbe ne predpisuje), procesne pravice tožene stranke niso bile kršene. Toženka pa tudi ne pojasni, kako je zgolj neenakost rokov sama po sebi vplivala na možnost njene obrambe.

10. Čeprav sodišče ni pozvalo tožeče stranke na odpravo pomanjkljivosti v pooblastilu, iz pripravljalne vloge tožnice z dne 13. 5. 2015 izhaja, da je odobrila dejanja svoje pooblaščenke in tudi navedla pravilno številko pooblastila. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

11. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo, povečane za materialne stroške in DDV v skupni vrednosti 194,22 EUR.

Op. št. (1): Primerjaj Betetto, Komentar k 454. členu ZPP, 3. knjiga, stran 722, odločbe VSC Cpg 184/2015, VSL I Cp 152/2015, VSL I Cp 1895/2015, II Cpg 878/2015 in druge.