Jedro

Revizijska trditev, da pravica uporabe na spornem stanovanju ni bila vknjižena na tožečo stranko, je točna, vendar pa ni pravnoodločilna. Sporno stanovanje je v etažni lastnini, po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje pa je bilo pridobljeno na podlagi pogodbe z dne 24.2.1976, v kateri je izrecno določeno, da pridobi pravni prednik tožeče stranke na tem stanovanju pravico uporabe z možnostjo, da se sporno stanovanje v zemljiški knjigi vknjiži kot etažna lastnina.

Nevknjižba etažne lastnine ni imela za posledico izgube pravice uporabe, ravno tako pa nevknjižena etažna lastnina ni predstavljala ovire za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na spornem stanovanju na podlagi določbe 111. člena stanovanjskega zakona, Ur.l. RS, št. 18/91 - v nadaljevanju SZ. Na podlagi citirane določbe SZ so namreč subjekti, ki so v njej navedeni (med njimi je tudi Republika Slovenija, tedaj tožeča stranka), z dnem uveljavitve SZ pridobili lastninsko pravico na vseh stanovanjih, na katerih so imeli na dan uveljavitve zakona pravico uporabe in ne le na tistih, pri katerih je bila v zemljiški knjigi že vpisana etažna lastnina.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke Republike Slovenije in ugotovilo, da je ta stranka lastnik stanovanja št. 32, v šestem nadstropju zgradbe v B., prodajno pogodbo, ki sta jo za 1/2 tega stanovanja sklenili dne 23.7.1993 toženi stranki, pa je razveljavilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da sta jih toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki v znesku 21.964 SIT z zamudnimi obrestmi od 12.11.1993 dalje do plačila.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbi J., I. S. (v nadaljevanju tožena stranka) delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašal na razveljavitev dne 23.7.1993 sklenjene prodajne pogodbe tako spremenilo, da je v tem delu tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. V ostalem (glede ugotovitve, da je tožeča stranka lastnica stanovanja št.32 v M. v B.) pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka trpeti sama.

Proti tistemu delu pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnica lastnica stanovanja št. 32 v M. v B., je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ni jasno, kakšne narave je tožbeni zahtevek, s katerim je ugotovljeno, da je tožeča stranka lastnica stanovanja. Če gre za ugotovitveni zahtevek, ga sodišče ne bi smelo dopustiti, saj tožeča stranka za to, da se le ugotovi, da je lastnica stanovanja, nima pravnega interesa. Glede polovice stanovanja ji tožena stranka lastninske pravice tudi ni nikoli osporavala. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno zato, ker na tožečo stranko ni bila nikoli vknjižena pravica uporabe. Zapis v obeh sodbah, da si je tožeča stranka na spornem stanovanju pridržala razpolagalno pravico, je protispisen. Odločitev obeh sodišč je res morda v skladu z listinami, ni pa v skladu z dejansko voljo tožeče in tožene stranke. Reviziji naj se ugodi, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa v izpodbijanem delu zavrne.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, njenih razlogov, kot tudi iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje jasno izhaja, da je postavila tožeča stranka glede obstoja lastninske pravice na stanovanju št. 32 v M. v B. ugotovitveni zahtevek, za katerega je imela ob dejstvu, da je med pravdnima strankama lastninska pravica na tem stanovanju sporna, tudi pravni interes (1. odstavek 187. člena ZPP). To je toženi stranki pojasnilo tudi že pritožbeno sodišče (5. odstavek na 4. strani razlogov sodbe sodišča druge stopnje), tako da ni točna revizijska trditev, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene trditve, ki so se nanašale na naravo tožbenega zahtevka in na že v pritožbenem postopku zatrjevani neobstoj pravnega interesa tožeče stranke. V revizijskem postopku zatrjevana bistvena kršitev določb postopka zato ni podana. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.

Revizijska trditev, da pravica uporabe na spornem stanovanju ni bila vknjižena na tožečo stranko, je točna, vendar pa ni pravnoodločilna. Sporno stanovanje je v etažni lastnini, po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje pa je bilo pridobljeno na podlagi pogodbe z dne 24.2.1976, v kateri je izrecno določeno, da pridobi pravni prednik tožeče stranke na tem stanovanju pravico uporabe z možnostjo, da se sporno stanovanje v zemljiški knjigi vknjiži kot etažna lastnina. Nevknjižba etažne lastnine ni imela za posledico izgube pravice uporabe, ravno tako pa nevknjižena etažna lastnina ni predstavljala ovire za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na spornem stanovanju na podlagi določbe 111. člena stanovanjskega zakona, Ur.l. RS, št. 18/91 - v nadaljevanju SZ. Na podlagi citirane določbe SZ so namreč subjekti, ki so v njej navedeni (med njimi je tudi Republika Slovenija, tedaj tožeča stranka), z dnem uveljavitve SZ pridobili lastninsko pravico na vseh stanovanjih, na katerih so imeli na dan uveljavitve zakona pravico uporabe in ne le na tistih, pri katerih je bila v zemljiški knjigi že vpisana etažna lastnina. Da številne listine, ki sta jih sodišči druge in prve stopnje vpogledali in ocenili, dokazujejo obstoj pravice uporabe tožeče stranke, priznava v reviziji tudi tožena stranka sama, obenem pa skuša s pavšalno in z vsebino listin nepodprto trditvijo, da je bila v resnici prava volja pravdnih strank drugačna, izpodbiti dokazno oceno nižjih sodišč, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijska trditev, da je "protispisna" ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da si je tožeča stranka na spornem stanovanju pridržala razpolagalno pravico, pa ni točna, saj je v 6. točki pogodbe z dne 14.11.1984, na katero se sklicuje tudi pritožbeno sodišče na 5. strani razlogov sodbe, ta pravica v korist tožeče stranke tudi res dogovorjena.

Iz navedenih razlogov revizija tožene stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).