Jedro

Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do vsakega izmed toženi stranki s strani tožnice očitanih ravnanj in do vseh tožničinih navedb v njeni vlogi, nato pa se je opredelilo tudi do vseh ravnanj skupaj in pravilno presodilo, da tožnica s strani tožene stranke ni bila neenako obravnavana in trpinčena na delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev sklepa UE A. št. ... z dne 15. 1. 2013 in sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 24. 4. 2013 in da ji tožena stranka plača znesek 15.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 807,00 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka II izreka), svoje stroške postopka pa krije sama (točka III izreka).

2. Zoper navedeno odločbo se z obširno pritožbo pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in ji prizna odškodnino v višini 15.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2013 do plačila, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške postopka. Pritožbeno sodišče naj o zadevi meritorno odloči, saj v primeru razveljavitve in vrnitve zadeve pred sodišče prve stopnje znova obstaja verjetnost, da sodišče prve stopnje ponovno ne bo upoštevalo napotkov in stališč sodišča druge stopnje. Bistvene pritožbene navedbe so, da se tožnica ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ravnanje tožene stranke v spornem obdobju ne pomeni trpinčenja tožnice. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča, njegova ugotovitev, da neko posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, pa sama po sebi ne zadostuje. Trpinčenje je namreč proces in ne enkraten konflikt. Zato je potrebno pogledati več dogodkov skupaj in ne vsakega posamezno. Sodišče prve stopnje je znova presojalo vsak dogodek posebej in ne vseh skupaj, kakršno je bilo napotilo pritožbenega sodišča. Navaja, da dvomi v nepristranskost sodišča prve stopnje, ki si ni upalo ugoditi njenemu tožbenemu zahtevku. Meni, da je sodbo ponovno spisal sodnik, ki je že dvakrat spisal zavrnilno sodbo, ali pa si mlada sodnica ni upala odločiti drugače. Sodišče ni upoštevalo napotil pritožbenega sodišča, saj ni prebralo nobenih listin tožnice, ampak je svojo sodbo v celoti oprlo na izpoved B.B. in C.C., ni pa odgovorilo na pisno izjavo tožnice z dne 23. 10.2015 in je tudi ni zavrnilo. Tožnica vztraja pri vseh svojih vlogah in navedbah. Ponovno poudarja, da ne uveljavlja neenakega obravnavanja pri zaposlovanju na podlagi javnega natečaja za nove zaposlitve, ampak neenako obravnavanje pri napredovanju in premeščanju že zaposlenih pri toženi stranki na boljša in bolje plačana delovna mesta s spremembo sistemizacije, kot je pojasnila v svoji vlogi z dne 20. 3. 2015. Zaradi tega je napačno navajanje sodišča prve stopnje v točki 27. obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo glede na napotek pritožbenega sodišča ponovno dokazno oceniti vse izvedene dokaze in po potrebi dopolniti dokazni postopek, a tega ni storilo. Svojo ugotovitev, da ni bilo protipravnega ravnanja tožene stranke, je oprlo le na izpoved B.B. in C.C.. Tožnica pa je kršitve tožene stranke dokazala z listinami. Tožnica je imela vse od leta 1999 do uveljavitve novega plačnega sistema isti količnik, prav tako pa je za sodelovanje pri sklepanju zakonskih zvez prejemala plačilo le za tri ure in ne za štiri, kar je bilo ugotovljeno v sodbi opr. št. Pd 49/2015. Za primer D. navaja, da ne držijo ugotovitve iz Poročila tožene stranke z dne 22. 12. 2010, saj je tožnica vlogo prevzela v času malice ob 12.15 uri. Neutemeljen je tudi očitek, da se je tožnica dne 9. 10. 2010 neprimerno vedla, saj se je do nje neprimerno vedel župan občine E.. V zvezi s postopkom izdaje osebnega dokumenta otroku v zadevi F., tožnica poudarja, da je ravnala skladno z usmeritvami za delo ob novem zakonu o osebni izkaznici z dne 24. 5. 2011, po katerih je potrebno preveriti identiteto tako državljana kot tudi zakonitega zastopnika. S tem ko je dne 2. 11. 2010 podala kazensko ovadbo zoper B.B. zaradi kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva, zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, zlorabe osebnih podatkov in šikaniranja na delovnem metu, je tožnica le izkoristila zagotovljeno ji pravno sredstvo, da si zaščiti svoje osebno dostojanstvo in prepreči trpinčenje na delovnem mestu. Zaradi širjenja neresničnih informacij, je bil zoper načelnika uveden tudi prekrškovni postopek pri Informacijskem pooblaščencu, v katerem je bil načelniku izrečen opomin. Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, slabih ocen dela in navedb načelnika ni mogoče šteti kot nedopusten pritisk v smislu povračilnih ukrepov. Ne drži, da so vsa nesoglasja s toženo stranko predstavljala le običajne nesporazume v delovnem okolju. V tem primeru ne bi prejela štirih opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Vsa izdana opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov dokazujejo ponavljajoča, sistematična in graje vredna ravnanja načelnika in nadrejenega delavca C.C.. Navaja, da dopisa Občine E. ni prejela, zato niti ni vedela, kaj se ji v prvem opozorilu očita. Tudi druge obtožbe s strani strank in sodelavcev ji niso bile nikoli posredovane. Načelnik v izpovedi ni pojasnil, kakšno je bilo obnašanje tožnice do sodelavcev in strank, čeprav bi moral določno navesti, česa jo obtožuje. Uveljavlja, da je izpoved C.C. v nasprotju z vsebino izdanih opozoril, v katerih je bilo tožnici očitano, naj izboljša odnos do sodelavcev in strank. Vse kar je navedeno v prvem opozorilu, je neresnično, saj z občinsko upravo dobro sodeluje. Konflikt je imela le s G.G., ki je od nje zahteval nezakonito vpogledovanje v matični register. Tudi odnos župana Občine E., ko mu je hotela le pojasniti protokol v zvezi s poroko, je bil neprimeren. Tožena stranka tudi ni dokazala velikega stroškovnega odstopanja izhodnih klicev na KU E. v oktobru 2010, sama pa je dokazala nasprotno. Do sedaj ni bila v nobenem kazenskem postopku, oba disciplinska postopka pa sta se končala v njeno korist. Navaja, da je 9. 11. 2010 načelnik v pisarni KU E. nad njo izvajal psihično nasilje in ji grozil. Rekel ji je, da bo v prekršku, če bo uspela v zadevi opr. št. Pd 206/2009. Sodnica Okrajnega sodišča v Lendavi je v kazenskem postopku zoper načelnika načelniku rekla, da je zelo neprijetna oseba in da ga vsaka beseda, ki jo pove tožnica, moti. Da so vsa izdana opozorila predstavljala nedopustno izvajanje pritiska na tožnico v smislu povračilnih ukrepov, je v svojem mnenju z dne 25. 3. 2010 opozorila tudi Zagovornica načela enakosti. V zvezi s tretjim opozorilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi navaja, da ima kot uradna oseba vsa pooblastila, da opravlja dejanja v upravnem postopku s področja upravnih notranjih zadev. Posredovanje podatkov je bilo zakonito. Čeprav na KU E. delo opravlja kot edina delavka, ji je tožena stranka v tem opozorilu očitala, naj izboljša svoje sodelovanje in svoj odnos pri delu s strankami in sodelavci. V zvezi s posredovanjem podatkov navaja, da ni bilo nič narobe in je ravnala v skladu z določili Uredbe o upravnem poslovanju in pisarniškem poslovanju, UE A. pa do 21. 7. 2017 navodil sploh ni imela. Načelnik je v zvezi s primerom D. nad njo izvajal psihično nasilje. Vse kar je C.C. povedala v dobri veri, je ta kasneje uporabil v njeno škodo. Prav tako je bila neutemeljena izdaja četrtega opozorila. V zvezi z zapletom v letu 2016 navaja, da o tem, da sta se mladoporočenca o sklenitvi zakonske zveze dogovorila z matičarjem, ni bila obveščena. Sicer pa matičarji želja mladoporočencev niso dolžni upoštevati. Navaja, da ji je bila neupravičeno odvzeta prisotnost pri poroki H.H. in I.I.. Načelnik je v dopisu Občini E. z dne 4. 1. 2011 navedel, naj ga obveščajo o morebitnih novih dogodkih, ki bi kazali na neprimerno obnašanje tožnice. Sodišču prve stopnje je predložila najmanj tri pohvale strank, vendar to za načelnika in C.C. ni nič vredno. Z delavci Občine E. dobro sodeluje, vendar pa bi nekateri uslužbenci radi prišli do podatkov drugih oseb brez pisnega zaprosila. C.C. je leta 2011 v kazenskem postopku, ki je tekel zoper načelnika pred Okrajnim sodiščem v Lendavi, izpovedal, da opaža, da na sestankih nihče noče sesti k tožnici, da zaposleni na Občini E. zatrjujejo, da je med njimi in tožnico prišlo do nesoglasij, da tožnica nima nobenih osebnih stikov z drugimi zaposlenimi in da nima običajnega odnosa. Vztraja pri navedbah, da je tožena stranka vse postopke vodila z namenom, da jo poniža, da se je počutila ogoljufano pri napredovanju, da tožena stranka lažno prikazuje podatke in da je bila ob vsaki prevedbi plače nezakonito prikrajšana. Načelnik in C.C. sta jo pod krinko izvajanja vodstvenih pravic izolirala in ponižala, o njej sta širila neresnične govorice in jo nasploh prikazala kot najslabšo delavko. Ravnanja načelnika in C.C. nikakor niso bila normalna. Navaja tudi, da ima probleme predvsem pri izrabi enodnevnega dopusta in pri izrabi nujne odsotnosti z dela za nekaj ur, česar ni mogoče vedno vnaprej planirati. Elektronsko sporočilo načelnika z dne 7. 9. 2017 dokazuje njene navedbe, da mora pri prijavi enodnevnega dopusta navesti razlog, zakaj dopust potrebuje, čeprav načelnik in njej nadrejeni delavec nista pristojna presojati, ali je izraba dopusta nujna. Takšno ravnanje načelnika je žaljivo, posega v njeno ustavno zagotovljeno pravico do zasebnosti in krši 8. člen Evropske konvencije za človekove pravice. Načelnik je ignoriral njeno prošnjo, naj ji v zvezi z odobritvijo enodnevnih dopustov ne piše komentarjev. Nasprotuje ugotovitvi, da sodelavci, glede na to, da je edina zaposlena na KU E., nad njo niso mogli izvajati trpinčenja. V opozorilih pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ji je bilo namreč med drugim očitano slabo komuniciranje in sodelovanje s sodelavci. Ne drži, da je tožena stranka izvedla ukrepe za preprečevanje spolnega ali drugega nadlegovanja, poleg tega pa to še ne pomeni, da je te ukrepe tudi spoštovala. Opozarja, da je s strani tožene stranke šikanirana že od leta 1999 dalje, ko je bila kazensko premeščena na KU E.. Da je tožena stranka vse postopke vodila z namenom, da bi prizadela njene pravne koristi, je bilo dokazano v vseh dosedanjih postopkih. Meni, da je mogoče zakonitost določil o plači presojati vedno, kadar se nepravilnost ugotovi (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS U‑I-128/11-18 in odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 224/2015). Načelnik je v dopisu Policiji neresnično zapisal, da je napredovala le štirikrat, saj je v resnici napredovala petkrat. Enako neresnico je v dveh odgovorih Državnemu odvetništvu RS zapisala tudi predsednica Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS J.J., čeprav bi morala slediti vsebini njenih pritožb. Tožena stranka je tudi v zadevi opr. št. Pd 206/2009 lažno navajala dejstva, kar je razvidno iz vsebine izdane sodbe. Uveljavlja neskladje med ugotovitvami iz sodbe opr. št. Pd 206/2009 in ugotovitvami iz sodbe opr. št. Pd 254/2009. Da je njena plača prevedena nezakonito, je bilo potrjeno tudi s sodbo opr. št. Pd 254/2009. Sodišče prve stopnje bi moralo o imenovanju v naziv in o uvrstitvi v plačni razred odločati v tem sporu. Do sedaj nobeno sodišče ni odločalo o določitvi plače tožnice v letih 2004 in 2007. Kljub svoji delovni dobi je imela nižjo prevedeno plačo kot sodelavki K.K. in L.L.. S sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 49/2014 je bilo potrjeno, da ji tožena stranka od leta 2003 dalje nezakonito ni izplačevala nadur. Izpoved načelnika v zvezi s prekinjeno pogodbo o izobraževanju in študijskem dopustu v letu 2002 je neresnična. Tožena stranka ji je v letu 2002 nezakonito prekinila pogodbo o izobraževanju, zadnji obrok šolnine, ki je zapadel v plačilo leta 2002, pa ji je izplačala šele leta 2005. Neutemeljeno ji je očitala, da je koristila študijski dopust, saj je imela za izrabo tega dopusta vedno odobritev nadrejenega delavca. V vsaj dveh dopisih jo je brez utemeljenega razloga zmerjala, da bo zoper njo uvedla disciplinski postopek. Brez njene vednosti ji je v podpis poslala dva aneksa k pogodbi o izobraževanju, v katerih ji je število dni študijskega dopusta samovoljno znižala na 3 dni. Pojasnjuje, zakaj ne drži izpoved načelnika, da ni pravočasno predložila dokazil o opravljenih študijskih obveznostih. Uveljavlja nasprotje med izpovedjo načelnika na naroku za glavno obravnavo 10. 11. 2015, da so imeli vsi delavci, ki so se izobraževali ob delu, enake pogoje, in njegovo izpovedjo na naroku za glavno obravnavo dne 12. 1. 2016, da je imela tožnica najugodnejše pogoje. Načelnik tožničine pogoje za izobraževanje neutemeljeno enači s pogoji delavcev M.M., N.N. in O.O., saj ti s toženo stranko pogodb o izobraževanju niso sklenili. Iz izpovedi načelnika izhaja, da je tožena stranka zoper P.P. izpolnila vse obveznosti iz pogodbe o izobraževanju, zato je bila tožnica glede na omenjeno sodelavko neenako obravnavana. Zoper sklep o prekinitvi pogodbe o izobraževanju je vložila ugovor, načelnik pa tega ugovora namerno ni posredoval Komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Ministrstvo za notranje zadeve je v mnenju z dne 8. 8. 2002 zapisalo, da je tožnica v času študija izpolnila vse svoje obveznosti in da je bil ugovor vložen pravočasno. Svetovalka R.R. ji je na njeno elektronsko pošto z dne 2. in 3. 11. 2010 odgovorila, da nima nobenih pristojnosti in da naj se obrne na Zagovornika načela enakosti, kar je tudi storila. Navaja, da je matičar S.S. nagovarjal načelnika, naj tožnico kaznuje v zvezi s poroko T. in U.. Da je tožnica v razmerju do omenjenega sodelavca v podrejenem položaju, potrjuje dejstvo, da jo je prosil, naj dvigne spise za osebe, ki so bile v postopku ugotavljanja stalnega bivališča in navedbe v njegovi izjavi z dne 7. 1. 2013. Ta izjava je bila pridobljena v kazenskem postopku in se v tem individualnem delovnem sporu ne sme uporabljati. Tožena stranka ji je v letu 2012 odvzemala naloge, ki so dodatno plačljive (sodelovanje pri sklenitvi zakonske zveze) in ji dodeljevala naloge, ki bi jih moral opraviti S.S.. Ko je omenjeni prišel po vse potrebno za sklenitev zakonske zveze v V., mu je le povedala svoje mnenje. Tožena stranka mobing izvaja še intenzivneje, kot v preteklosti, tudi preko delavca Občine E. G.G.. Ta je sodeloval pri pisanju lažnega dopisa z dne 14. 11. 2010, na podlagi katerega je prejela prvo opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. G.G. je v juniju 2017 od nje neupravičeno zahteval kodo za alarmno napravo. Tožena stranka v poletnih mesecih leta 2017 ni zagotavljala čiščenja prostorov KU E., C.C. pa ji je v zvezi s tem napisal, da lahko sama sprazni koše, če bo to potrebno. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navedla nobenega delavca, ki bi v letu 2002 pridobil visokošolsko izobrazbo in bi še vedno opravljal delo na delovnem mestu, na katerem delo opravlja ona. Meni, da jo je tožena stranka neenako obravnavala zaradi starosti in izobrazbe, saj so vsi mlajši sodelavci napredovali takoj po pridobitvi višje izobrazbe. Kot primer navaja uslužbenko K.K., ki je od leta 2007 že dvakrat napredovala in od katere tožena stranka ni zahtevala, da se prijavi na javni razpis. Po končanem študiju 2013 je bila premeščena na delovno mesto, za katero je glede na izpoved C.C. pogoje izpolnjevala tudi tožnica. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njenih navedb, da tožena stranka le njej po pridobitvi višje izobrazbe ni omogočila napredovanja. Tožena stranka ni dokazala, da tožničino delovno mesto ne more biti sistemizirano kot zahtevnejše delovno mesto. Načelnik ji je v letih 2008 in 2009 večkrat obljubil delovno mesto vodje referata za matične zadeve, vendar teh obljub do danes ni realiziral. V letu 2008 je napredovala le za en plačni razred, čeprav je dosegla višje število točk od sodelavcev, ki so napredovali za dva razreda. Aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi dokazuje, da bi morala napredovati za dva razreda, tožena stranka pa jo je prisilila v podpis drugega aneksa, v skladu s katerim je napredovala za en plačni razred. Sodišče prve stopnje se do njenih navedb v zvezi s tem ni opredelilo. Neenako obravnavo zatrjuje tudi v razmerju do L.L., Z.Z., a.a., P.P, N.N., b.b., c.c., d.d. in C.C.. Tudi drugi delavci tožene stranke v pogodbah o izobraževanju niso imeli dogovorjeno, da bi jim bila tožena stranka po zaključenem izobraževanju dolžna zagotoviti delovno mesto, ustrezno izobrazbi, pa jim ga je kljub temu zagotovila. Mnenje Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) z dne 21. 9. 2004 ni zakonito, saj je vodstvo tožene stranke v zvezi z izdajo tega mnenja izkoristilo svoj vpliv. Tudi sodelavka K.K. ji je večkrat omenila, da g. e.e. na ministrstvu skrbi, da se zadeve urejajo v korist načelnika. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da v zvezi z njenim napredovanjem ni prejela pozitivnega mnenja s strani Vlade RS. Glede na to, da je za vse ostale uslužbence takšno mnenje pridobila, je tožnica očitno diskriminirana. Matičarja f.f. in g.g. sta napredovala že leta 2012, tožnica pa šele v letu 2015. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navedla, na kateri razpis, za katerega je izpolnjevala vse pogoje, se tožnica ni prijavila. Poleg tega bi jo tožena stranka na podlagi 57. člena Zakona o javnih uslužbencih na to delovno mesto lahko enostavno premestila, kot je to storila pri njenih sodelavcih. Načelnik je na javnih razpisih določil pogoje, ki jih tožnica ni izpolnjevala in so bili prirejeni novo zaposlenim uslužbencem. Opozarja, da c.c. in b.b. v času zaposlitve pri toženi stranki nista pridobili višje izobrazbe, pa sta kljub temu napredovali. Tožena stranka od K.K. in od C.C. ni zahtevala znanja madžarskega jezika, čeprav sta delo opravljala na dvojezičnem območju. Izpostavlja navedbe načelnika iz leta 2006, da je nihče od šefov noče imeti, da so se o njej večkrat pogovarjali, da ima samo z njo slabe odnose, da zanjo ni nobenega delovnega mesta, da je sramota, da je pisala na ministrstvo in da je bolje, da odide iz UE A.. Navaja, da jo je načelnik sramotil tudi glede njenega zasebnega življenja. Izpostavlja njegovo izpoved na naroku za glavno obravnavo 11. 5. 2017, da v svoji dolgoletni karieri ni imel konflikta z nobenim od podrejenih uslužbencev, razen s tožnico. Načelnik se do nje obnaša grdo, s spremembo sistemizacije ji noče urediti novega delovnega mesta, izsiljuje jo s prijavljanjem na javne natečaje, jo obrekuje, da je v kazenskih postopkih itd. Kot bistveno izpostavlja navedbo tožene stranke, da je sistemizacija v pristojnosti načelnika UE. Navaja, da so ji med delovnim časom odtujevali zasebne listine. Od leta 2007 ne sme na sedež UE A., niti se ne sme družiti s sodelavci. Na sodišču se že kar nekaj časa neuspešno bori za svoje pravice, zaradi tega pa so ji nastale nepopravljive zdravstvene težave. Dolgoletno nasilje na delovnem mestu, dolgotrajno pravdanje in ostali postopki so ji povzročili takšne zdravstvene težave, da jo je osebna zdravnica napotila v ambulanto za zdravljenje depresije v h.. Počuti se izigrano v tem in drugih sodnih postopkih. Počuti se ponižano in najmanj vredno na upravni enoti. Tožena stranka jo neenakopravno obravnavava predvsem v razmerju do L.L., i.i., C.C., K.K., j.j., c.c., b.b., k.k., d.d., N.N., l.l. in m.m.. Nanjo letijo nenehne kritike in žalitve. Načelnik in C.C. ji večkrat očitata slabo komuniciranje, vendar ji tega očitka ne pojasnita. Tožnica je vsem zaposlenim na UE napisala pisno zaprosilo, naj ji pojasnijo datum in vsebino njenega slabega komuniciranja, vendar odgovora ni prejela. Čeprav je toženo stranko zaprosila za povračilo stroškov, jih ni prejela. Navaja, da je C.C. leta 2006 nezakonito vpogledal v njeno službeno elektronsko pošto. Službo za upravne enote je neuspešno prosila za premestitev. Glede dostopa zaradi združevanja in določanja EMŠO osebam ji je bilo onemogočeno delo z računalnikom, zato je morala za pomoč zaprositi sodelavce. S tem je izgubila veliko časa, načelnik pa ji je nato očital, da je napravila manj vnosov od sodelavke j.j.. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Navaja, da tožni stranki kot delodajalcu niso nastali nobeni posebni stroški, da tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je dne 4. 9. 2018 vložila tudi dodatek k pritožbi, ki pa ga pritožbeno sodišče kot prepoznega ni obravnavalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišča prve stopnje ni storilo nobene izmed absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi smiselno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi odločalo že dvakrat. Prvič je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 399/2016 z dne 20. 10. 2016 sodbo in sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 209/2013 z dne 12. 1. 2016 po pritožbi tožnice delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica je vložila pritožbo tudi zoper drugo odločitev sodišča prve stopnje in tej pritožbi je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 806/2017 z dne 11. 1. 2018 ponovno delno ugodilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 152/2016 delno razveljavilo ter zadevo v tem obsegu znova vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugega sodnika. Ugotovilo je namreč, da se sodišče prve stopnje znova ni opredelilo do vseh relevantnih navedb, ki jih je tožnica podala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišču prve stopnje je naložilo, da ponovno celovito dokazno oceni izvedene dokaze, po potrebi dopolni dokazni postopek in ob presoji vsega dogajanja kot celote presodi, ali je bila tožnica s strani tožene stranke neenako obravnavana in trpinčena na delovnem mestu. V novem sojenju, v katerem je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke pritožbenega sodišča, je odločilo s sodbo, ki je predmet tega pritožbenega preizkusa.

7. Sodišče prve stopnje se je v novem sojenju natančno in obširno opredelilo do vseh bistvenih navedb, ki jih je tožnica podala v postopku pred sodiščem prve stopnje in ugotovilo, da tožena stranka ni kršila določil 6., 6.a ali 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/ 2013) oziroma Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v zvezi z načelom enakega obravnavanja, prav tako je ni diskriminirala ne podlagi katerekoli druge osebne okoliščine z namenom prizadeti njeno dostojanstvo ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Pravilno je upoštevalo tudi, da je dokazno breme na strani delodajalca. Ker je tožena stranka dokazala, da tožnice ni obravnavala diskriminatorno in nad njo tudi ni izvajala mobinga, je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnica zahteva plačilo odškodnine iz tega naslova, saj je ugotovilo, da niso izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji), na uporabo katerega napotuje 184. člen ZDR oz. 179. člena ZDR-1. Presojalo je vsako izmed štirih opozoril pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka, po tožničinem stališču, neupravičeno izdala tožnici. Iz točk od 10 do vključno 13 obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje preverilo navedbe tožnice in na podlagi listinskih dokazov (A64, A67, A72, B35, B36, B53, B54, B55, B56, B57, B64) ter izpovedi prič B.B. in C.C. ugotovilo, da je za izdajo opozorila z dne 4. 1. 2011 obstajal utemeljen razlog, saj je tožnica kršila delovne obveznosti. Prav tako je ugotovilo, da je bilo utemeljeno tudi opozorilo z dne 30. 1. 2013. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem opozorilom ugotovilo, čeprav je tožnica zatrjevala drugače, da so zamenjave matičarjev dovoljene in se dejansko, glede na želje strank, izvajajo tudi na drugih uradih in sedežih upravnih enot. Tožnica pa ni spoštovala niti odredbe načelnika UE A. in tudi ne želje I.I. in H.H., ki sta želela, da ju poroči S.S., ki je bil njun prijatelj in hkrati matičar. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, gre za nekorektno ravnanje nasproti strankam, hkrati pa tudi za nespoštovanje navodil delodajalca (B113). Opozorilo pa je utemeljeno tudi v zvezi z drugo očitano ji kršitvijo, saj je imel delodajalec utemeljen razlog, da tožnico opomni na spoštovanje kodeksa. Z ugotovitvami sodišča prve stopnje v točkah 14, 15 in 16 se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v točkah 17, 18 in 19 obrazložitve o utemeljenosti opozorila z dne 19. 5. 2014 (B68), saj je tožnica v zvezi s posredovanjem osebnih podatkov n.n. odvetniku o.o. ravnala v nasprotju z navodili in opozorili predpostavljenega vodje. Utemeljeno pa je bilo tudi opozorilo z dne 20. 5. 2015, ker tožnica v zvezi s sklenitvijo zakonske zveze dne 18. 4. 2015 zopet ni ravnala v skladu z željami strank, katerima je obljubila, da bo upoštevala njune želje glede pooblaščenca za sklenitev zakonske zveze, vendar obljube ni držala, kar je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah 20 do 22 obrazložitve.

8. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do vseh ostalih tožničinih navedb. V točki 23 obrazložitve se je opredelilo o navedbah v zvezi z dopisoma načelnika UE A. z dne 4. 1. 2011, v točki 24 o tožničinih navedbah o grožnjah in poniževanju s strani načelnika upravne enote, v točki 25 o izdanih individualnih pravnih aktih, za katere tožnica trdi, da jo je z njimi tožena stranka diskriminirala in nad njo izvajala mobing. O tožničinih navedbah o njenem nenapredovanju in nesistemizaciji zanjo ustreznega delovnega mesta se je sodišče prve stopnje opredelilo v točkah 26 in 27, v točkah 28 in 29 pa do posameznih zaposlitev drugih delavcev. Svoj zaključek v zvezi s temi tožničinimi navedbami je sodišče obrazložilo v točki 30. Upoštevalo je tudi njene navedbe v zvezi s pogodbo o izobraževanju, koriščenju študijskega dopusta in nezagotovitvi ustreznega delovnega mesta po zaključku izobraževanja (točki 32 in 33 obrazložitve sodbe). O tožničinih navedbah v zvezi z načrtnim odvzemanjem nalog se je sodišče prve stopnje izrecno izreklo v točki 31 obrazložitve, o zatrjevanem mobingu v zvezi s koriščenjem letnega dopusta pa v točki 34. 9. Iz navedenega izhaja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje presojalo le vsako izmed dejanj tožene stranke posebej in ne vseh skupaj ter da se sodišče ni opredelilo do njene vloge z dne 20. 3 2015. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do vsakega izmed toženi stranki s strani tožnice očitanih ravnanj in do vseh tožničinih navedb v njeni vlogi z dne 20. 3. 2015 (na l. št. 81 - 119), nato pa se je v točki 35 opredelilo do vseh ravnanj skupaj in pravilno presodilo, da tožnica s strani tožene stranke ni bila neenako obravnavana in trpinčena na delovnem mestu.

10. Glede na že navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze in se do njih v sodbi ustrezno opredelilo. V sodbi pa je navedlo tudi jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju, zato izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvama po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Prav tako je neutemeljen tudi tožničin dvom v nepristranskost sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze obeh strank postopka, opredelilo se je do vseh za odločitev pomembnih navedb strank, prav tako pa je dokazno oceno opravilo skladno z določbo 8. člena ZPP. Sodnik je pri svojem delu samostojen in s podpisom jamči, da je odločitev v sodbi, s katero je zaključil postopek pred sodiščem prve stopnje, njegova. Tako so povsem nepotrebna pritožbena sumničenja tožnice, da razpravljajoča sodnica sodbe ni napisala sama.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno tudi zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, s katerim tožnica izpodbija kot nezakonita sklep UE A., št, ... z dne 15. 1. 2013 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 24. 4. 2013. Ugotovilo je, da sta izpodbijana sklepa pravilna, saj upoštevata odločitve v pravnomočnih predhodnih postopkih, glede na katere je Komisija odločila, da ne more slediti tožničinim navedbam o mobingu ter neenakem obravnavanju, zato sklepov ni razveljavilo, kar je ustrezno obrazložilo v točki 38 obrazložitve izpodbijane sodbe.

13. Pravilna pa je tudi obrazložitev sodišče prve stopnje o stroških postopka. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah 39 in 40, z njo pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

14. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Odgovorilo je le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.