Jedro

Ker zapuščinsko sodišče ni odločilo, kdo je dedič in tudi ne, da gre za zapuščino brez dediča, je preuranjena odločitev, da se postopek nadaljuje proti Republiki Sloveniji, ki je v zapuščinskem postopku priglasila in pridobila zapuščino na podlagi 128. člena ZD. Če bo zapuščinsko sodišče odločilo, da dedičev ni, bo zapuščina prešla po 9. členu ZD na Republiko Slovenijo, ki bo tedaj odgovarjala za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja in bo morala vstopiti v pravdo namesto med pravdo umrle druge tožene stranke. RS lahko odkloni prevzem zapuščine brez dedičev, če zahteva v zapuščinskem postopku, da se zapuščina brez dedičev prenese v stečajno maso zapuščine brez dedičev, in v roku, kot ga določa ZFPPIPP, vloži predlog za začetek stečaja zapuščine brez dediča.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu (II. izreka sklepa) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo postopek proti drugo toženi stranki, to je A. A. V 2. točki izreka je postopek nadaljevalo proti toženi stranki, Republiki Sloveniji.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Meni, da bi sodišče moralo prekiniti pravdni postopek po 205. členu ZPP dokler zapuščinsko sodišče ne odloči, kdo so dediči. Če se je zakonita dedinja po A. A. dedovanju odpovedala kot dedinja prvega reda, bi sodišče moralo ugotoviti, kdo so drugi dediči po zakonitem dedovanju. Zapuščinsko sodišče je naredilo napako, saj ni razglasilo dedičev. V času izdaje sklepa o dedovanju je zapuščina bila in ni ugotovljeno, kdo so dediči. Sodišče je tako pravilno prekinilo postopek zaradi smrti A. A., kar je sicer že prekinjen po samem zakonu. Napačno pa je nadaljevalo postopek zoper Republiko Slovenijo, saj ni znano, kdo so dediči. 3. Proti 2. točki izreka vlaga pritožbo Republika Slovenija. Predlaga razveljavitev v drugem odstavku in vrnitev v novo sojenje. Odločitev sodišča, da je postopek naprej proti Republiki Sloveniji, je materialnopravna zmotna, obrazložitev pa je sama s seboj v nasprotju. Sodišče v 4. točki obrazložitve ugotavlja, da Republika Slovenija ni pravni naslednik po pok. A. A. Po pravnomočnem sklepu Okrajnega sodišča v Lendavi, D 148/2015, je bila zapuščina omejena v njeno korist po določbi 128. člena. Država ni prevzemnica zapuščine po 9. členu ZD in zato ne more odgovarjati za zapustnikove dolgove, saj je zapuščino prejela le kot omejitev dedovanja za plačane socialne pomoči. Gre za univerzalno pravno nasledstvo. Nato pa v 5. točki sodišče odloči, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi spremenila tožbo in v njej navedla kot toženo stranko Republiko Slovenijo in je spremenila tožbeni zahtevek. To pa je materialnopravno zmotno, saj je Republika Slovenija ni univerzalni pravni naslednik. Postopek bi morali ustaviti, ker ni dedičev.

4. Na vročene pritožbe je odgovorila prvo tožena stranka in meni, da tožeča stranka nima pravnega interesa za pritožbo. Sprememba tožbe je bila na podlagi predloga tožeče stranke. Sodišče je njenemu predlogu ugodilo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Tožeča stranka sicer v uvodu izpodbija sklep v celoti; vendar se v obrazložitvi omeji na izpodbijane le 2. točke izreka. Meni, da je materialnopravno napačna odločitev, da se pravdni postopek nadaljuje proti Republiki Sloveniji. Republika Slovenija ni pravni naslednik po pok. A. A., saj zapuščinsko sodišče s sklepom D 148/2015 ni odločilo, kdo je dedič. Če se je dedinja iz prvega dednega reda dedovanju odpovedala, so lahko drugi dediči in sodišče o tem ni odločilo. Država pa ne more odgovarjati za zapustnikove dolgove, saj ni prevzemnica na podlagi 9. člena ZD. Zato je pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbo tožeče stranke proti 2. točki izreka, saj trdi, da je prekinitev pravilna.

7. Oba pritožnika imata prav v delu, ko presojata sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Lendavi, opr. št. D 148/2015 z dne 30.9.2015. Oba pravilno opozarjata, da je sodišče ugotovilo le obseg zapuščine in ugodilo predlogu Republike Slovenije, da se na podlagi prvega odstavka 128. člena ZD omeji dedovanje in je zato zapuščino izročilo Republiki Sloveniji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obrazložitvi zapuščinsko sodišče le ugotovilo, da se je dedinja, hči zapustnika, B. B., dedovanju odpovedala. Naprej pa sklep nima v izreku ne v obrazložitvi, ali so drugi dediči. To pomeni, da je s smrtjo zapustnika, drugotožene stranke A. A., ki je tožbo prejel, nima pa pooblaščenca, postopek prekinjen po 1. točki 205. člena ZPP. Tako je tudi odločilo sodišče v izpodbijanem sklepu pod I. točko izreka.

8. Preuranjen pa je sklep sodišča, da je sedaj drugotožena stranka Republika Slovenija kot univerzalni pravni naslednik A. A., ker je po določbi 128. člena prišlo do omejitve dedovanja zaradi terjatev Republike Slovenije. Preuranjeno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da gre za primer, ko zapuščina nima dedičev. Če bi v sklepu o dedovanju bilo odločeno o tem, da zapuščina nima dedičev, bi bilo sklepanje sodišča prve stopnje pravilno. V sklepu o dedovanju pa zapuščinsko sodišče v obrazložitvi sklepa piše, da terjatev Republike Slovenije presega obseg zapuščine. Nič pa ne odloči o tem, da bi šlo za zapuščino brez dedičev. Tako bo treba v zapuščinskem postopku predlagati, da sodišče odloči o tem, kdo je dedič. Če se bo izkazalo, da je zapuščina brez dedičev, tedaj bo mogoče odločiti po 9. členu ZD in v takem primeru bo Republika Slovenija univerzalni pravni naslednik. V primeru, da gre za stečaj zapuščine brez dedičev, pa bo lahko Republika Slovenija podala ustrezni predlog po 417. c členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP – NPB12). Če ni dedičev, sodišče odloči po 219. členu ZD, vendar pred tem obvesti Republiko Slovenijo o zapuščini brez dedičev (prim. 417.a člen ZFPPIPP) – NPB12).

9. Nima pa prav Republika Slovenija, ko meni, da je v konkretnem primeru treba postopek ustaviti. Takšna rešitev je materialnopravno zmotna; pomenila pa bi tudi, da zadeve ni mogoče nikoli končati, ker je drugotožena stranka med postopkom umrla. Če se bo izkazalo, da je po 9. členu Republika Slovenija pridobila premoženje, pa bo položaj države ob prehodu zapuščine bistveno podoben položaju dediča, ki je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja(1). V takem primeru pa bi bil pravilen izrek, da se pravdni postopek nadaljuje proti Republiki Sloveniji. Vendar morajo biti pred tem ugotovljena pravno relevantna dejstva.

10. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 365. člena ZPP. Stroški so nadaljnji pravdni stroški (165. člen ZPP).

Op. št. (1): prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 115/2011