Jedro

Upoštevaje citirano določbo ZEKom-1 sodišče ugotavlja, da je bilo naročniško razmerje, ker tožnik odstopnega upravičenja ni izkoristil in od naročniške pogodbe ni odstopil, po preteku 30 dni od objave sprememb spremenjeno tako, da navedeni paket ne zajema več takšnega števila programov, kot je bilo dogovorjeno pred spremembo pogodbe. Toženka je zato pravilno odločila, da ne obstaja pravna podlaga za znižanje naročnine oziroma da bi lahko A., d. o. o. le prostovoljno znižal naročnino, tega pa mu ob odsotnosti zakonske prisile ni mogoče naložiti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikov predlog, naj mu družba A., d. o. o. na računu št. 20-390-0835385 z dne 6. 7. 2020 zniža postavko "Naročnina ..." v znesku 36,99 EUR z DDV.

2. V obrazložitvi ugotavlja, da je stranka z interesom enostransko predlagala spremembo pogodbe, ki jo je sklenila s tožnikom. V obvestilu o spremembi je bila navedena možnost uveljavljanja odstopnega upravičenja po drugem odstavku 129. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1). Ker pa tožnik odstopnega upravičenja ni izkoristil in od naročniške pogodbe ni odstopil, je bilo naročniško razmerje po preteku 30 dni od objave sprememb spremenjeno. ZEKom-1 v primeru enostranske spremembe pogodbenih pogojev omogoča le odstop od pogodbe, ne pa tudi znižanja naročnine, kar uveljavlja tožnik. Ugotavlja še, da tožnik med postopkom ni zatrjeval, da z vsebino tega obvestila ni bil seznanjen, le strinjal se ni s tem, da zaradi ukinitve nekaterih programov plačuje naročnino v enaki višini kot prej. Zato je zahtevo zavrnila, do tega, ali je bil tožnik pravočasno seznanjen z možnostjo odstopa od naročniškega razmerja, pa se ni posebej opredeljevala.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da vlaga tožbo zaradi naklepne goljufije stranke z interesom zaradi ukinitve programov, kar je bilo storjeno v dogovoru s toženko. Meni, da stranka z interesom z grožnjo izsiljuje mesečno plačilo za nekaj, česar ne nudi. Po pogodbi mu je dolžna zagotoviti 130 programov, kar je samovoljno zmanjšala na 116 programov z istim tretmanom. Zato je znatno oškodovan. Pričakuje, da bo zadeva stekla kot mora, in da se mu omogoči možnost nenastopanja pred senatom, ker za to nima sredstev in je invalid. Smiselno torej predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev toženki v ponovni postopek.

4. Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v tožbi ne navaja nobenega dejstva, zaradi katerega se sme po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijati upravni akt. Meni, da je toženka pravilno uporabila 129. člen ZEKom-1, saj je A., d. o. o. naročnike obvestil o spremembi programske sheme in jim skladno s to določbo ponudil možnost odstopa od pogodbe brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni. Tožnik te možnosti ni izkoristil. 6. Tožba ni utemeljena.

7. V drugem odstavku 129. člena ZEKom-1 je določeno, da morajo biti naročniki o vsaki spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, obveščeni najmanj 30 dni pred predlagano uveljavitvijo sprememb. Pri tem morajo biti naročniki obveščeni, da imajo, razen če je sprememba pogojev, določenih v naročniški pogodbi, potrebna zaradi uskladitve s tem zakonom oziroma na njegovi podlagi sprejetimi predpisi, drugimi predpisi in predpisi Evropske unije, ki se neposredno uporabljajo, v istem roku pravico brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni odstopiti od naročniške pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. Agencija lahko s splošnim aktom predpiše obliko in način objave obvestila.

8. Med strankami dejansko stanje, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, ni sporno, in sicer, da sta tožnik in stranka z interesom 21. 6. 2016 sklenila naročniško razmerje po Naročniški pogodbi za paket "...". Nadalje sta tožnik in operater dne 8. 9. 2018 podpisala Aneks za spremembo naročniškega razmerja, predlagatelj pa je imel od tedaj dalje sklenjeno pogodbo za paket "...". Stranka z interesom je na svoji spletni strani objavila obvestilo, v katerem je naročnike obvestila o spremembi programskih shem, in sicer umiku vsebin ponudnika Sport klub (programov Šport klub), v obvestilu pa je bila navedena možnost uveljavljanja odstopnega upravičenja po drugem odstavku 129. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1).

9. Upoštevaje citirano določbo ZEKom-1 sodišče ugotavlja, da je bilo naročniško razmerje, ker tožnik odstopnega upravičenja ni izkoristil in od naročniške pogodbe ni odstopil, po preteku 30 dni od objave sprememb spremenjeno tako, da navedeni paket ne zajema več takšnega števila programov, kot je bilo dogovorjeno pred spremembo pogodbe. Toženka je zato pravilno odločila, da ne obstaja pravna podlaga za znižanje naročnine oziroma da bi lahko A., d. o. o. le prostovoljno znižal naročnino, tega pa mu ob odsotnosti zakonske prisile ni mogoče naložiti.

10. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Upoštevalo je tudi stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, da obravnava ni nujna, če ni spornih dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih ne bi bilo mogoče ustrezno rešiti na podlagi sodnega spisa in pisnih vlog strank. Gre za postopke, v katerih ni spornih dejstev, ki terjajo ustno predstavitev dokazov ali soočenje prič, če je imela stranka ustrezno možnost pisno predstaviti svoja stališča in izpodbijati dokaze. V teh primerih lahko država ob upoštevanju zahteve po učinkovitosti postopka odloči le na podlagi elementov spisa brez oprave obravnave v postopkih. Sistematično izvajanje obravnave bi namreč lahko nasprotovalo načeloma učinkovitosti in ekonomičnosti postopka in nenazadnje pripeljalo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zlasti v postopkih, ki terjajo prednostno ali hitro odločanje.1

11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej I Up 146/2021 in v njej navedene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice.