Jedro

Po prepričanju sodišča druge stopnje, gre citirano ustavno odločbo tolmačiti in izvajati tako, da se sporno gradivo ne uniči, razen v primeru, ko državni tožilec izjavi, da kazenskega pregona ne bo začel, zapečati pa se tedaj, ko državni tožilec po poteku dveletnega roka ne izkaže nobene aktivnosti v zvezi z nadaljevanjem kazenskega pregona.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je predsednik senata sodišča prve stopnje, na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 285.e členom ZKP, zavrnil predlog zagovornikov obtoženega M. K. z dne 24. 2. 2020 za izločitev nedovoljenih dokazov.

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili obtoženčevi zagovorniki. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZKP, po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev ustavnih pravic iz 15., 22., 35., 37., in 38. člena Ustave RS. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev predlaganih listin ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveni poudarki pritožbe so: da prikriti preiskovalni ukrep po 156. členu ZKP posega v ustavno varovano človekovo pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS; hramba s tem prikritim preiskovalnim ukrepom pridobljenega gradiva po preteku zakonskega dveletnega roka po koncu izvajanja ukrepa brez izjave državnega tožilca oziroma v primeru, če izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona, je zato nezakonita in protiustavna; zahteva za preiskavo je bila v predmetni kazenski zadevi vložena šele 12. 2. 2016, banke pa so posredovale sodišču podatke pretežno v letu 2010; napačno je stališče državnega tožilca, da je s tem, ko je po poteku dveletnega roka vložil zahtevo za preiskavo, izkazal, da namerava nadaljevati kazenski pregon; rok iz 154. člena ZKP je prekluziven, drugačne razlage pa ni mogoče sprejeti niti na podlagi njegove avtentične razlage po Državnem zboru RS.

5. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZKP, veljavnega v času izvajanja predmetnih prikritih preiskovalnih ukrepov, je sodišče podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljene z uporabo ukrepov iz 149.a, prvega odstavka 149.b, 150., 151., 155., 155.a in 156. člena tega zakona, hranilo, dokler se je hranil kazenski spis, oziroma do uničenja po drugem odstavku tega člena. Po drugem odstavku istega člena se je gradivo iz prvega odstavka pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uničilo, če je državni tožilec izjavil, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca ali če v roku dveh let po koncu izvajanja ukrepov iz 149.a, prvega odstavka 149.b, 150., 151., 155., 155.a in 156. člena tega zakona ni podal takšne izjave.

6. V predmetni kazenski zadevi so bili podatki po določbi prvega odstavka 156. člena ZKP pridobljeni z dvema odredbama preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani in sicer z dne 14. 2. 2011, opr. št. III Kpd 7089/2011, ter z dne 6. 2. 2013, opr. št. III Kpd 6523/2013. Kot izhaja iz datumov izdaje teh odredb ter podatkov o pridobivanju bančnih podatkov v spisu, so se torej ukrepi po 156. členu izvajali tudi v obdobju dveh let po prvi odredbi (med odredbama nista minili več kot dve leti) ter tudi še po izdaji odredbe z dne 6. 2. 2013. 7. Med koncem izvajanja ukrepov po odredbi z dne 6. 2. 2013 in izdajo zahteve za preiskavo, številka Kt 6352/2015, z dne 10. 2. 2016, sta res minili nekaj več kot dve leti, a kot izhaja iz spisovnega gradiva, je tako državno tožilstvo kot tudi sodišče v tem času izvajalo aktivnosti v smeri nadaljevanja kazenskega pregona zoper osumljene, nenazadnje je bil obtoženi M. K. zaslišan 7. 4. 2015. 8. Državni zbor RS je na seji 22. 11. 2017 sprejel avtentično razlago četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP1, po kateri je citirani določbi razumeti tako, da je rok dveh let po koncu izvajanja ukrepov instrukcijski rok. Če je glede na aktivnosti državnega tožilca v tem obdobju jasno, da namerava nadaljevati kazenski pregon, se lahko pridobljeno gradivo iz četrtega odstavka 153. člena oziroma drugega odstavka 154. člena v postopku uporabi kot dokaz tudi, če so zahteva za preiskavo ali obtožnica oziroma obtožni predlog vloženi po poteku roka dveh let od konca izvajanja ukrepov iz 149.a, prvega odstavka 149.b, 150. 151., 155.a in 156. člena ZKP. Kot je razvidno iz spisovnega gradiva in vložene dokumentacije, so se vse aktivnosti državnega tožilca v obdobju od izdaje prve odredbe 14. 2. 2011, opr. št. III Kpd 7089/2011, pa vse do vložitve zahteve za preiskavo 12. 2. 2016 izvajale v smislu nadaljevanja kazenskega pregona zoper osumljene. Takemu zaključku ne oporeka niti pritožnik, saj v pritožbi ne zatrjuje oziroma dokazuje pasivnosti državnega tožilstva v navedenem obdobju.

9. Ustavno sodišče RS je s sklepom z dne 13. 12. 2018, številka U-I-462/18-22, v postopku za oceno ustavnosti, sklenilo, da se do njegove končne odločitve zadrži izvrševanje prve, druge in tretje povedi drugega odstavka 154. člena ZKP, razen v primeru, ko državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona. Odredilo je, da se ta odločitev izvrši tako, da preiskovalni sodnik gradivo iz četrtega odstavka 153. člena in prvega odstavka 154. člena ZKP po poteku dveh let po koncu izvajanja ukrepov zapečati. Do končne odločitve Ustavnega sodišča v to gradivo ni dovoljeno vpogledati ali ga uporabiti. Po prepričanju sodišča druge stopnje, gre citirano ustavno odločbo tolmačiti in izvajati tako, da se sporno gradivo ne uniči, razen v primeru, ko državni tožilec izjavi, da kazenskega pregona ne bo začel, zapečati pa se tedaj, ko državni tožilec po poteku dveletnega roka ne izkaže nobene aktivnosti v zvezi z nadaljevanjem kazenskega pregona. V primerih, ko pa državni tožilec takšno aktivnost izkaže, pa pridobljeno dokazno gradivo po 156. členu ZKP ne predstavlja nedovoljenega dokaza in ga je dopustno še naprej hraniti v kazenskem spisu. Ker je v obravnavani zadevi državni tožilec vložil zahtevo za preiskavo in s tem izkazal, da namerava nadaljevati kazenski pregon, je torej tudi v skladu s citirano ustavno odločbo dovoljeno postopati po avtentični razlagi izpodbijanih zakonskih določb. 10. Argumentaciji, ki jo je v prejšnjih točkah obrazložitve zavzelo pritožbeno sodišče, pa nenazadnje pritrjuje tudi novela ZKP-N, ki je glede uporabe predmetnih zakonskih določil stopila v veljavo od 20. 7. 2019, ko v prvem odstavku 154. ZKP med podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, ki jih hrani sodišče dokler se hrani kazenski spis, oziroma do uničenja po drugem odstavku tega člena, več ne uvršča podatkov, pridobljenih s prikritim preiskovalnim ukrepom po 156. členu ZKP. Očitno je zakonodajalec ocenil, da v primeru ukrepov iz 156. člena ZKP, za odreditev katerih zadošča že dokazni standard razlogov za sum, očitno ne gre za tako invazivne ukrepe, posegajoče v temeljne ustavne pravice posameznika v kazenskem postopku, da bi zahtevali tako rigorozen ukrep.

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ker pa pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo niti kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Če bo za obtoženega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Uradni list. RS št. 66/2017, 24. 11. 2017.