Jedro

Razpisna dokumentacija je nezakonita, ker med dokazili o tem, da izpolnjujejo pogoje za opravljanje dejavnosti, pri gospodarskih družbah ni bilo zahtevano obrtno dovoljenje, poleg tega pa se je delala neupravičena razlika med zahtevami do samostojnih podjetnikov, kjer je bilo obrtno dovoljenje zahtevano in med zahtevami do družb, kjer obrtno dovoljenje ni bilo zahtevano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe) Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 729/97-15 z dne 31.8.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popravek, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 2.4.1997 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (1. točka izreka sodbe), zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka pa je zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo prvostopnega upravnega organa - Uprave Občine R. - Oddelka za komunalno gospodarstvo z dne 20.2.1997, s katero je bila podeljena koncesija za opravljanje dimnikarskih storitev prizadeti stranki za dobo petih let. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje najprej pojasnjuje, da je, glede na številne tožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitve tožene stranke (v zvezi z najboljšimi referencami, najboljšimi tehničnimi sredstvi, najboljšim programom in podobno), v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izpodbijane odločbe v skladu z 2. odstavkom 1. člena ZUS. To pomeni, da je bila meja sodne presoje v tej zadevi vprašanje zakonitosti izpodbijane odločbe in da se sodišče prve stopnje ni moglo spuščati v tiste odločitve tožene stranke, ki jih je le-ta sprejela sama v okviru svojih pristojnosti in znotraj zakonskih okvirov.

Sodišče prve stopnje je večino tožbenih navedb tožeče stranke zavrnilo, in sicer, da je obrazložitev prvostopne in drugostopne odločbe pomanjkljiva in nepopolna, da so bili pri odločanju komisije prisotni tudi nečlani komisije, da tožnik pred sejo ni mogel vedeti, kdo vse bo prisoten v času zasedanja, zlasti, da bo prisoten inšpektor D.R., sicer bi tožnik na sejo prišel in tudi sam postavil inšpektorju kakšno vprašanje, da je tožena stranka nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, da prizadeta stranka ni predložila boljšega programa od tožeče stranke in da oprema prizadete stranke ni kvalitetnejša od opreme tožeče stranke, da prizadeta stranka ni navedla odškodnine, ki jo je pripravljena plačati občini in da bo zaradi odločitve tožene stranke 5 delavcev iz območja R. izgubilo delo, ker so sedaj zaposleni v poslovni enoti tožeče stranke v R., kot tudi o ekonomski moči in finančni trdnosti tožeče stranke.

Po presoji sodišča prve stopnje pa je utemeljen tisti del tožbenih navedb, kjer tožeča stranka smiselno navaja, da prizadeta stranka ni dokazala izpolnjevanja razpisnih pogojev, ker ni predložila obrtnega dovoljenja, ki ga lahko izda le Obrtna zbornica Slovenije. Pri tem sodišče prve stopnje citira določbe 1., 2. in 3. člena Zakona o dimnikarski službi (Uradni list SRS, št. 16/74, RS - stari 14/90 - ZDimS), 1. člena Uredbe o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti (Uradni list RS, št. 34/94, 3/95, 33/95 in 15/96), 2., 3., 5. in 6. člena Obrtnega zakona (Uradni list RS, št. 50/94 - ObrZ), Uredbe o listi A obrtnih dejavnosti in listi B obrti podobnih dejavnosti (Uradni list RS, št. 76/94) in 10. člena Odloka o podelitvi koncesije za obvezno lokalno gospodarsko javno službo pregledovanja, nadzorovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva zraka (MUV, št. 19/96 - v nadaljevanju: koncesijski akt).

Po mnenju sodišča prve stopnje določbe 6. člena ObrZ pomenijo, da lahko obrti podobne dejavnosti, kamor spada tudi čiščenje dimnikov in kurišč, štedilnikov, kaminov, ognjišč, bojlerjev, ventilacijskih cevi in odsesalnikov (K 74.70), opravljajo samo osebe, ki imajo veljavno obrtno dovoljenje in ki so vpisane v obrtni register oziroma da osebe, ki nimajo obrtnega dovoljenja, ne izpolnjujejo predpisanih pogojev za opravljanje te dejavnosti. Tega ne more spremeniti niti zatrjevana okoliščina, da je področje dejavnosti dimnikarske službe po ZDimS širše, kot je opredeljena citirana dejavnost po ObrZ oziroma po listi B obrti podobnih dejavnosti pod oznako K 74.70. Dejavnost čiščenja dimnikov in kurišč, štedilnikov, kaminov, ognjišč, bojlerjev, ventilacijskih cevi in odsesalnikov je po mnenju sodišča prve stopnje pomemben del dejavnosti dimnikarske službe, zakonski pogoj za opravljanje tega dela dimnikarske službe, ki spada v listo B obrti podobnih dejavnosti, pa je obrtno dovoljenje.

Navedbe tožene in prizadete stranke o tem, da je bila Obrtna zbornica Slovenije dolžna najpozneje v roku šest mesecev od uveljavitve ObrZ izdati vsem pravnim in fizičnim osebam, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljale dejavnost, ki je opredeljena kot obrtna oziroma obrti podobna dejavnost, obrtno dovoljenje po uradni dolžnosti in jih vpisati v obrtni register (46. člen ObrZ), so sicer po mnenju sodišča prve stopnje točne, vendar ne pomenijo, da lahko zaradi neuresničitve te določbe kdorkoli opravlja obrtno oziroma obrti podobno dejavnost brez obrtnega dovoljenja oziroma da tudi brez tega dovoljenja izpolnjuje pogoje za opravljanje teh dejavnosti. Po mnenju sodišča prve stopnje, če obrtna zbornica prizadeti stranki neupravičeno ni izdala obrtnega dovoljenja in jo ni vpisala v obrtni register, je imela prizadeta stranka možnost takšen vpis oziroma izdajo obrtnega dovoljenja zahtevati in si tako pridobiti potrebne pogoje za opravljanje sporne obrti podobne dejavnosti.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je iz izpodbijane odločbe in iz dokumentacije v upravnih spisih razvidno, da je prizadeta stranka dejansko predložila tisto dokumentacijo, ki je bila za pravne osebe zahtevana oziroma konkretno našteta v razpisni dokumentaciji. V objavljenem javnem razpisu je v zvezi s tem navedeno, da morajo interesenti izpolnjevati pogoje, določene s koncesijskim aktom ter da morajo predložiti registracijo podjetja in reference, da so usposobljeni za opravljanje dejavnosti ter da lahko v Oddelku za komunalno gospodarstvo Občine R. dvignejo razpisno dokumentacijo. V razpisni dokumentaciji pa je bilo navedeno, da morajo podjetja predložiti dokumente o registraciji družbe ter odločbo o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti (tehnični in drugi pogoji), samostojni podjetniki pa odločbo o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, obrtno dovoljenje in priglasitev samostojnega podjetnika pri davčnem uradu.

Iz navedenega je po presoji sodišča prve stopnje razvidno, da je bil objavljen javni razpis pomanjkljiv, ker ni dovolj konkretiziral dokazil, ki jih morajo predložiti interesenti, razpisna dokumentacija pa je bila nezakonita, ker med dokazili o tem, da izpolnjujejo pogoje za opravljanje dejavnosti, pri gospodarskih družbah ni bilo zahtevano obrtno dovoljenje, poleg tega pa se je delala neupravičena razlika med zahtevami do samostojnih podjetnikov, kjer je bilo obrtno dovoljenje zahtevano in med zahtevami do družb, kjer obrtno dovoljenje ni bilo zahtevano. S tem so bile po mnenju sodišča prve stopnje kršene določbe 6. člena ObrZ, po katerih lahko obrti podobne dejavnosti opravljajo samo osebe (fizične in pravne), ki imajo veljavno obrtno dovoljenje in ki so vpisane v obrtni register, in tudi določbe 10. člena koncesijskega akta, po katerem mora koncesionar imeti potrebna soglasja in dovoljenja pristojnih organov.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožba tožeče stranke utemeljena, ker je spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti upravnega spora, ker so bili zmotno presojeni dokazi in ker je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja. Zato je tožbi ugodilo, odpravilo s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

Prizadeta stranka (D.Ž., d.o.o., M.) v pritožbi ponavlja v celoti svoje navedbe v odgovoru na tožbo tožeče stranke in še dodaja: Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo dejstvo, da je prizadeta stranka že pred sprejetjem ObrZ opravljala dimnikarsko dejavnost in da ima za opravljanje te dejavnosti vsa potrebna dovoljenja in soglasja, izdana s strani ob njenem vpisu v sodni register pristojnih organov ter da ObrZ nikjer ne določa kakšnih pravnih posledic za pravne osebe, ki si po sprejemu tega zakona ne bodo pridobile obrtnega dovoljenja. Določa le, da je Obrtna zbornica Slovenije dolžna najpozneje v roku šest mesecev od uveljavitve ObrZ izdati vsem pravnim in fizičnim osebam, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljale dejavnost, ki je opredeljena kot obrtna oziroma obrti podobna dejavnost, obrtno dovoljenje po uradni dolžnosti in jih vpisati v obrtni register (46. člen). Za prekoračitev tega roka citiran zakon ne določa nobenih pravnih posledic, kar pomeni, da obstoječa izdana soglasja o izpolnjevanju pogojev za opravljanje določene dejavnosti veljajo vse dotlej, dokler jih ne nadomesti po uradni dolžnosti s strani navedene obrtne zbornice izdano obrtno dovoljenje. To je povsem razumljivo glede na to, da se pravnomočni akti upravnih organov lahko spremenijo ali odpravijo po postopku in na način, določen z zakonom. V konkretnem primeru je to postopek izdaje obrtnega dovoljenja, izdaja tega dovoljenja pa način nadomestitve dosedanjih soglasij z obrtnim dovoljenjem. Dejstvo, da se je obrtno dovoljenje zahtevalo le od samostojnih podjetnikov in ne tudi od pravnih oseb, bi bilo bistveno le tedaj, če bi tožeča stranka imela status samostojnega podjetnika in ne pravne osebe. Ker je pravna oseba, so tako tudi zanjo veljali povsem enaki razpisni pogoji kot za vse druge pravne osebe. Zaradi navedenega tudi ni mogla biti v manj ugodnem položaju, ampak je bila povsem izenačena z drugimi prijavljenimi kandidati s statusom pravne osebe. Zaradi navedenega se tožeča stranka tudi ne more uspešno sklicevati na to dejstvo oziroma to dejstvo ne more biti utemeljen razlog za odpravo odločbe tožene stranke (župana), glede na to, da se obrtno dovoljenje od pravnih oseb ni zahtevalo, zaradi česar tudi ni moglo vplivati na sam izbor kandidata oziroma na podelitev koncesije prizadeti stranki, saj sama tožeča stranka razpisnih pogojev niti ne prereka. Glede na navedeno prizadeta stranka predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi ter jo spremeni tako, da zavrne tožbo zoper izpodbijano odločbo tožene stranke.

Tožeča stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da vsebinsko ne izpodbija pritožbe prizadete stranke. Pritožbeno sodišče pa obvešča, da je na podlagi izpodbijane sodbe pozvala prizadeto stranko, naj dopolni svojo vlogo na razpis z manjkajočim obrtnim dovoljenjem. Ker je prizadeta stranka manjkajočo dokumentacijo v roku osem dni dopolnila z obrtnim dovoljenjem, ki ga prilaga, ugotavlja, da so nepravilnosti, ki jih navaja izpodbijana sodba, z njene strani izpolnjene in ni razlogov za to, da ne bi izdala nove odločbe.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno odpravilo s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS in dalo utemeljene razloge za to odločitev. Ti razlogi imajo svojo podlago v določbah ZDimS, Uredbe o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti, ObrZ, Uredbe o listi A obrti in dejavnosti in listi B obrti podobnih dejavnosti in 10. člena Odloka o podelitvi koncesije za obvezno lokalno gospodarsko javno službo pregledovanja, nadzorovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva zraka Občine R. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dokumentacijo v upravnih spisih pravilno ugotovilo, da je bilo v razpisni dokumentaciji navedeno, da morajo podjetja predložiti dokumente o registraciji družbe ter odločbo o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti (tehnični in drugi pogoji), samostojni podjetniki pa odločbo o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, obrtno dovoljenje in priglasitev samostojnega podjetnika pri davčnem uradu. Glede na navedeno je utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da je bil objavljen javni razpis pomanjkljiv, ker ni dovolj konkretiziral dokazil, ki jih morajo predložiti interesenti, razpisna dokumentacija pa nezakonita, ker med dokazili o tem, da izpolnjujejo pogoje za opravljanje dejavnosti, pri gospodarskih družbah ni bilo zahtevano obrtno dovoljenje, poleg tega pa se je delala neupravičena razlika med zahtevami do samostojnih podjetnikov, kjer je bilo obrtno dovoljenje zahtevano in med zahtevami do družb, kjer obrtno dovoljenje ni bilo zahtevano. S tem so bile kršene določbe 6. člena ObrZ, po katerih lahko obrti podobne dejavnosti opravljajo samo osebe (fizične in pravne), ki imajo veljavno obrtno dovoljenje in ki so vpisane v obrtni register, in tudi določbe 10. člena koncesijskega akta Občine R., po katerem mora koncesionar imeti potrebna soglasja in dovoljenja pristojnih organov.

Glede na navedeno so neupoštevne pritožbene navedbe prizadete stranke. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo prizadete stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka sodbe). Prizadeta stranka bo lahko v ponovnem postopku, ki ga bo po napotilu sodišča prve stopnje izvedla tožena stranka, uveljavljala svoje pravice, saj je po obvestilu tožene stranke v odgovoru na pritožbo dopolnila razpisno dokumentacijo z manjkajočim obrtnim dovoljenjem.