Jedro

Pravica stranke do izvedbe dokaza ni absolutna. Po drugem odstavku 287. člena ZPP lahko sodišče zavrne predlagani dokaz, če oceni, da ni pomemben za odločitev, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave. Sodišče lahko zavrne dokaze, ki so nepotrebni (ker je dejstvo že dokazano), irelevantni (ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni odločilno) ali ker so dokazi popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje istemu sodišču. II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku, ugotovilo je, da v skupno premoženje toženih strank (v nadaljevanju toženca oziroma prvi toženec kot toženec in druga toženka kot toženka) spada poslovni delež v družbi C. P. d.o.o. in da znaša delež toženca ½ in enako delež toženke (I. točka). Zavrnilo je del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev, da sodita v skupno premoženje tožencev nepremičnini parc. št. 1759/1 k. o. K. do 1/6 in parc. št. 1759/3 k. o. K. do 1/1 in da v skupno premoženje sodi terjatev iz naslova vlaganj v nepremičnino parc. št. 1024/14 k. o. S., v znesku 30.000,00 EUR ter da znašata deleža vsakega od tožencev ½ na tem skupnem premoženju (II. točka). Odločilo je, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna tožencema povrniti 68,75 % njunih priznanih pravdnih stroškov, toženca pa sta dolžna tožnici povrniti 31,25 % njenih priznanih pravdnih stroškov (III. točka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka pritožujeta toženca. Netočne in protispisne so ugotovitve sodišča, da toženca nista podala pravočasne trditvene podlage v zvezi z razpolaganjem druge toženke s sredstvi od prodaje opreme njenega pokojnega očeta. Toženka je že v odgovoru na tožbo navajala, da je razpolagala s potrebnimi denarnimi sredstvi za vplačilo osnovnega kapitala družbe C. P. d.o.o.. Po smrti očeta v letu 2001 je namreč prodajala njegove stroje, tako je pridobila sredstva za vplačilo osnovnega kapitala in razširitev poslovanja družbe. V ta namen je predlagala svoje zaslišanje in vpogled v spis Okrajnega sodišča v Mariboru II P 52/2014. V tem postopku je sodišče že ugotovilo, da premoženje družbe ni v nobeni obliki pomešano s premoženjem toženca. Priča B. B. (mati toženke) ni bila predlagana kot dokaz za potrjevanje teh njenih navedb. Tudi izvedenec finančne stroke pravilno ugotavlja, da je s stopnjo višje verjetnosti izkazana navedba toženke, da je ob vplačilu osnovnega kapitala v družbo C. P. d.o.o. dne 3. 12. 2002 razpolagala z ustreznimi denarnimi sredstvi. Sodišče nima razlogov o tem, da je razpolagala z denarnimi sredstvi od prodaje strojev, v višini sedanjih 5.100,00 EUR ter z razpoložljivimi denarnimi sredstvi iz naslova neizkoriščenega bančnega limita. Predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da sta toženca zunajzakonska partnerja že od leta 1999, pri tem je izjave prič, ki sta jih predložila toženca (obe materi tožencev in toženčeva sestra), ocenilo kot neverodostojne, saj imajo vse tri priče interes za izid postopka. Prav tako je kot neverodostojne ocenilo njihove izjave v zvezi z vplačilom osnovnega kapitala. V primeru nepremičnin k. o. K. pa sodišče sploh ni dokazno ocenjevalo izjave priče B. B., prav tako je ni zaslišalo kljub temu, da je tožnica na obravnavi dne 5. 3. 2019 to zahtevala. Na navedeno kršitev je pooblaščenec tožnice na zadnjem naroku glavne obravnave izrecno opozoril. Poleg tega je izjava B. B., ki živi v domu za ostarele, napisana na računalnik in vprašanje je, ali je priča izjavo sploh prebrala in podpisala. Pa tudi sicer je med izjavo B. B. in izpovedbo toženke ogromen razkorak. Toženka je pooblaščena na bančnem računu B. B. že od prvega dne, ko je ta pričela prejemati pokojnino. Denar je dvigovala in ga potem vračala na račun B. B., čeprav naj bi ji ta denar podarila. Takšno prenakazovanje je trajalo več let in ni šlo za enkratno darilo. Tudi sicer je bila izpovedba toženke v tem delu neprepričljiva. Iz izjave tudi izhaja, da ni bila sklenjena nobena darilna pogodba. Sodišče ni sledilo izpovedbi toženke glede vplačila osnovnega kapitala, v zvezi s tem niti ni verjelo pisni izjavi priče B. B., po drugi strani pa je povsem nekritično sledilo izjavi priče v delu, da naj bi denar podarila izključno toženki. Toženka ob zaslišanju ni znala pojasniti, zakaj je denar dvigovala in nato spet vračala na mamin račun, če ji ga je mama podarila. Zaključek sodišča, da je izjava B. B. v tem delu verodostojna, brez njenega zaslišanja, je zato absolutno napačna oziroma preuranjena in v nasprotju s pravilom o ocenjevanju dokazov. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo B. B. in odgovorilo na očitke tožnice o neverodostojnosti izjave. Nepravilno je sodišče zavrnilo tudi del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na terjatev iz naslova vlaganj v nepremičnino, v solasti toženke in B. B. Sodišče je zapisalo, da je toženka sredstva za obnovo dvignila iz računa matere (9.920,00 EUR), kar je sicer ugotovil tudi izvedenec finančne stroke, vendar je pri tem v obrazložitvi popolnoma prezrlo njegovo ugotovitev (ki jo je sicer povzelo), da je do konca leta 2004 nato bilo na materin račun tudi vrnjenih 8.800,00 EUR. Na ta način se torej ni mogla financirati obnova hiše, kvečjemu je mama lahko prispevala le 1.120,00 EUR, kar je seveda lahko bilo porabljeno za kakšen drug namen. Hišo v S. so namreč obnavljali že v letu 2002. Očitno je, da sta denar za obnovo hiše prispevala oba toženca. V tem postopku je bilo ugotovljeno tudi, da je bil do leta 2017 izključni lastnik nepremičnin k. o. K. toženec, vendar mu družba C. P. d.o.o. za to ni plačevala nobene najemnine, od tega pa sta imela imetnika družbe neposredne finančne koristi in je prišlo do obogatitve na strani tožencev. Do tega dolžnikovega posebnega prispevka v skupnost se sodišče ni opredelilo. Vložki posebnega premoženja v obstoječe skupno premoženje namreč vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju, ne morejo pa vplivati na višji delež na posameznem predmetu. Predlaga, da sodišče prve stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Tožnica je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam tožencev in predlagala zavrnitev pritožbe ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Tožnica je v predmetni pravdi kot upnica toženca zahtevala, da se ugotovi, da v skupno premoženje tožencev spada poslovni delež v družbi C. P. d.o.o., nepremičnina parc. št. 1759/1, k. o. K. do 1/6, nepremičnina parc. št. 1759/3, k. o. K. do 1/1 in terjatev iz naslova vlaganj v nepremičnino parc. št. 1024/13, k. o.S., ter da znaša delež vsakega toženca na tem skupnem premoženju ½. Zatrjevala je, da sta toženca navedeno premoženje pridobila v času zunajzakonske zveze kot zunajzakonska partnerja in s sredstvi, ki sta jih pridobivala skozi delovanje in poslovanje v C. P. d.o.o. Na vsem premoženju je zaradi izogibanja plačilu njenih terjatev kot formalna lastnica vpisana toženka.

7. Toženca sta temu oporekala, trdila sta, da je osnovni kapital navedene družbe vplačala v celoti sama toženka iz sredstev, ki jih je imela privarčevana in ki jih je pridobila s prodajo strojev, podedovanih po očetu, nepremičnine v k. o. K. je kupila z denarnimi sredstvi, ki jih je njej podarila njena mama, prav tako je obnovo nepremičnine v S. v celoti financirala njena mama. Kot dokaz za navedeno je priložila izjavo priče B. B. (njene mame). Sama ni predlagala njenega zaslišanja, saj je navajala, da je mama v slabem zdravstvenem stanju. Tožnica je navedenim trditvam ugovarjala (pripravljalna vloga z dne 11. 12. 2018) in hkrati sama predlagala zaslišanje navedene priče (predvsem glede darovanih sredstev za nakup nepremičnin k. o. K. na javni dražbi in glede finančne sposobnosti matere, saj je trdila, da B. B. ni bila v položaju, ko bi lahko hčerki darovala svoje prihranke).

8. Sodišče prve stopnje je pridobilo pisno izjavo B. B., kljub temu je tožnica vztrajala pri njenem neposrednem zaslišanju. Sodišče je njen predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da v verodostojnost pisne izjave ne dvomi, je pa z ostalimi izvedenimi dokazi (izjavami prič in zaslišanjem strank), predvsem izvedencem finančne stroke ugotovilo pomembna relevantna dejstva (krogotok finančnih sredstev med toženko in B. B.) za odločitev v predmetni zadevi. Sodišče druge stopnje po pregledu izpodbijane sodbe ugotavlja, da se sodišče prve stopnje pri sprejemanju dokazne ocene ves čas med drugim opira prav na navedeno izjavo (glede vplačila poslovnega deleža, da je toženka imela prihranke, da je denar za nakup nepremičnin na javni dražbi podarila izključno njej in tudi glede obnove hiše v S.).

9. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da sodišče praviloma mora zaslišati priče, ki so podale pisno izjavo, če stranka to predlaga (šesti odstavek 236.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Kljub navedenemu lahko tak dokazni predlog v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) tudi argumentirano zavrne. Pravica stranke do izvedbe dokaza ni absolutna. Po drugem odstavku 287. člena ZPP lahko sodišče zavrne predlagani dokaz, če oceni, da ni pomemben za odločitev, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave. Sodišče lahko zavrne dokaze, ki so nepotrebni (ker je dejstvo že dokazano), irelevantni (ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni odločilno) ali ker so dokazi popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Dokazni predlog lahko zavrne tudi, ker je prepozen, nesubstanciran oziroma pavšalen. Navedeni razlogi sodišča prve stopnje o zavrnitvi neposrednega zaslišanja priče niso sprejemljivi in predstavljajo vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je odločilo, ne da bi izvedlo vse dokaze, predlagane s strani tožnice. Zaslišanje navedene priče namreč predstavlja v predmetni zadevi dokazno sredstvo o pomembnih dejstvih glede okoliščin obsega skupnega premoženja (ali je dejansko B. B. svoje prihranke v celoti darovala hčerki – toženki oziroma ali je to bilo namenjeno le toženki, ali obema zunajzakonskima partnerjema, ali se je z njenimi prihranki obnavljala hiša v S.). Pritožnica se tako utemeljeno sklicuje na to, da ji v postopku ni bilo omogočeno dokazovanje svojih trditev. Sodišče prve stopnje pa ob zavrnitvi predlaganega dokaza tudi ni odgovorilo na očitke tožnice o vprašanju verodostojnosti pisne izjave priče (ki je kljub starosti priče 80 let, napisana na računalnik). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da navedena priča kljub njenemu slabemu zdravstvenemu stanju ne bi bila sposobna pričati. Ob tem je še dodati, da sicer lahko sodišče v posebej utemeljenih okoliščinah (starost, bolezen,...), priče zasliši tudi izven prostorov sodišča (drugi odstavek 237. člena ZPP).

10. Z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga je tako bilo kršeno načelo kontradiktornosti, zaradi česar je pritrditi pritožbi tožnice glede uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče mora vselej paziti, da zagotavlja enakost orožij pravdnih strank. Kršen je namreč lahko ustavno zahtevani uravnoteženi položaj pravdnih strank1, če sodišče ne izvede dokaza z neposrednim zaslišanjem priče in se zadovolji zgolj z njeno pisno izjavo, ki je v korist stranke, ki je izjavo predložila, na to izjavo pa nato sodišče med drugim opre svojo odločitev, ki pa je v škodo stranke, ki je zaslišanje predlagala. Tožnica je prav zaradi dvoma v verodostojnost izjave zahtevala njeno neposredno zaslišanje. S tako zavrnitvijo je sodišče tožnici odreklo možnost, da ta tudi z dodatnim postavljanjem vprašanj na obravnavi omaje verodostojnost pričine pisne izjave, ali da priča pisno izjavo razjasni, dopolni ali celo spremeni glede pravno odločilnih okoliščin, na katere morda priča ni pomislila ob pisanju izjave.2

11. Ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka višje sodišče ne more nadomestiti z obravnavanjem na pritožbeni stopnji. Sodišče prve stopnje namreč dokaza z zaslišanjem ključne priče v zadevi sploh ni izvedlo in bi to storilo prvič šele sodišče druge stopnje. Opredeljevanje do nosilnih dejanskih argumentov in dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, bi pomenilo, da bi bili ti argumenti in dokazi obravnavani in preizkušani le na eni stopnji sojenja (kršitev pravice do pritožbe). Celovita in popolna dokazna ocena bo namreč mogoča šele po izvedbi navedenega dokaznega predloga. Zato je sodišče druge stopnje pritožbama obeh strank ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člen ZPP). Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do izjave (22. člen URS) ter pravica do pravnega sredstva, strankam pa tudi ne bo huje kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zaslišalo predlagano pričo in nato sprejelo celovito dokazno oceno ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov. Sodišče druge stopnje se zato ne more spuščati v ostale pritožbene navedbe obeh pravdnih strank, ki se nanašajo na dokazno oceno in na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Kljub navedenemu pa je dodati, da tudi sicer lahko sodišče ocenjuje, da v določenem delu priči oziroma stranki verjame in v določenem delu ne, zlasti še, če je izpovedba skladna z drugimi izvedenimi dokazi, kot so listine in izvedensko mnenje.

13. Posebej sodišče druge stopnje izpostavlja, da bo moralo sodišče prve stopnje ob zaslišanju predlagane priče B. B. razjasniti tudi okoliščine glede obnove nepremičnine v S., kako je potekala obnova in ali je finančna sredstva za obnovo navedene nepremičnine dejansko zagotovila priča B. B. Tok denarnih sredstev med transakcijskimi računi, kot to ugotavlja izvedenec finančne stroke, namreč kaže, da so bila sredstva priči v večini vrnjena na njen račun. Kot izhaja iz 31. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je bilo iz računa B. B. dvignjeno 9.920,00 EUR, nato pa do konca leta vrnjeno oziroma položeno nazaj na račun B. B. 8.800,00 EUR.

14. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožencev je pojasniti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, da toženca nista dovolj konkretizirano zatrjevala, s kakšnimi sredstvi od prodaje strojev po pokojnem očetu je toženka razpolagala, kdaj konkretno je stroje prodala in za kakšno ceno. Izpovedba toženke, da je od prodaje dobila 10.000,00 DEM pa, kot je že navedeno v sodbi sodišča prve stopnje, ne more nadomestiti trditev strank. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenskega mnenja še ugotovilo, da iz listin v spisu (podatki o prometu na računih toženke) ni razvidno, da bi toženka v decembru 2002 razpolagala s sredstvi vsaj v višini 2.100.000,00 SIT. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je dokazna ocena ugotovljenih dejstev naloga sodišča (16. točka obrazložitve), izvedenec je strokovni pomočnik sodišča, z njegovo pomočjo sodišče razjasni dejstva, ki so pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku. Povsem neutemeljena je zato pritožbena navedba tožencev, da izvedenec ugotavlja, da je s stopnjo višje verjetnosti izkazana navedba toženke, da je v letu 2002 razpolagala z ustreznimi denarnimi sredstvi za vplačilo osnovnega kapitala. Prav tako se je sodišče prve stopnje opredelilo do limita v višini 1.000.000,00 SIT, ki ga je imela na razpolago toženka v letu 2002 (17. točka obrazložitve), pri čemer je bil izkoriščen avgusta 2003. Kot je že pojasnilo, dejstvo odobrenega limita ne izkazuje posebnega premoženja toženke, gre za limit na računu, na katerega je prejemala sredstva v času trajanja zunajzakonske skupnosti.

15. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju ob ponovni presoji dokazov v zvezi s vplačilom osnovnega kapitala pazi na to, da izjava priče B. B. oziroma njeno zaslišanje ni bilo predlagano v zvezi z ustanovitvijo družbe C. P. d.o.o., temveč glede okoliščin v zvezi z nakupom nepremičnin k. o. K., obnove nepremičnine v S. oziroma predvsem glede tega, ali je bila navedena priča v položaju, ko bi lahko hčerki darovala svoje prihranke.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da bi sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja oziroma deležev moralo upoštevati poseben vložek toženca, ker je družbi C. P. d.o.o. omogočil brezplačno uporabo njegovih nepremičnin. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožnica postavila zahtevek na ugotovitev deleža na skupnem premoženju v višini ½ in v teh mejah mora sodišče tudi odločati. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo potrebno opredeljevati do navedb tožnice o neupravičeni obogatitvi družbe C. P. d.o.o., oziroma morebitne povečane vrednosti poslovnega deleža v navedeni družbi.

17. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi tožencev, da je sodišče v tem postopku vezano na pravnomočno sodbo II P 52/2014 Okrajnega sodišča v Mariboru (priloga B6), kjer naj bi sodišče ugotovilo, da premoženje toženca oziroma njegovega samostojnega podjetništva ni v nobeni obliki pomešano s premoženjem družbe. V navedenem postopku je šlo za tožbo na nedopustnost izvršbe, in je bilo ugotovljeno le, da izvršba na osnovna sredstva, ki so v lasti družbe C. P. d.o.o., ni dovoljena, kar pomeni, da so ta last družbe in ne toženca, zoper katerega se je vodila izvršba. V predmetni zadevi pa se ne odloča o premoženju družbe C. P. d.o.o. (gre za samostojen pravni subjekt) temveč o tem, komu pripada poslovni delež v navedeni družbi.

18. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 Primerjaj predvsem določbo 22. člena URS, ki zahteva enako obravnavanje strank v sodnem postopku oziroma vzpostavlja pravico do izjave vsake od strank. 2 VSRS sklep II Ips 184/2015 z dne 1. 12. 2016.