Jedro

Silobran sicer v zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni definiran. Toda kot razlog za razbremenitev odškodninske odgovornosti je prevzet iz kazenskega prava, ki definira silobran kot tisto obrambo, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali od koga drugega istočasen protipraven napad. Silobran pa je prekoračen, če obstaja nesorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe oziroma nesorazmerje med napadeno in branjeno dobrino. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, kako so potekali dogodki tik pred tožnikovo poškodbo. Pravilnosti teh dejanskih ugotovitev revizijsko sodišče ne more preizkušati, ker te predstavljajo dejansko stanje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik napadel toženca in da se je toženec pred njim le branil, da pa je pri tem tožnika zagrabil in vrgel na tla in tako uporabil močnejšo silo kot pa je bila v tistem trenutku potrebna, je toženec silobran prekoračil.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in naložilo tožencu, da mu povrne 468.000,00 SIT odškodnine, kar predstavlja 80 % škode, ki jo je tožnik utrpel pri fizičnem obračunu s tožencem 5.4.1990. Višji tožbeni zahtevek do 700.000,00 SIT je sodišče prve stopnje zavrnilo ter naložilo tožencu, da povrne tožniku tudi 130.031,00 SIT stroškov postopka.

S pobijano sodbo je sodišče druge stopnje na pritožbo toženca delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je odločilo, da mora toženec povrniti tožniku le 2/3 njegove škode to je 390.195,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka 106.742,00 SIT, medtem ko je višji tožnikov zahtevek zavrnilo in prav tako je zavrnilo tudi tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. Po revizijskih izvajanjih sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin primera, zlasti tožnikove starosti in okoliščine, da toženec ne bi smel reagirati tako kot je, čeprav bi ga tožnik žalil, ker je toženec gostinec in so take žalitve nekaj običajnega glede na toženčevo dejavnost. Sicer pa toženca ni žalil. Dosojena odškodnina je prenizka, saj je trpel dolgotrajne in dokaj hude fizične bolečine, ostale pa so mu tudi trajne posledice. Zaradi priznanja prenizke odškodnine je kršeno tudi materialno pravo. Predlaga, da se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ugodi celotnemu njegovemu zahtevku.

Na vročeno revizijo toženec ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je toženec stregel za točilno mizo, ko je tožnik pristopil k njemu in tam napadel toženca, najprej verbalno in nato še fizično, s tem ko ga je z dlanjo udaril po obrazu, nakar ga je toženec za šankom zagrabil in vrgel na tla ter ga pri tem poškodoval. Glede na take ugotovitve je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil tožnik tisti, ki je s predhodnim verbalnim izzivanjem ter udarcem toženca soprispeval k škodnemu dogodku, da pa je vendar toženčeva odgovornost večja od tožnikove in da znaša 80 %. Sodišče druge stopnje pa je ocenilo, da se je toženec pred tožnikom le branil, da je zato ravnal v silobranu, ker pa bi se lahko ubranil z milejšo reakcijo, je ocenilo njegovo ravnanje za prekoračitev silobrana, v posledici česar je ugotovilo na strani toženca odgovornost do 2/3. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje pravilno odločilo tako o odgovornosti pravdnih strank za posledice škodnega dogodka kot o višini škode. Silobran sicer v zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni definiran. Toda kot razlog za razbremenitev odškodninske odgovornosti je prevzet iz kazenskega prava, ki definira silobran kot tisto obrambo, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali od koga drugega istočasen protipraven napad. Silobran pa je prekoračen, če obstaja nesorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe oziroma nesorazmerje med napadeno in branjeno dobrino. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, kako so potekali dogodki tik pred tožnikovo poškodbo. Pravilnosti teh dejanskih ugotovitev revizijsko sodišče ne more preizkušati, ker te predstavljajo dejansko stanje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik napadel toženca in da se je toženec pred njim le branil, da pa je pri tem tožnika zagrabil in vrgel na tla in tako uporabil močnejšo silo kot pa je bila v tistem trenutku potrebna, je toženec silobran prekoračil. Po oceni revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje pravno pravilno zaključilo, ko je ocenilo, da je toženec povzročil sporno škodo tožniku v prekoračenem silobranu ter sprejema kot pravno prepričljiv tudi nadaljnji zaključek, da znaša toženčeva odgovornost 2/3. Tožnikovo vztrajanje v reviziji, da za škodni dogodek sam ni soodgovoren in da je zanj izključno odgovoren toženec, glede na ugotovljene okolnosti škodnega dogodka, ni utemeljeno.

Po oceni revizijskega sodišča tožnikova revizija ni utemeljena niti zoper zaključke nižjih sodišč o višini njegove škode. Tožnik je pri nezgodi utrpel poškodbo levega bobniča, zdravil se je 9 dni, pri čemer je trpel en dan hujše bolečine in 8 dni blažje, v bodočnosti pa so možne še občasne bolečine. Po mnenju izvedenca zdravstvene stroke znaša tožnikovo zmanjšanje življenjskih sposobnosti 3 %. Sodišče druge stopnje je sprejelo odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnikov zahtevek za telesne bolečine utemeljen v višini 230.000,00 SIT, za strah v višini 95.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih sposobnosti v višini 260.000,00 SIT ali skupaj 585.000,00 SIT. Priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo je tudi po presoji revizijskega sodišča odmerjena v skladu z merili drugega odstavka 200. člena ZOR, ker odraža na eni strani pomen prizadetih dobrin in namen odškodnin zanje, na drugi strani pa upošteva tudi to, da odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom, ki naj jih odškodnine imajo. Odločitev o višini odškodnin za vse tri oblike tožnikove škode ni materialnopravno zmotna. Pravilna pa je tudi končna odločitev sodišča druge stopnje, da mora toženec plačati tožniku 390.195,00 SIT, kolikor znaša 2/3 njegove škode in zakonite zamudne obresti od dneva odločitve na prvi stopnji to je od 8.4.1994 dalje.

Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v postopku na drugi stopnji ni bil zagrešen, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo tožnika zavrnilo (člen 393. ZPP).