Jedro

Splošno navodilo o pogajanjih ter o predlaganju sankcij v primeru priznanja krivde in sporazuma o krivdi generalnega državnega tožilca št. Tu 66/12 z dne 26. 10. 2012 ne spada med predpise, na katere bi bilo sodišče prve stopnje, tudi pri odmeri kazni v primerih kot je ta, vezano. Pritožnica sama trdi, da bi morala biti izrečena kazen v primeru priznanja krivde nižja od maksimalno predpisane, pri tem pa pozablja, da je kazen dveh let zapora krepko nižja od maksimalne zagrožene predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje (15 let). Vloga obtoženca pri storitvi kaznivega dejanja ropa, katerega sta izvršila soobtoženca je bila pomembna, četudi je opravljal zgolj njun prevoz. Ni namreč prezreti, da je bil na kraju ropa z njima že prejšnjega dne, da sta si ga ogledala, naslednji dan pa jima z drugim vozilom nudil prevoz, ne le na kraj sam, ampak tudi z njega. Čeprav je res, da pri tem ni uporabljal orožja in da za opravljeno delo ni dobil plačila, je doslej povedano šteti za tehtne obteževalne okoliščine, katere ob drugih navedenih v točki 6 obrazložitve zahtevajo izrek občutnejše kazni zapora.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obtoženemu V. K. S. izrečena kazen zniža na 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora, sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo so bili obtoženi V. K., L. L. in V. K. S. spoznani za krive in sicer prva dva od navedenih storitve vsak kaznivega dejanja ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1), obtoženi V. K. S. pa kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju ropa po drugem in prvem odstavku 206. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Vsem trem so bile izrečene kazni zapora, obtoženemu V. K. v višini treh let in šest mesecev, obtoženemu L. L. v višini treh let, obtoženemu V. K. S. pa z uporabo omilitvenih določil 50. in 51. člena KZ-1 v višini dveh let. Obtoženemu V. K. in obtoženemu L. L. je sodišče prve stopnje, po določilih 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen zapora vštelo čas, katerega sta prebila v pridržanju in v priporu, pri obeh od 26. 9. 2014 od 13.59 ure dalje. Navedenima obtožencema so bili nadalje, po določilih 73. člena KZ-1 odvzeti zaseženi predmeti, ki so bili uporabljeni pri kaznivem dejanju in so vpisani pod Szp 130/2014, vzet pa tudi zasežen jima denar, obtoženemu K. v znesku 2.650,00 EUR, obtoženemu L. pa v znesku 3.165,00 EUR, medtem, ko so bili slednjemu obtožencu vrnjeni zaseženi bankovci tujih denarnih valut in tam navedene plačilne kartice. Po istem zakonskem določilu so bili odvzeti tudi zaseženi predmeti obtoženemu K. S., tisti uporabljeni pri kaznivem dejanju in opisani v seznam zaseženih predmetov. Po določilih 106. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) so bili oškodovani banki vrnjeni zaseženi bankovci v skupni vrednosti 5.815,00 EUR, po določilih drugega odstavka 105. člena ZKP pa obtožena K. in L. obsojena na plačilo oškodovani banki razlike od celotnega premoženjskega pravnega zahtevka v znesku 184,00 EUR. Odločeno je bilo še, da se, po določilih četrtega odstavka 95. člena ZKP obtoženi K. in obtoženi L. oprostita plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, obtoženi K. S. pa, po določilih 95. člena istega zakona obsojen na plačilo 1/3-tine stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, dolžan pa je plačati tudi sodno takso, katere višina bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Po določilih 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornikov postavljenih po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Proti tej sodbi se je pritožila zagovornica obtoženega V. K. S., kot trdi iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona ter odločbe sodišča prve stopnje o kazenskih sankcijah. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in za tega obtoženca sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da mu izreče nižjo oziroma milejšo kazensko sankcijo in ga oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka, ali pa jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, čemur ne nasprotuje niti pritožnica, da je bila ta izrečena po izvedenem naroku za izrek kazenske sankcije, kateri je sledil dne 26. 2. 2015 izvedenemu predobravnalnemu naroku. Na slednjem so vsi trije obtoženci, tudi obtoženi V. K. S. krivdo za očitana jim kazniva dejanja priznali. Sodišče prve stopnje je pri vseh treh presodilo, ali so za priznanje izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285.c člena ZKP in ker so bili, pri vseh treh priznanje s sklepom sprejelo (drugi odstavek 285.c člena ZKP). Po presoji zadeve tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo skladno z navedenimi zakonskimi določili. To velja kljub sedanjemu zatrjevanju pritožnice, da je obtoženi po navodilih soobtoženega K. ravnal na način, da je bil popolnoma odsoten in ni razmišljal s svojo glavo. Že prvi dan, ko je sedel v avtomobilu, ko so ga prišli iskat naj ne bi vedel kam gredo, niti zakaj. Kaj točno se je dogajalo na dan izvršitve kaznivih dejanj se obtoženi po zatrjevanju pritožnice tudi ne spominja, ko pa se mu je “odvil film” prejšnjega dne, bi se naj zgrozil, saj ni mogel verjeti, kaj se je zgodilo. Gre za trditve s katerimi skuša pritožnica prikazati, da je bilo nekaj narobe z obtoženčevo prištevnostjo v času storitve kaznivega dejanja. Ta trditev pa pritožbeno ni podprta prav z ničemer takšnim, kar bi moglo spraviti v dvom tudi sodišče druge stopnje. Ob tem je potrebno poudariti, da pritožnica z navedenim zatrjevanjem dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa sodbe, izrečene na podlagi sprejetja priznanja krivde po določilih drugega odstavka 370. člena ZKP, ni dovoljeno izpodbijati.

5. Pritožnici ni mogoče priznati uspeha tudi v njeni trditvi, da je sodišče prve stopnje ob razsoji v škodo obtoženega K. S. kršilo kazenski zakon. Temu je bila za kaznivo dejanje za katerega je kljub temu, da se mu pri njegovi storitvi očita pomoč, zagrožena kazen zapora od treh do petnajstih let, saj ga je mogoče kaznovati kot da bi dejanje sam storil, sme pa se kaznovati tudi mileje (prvi odstavek 38. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni sledilo predlogu okrožne državne tožilke in mu z uporabo omilitvenih določil 50. in 51. člena KZ-1 izreklo kazen dveh let zapora. Kazen mu je bila torej odmerjena v okviru navedenih zakonskih določil, kar pomeni, da sodišče prve stopnje v njegovo škodo teh ni kršilo. Vse kaže, da se pritožnica ne strinja z višino izrečene kazni, kar pa ne spada v okvir navedenega pritožbenega razloga. Pri tem je v zvezi z nadaljnjim zatrjevanjem pritožnice reči, da sodišče prve stopnje obtožencu, že zgolj z upoštevanjem določil drugega odstavka 58. člena KZ-1, tudi če bi menilo, da bi bilo to primerno ni moglo izreči zgolj sankcije opominjevalne narave, očitno pogojne obsodbe, saj se ta za kazniva dejanja za katere je predpisane kazen zapora najmanj treh let, ne sme izreči. Kaj pa ima pritožnica v mislih, ko trdi, da je sodišče prve stopnje navedeno kršitev zagrešilo tudi s tem, ko ni upoštevalo sodne prakse, pa sodišču druge stopnje ni razumljivo. V pritožbi omenjeno Splošno navodilo o pogajanjih ter o predlaganju sankcij v primeru priznanja krivde in sporazuma o krivdi generalnega državnega tožilca št. Tu 66/12 z dne 26. 10. 2012 namreč ne spada med predpise na katere bi bilo sodišče prve stopnje, tudi pri odmeri kazni v primerih kot je ta, vezano. To še zlasti, ko pritožnica sama trdi, da bi morala biti izrečena kazen v primeru priznanja krivde nižja od maksimalno predpisane, pri tem pa pozablja, da je kazen dveh let zapora krepko nižja od maksimalne zagrožene predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje (15 let), pa tudi od najnižje predpisane (treh let), saj je bila obtožencu izrečena omiljena kazen zapora.

6. Otaja torej višina obtožencu izrečene kazni zapora. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo omiljeno kazen zapora iz razloga, ker se sme storilec kaznivega dejanja pri katerem je sodeloval kot pomočnik kaznovati mileje (1. alineja 50. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1). Res je sicer, kar trdi pritožnica, da bi bilo mogoče obtožencu z upoštevanjem navedenih zakonskih določil izreči kot najnižjo kazen enega leta zapora, za kar pa tudi po presoji sodišča druge stopnje niso izpolnjeni za to potrebni pogoji. Sodišče prve stopnje ima vendarle prav, da je bila vloga obtoženca pri storitvi kaznivega dejanja ropa, katerega sta izvršila soobtoženca pomembna, četudi je opravljal zgolj njun prevoz. Ni namreč prezreti, da je bil na kraju ropa z njima že prejšnjega dne, da sta si ga ogledala, naslednji dan pa jima z drugim vozilom nudil prevoz, ne le na kraj sam, ampak tudi z njega. Čeprav je res, da pri tem ni uporabljal orožja in da za opravljeno delo ni dobil plačila, kar izpostavlja pritožnica, je doslej povedano šteti za tehtne obteževalne okoliščine, katere ob drugih navedenih v točki 6 obrazložitve sedaj izpodbijane sodbe zahtevajo izrek občutnejše kazni zapora tudi temu obtožencu. To velja kljub številnim olajševalnim okoliščinam na njegovi strani, ko je praktično vse ponovljene v pritožbi upoštevalo in jim dalo ustrezno težo že sodišče prve stopnje. Vse kaže, da obtoženi sedaj vendarle spoznava, da tako ne sme ravnati več, da dejanje obžaluje in dela na tem, da bi s pridobitvijo izobrazbe lahko prišel do boljšega dela, morda tudi v tujini, za življenje pa zaslužil s poštenim delom. Ni pa sodišče prve stopnje reklo prav ničesar o obtoženčevi skrbi za bolno mater, čeprav jo je ta s tem seznanil (točka 5 obrazložitve izpodbijane sodbe), tudi s predloženo medicinsko dokumentacijo. Sodišče druge stopnje ne vidi razloga, zakaj mu ne bi bilo verjeti, da za bolno mater skrbi tudi on. Zato je to okoliščino ovrednotilo skupaj z drugimi in prišlo do prepričanja, da je potrebno obtožencu izrečeno kazen zapora znižati na način razviden iz izreka te sodne odločbe. Pritožbi je bilo torej potrebno v tem delu delno ugoditi.

7. Drugačna pa je situacija v delu, ko pritožnik predlaga, da naj sodišče druge stopnje obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Res je, da je obtoženec na predobravnalnem naroku sodišče prve stopnje seznanil s tem, da je brez zaposlitve, dodal pa še, da dela priložnostno in zasluži približno 800,00 EUR mesečno in je lastnik, sicer starejšega avtomobila. Zakaj bi obtoženec dne 26. 2. 2015 sodišču govoril neresnico ni videti razloga. Pomeni pa, da bo, saj nima drugih preživninskih obveznosti, v plačilo mu naložene stroške kazenskega postopka in sodno takso v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje zmogel plačati, brez nevarnosti za lastno preživljanje.

8. Zaradi povedanega je bilo potrebno izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji za obtoženega V. K. S. spremeniti na način razviden iz izreka te sodne odločbe, sicer pa pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrditi.

9. Obtoženi je s pritožbo vloženo po zagovornici delno uspel, zato ni dolžan plačati sodne takse kot stroška nastalega pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 98. člena ZKP).