Jedro

Po ZViS in po Statutu Univerze v Mariboru odloča o izvolitvi v naziv docent senat članice univerze, ki pa mora imeti, kadar o tem odloča prvič, soglasje Senata Univerze.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevi tožeče in tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Senat Fakultete za strojništvo odločil, da se tožnika ne izvoli v naziv docenta za predmetno področje varjenje. Iz obrazložitve izhaja, da je Senat Fakultete za strojništvo o tožnikovi vlogi za izvolitev v naziv docenta za predmetno področje varjenje odločal na seji 29.1.2009 s tajnim glasovanjem. Pred odločanjem je vpogledal tožnikovo dokumentacijo in ugotovil, da ima tožnik tri pozitivna strokovna mnenja strokovnih poročevalcev, da izpolnjuje zaostrene kriterije iz Zahtevnejših kriterijev za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev Fakultete za strojništvo in da dosega zadostno število točk za izvolitev v naziv docenta, vendar pa nima pozitivnega mnenja Študentskega sveta Fakultete za strojništvo in ne soglasja Senata Univerze v Mariboru, kot to zahteva peti odstavek 56. člena Zakona o visokem šolstvu. Senat Univerze v Mariboru je namreč z odločbo št. O 27/2007-523 JF z dne 20.3.2007 odrekel soglasje za izvolitev tožnika v naziv docenta. Senat Fakultete za strojništvo je navedena dejstva upošteval, preden je odločal s tajnim glasovanjem. Od navzočih 13 članov senata, jih je glasovalo 12, od tega pa je bil 1 glas za izvolitev, 10 glasov proti, 1 glasovnica pa je bila neveljavna. Ker je bilo za izvolitev potrebnih 7 glasov, tožnik ni bil izvoljen v naziv docenta za predmetno področje varjenje.

Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, Senat Univerze v Mariboru pa je kot drugostopni organ z odločbo št. O 22/2009 – 524 JR z dne 31.3.2009 njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Tožeča stranka takšno odločitev izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu. Zatrjuje, da se z izpodbijano odločbo posega v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, zaradi česar lahko tožnik na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami) in drugega odstavka 157. člena Ustave RS vloži tožbo v upravnem sporu. Z izpodbijano odločbo je bila tožniku kršena njegova ustavna pravica do dela (49. člen Ustave RS), pravica do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in pravica do znanstvenega ustvarjanja (59. člen Ustave RS). Tožeča stranka pa vlaga tožbo tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zatrjuje pa tudi, da obstajajo razlogi, da se izpodbijani akt izreče za ničnega, slednje zato, ker je to akt maščevanja zoper tožnika, ki je podpiral profesorje, ki so bili v sporu s toženo stranko. Zatrjuje, da je izpodbijana odločba nepravilna tudi zato, ker je treba šteti, da je soglasje Senata Univerze dano, saj o tem ni bilo odločeno v roku 15 dni in se pri tem sklicuje na 209. člen ZUP v zvezi s 190. členom Statuta Univerze v Mariboru. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče odloči, da sta prvostopna in drugostopna odločba nični oziroma podredno, naj sodišče obe odločbi odpravi oziroma razveljavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, saj je bila ta utemeljeno izdana. Sklicuje se na določbe 55., 56. in 57. člena Zakona o visokem šolstvu in določbe 190 do 208. člena Statuta Univerze v Mariboru, po katerih je v naziv lahko izvoljen kandidat, ki izpolnjuje vse pogoje. Izpolnjevanje strokovnih kriterijev pa samo po sebi še ne pomeni avtomatičnega imenovanja v naziv, ampak je imenovanje v naziv kljub izpolnjenim kriterijem pridržano univerzi in njenim organom. Ko visokošolski učitelj izpolnjuje vse pogoje, mora biti na podlagi tajnega glasovanja izvoljen v naziv. Ko se opravlja prva izvolitev v naziv ali prva izvolitev v višji naziv, kot v obravnavanem primeru, pa je potrebno upoštevati peti odstavek 56. člena Zakona o visokem šolstvu, iz katerega izhaja, da si mora senat članice univerze pred prvo izvolitvijo v naziv ali v višji naziv pridobiti soglasje senata univerze. To je kogentna določba Zakona o visokem šolstvu, ki mora biti nujno izpolnjena. Pri tem ni ni mogoče uporabiti določila 209. člena ZUP, ker je pridobitev soglasja v obravnavanem primeru specifičen postopek, v katerem se ugotavlja strokovna usposobljenost kandidata, senat univerze pa je o tem odločil pravočasno. Senat Fakultete za strojništvo je z izpodbijano odločitvijo, sprejeto na podlagi tajnega glasovanja odločil, da se tožnika ne izvoli v naziv docenta, odločitve sprejete na podlagi tajnega glasovanja pa dodatno ni mogoče obrazložiti.

Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora.

Tožeča stranka tudi v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih stališčih.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je pravna oseba, ki je izdala akt, s katerim je postopek odločanja končan (peti odstavek 17. člena ZUS-1), zato je v predmetni zadevi tožena stranka Univerza v Mariboru.

Tožnik je dne 27.6.2006 na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru vložil vlogo za izvolitev v naziv docenta za predmetno področje varjenje. Zakon o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZViS, Uradni list 100/2004) v 56. členu določa, da voli docente senat fakultete za pet let. Pred prvo izvolitvijo v naziv ali pred izvolitvijo v višji naziv si mora senat članice univerze pridobiti soglasje senata univerze (peti odstavek 56. člena ZViS). Postopek za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev se v skladu z zakonom in merili za izvolitev podrobneje uredi v statutu visokošolskega zavoda (57. člen ZViS). Statut Univerze v Mariboru, objavljen v Uradnem listu RS, št. 115/2004, ki je bil v veljavi v času, ko je tožnik vložil vlogo za izvolitev v naziv (tudi sedaj veljavna ureditev pa je v bistvenih točkah povsem podobna) ureja postopek habilitacij v členih 190 do 208. V postopku habilitacije se smiselno uporabljajo pravila ZUP, kolikor ni s tem statutom ali splošnim aktom določeno drugače (drugi odstavek 190. člena Statuta). V naziv docenta, ki je eden od nazivov visokošolskih učiteljev (52. člen ZViS), voli senat članice Univerze (prvi odstavek 190. člena in tretji odstavek 197. člena Statuta). Če se kandidat prvič voli v naziv ali prvič v višji naziv, pa si mora senat članice univerze predhodno pridobiti soglasje Senata Univerze (četrti odstavek 197. člena Statuta).

Iz navedenih določb ZViS in Statuta jasno izhaja, da o izvolitvi v naziv docenta odloča senat članice univerze, ki pa mora imeti, kadar o tem odloča prvič, soglasje Senata Univerze. V obravnavanem primeru takšnega soglasja ni bilo, zato je izpodbijana odločitev Senata Fakultete za strojništvo, s katero je bilo odločeno, da se tožnika ne izvoli v naziv docenta za predmetno področje varjenje, pravilna.

V predmetni zadevi je soglasje Senata Univerze pred prvo izvolitvijo v naziv docenta predpisano tako v 56. členu ZViS kot v Statutu. Tožeča stranka se tako neutemeljeno sklicuje na kršitev zgoraj navedenih ustavnih pravic. Izvolitev v naziv docenta je mogoča ob pogojih, ki jih določata ZViS in Statut Univerze v Mariboru, če ti niso izpolnjeni – v tem primeru je to okoliščina, da ni bilo soglasja Senata Univerze – tudi pogojev za izvolitev ni. Zato ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da so ji bile z izpodbijano odločbo kršene zatrjevane ustavne pravice.

Tudi ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je izpodbijana odločba nična, saj okoliščine iz 279. člena ZUP niso izkazane. Tožeča stranka sicer govori o „aktu maščevanja“, glede tega pa sodišče pojasnjuje, da se po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, na katero očitno meri tožnik, izreče za nično odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja, v predmetni zadevi pa takšne okoliščine niso podane.

K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da je Senat Fakultete z strojništvo Univerze v Mariboru o izvolitvi tožnika v naziv docenta odločal na tajnem glasovanju. Sodna presoja takšne odločitve pa ne more posegati preko formalnih razlogov (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 214/2009).

Tožeča stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na določilo petega odstavka 209. člena ZUP, saj je tega mogoče uporabiti le, ko organ odloča brez izdaje zahtevanega soglasja, v obravnavanem primeru pa je bila izdana odločba o neizvolitvi tožnika v naziv docenta, ko je bil pristojni organ – Senat Fakultete za strojništvo – seznanjen z odločitvijo Senata Univerze z dne 20.3.2007, da odreka izdajo soglasja.

Izpodbijani akt je torej po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Tožeča in tožena stranka sta zahtevali tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, morata torej stranki sami nositi svoje stroške, zato je sodišče njun zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.