Jedro

Brezposelni osebi lahko delodajalec zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno zaradi opravljanja javnih del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na priznanje in vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 1.12.2004 do 31.12.2004 ter na izplačilo plače v znesku 50.386,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2005 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da kljub zamujenemu roku za vložitev tožbe na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče prve stopnje ne bi smelo mimo tega, da datum prenehanja delovnega razmerja ni pravilen, saj odpoved ne more veljati za nazaj, upoštevati pa bi bilo treba tudi to, da je upravičen do 11 dni dopusta. Zato mu za čas, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, pripada plača in vpis delovne dobe v delovno knjižico. Glede odškodninskega zahtevka pa navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na izpovedi A.G., B.P. in I.P., medtem ko bi z njegovim zaslišanjem dobilo povsem drugačno sliko. Na glavno obravnavo z dne 17.5.2005 je zamudil, ker si je napačno zapomnil uro. Tožnik navaja, da je bil šikaniran, ker ni dobil ustreznih čevljev; da bi priče to priznale, pa seveda ni bilo pričakovati. Ravnanje tožene stranke mu je povzročilo škodo, saj je načeto njegovo zdravje, zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti in sicer glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka in da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaradi opravljanja javnih del. Po 63. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela, sklene pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem - izvajalcem javnih del. Zato tudi za tako osebo veljajo določbe ZDR. Pogodba o zaposlitvi se sklene upoštevaje posebnosti, določene z zakonom, ki ureja zaposlovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS št. 5/91 - 67/2002) javna dela ureja v členih 52 do 53.a. Med tožnikom in toženo stranko je bila posebna pogodba, ki je upoštevala posebnosti, določene v 52. do 53.a členu ZZZPB sklenjena 14.6.2004 za čas od 14.6.2004 do 31.12.2004. V 13. členu pogodbe o zaposlitvi je določeno, da pogodba preneha pred potekom časa, za katerega je sklenjena, tudi v primeru, če brezposelna oseba ne izpolnjuje delovnih obveznosti. Delodajalec mu zato lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi - pod pogoji, ki jih določa ZDR. Tožena stranka je na podlagi 6. odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi tožniku predčasno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker ni izpolnjeval delovnih obveznosti. Tožnik sodnega varstva v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kljub pravilnemu pravnemu pouku ni uveljavljal, kar priznava tudi sam. Zato se v tem delovnem sporu na nezakonitost odpovedi ne more sklicevati, ampak ta učinkuje tako, kot je bila podana. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na 3. odstavek 204. člena ZDR, ki določa, da mora delavec v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim sodiščem. Odpoved pogodbe o zaposlitvi mu je bila vročena 20.12.2004 in ker sodnega varstva zoper odpoved ni uveljavljal, je njegov zahtevek na priznanje delovnega razmerja za čas od 30.11.2004 do 31.12.2004 (do izteka pogodbe) ter za priznanje pravice do plače za ta čas neutemeljen. Za tak zahtevek ni podlage, saj posebna pogodba o zaposlitvi v tem času ni več veljala. Druge podlage za utemeljenost zahtevka pa ni bilo. Zato bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek kot neutemeljen zavrniti, ker pa je z zavrženjem ravnalo v korist tožnika, ki se je edini pritožil, pritožbeno sodišče v odločitev ni poseglo.

Utemeljeno je tudi zavrnilo zahtevek za izplačilo odškodnine za škodo, ki naj bi bila posledica ravnanja delavcev tožene stranke. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z zaslišanjem prič. Iz njihovih skladnih izpovedi ne izhaja, da bi bil tožnik kakorkoli šikaniran ali da bi se z njim slabo ravnalo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ravno nasprotno in s tem se strinja tudi pritožbeno sodišče - tožniku je v njegovih zahtevah skušala ugoditi po najboljših močeh. Toženi stranki ni mogoče očitati škodnega oz. protipravnega ravnanja, ki bi pri tožniku povzročilo zatrjevano škodo v obliki glavobolov, psihičnih stisk in neugodnosti zdravljenja. Sodišče prve stopnje je zato ob neobstoju splošnih pogojev za odškodninsko odgovornost po načelih obligacijskega prava zahtevek za plačilo odškodnine v višini 300.000,00 SIT utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo le na izpovedi prič, od katerih ni bilo pričakovati, da bodo šikaniranje priznale, tožnikovo zaslišanje pa bi pokazalo drugo sliko, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je na naroku z dne 24.3.2005 sprejelo dokazni sklep o zaslišanju tožnika. Tožnik je bil na naroku prisoten in je vabilo stranki na zaslišanje vzel na znanje s podpisom zapisnika o glavni obravnavi, odpovedujoč se posebnemu pisnemu vabilu. Naslednji narok je bil razpisan 17.5.2005 ob 9.00 uri, vendar se ga tožnik ni udeležil, svojemu pooblaščencu in sodišču pa razloga za izostanek ni sporočil. Zato je sodišče prve stopnje sklenilo, da dokaza z zaslišanjem tožnika ne bo izvedlo. Na svoj dokazni sklep ni bilo vezano in dokaza, glede na to, da je njegovo izvedbo onemogočil tožnik sam, utemeljeno ni izvedlo.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se izpodbijata sodba in sklep in ker niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Ker gre za zahtevek iz naslova odškodnine v višini 300.000,00 SIT, vpis delovne dobe v delovno knjižico in izplačilo plače v znesku 50.386,00 SIT revizija po določbah ZPP ni dovoljena, saj vtoževani znesek ne presega milijona tolarjev (2. odstavek 367. člena ZPP). Ne gre tudi za noben drug primer, zajet v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS. Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena) ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.