Jedro

Tožnik je od toženke - zavarovalnice upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je nastala na avtu po neznanem vozniku na parkirišču, če je imel sklenjeno veljavno zavarovanje za tak primer (delno kasko zavarovanje s kombinacijo D in H).

Izrek

Pritožba se z a v r n e in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v novem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 176.072,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.5.1992 dalje do plačila in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 203.910,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da je tožnik, glede na sklenjeno avtomobilsko zavarovanje s toženo stranko, upravičen zahtevati odškodnino za škodo na svojem avtomobilu, ki bi mu nastala na parkirnem prostoru. Pri tem je na podlagi dopolnjenega izvedeniškega mnenja M. S., izpovedb priče E. V. in R. H. ugotovilo, da je do nezgode, v kateri je bil poškodovan tožnikov osebni avtomobil, prišlo na parkirnem prostoru pred gostinskim lokalom, in sicer na osnovi nedopustnega ravnanja voznika neznanega vozila. Po mnenju prvostopnega sodišča je s tem tožbeni zahtevek po temelju in višini, ki izhaja iz obračuna škode, opravljenega pri toženi stranki, utemeljen.

Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oz. da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povračilo toženčevih pravdnih stroškov. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in pravno pomotna, naslovno sodišče pa naj bi napačno zaključilo, ko je v novem sojenju sprejelo dopolnilno mnenje izvedenca kot "bolj strokovno" kljub časovni odmaknjenosti škodnega dogodka. Poleg tega je v pravdo pritegnjeni izvedenec, izvedenec avtomehanične stroke, ki ni kompetenten dajati strokovne odgovre o poteku prometne nezgode in o vzrokih le-te, pač pa bi za tovrstna vprašanja moral biti pozvan izvedenec cestno prometne stroke. Dvomljiva je tudi verodostojnost pričevanja priče H. R., saj je le-ta zaposlen pri tožniku in je zato povsem logično, da je pričal v korist tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju sledilo navodilom višjega sodišča v sklepu, ki ga je višje sodišče že izdalo v tej zadevi in dopolnilo dokazni postopek v smeri zaslišanja priče E. V. in R. H., pridobilo dopolnitev izvedeniškega mnenja in zaslišalo izvedenca M. S. Navedbe tožene stranke, da je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in temu posledično napačno uporabilo materialno pravo, ne držijo. Pri ugotavljanju dejanskega stanja se sodišče prve stopnje ni omejilo samo na dopolnjeno izvedeniško mnenje in zaslišanje izvedenca M. S., kakor tudi ne samo na izpovedbe priče R. H., katerega pričevanje, po mnenju tožene stranke, naj ne bi bilo verodostojno, pač pa je sodišče oprlo svoje ugotovitve tudi na pričevanje priče E. V., ki je kot policist opravil ogled poškodovanega vozila na parkirišču in nedvomno izpovedal, da so sledovi, ki jih je ugotovil pri ogledu, to je zamaknjenost avtomobila in vidna zdrsnina na parkirnem prostoru, kazali na to, da je bilo vozilo poškodovano na parkirnem prostoru. Izvedenec M. S., ki je izvedenec strojne, avtomobilske in avtoličarske avtomobilske stroke ter univ. dipl.ing. strojništva, je v svojem dopolnjenem izvedeniškem mnenju, ki ob upoštevanju ostalih okoliščin temelji tudi na opravljenem ogledu parkirnega prostora, na katerem je prišlo do poškodbe avtomobila, kar pri izdelavi prvotnega izvedeniškega mnenja ni bilo storjeno, samo dopustil možnost, da so poškodbe na vozilu nastale na parkirnem prostoru, ki ni fizično, niti s prometno signalizacijo, označeno kot parkirni prostor. Očitki pritožbe, da navedeni izvedenec ni izvedenec cestno prometne stroke, ki bi bil edino pristojen dajati takšne strokovne ugotovitve in da zaradi tega sodišče ne bi smelo sprejeti "novega" dopolnjenega mnenja, ne zdržijo. Za ugotovitev, da parkirišče fizično in s prometno signalizacijo ni označeno in ločeno od cestišča, ni potrebno imeti znanj izvedenca cestno prometne stroke, saj so navedena dejstva razvidna iz priloženih fotografij, ki sestavljajo dopolnjeno izvedeniško mnenje, izvedenec S. pa je na osnovi teh dejstev samo dopustil možnost, da je do naleta avtomobila v tožnikov avto, parkiran na parkirnem prostoru, prišlo iz ceste. Časovna oddaljenost škodnega dogodka, glede na prostorske okoliščine (vzporedni potek ceste in parkirišča, brez fizičnih ovir med cesto in parkirnim prostorom), ki so bile enake v času škodnega dogodka in opravljenega ogleda izvedenca, pa pri tem ne igra bistvene vloge, na osnovi katere bi lahko presojali strokovnost izvedeniškega mnenja. Ogled samega avtomobila pa prav zaradi časovne oddaljenosti škodnega dogodka s strani izvedenca ni bil opravljen, saj je bil avto že popravljen, za njim pa se je, glede na to, da ni več v lasti in posesti tožene stranke, izgubila sled, tako da sam ogled avtomobila ni več smiseln in ne bi v ničemer pripomogel k ugotavljanju dejanskega stanja.

Verodostojnost pričevanja priče R. H., ki je izpovedal samo, da je zjutraj na parkirišču opazil avto, ki je bil nekoliko pomaknjen vstran in poškodovan, pa je potrjena tako s pričevanjem priče E. V., kakor tudi s policijskim zapisnikom, ki je bil v zvezi s poškodbo avtomobila napravljen na kraju samem, ne glede na to, da je priča R. H. priložnostno delal in še dela za tožečo stranko in bi s tega vidika imel interes pričati v njeno korist. V zvezi z izvedenimi dokazi je potrebno opozoriti še okoliščino, potrjeno v policijskem zapisniku, da so bili v kraju poškodbe avtomobila na tleh najdeni ostanki stekla sprednjega žarometa in smerokaza, kar prav gotovo kaže v prid ugotovitvam prvostopnega sodišča, da je do poškodbe avtomobila prišlo na parkirnem prostoru.

Glede na izvedene dokaze, pritožbeno sodišče zaključuje, da je dejansko stanje, tudi ob upoštevanju časovne odmaknjenosti dogodka, dovolj razčiščeno in popolno ugotovljeno, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in ugodilo tožbenemu zahtevku.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bili podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi določila 368. člena Zakona o pravdnem postopku, pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.