Jedro

Vprašanje v obravnavani zadevi je, ali mora biti tudi ponudba zaradi ustanovitve služnosti v javno korist, priložena zahtevi, izdelana v skladu s 197. členom ZUreP-2. Po mnenju sodišča da. Deveti odstavek 211. člena ZUreP-2, ki ureja služnosti v javno korist določa, da če ni v tem členu določeno drugače, se glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, uporabljajo določbe tega zakona o razlastitvi. Ob navedeni zakonski ureditvi je treba odgovoriti na vprašanje, ali je v zvezi s ponudbo za razlastitev, ki določa, da mora biti izdelana v skladu s 197. členom ZUreP-2, in ponudbo za ustanovitev služnosti v javno korist določeno drugače, ali pa ponudba za ustanovitev služnosti v javno korist ni samostojno in celovito urejena in se zanjo uporabljajo določbe o razlastitvi.

Izrek

I. Tožba zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35021-11/2019-2 z dne 5. 2. 2020, se zavrže. II. Tožba zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 352-122/2019-8 z dne 16. 9. 2019, se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za ustanovitev služnosti v javno korist na parcelah 621/14 in 621/10, obe k.o. ..., v lasti A. do celote, ker tožnik ni predložil ponudbe, ki ustreza 197. členu Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2), saj ni bila predložena cenitev. Zavrača ugovor tožnika, da cenitev ne bi bila potrebna glede na četrti odstavek 20. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1), saj ta določba v ničemer ne ureja vprašanja potrebnosti cenitve.

2. Drugostopni organ je pritožbo zavrnil in soglaša z razlogi prvostopnega organa.

3. Tožnik v tožbi navaja, da se določba 197. člena ZUreP-2 nanaša izključno na ponudbo za odkup nepremičnin pri razlastitvi. Odločitev temelji na napačnem zaključku, da se določba 197. člena ZUreP-2, v skladu z določbo devetega odstavka 211. člena ZUreP-2, smiselno uporablja tudi za služnostne pogodbe. Nobena od metod razlage ne daje podlage za takšno razlago določb ZUreP-2. Soglaša s tem, da se tudi v zvezi z ustanovitvijo služnosti v javno korist in oceno višine odškodnine smiselno uporabljajo določbe 206. in 295. člena ZUreP-2, vendar pa ugotavljanje višine odškodnine ni predmet odločanja v postopku za ustanovitev služnosti v javno korist, oziroma upravni organ višino odškodnine določi izključno v primeru, če se služnostni upravičenec in zavezanec o tem sporazumeta (207. člen ZUreP-2). V vseh ostalih primerih odloča sodišče (osmi odstavek 211. člena ZUreP-2). Cenitev, s katero bi višino odškodnine ocenil cenilec, ni dokaz, ki bi bil potreben za odločitev o zahtevi tožnika, prav tako cenitev ni formalni pogoj za vsebinsko odločanje. Peti in deveti odstavek 211. člena ZUreP-2 sta izvzeta iz konteksta celote 3. oddelka ZUreP-2, ki ureja razlastitev. Kaj je potrebno priložiti zahtevi za razlastitev, je določeno v drugem odstavku 199. člena ZUreP-2, kaj pa zahtevi za ustanovitev služnosti v javno korist, pa v petem odstavku 211. člena ZUreP-2. Ta določa: „Ponudbo za sklenitev pogodbe o služnosti ali začasni uporabi iz prejšnjega odstavka“. Prejšnji odstavek oziroma četrti odstavek 211. člena ZUreP-2 pa določa: „Pred vložitvijo zahteve za ustanovitev služnosti mora upravičenec ponuditi lastniku sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti“. Ni nikakršne potrebe po uporabi devetega odstavka 211. člena ZUreP-2, ki določa, da se glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, uporabljajo določbe tega zakona o razlastitvi. Niti jezikovna niti logična ali teološka razlaga ne morejo pripeljati do zaključka, da je zakonodajalec kot pogoj za vložitev zahteve za ustanovitev služnosti v javno korist določil ponudbo, ki temelji na predhodni cenitvi, še manj pa, da je cenitev pogoj za ustanovitev služnosti v javno korist. Ne drži stališče, da ni razloga za razlikovanje med razlastitvijo in ustanovitvijo služnosti, saj je razlastitev večji in bolj grob poseg v lastninsko pravico. Zahteva po ocenitvi odškodnine po pooblaščenem cenilcu v fazi ponudbe, ko sploh še ni jasno ali bo ponujena odškodnina za služnostnega zavezanca sploh sporna, je pretirana in brez zakonske podlage. Izpodbijani odločbi očita tudi bistveno kršitev določb postopka, ker je ni mogoče preizkusiti. Zahteva odpravo drugostopne odločbe, prvostopne odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zoper 1. točko izreka zavrže, tožbo zoper 2. točko pa zavrne in zahteva povrnitev stroškov postopka.

K točki I

6. Tožba zoper odločbo drugostopnega organa ni dopustna.

7. Po 2. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Odločba drugostopenjskega organa, s katero ta zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v odločitev prvostopenjskega upravnega organa, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru odločeno z drugostopenjsko odločbo, ni odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, ampak odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva. Zato takšna odločba ni predmet izpodbijanja v upravnem sporu in jo je sodišče po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II

8. Tožba zoper prvostopenjsko odločbo ni utemeljena.

9. Predmet upravnega spora je odločitev toženke, ki je zavrnila zahtevo za ustanovitev služnosti v javno korist, ker v zahtevi predložena ponudba ni bila pripravljena na podlagi ocenjene vrednosti, ki jo pripravi cenilec (197. in 295. člen ZUreP-2).

10. Tožnica ima prav, da se peta alineja drugega odstavka 199. člena ZUreP-2, ki se nanaša na zahtevo za razlastitev, in četrta alineja petega odstavka 211. člena ZUreP-2, ki se nanaša na zahtevo za ustanovitev služnosti v javno korist, razlikujeta v besedilu in sicer je le pri ponudbi, ki jo je treba predložiti zahtevi za razlastitev določeno: - ponudbo iz 197. člena tega zakona. Prvi odstavek 197. člena ZUreP-2 pa določa, da ponudbo za odkup pripravi razlastitveni upravičenec na podlagi ocenjene vrednosti nepremičnine ter ocenjenih nadomestil za škodo in drugih stroškov v skladu z določbami tega zakona, ki ureja odškodnino za razlastitev. Da ponudbo iz prvega odstavka 197. člena ZUreP-2 pripravi cenilec, izhaja iz 295. člena ZUreP-2. 11. Vprašanje v obravnavani zadevi je, ali mora biti tudi ponudba zaradi ustanovitve služnosti v javno korist, priložena zahtevi, izdelana v skladu s 197. členom ZUreP-2. Po mnenju sodišča da. Deveti odstavek 211. člena ZUreP-2, ki ureja služnosti v javno korist določa, da če ni v tem členu določeno drugače, se glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, uporabljajo določbe tega zakona o razlastitvi. Ob navedeni zakonski ureditvi je treba odgovoriti na vprašanje, ali je v zvezi s ponudbo za razlastitev, ki določa, da mora biti izdelana v skladu s 197. členom ZUreP-2, in ponudbo za ustanovitev služnosti v javno korist določeno drugače, ali pa ponudba za ustanovitev služnosti v javno korist ni samostojno in celovito urejena in se zanjo uporabljajo določbe o razlastitvi.

12. Po mnenju sodišča gre za drugo situacijo, ker zakonodajalec ni imel nobenega utemeljenega razloga, da bi poseg v lastninsko pravico v fazi ponudbe uredil drugače v primeru razlastitve ali omejitve lastninske pravice. Teža posega v lastninsko pravico pri tem ni relevantna. Relevantno pa je, da se postopki posegov v lastninsko pravico končajo hitro ter da je tako razlastitveni zavezanec kot lastnik služečega zemljišča v javno korist za poseg čimprej odškodovan, kar izhaja iz 207. člena ZUreP-2, ki določa roke za sklenitev sporazuma o odškodnini. Nedvomno je, da bo sporazum o odškodnini dosežen (pred upravnim organom) in ne bo nepotrebne napotitve na nepravdno sodišče, kolikor bo ponudbo, tudi v primeru omejitve lastninske pravice, izdelal cenilec in cena posega v lastninsko pravico ne bo prepuščena upravičencu. Sodišče torej meni, da iz ZUreP-2 izhaja namen zakonodajalca, da vprašanja odškodnine (cene v ponudbi) uredi pri obeh posegih v lastninsko pravico enako in omogoči hitro izvedbo postopka sporazuma o odškonini.

13. Sodišče je že v dosedanji praksi v postopkih po ZUreP-1 štelo, da je bistveni element ponudbe, da ta vsebuje ceno oziroma višino odškodnine, ki jo razlastitveni upravičenec (ali upravičenec pri omejitvi lastninske pravice) ponuja lastniku, pri čemer je moral ceno, po nekaterih zakonskih podlagah za razlastitev, tudi določiti sodni cenilec. Tožnikov razlog, vprašanje nespornosti odškodnine za zavezance v fazi ponudbe in stroški cenitve, ki lahko presežejo višino cene v ponudbi, sodišča ne prepričajo, da je zaradi teh razlogov zakonodajalec zasledoval cilj, da bi bila ponudba v primeru služnosti v javno korist urejena drugače kot pri razlastitvi.

14. Tožnik ugovarja tudi bistvenim kršitvam določb postopka. Organa sta pravilno uporabila določbe ZUreP-2, svojo odločitev sta tudi obrazložila, zato sodišče ne sledi ugovoru tožnika, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Glavne obravnave sodišče ni opravilo, ker je bila sporna le materialna razlaga zakona in presoja listinskih dokazov, stranke pa so se ji na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku odpovedale.

K točki III

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Stroškovni zahtevek stranke z interesom pa je neutemeljen na podlagi 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker odgovor na tožbo stranke z interesom za rešitev predmetne zadeve ni bil potreben.