Jedro

Namen izdaje vmesne sodbe po določilu 315. člena ZPP je, da sodišče v zapleteni zadevi, ko je stvar glede na podlago zrela za odločitev, o njej odloči s posebno sodbo, da ne bi po nepotrebnem nastajali dodatni stroški z dolgotrajnim dokaznim postopkom glede ugotavljanja višine škode, v primeru, če bi se izkazalo, da zahtevek že po temelju ni utemeljen. Pogoj za izdajo vmesne sodbe je, da je zahtevek sporen po temelju in po višini, stvar pa ni zrela za končno odločitev. Če sodišče oceni, da temelj tožbenega zahtevka ni podan, mora o zadevi odločiti s končno sodbo in ne z vmesno sodbo.

Objektivno odgovorna oseba se lahko razbremeni svoje odgovornosti po 2. odstavku 153. člena OZ zgolj, če hkrati izkaže izpolnjenost vseh predpostavk po tej določbi, torej, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, da je bilo dejanje nepričakovano ter da se njegovi posledici ni dalo izogniti. Ni dovolj, če objektivno odgovorna oseba dokaže, da na potek dogodkov ni mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila in če dokaže, da se škodnim posledicam ni mogla izogniti, temveč mora dokazati tudi, da je bilo dejanje nepričakovano. Pri tem je odločilno merilo skrbnega človeka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana v 1. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki v prometni nesreči z dne 10.9.2004, v obsegu 30 %“.

V preostalem delu (glede podlage tožbenega zahtevka za preostalih 70 %) se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki mld. M.L. v prometni nesreči dne 10.9.2004, ko je vanjo trčil voznik osebnega avtomobila Mitsubishi ... Takšno odločitev je sprejelo z vmesno sodbo ter pridržalo odločitev o stroških postopka za končno odločbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Opozarja na procesno kršitev sodišča prve stopnje glede izdaje vmesne sodbe, saj je takšna izdaja v nasprotju z določilom člena 315/I ZPP. V primeru, da tožena stranka za škodo ni odškodninsko odgovorna, je potrebno odločiti s končno sodbo. Napačna je tudi presoja sodišča, da je za nesrečo in povzročitev nevarne situacije odgovorna izključno mld. tožnica sama ter da so podani ekskulpacijski razlogi po 2. odstavku 153. člena OZ. To, da otrok priteče na cesto pred avtomobil, po dosedanjem stališču sodne prakse ni nekaj nepričakovanega, posebej še, če gre za najbolj prometno cesto v centru mesta T.. Tudi reakcijski čas 0,9 sekunde je previsok za povprečnega voznika in bi voznik s hitrejšo reakcijo nesrečo lahko preprečil ter ustavil pred mld. tožnico. Po sedaj znani sodni praksi se uporablja reakcijski čas 0,9 sekunde v primeru popolnega presenečenja ali v primeru vinjenih voznikov. Očitno je bil voznik avtomobila premalo pozoren in zato presenečen ter je pričel prepozno zavirati. Objektivno odgovorna oseba se ne more oprostiti odgovornosti ter ob primerni reakciji do nesreče ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo izvedensko mnenje in dopolnitev izvedenskega mnenja, zaradi česar je podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob pravilni presoji celotnega dogajanja se pokaže, da oškodovanka ni odgovorna za nastalo prometno nesrečo in niso podani ekskulpacijski razlogi po 2. odstavku 153. člena OZ. Izpodbijana sodba tudi nima ustreznih razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 4. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je delno utemeljena.

Namen izdaje vmesne sodbe po določilu 315. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je, da sodišče v zapleteni zadevi, ko je stvar glede na podlago zrela za odločitev, o njej odloči s posebno sodbo, da ne bi po nepotrebnem nastajali dodatni stroški z dolgotrajnim dokaznim postopkom glede ugotavljanja višine škode, v primeru, če bi se izkazalo, da zahtevek že po temelju ni utemeljen. Pogoj za izdajo vmesne sodbe je, da je zahtevek sporen po temelju in po višini, stvar pa ni zrela za končno odločitev. Če sodišče oceni, da temelj tožbenega zahtevka ni podan, mora o zadevi odločiti s končno sodbo in ne z vmesno sodbo, kot je storilo sodišče prve stopnje. Vendar pa je pritožbeno sodišče, kot bo razvidno v nadaljevanju, to procesno napako samo saniralo, saj je ob obravnavi pritožbenih razlogov odločilo, da je zahtevek po temelju delno utemeljen in so torej podani pogoji za izdajo vmesne sodbe.

V obravnavani zadevi je do škodnega dogodka prišlo ob trčenju osebnega vozila, ki ga je vozil zavarovanec tožene stranke, v takrat 7-letno tožnico. Odškodninska odgovornost voznika avtomobila v razmerju do pešca je objektivne narave, saj je premikajoče se motorno vozilo nevarna stvar. Za škodo od nevarne stvari po 150. členu Obligacijskega zakonika (OZ) odgovarja njen imetnik, ki pa se ob izpolnjenih pogojih iz 153. člena OZ lahko v celoti ali deloma razbremeni svoje odgovornosti. Po 2. odstavku 153. člena OZ je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Omenjeni pogoji morajo biti podani hkrati. Ni torej dovolj, če objektivno odgovorna oseba dokaže, da na potek dogodkov ni mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila in če dokaže, da se ni mogla izogniti posledicam dejanja oškodovanca. Dokazati mora tudi, da je bilo njegovo dejanje nepričakovano (primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 652/2003, II Ips 515/2003). V sodni praksi pa velja enotno stališče, da je izhodišče za presojo nepričakovanosti objektivno in abstraktno. Ni torej bistveno, ali je bilo oškodovančevo dejanje pričakovano za konkretnega voznika in v konkretnih okoliščinah, pač pa, ali je bilo pričakovano za posebej skrbnega voznika. Ob takem pojmovanju nepričakovanosti oškodovančevega dejanja pa se v konkretnem primeru pokaže, da ta pogoj za oprostitev odškodninske odgovornosti ni podan. Do nezgode je namreč prišlo v središču mesta T., na prometni ulici, kjer so številni lokali in trgovine ter zato tudi veliko pešcev. V takšni ulici pa ni mogoče šteti za nepričakovano, da bo izza parkiranih vozil na cestišče skočil otrok. Dejanje oškodovanke je bilo sicer zelo neprevidno, pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da posledic zavarovanec tožene stranke ni mogel preprečiti. Od voznika, ki je vozil ob dovoljeni hitrosti 50 km/h zgolj 21,5 km/h, namreč ni mogoče zahtevati, da bi vozil še počasneje, reakcijski čas, kot ga ugotovil izvedenec v višini 0,9 sekunde, pa je tudi znotraj reakcijskega časa normalno skrbnega voznika. V sodni praksi namreč velja, da ta čas znaša 1 sekundo. Čeprav tako zavarovanec tožene stranke dejanja ni mogel preprečiti, ker je lahko oškodovanko zagledal šele, ko je že stopila na cesto in se ni mogel izogniti nastalim škodnim posledicam, pa ni podan preostali pogoj za popolno oprostitev odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, ki je v nepričakovanosti oškodovankinega dejanja za primer posebej skrbnega voznika. To pa je tudi edina ovira za popolno oprostitev odgovornosti zavarovanca tožene stranke za tožnici nastalo škodo v smislu 2. odstavka 153. člena OZ. Ob tehtanju teže tožničinega ravnanja, ko je pričela prečkati cesto izven zavarovanega prehoda, ne da bi se prepričala, ali lahko to varno stori, v razmerju do povečane nevarnosti, ki jo predstavlja avtomobil kot nevarna stvar, pa je sodišče odločilo, da je treba zavarovanca tožene stranke in s tem toženo stranko oprostiti za 70 % odgovornosti (3. odstavek 153. člena ZOR). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka glede podlage do 30 %, v preostalem delu pa je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (5. alineja 358. člena ZPP). V nadaljevanju postopka bo sodišče prve stopnje odločalo še o višini tožbenega zahtevka.

Sodišče druge stopnje ob tem še ugotavlja, da pavšalno zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni bila podana, kršitev določil o izdaji vmesne sodbe pa je bila odpravljena s spremembo sodne odločbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, ker bo končni uspeh stranke znan šele po koncu postopka.