Jedro

10.V zvezi s pritožbeno trditvijo, da je dolžnik v svojem ugovoru uvodoma navajal, da ni odtujil svojega premoženja, ampak je zgolj spremenil njegovo obliko in da bi moralo sodišče to dejstvo šteti za resnično, kar pomeni, da svojega premoženja ne zmanjšuje, višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da navedeni ugovorni razlog ni podan. Že sodišče prve stopnje je obrazložilo, da bi bil navedeni ugovorni razlog upoštevan, v kolikor bi dolžnik dejansko dokazal, da je kupnina dejansko že na njegovem računu. Tega pa dolžnik ni uspel izkazati, saj iz 4. člena predložene kupoprodajne pogodbe z dne 20. 1. 2023, ki določa način plačila kupnine, izhaja, da je dolžnik kot prodajalec s sprejeto kupnino že razpolagal v sami kupoprodajni pogodbi in sicer tako, da je v 4. členu določeno, da se del kupnine v višini 435.241,45 EUR poravna že ob podpisu pogodbe tako, da se za navedeni znesek izda pobotno izjavo, ker prodajalec kupcu na dan podpisa pogodbe dolguje 435.241,45 EUR. Prav tako iz 4. člena pogodbe z dne 20. 1. 2023 izhaja, da je bilo tudi za drugi obrok kupnine, ki zapade v plačilo 1. 7. 2024, v celoti dogovorjeno, da bo kupec plačal kupnino na način, da bo poplačal upnike prodajalca. Navedeno pomeni, da dolžnik vse do 1. 4. 2032, ko pa je dogovorjeno plačilo zadnjega obroka v znesku 1.164.031,85 EUR, ne bo razpolagal s kupnino na svojih transakcijskih računih, kar glede na tako veliko časovno oddaljenost nedvomno izkazuje verjetnost nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali vsaj precej otežena. Na tem mestu višje sodišče dodaja, da se je do dejstva, da zadnji obrok kupnine zapade v plačilo šele 1. 4. 2032, prvo sodišče dovolj opredelilo, ko je na splošno zapisalo v točki 8 obrazložitve, da je potrebno finančno stanje projecirati v prihodnost, to je v čas oprave izvršbe. Višje sodišče še pojasnjuje, da to pomeni ne čez 10 let, ampak v čas, ko bo izvršilni naslov postal pravnomočen in izvršljiv. Pri tem je upoštevati tudi dejstvo, da bo najmanj del terjatve, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti ob upoštevanju drugega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika v času 1. 4. 2032 tudi zastaran.

Pravilno je stališče, kot izhaja tudi iz sodne prakse v postopkih zavarovanja, da se za resnične štejejo le navedbe, ki niso v nasprotju z upnikovimi navedbami v predlogu za izdajo predhodne odredbe. Pri uporabi domnevne resničnosti ugovornih trditev je namreč treba upoštevati ali je dejstva, ki nasprotujejo dolžnikovim v ugovoru, upnik navajal že v predlogu za izdajo predhodne odredbe. Če dolžnik v ugovoru zanika dejstva iz predloga v postopku zavarovanja, upnik pa na tak ugovor ne odgovori, niti ni potrebno vlagati odgovora na ugovor, saj podvajanje istih navedb in dokazov ne bi bilo smiselno.

V postopku zavarovanja je potrebna širša trditvena in dokazna podlaga že v samem predlogu, na katero mora dolžnik odgovoriti v ugovoru zoper sklep o predhodni odredbi.

11.Glede na zgoraj navedeno pravilno uporabo določil prvega odstavka 58. člena ZIZ v zvezi s 239. členom ZIZ so tako pravno nerelevantne pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni štelo za resnično trditev, da je dolžnikov dolžnik v letu 2022 ustvaril 1.516.336,00 EUR čistih prihodkov od prodaje, kar je v primerjavi s prejšnjim letom povečanje za 300 % ter da je v izvrstni finančni kondiciji. Pravilno se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo do trditvene podlage dolžnika, da nima blokiranih računov ter normalno posluje in sproti uspešno plačuje svoje obveznosti v točki 9 obrazložitve sklepa, in se v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge v izpodbijanem sklepu.

Izrek

12.Enako velja tudi glede pritožbene trditve, da je dolžnik v ugovoru izrecno navedel, da družbi nista registrirani za isto dejavnost in da ne opravljata enakih storitev ter da je dolžnikova primarna dejavnost organizacija in trženje kulturnih in izobraževalnih dogodkov. Tudi glede presoje resničnosti teh navedb, je bilo potrebno upoštevati trditveno in dokazno breme tako upnika kot dolžnika, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

I. Pritožba zoper točko I in II sklepa se zavrne in sklep v tem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

13.Pritožnik še v pritožbi trdi, da se sodišče sploh ni opredelilo do ugovora dolžnika, da del kupnine za nepremičnino, ki zapade 1. 7. 2024, pripada dolžnikovim upnikom, katerim je dolžnikov dolžnik po prodajni pogodbi zavezan izplačati ta del kupnine in da v tem delu družba A. d. o. o. ni dolžnikov dolžnik ter posledično pritožnik meni, da je izpodbijan sklep obremenjen z absolutnimi bistveno kršitvijo postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Višje sodišče ugotavlja, da izostanek razlogov ni vplival na pravilnost odločitve, saj so ti razlogi pravno neutemeljeni. Dejstvo je, da je materialnopravno sklepanje dolžnika, da v delu kupnine za nepremičnino, ki zapade 1. 7. 2024, družba A. d. o. o. ni dolžnikov dolžnik, napačno. V tem delu predstavlja dogovor med dolžnikom kot prodajalcem in družbo A. d. o. o. kot kupcem le dogovor o načinu plačila kupnine in terjatev dolžnika do družbe A. d. o. o. ostane še naprej v premoženju dolžnika, dokler družba A. d. o. o. ne bo poplačala kupnine na način, določen v drugem odstavku 4. člena kupoprodajne pogodbe z dne 20. 1. 2023 (prim. 1035. člen Obligacijskega zakonika). Posledično je tudi rubež terjatve mogoče dovoliti.

Obrazložitev

14.Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere mora paziti višje sodišče po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ, je višje sodišče pritožbo zoper točko I sklepa zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ).

1.Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju opr. št. Z 185/2023 z dne 29. 5. 2023 zavrnilo (točka I izreka sklepa). Pod točko II izreka sklepa je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške ugovornega postopka zoper sklep o zavarovanju z dne 29. 5. 2023. Pod točko III izreka sklepa je v zvezi s popravnim sklepom z dne 24. 1. 2024 odločilo, da se vloga dolžnikovega dolžnika zoper sklep opr. št. Z 185/2023 z dne 29. 5. 2023, naslovljena kot ugovor, kot nedovoljena zavrže in da dolžnikov dolžnik sam krije stroške navedene vloge.

2.Zoper točko I in II izreka sklepa je dolžnik po svojem pooblaščencu vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členoma Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter predlagal, da se sklep v izpodbijanih delih razveljavi ter da naj višje sodišče samo odloči o zadevi, podrejeno pa vrne zadevo v ponovno odločanje. Navaja, da je upnik svoj odgovor na ugovor podal po preteku zakonskega 8-dnevnega roka, zato bi moralo sodišče prve stopnje vse dolžnikove navedbe v ugovoru v skladu s 58. členom ZIZ šteti kot resnične. Posledično ne bi smelo presojati ali je dolžnik za dejstva, ki jih zatrjuje v ugovoru, predložil ustrezne dokaze. Sklicuje se na sodno prakso in sicer VSC sklep I Ip 104/2021 z dne 31. 3. 2021 in VSL sklep II Cpg 37/2000 z dne 23. 3. 2000. Dolžnik je v svojem ugovoru uvodoma navajal, da ni odtujil svojega premoženja, ampak je zgolj spremenil njegovo obliko. To dejstvo bi moralo sodišče šteti za resnično. Sicer pa je navedena trditev podprta tudi z ustaljeno sodno prakso. S tem je zmanjšal zadolženost dolžnika in upnikom omogočil boljše poplačilo in zagotovil likvidnost za poplačilo vseh obveznosti. Dolžniku je v ugovoru navedel, da nima blokiranih računov, normalno posluje in sproti uspešno plačuje vse svoje obveznosti. Dodatno pa je svoje nepremičnine prodal za 4.000.000,00 EUR, kar bistveno presega znesek njegovih kratkoročnih in dolgoročnih obveznosti. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je ravnalo arbitrarno in odreklo dolžniku pravico do poštenega sojenja. Enako kršitev je sodišče zagrešilo glede navedb dolžnika, da je dolžnikov dolžnik v letu 2022 ustvaril 1.516.336,00 EUR čistih prihodkov od prodaje, kar je v primerjavi s prejšnjim letom povečanje za 300 % ter da je v izvrstni finančni kondiciji. Tudi te trditve so v skladu z zakonsko domnevo resnične. Popolnoma neutemeljeno je razlogovanje sodišča prve stopnje o dolžnikovem sklicevanju na postavke izkaza poslovnega izida, ki po mnenju sodišča ni točno. Tega ne bi smelo presojati, poleg tega pa je popolnoma zanemarilo dejstvo dolžnikovega povečanega obsega poslovanja in podvojene poslovne uspešnosti. Sodišče je v 11. točki obrazložitve sklepa izrecno kršilo določbo prvega odstavka 58. člena ZIZ, ko se je dobesedno sklicevalo na navedbe upnika, ki naj jih dolžnik ne bi prerekal. Je pa nasprotno od navajanja sodišča dolžnik v svojem ugovoru izrecno navedel, da družbi nista registrirani za isto dejavnost in da ne opravljata enakih storitev in da je dolžnikova primarna dejavnost organizacija in trženje kulturnih in izobraževalnih dogodkov v tujini, kar bi moralo sodišče prav tako šteti za resnično. Nadalje pa se sodišče sploh ni opredelilo do ugovora dolžnika, da del kupnine za nepremičnino, ki zapade 1. 7. 2024, pripada dolžnikovim upnikom, katerim je dolžnikov dolžnik po prodajni pogodbi zavezan izplačati ta del kupnine. V tem delu tako družba A. d. o. o. ni dolžnikov dolžnik in je odredba o rubežu terjatve neutemeljena. Poleg tega je sodišče nepravilno navedlo, da se zaradi časovne dinamike odplačila zadnjega obroka kupnine za nepremičnino, ki bo izplačana na račun dolžnika in se bo upnik iz sprejetih sredstev lahko poplačal, ni podrobneje opredelilo. Ne drži niti zaključek prvostopenjskega sodišča, da dolžnik ni obrazloženo nasprotoval okoliščini, da naj bi šlo za verjeten prenos edinega stvarnega premoženja dolžnika na dolžnikovega dolžnika. Dolžnik je navedenemu obrazloženo nasprotoval in pojasnil, da ni odtujil premoženja, temveč zgolj spremenil njegovo obliko. Iz prejete kupnine pa bo prišlo do poplačila upnika. To pa je tudi ključna okoliščina za odločitev v tem postopku glede na dikcijo nevarnosti v smislu določbe 257. člena ZIZ. Ker je dolžnikov ugovor obrazložen in utemeljen, je posledično tudi nepravilna odločitev o stroških ugovornega postopka. Priglasil je stroške vložene pritožbe.

15.Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor dolžnika, je posledično pravilna tudi odločitev v zvezi s stroški ugovornega postopka pod točko II izreka sklepa, pritožba pa tudi v tem delu neutemeljena ( 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ).

3.Upnik je odgovoril na pritožbo po svojih pooblaščencih, predlagal zavrnitev pritožbe ter priglasil stroške odgovora na pritožbo.

16.Višje sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožnik iz razloga, ker ne gre za stroške, ki bi jih upnik dolžniku neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s 239. členom ZIZ), upnik pa iz razloga, ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale k hitrejši rešitvi zadeve ter torej ne gre za stroške potrebne za postopek zavarovanja (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ).

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Uvodoma višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotnem neupoštevanju prvega odstavka 58. člena ZIZ, po katerem sodišče v primeru izostanka upnikovega odgovora na ugovor, kar se šteje tudi takrat, kadar je odgovor prepozen, šteje dolžnikove navedbe za resnične. Že 239. člen ZIZ določa, da se v postopku zavarovanja določbe tega zakona o izvršbi smiselno uporabljajo tudi v postopku zavarovanja, če ni v tem delu zakona (ki ureja postopek Zavarovanja) drugače odločeno. Tako je pravilno stališče, kot izhaja tudi iz sodne prakse v postopkih zavarovanja, da se za resnične štejejo le navedbe, ki niso v nasprotju z upnikovimi navedbami v predlogu za izdajo predhodne odredbe. Pri uporabi domnevne resničnosti ugovornih trditev je namreč treba upoštevati ali je dejstva, ki nasprotujejo dolžnikovim v ugovoru, upnik navajal že v predlogu za izdajo predhodne odredbe. Če dolžnik v ugovoru zanika dejstva iz predloga v postopku zavarovanja, upnik pa na tak ugovor ne odgovori, niti ni potrebno vlagati odgovora na ugovor, saj podvajanje istih navedb in dokazov ne bi bilo smiselno (prim. VSL sklep II Cp 554/2023 in VSL sklep IV Ip 210/2023). Glede na zgoraj navedeno pa je za odločitev o utemeljenosti ugovora treba tudi presojati sklepčnost ugovora, to je ali iz dejstev, ki jih je dolžnik navajal v ugovoru in nasprotoval trditvam upnika v predlogu, izhaja pravna posledica, za katero se zavzema dolžnik. Pritožnik se v pritožbi sicer sklicuje na drugačno sodno prakso, vendar je pritožniku pojasniti, da ne gre za primerljiva primera. V zadevah VSC I Ip 104/2021 in II Cpg 37/2000 se je odločalo v postopku izvršbe in ne v postopku zavarovanja. V postopku izvršbe ( in ne zavarovanja) je v predlogu za izvršbo potrebno upniku le navesti in opredeliti terjatev, ki izhaja iz izvršilnega naslova in izvršilni naslov (primerjaj 40. člen ZIZ), torej širša trditvena podlaga v samem predlogu ni potrebna, zato je posledično za presojo trditev iz ugovora v korist upnika, da upnik podrobno odgovori na navedbe dolžnika v ugovoru glede na določilo 1. odstavka 58. člena ZIZ. V postopku zavarovanja pa je ob upoštevanju 239. člena in 257. člena ZIZ potrebna širša trditvena in dokazna podlaga že v samem predlogu, na katero mora dolžnik odgovoriti v ugovoru zoper sklep o predhodni odredbi.

Zveza:

6.Glede na navedeno je sodišče v skladu z drugim odstavkom 53. člena ZIZ v zvezi s 239. členom ZIZ pravilno opravilo dokazno presojo ali dolžnik s svojimi trditvami in dokazi uspel izpodbiti trditve in dokaze upnika, kot jih je ta navajal in predlagal v samem predlogu za izdajo predhodne odredbe, pri tem pa je pravilno upoštevalo tudi pravno podlago, ki jo Zakon o izvršbi in zavarovanju določa v zvezi s pogoji za izdajo predhodne odredbe. Tako 257. člen ZIZ določa, da sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Obrazložitev sodišča prve stopnje tako vsebuje vse pravno relevantne razloge in se višje sodišče na to obrazložitev sklicuje.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 53, 53/2, 58, 58/1, 239, 257

7.Posledično ne drži pritožbena trditev, da sodišče navedb upnika iz predloga za izdajo predhodne odredbe ne bi smelo uporabiti, ker upnik odgovora na ugovor ni podal, ter da gre pri ugovoru za nov in ločen postopek. Glede na navedeno prvo sodišče tudi ni kršilo načelo kontradiktornosti in pravice dolžnika do izjave, saj se je v postopku pravilno opredelilo do vseh trditev dolžnika v ugovoru v razmerju do trditev in dokazov, ki jih je upnik podal v samem predlogu. Ob upoštevanju 53. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ je, ko upnik v predlogu za izdajo predhodne odredbe poda trditveno in dokazno podlago, kot je že zgoraj navedeno, na dolžniku, da navede dejstva, s katerimi nasprotuje trditvam in dokazom upnika in predloži za te svoje nasprotne trditve tudi dokaze.

8.Višje sodišče ugotavlja, da iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je prvi pogoj, ki ga zahteva 257. člen ZIZ, podan, saj se upnik v predlogu sklicuje na nepravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IX Pg 1220/20219 z dne 14. 9. 2022, iz katere izhaja terjatev upnika do dolžnika v višini 72.570,38 EUR skupaj z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od posameznih datumov do plačila.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

9.Tudi po mnenju višjega sodišča pa je upnik v svoji trditveni in dokazni podlagi izkazal tudi obstoj drugega pogoja, to je, da obstaja verjetna nevarnost, da bo sicer brez izdaje predlagane predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena in to tudi ob presoji trditev in dokaza, ki jih je oziroma ga je dolžnik podal v ugovoru.