Jedro

Glede na ugotovitve strokovne komisije v ponovnem postopku, iz katere izhaja, da vloga tožnika ne izpolnjuje zahtevanih vstopnih pogojev za kandidiranje, je tudi po mnenju sodišča tožena stranka vlogo tožnika utemeljeno zavrnila. Strokovna komisija vloge tožeče stranke utemeljeno ni vzela v naslednjo fazo, to je fazo ocenjevanja, saj za to ni imela podlage. Primarni pogoj za uspeh na javnem razpisu je namreč izpolnjevanje vstopnih pogojev za kandidiranje. V primeru, da ti pogoji niso izpolnjeni, je irelevantno, s koliko točkami bi utegnila biti ocenjena vloga tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

S sklepom 700-19/2011/6 z dne 23. 12. 2013 je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika z dne 10. 10. 2008 za sofinanciranje operacije ''Kopališče … z wellnessom'' v zvezi z Javnim razpisom za izbor operacij za sofinanciranje investicij v športno-rekreacijsko infrastrukturo – II (v nadaljevanju Javni razpis). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je tožena stranka navedla, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi Upravnega sodišča RS, I U 1160/2011-6 z dne 6. 6. 2012, s katero je bil odpravljen sklep tožene stranke, 54451-2/2011-4 z dne 25. 5. 2011. Tožena stranka je 17. 9. 2013 s sklepom 700-19/2011/3 imenovala novo strokovno komisijo za izvedbo ponovnega postopka strokovnega pregleda in ocenjevanja vloge. Strokovna komisija je vlogo tožnika ponovno pregledala in ugotovila, da je skladno z 10. točko Javnega razpisa vloga popolna. Nato je preverjala vstopne pogoje iz točke 3 Javnega razpisa „Pogoji za kandidiranje“. Ugotovila je, da fotokopija Lokacijske informacije 3501-256/08(330755)jb z dne 2. 3. 2008, ki jo je tožnik priložil k vlogi, ne zajema predlaganih posegov, ki izhajajo iz vlogi priloženega IPZ – I.Š. - GRA 1 – Predlog prenove kopališča. Tožeča stranka je bila 21. 10. 2013 z dopisom 700-19/2011/4 pozvana, da vlogo v skladu s točko 3.3.3. Javnega razpisa dopolni s predložitvijo izjave in sicer z „Izjavo, da bodo pridobljena vsa predpisana upravna dovoljenja za začetek izvedbe del“. Tožeča stranka je vlogo dopolnila pravočasno, pri čemer ni predložila izjave, ampak fotokopijo gradbenega dovoljenja za rušitev objekta – Kopališče … Ljubljana 351-320/2013-13 z dne 7. 10. 2013 in fotokopijo gradbenega dovoljenja za novogradnjo objekta – Kopališče … 351-209/2013-15 z dne 25. 10. 2013. V nadaljevanju tožena stranka obrazloži, da vloga tožnika ne izpolnjuje zahtevanih pogojev za kandidiranje oz. t.i. vstopnih pogojev iz točke 3 Javnega razpisa (na strani 2 in 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa). V zvezi z napotilom Upravnega sodišča RS v sodbi I U 1160/2011 z dne 6. 6. 2012 tožena stranka pojasni, da zaradi že zaključenega predmetnega Javnega razpisa dodatna pojasnila niso relevantna, saj ne vplivajo na odločitev v tem postopku.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in sledi njegovi obrazložitvi (drugi odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Kljub izrecnemu navodilu Upravnega sodišča RS v sodbi I U 1160/2011 z dne 6. 6. 2012, tožena stranka ni navedla razlogov in se ni opredelila do nepravilnosti, ki jih je v postopku uveljavljal tožnik. Vztraja pri vseh svojih navedbah, ki jih je podal v tožbi 27. 6. 2011. Toženi stranki očita, da je samovoljno spremenila razpisne pogoje in da je od tožnika zahtevala drugačno izjavo od v naprej določenih. Tožnik je priložil pravilno izpolnjeno in podpisano izjavo. Tožena stranka ni imela utemeljenega razloga za poziv na dopolnitev. Če je tožena stranka želela preveriti zainteresiranost tožnika kot prijavitelja, bi to lahko naredila z neposrednim pozivom. Tožena stranka pavšalno navaja, da tožnik nima zagotovljenih vseh ostalih sredstev. Tožnik je imel zagotovljena finančna sredstva. V času odločanja (december 2013) je imel rezerviranih zadosti sredstev, česar pa tožena stranka sploh ni preverjala. Prav tako ni nobenega razloga, da bi bila celotna zahteva tožnika zavrnjena. Tožnik meni, da bi tožena stranka lahko odobrila ustrezno nižji znesek, v ostalem pa bi bila vloga zavrnjena, tožnik pa bi manjkajoča sredstva nadomestil na drug način. Nadalje navaja, da ni bil z ničemer obvezan, da bi pričel z gradnjo 1. 7. 2009. Ali bi pričel z gradnjo 1. 7. 2009 ali ne, je irelevantno. Ta možnost je bila izključena s sodbo Upravnega sodišča RS z dne 6. 6. 2012. Investicijska dokumentacija, ki je bila priložena k vlogi na Javni razpis pa je predvidevala začetek gradnje najkasneje 1. 7. 2009. Tožnik meni, da je s tem izpolnjena zahteva iz javnega razpisa. Brezpredmetno je hipotetično ugotavljanje tožene stranke, ali bi tožnik zaradi prostorskih aktov lahko pravočasno začel z gradnjo. Treba je odločati na podlagi obstoječih in ugotovljenih dejstev v času odločanja (december 2013). Če bi bila tožniku odobrena sredstva, in bi bil zavezan k začetku gradnje najkasneje 1. 7. 2009, bi sam s prednostno obravnavo in izvedbo postopkov poskrbel za pravočasno uskladitev prostorskih aktov, da bi bila možna pravočasna pridobitev ustreznih dovoljenj za gradnjo in pravočasen začetek gradnje. Ugotovitev tožene stranke je v celoti nepravilna. Nenazadnje je bila njegova vloga dvakrat obravnavana kot ustrezna in popolna. Navedbe tožene stranke glede aktov, ki jih tožnik lahko izpodbija v tožbi, so irelevantne. Tožnik nesporno izpodbija akte, ki se nanašajo nanj. Dodaja še, da o ponovnem odločanju tožene stranke ni bil obveščen in ni bil pozvan na dopolnitev morebitnih novih dejstev. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja na izpodbijanem sklepu in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke o (ponovni) zavrnitvi tožnikove vloge za sofinanciranje operacije »Kopališče … z wellnessom« v zvezi z Javnim razpisom.

Iz podatkov upravnih spisov ter izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožena stranka v ponovnem postopku po odpravi sklepa 54451-2/2011/4 z dne 25. 5. 2011 (na podlagi sodbe naslovnega sodišča I U 1160/2011 z dne 6. 6. 2012) imenovala strokovno komisijo, ki je izvedla ponovni strokovni pregled in ocenjevanje vloge tožnika. Pri preverjanju „vstopnih pogojev“ iz 3. točke Javnega razpisa je strokovna komisija ugotovila, da tožnikova vloga ne izpolnjuje zahtevanih pogojev za kandidiranje.

Glede navedenega dvostopenjskega postopka v obravnavani zadevi, sodišče pojasnjuje, da je po drugem odstavku 230. člena ZUP (ki se, ker gre za javnopravno stvar, skladno s 4. členom ZUP uporablja tudi v tem postopku) zoper odločbo, ki jo na prvi stopnji izda ministrstvo, pritožba dovoljena samo takrat, kadar je to z zakonom določeno. Zakon o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), ki je podlaga za izdajo Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik), pritožbe zoper odločitev ministrstva ne predvideva (231. člen Pravilnika). Zato pritožbenega postopka, ki je določen le s Pravilnikom, ni mogoče obravnavati kot redno pravno sredstvo pritožbe v smislu določb ZUP, temveč le kot predpisani način zagotavljanja pravice stranke do izjave v postopku. Izpodbijana sklepa v obravnavanem primeru po navedenem, ob upoštevanju navedene zakonske ureditve, tako predstavljata odločitev, sprejeto v enostopenjskem postopku, v katerem se na zahtevo stranke (pritožba) utemeljenost odločitve (sklepa) še naknadno preveri (enako tudi sodba Upravnega sodišča RS I U 429/2009 z dne 15. 3. 2011).

V obravnavani zadevi ne gre zato, da tožena stranka svoje odločitve ne bi obrazložila, temveč je sporno ali tožnikova vloga izpolnjuje zahtevane pogoje za kandidiranje. Gre za vprašanje izpolnjevanja t.i. vstopnih pogojev iz 3. točke Javnega razpisa.

Med finančnimi pogoji za kandidiranje (točka 3.2.) Javnega razpisa izhaja „da mora biti iz finančne konstrukcije razvidno, da ima prijavitelj zagotovljena vsa ostala sredstva, tudi za plačilo DDV, ki je neupravičen strošek“ (točka 3.2.2. Javnega razpisa). Tožena stranka je ugotovila, da je tožnikova finančna konstrukcija napačna. Tožnik nima zagotovljenih vseh ostalih finančnih sredstev. Znesek financiranja v višini 1.536.834,00 EUR, kot ga je tožnik navedel, pa presega upravičene stroške po Analizi stroškov in koristi. Izračunana finančna vrzel, kot izhaja iz tožnikove vloge, je 17,38 %, kar znaša 898.229,00 EUR. Navedeni znesek predstavlja najvišjo dopustno višino sofinanciranja po tem Javnem razpisu (točka 3.2.1. Javnega razpisa). Iz prijavnega obrazca 3. Terminski in finančni načrt, izhaja, da tožnik navaja višino sofinanciranja v višini 1.536.834,00 EUR. Slednje presega navedeno najvišjo dopustno višino sofinanciranja prijavitelja po Javnem razpisu, glede na razpisne pogoje, ki so opredeljeni v 7. točki Javnega razpisa. Tožnikove navedbe, da je imel zagotovljena vsa finančna sredstva in da je v času odločanja (december 2013) imel rezerviranih zadosti sredstev, so po presoji sodišča v nasprotju s podatki upravnega spisa. Zato je neutemeljen tudi očitek, da ga tožena stranka ni pozvala na dopolnitev finančne konstrukcije. Stališče tožnika, da bi mu tožena stranka lahko odobrila ustrezno nižji znesek (torej največ 868.229,00 EUR), v ostalem pa vlogo zavrnila, je v nasprotju s pogoji Javnega razpisa. Okoliščina, da bi manjkajoča sredstva nadomestil na drug način na drugačno odločitev ne vpliva. Upravni organ je pravilno ugotovil, da znesek sofinanciranja iz vloge tožnika v višini 1.536.834,00 EUR presega najvišjo možno izračunano vrednost sofinanciranja po Analizi stroškov in koristi. Ta znaša 868.229,00 EUR in je po presoji sodišča merodajna za upoštevanje najvišje višine sofinanciranja po tem Javnem razpisu. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da bi tožnik moral zagotoviti razliko v višini 668.605,00 EUR iz lastnih virov, kar bi moral navesti že v prijavnem obrazcu 3. v času oddaje vloge, torej v letu 2008. Pravilna je tudi ugotovitev tožene stranke, da so v prijavnem listu 3. in 4. prikazni različni skupni stroški investicije. V obrazcu 3. Terminski in finančni načrt so navedeni stroški investicije v višini 5.993.653,00 EUR, v obrazcu 4. Finančni načrt projekta pa so stroški investicije v višini 6.220.354,29 EUR. Sodišče se strinja s toženo stranko, da bi morali biti ti stroški investicije enaki. Razlika navedenih vrednosti stroškov investicije je 226.701,29 EUR. Tako kot pravilno ugotavlja tožena stranka, je na podlagi narejene Analize stroškov in koristi od zneska 6.220.354,29 EUR možnost sofinanciranja največ do 868.229,00 EUR. Razliko v višini 5.352.125,29 EUR pa bi tožnik moral zagotoviti iz lastnih sredstev. Iz načrta razvojnih programov MOL za obdobje 2008 – 2011 so razvidni viri financiranja in sicer so bila zagotovljena sredstva v višini 3.113.875,00 EUR. Iz izjave o uvrstitvi projekta „Prenova kopališča …“ v proračun za leto 2010 (št. 671-401/2008-2 z dne 10. 10. 2008) pa izhaja, da so bila predvidena dodatna sredstva v višini 1.561.791,00 EUR. Skupna vrednost zagotovljenih sredstev je v obravnavanem primeru v višini 4.675.666,00 EUR. To pa pomeni, da bi tožnik moral zagotoviti še dodatna sredstva v višini 676.459,00 EUR. Slednje pa ni razvidno iz priloženih listin k vlogi v času oddaje vloge na Javni razpis. Zato po presoji sodišča tožnik tega pogoja iz Javnega razpisa ne izpolnjuje. Tožena stranka ima prav, ko navaja, da je strokovna komisija pravilno in popolno ugotovila dejstva, ki izhajajo iz vloge, in ne dejstev, ki veljajo v času odločanja, kot napačno meni tožnik. Tudi po presoji sodišča mora biti izkazano izpolnjevanje finančnih in drugih pogojev že v času prijave na Javni razpis. Zato tožena stranka tudi ni bila dolžna pozivati tožnika in ga obveščati o ponovnem postopku odločanja po sodbi Upravnega sodišča RS. V obravnavanem primeru se namreč o tožnikovi vlogi glede na vsebino vloge in priloge odloča po stanju na dan oddaje vloge v letu 2008. Po presoji sodišča naknadno vloge ni mogoče dopolnjevati z novo finančno konstrukcijo. V nasprotnem primeru prijavitelji ne bi bili v enakopravnem položaju.

Med ostalimi pogoji iz točke 3.3. Javnega razpisa izhaja, da je „predvideni začetek gradnje najkasneje 1. 7. 2009, zaključek sofinanciranja projekta pa 2011, stroški, ki nastanejo kasneje, se upoštevajo kot neupravičeni stroški. Zaključek nastanka upravičenih stroškov je 60 dni po izdaji uporabnega dovoljenja, in hkrati najkasneje 15. 9. 2011“ (točka 3.3.2. Javnega razpisa). V obravnavanem primeru strokovna komisija je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje tega pogoja, saj se gradnja ni pričela izvajati najkasneje 1. 7. 2009 in se v nobenem primeru ne bi mogla pričeti izvajati najkasneje 1. 7. 2009. Na podlagi takrat veljavne Lokacijske informacije gradnja v obsegu, kot jo je v svoji vlogi na Javni razpis predložil tožnik, ni bila dovoljena. K vlogi priložena Idejno programska zasnova kopališča IPZ-I.Š.-GRA namreč predvideva naslednje posege: novogradnjo objekta K+P+1, predstavitev bazenske školjke, spremembo namembnosti – Wellness, ki pa jih takrat veljavni prostorski akt ni dopuščal. Skladno z Lokacijsko informacijo z dne 2. 3. 2008 so bile dovoljene le adaptacije, pri katerih pa se ne sme spreminjati zunanjega videza objektov ter dodatno opremljanje z urbano in funkcionalno opremo za potrebe kopališke dejavnosti. Spremembe namembnosti niso bile dopustne. Pomožnih objektov ni bilo mogoče postavljati. Šele s sprejetjem Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – OPN MOL (v nadaljevanju Odlok), ki je začel veljati 23. 10. 2010, je bila nameravana gradnja s prostorskega vidika dopustna. Strokovna komisija je zato po presoji sodišča pravilno ugotovila, da bi bilo gradbeno dovoljenje za nameravano gradnjo mogoče pridobiti šele po 23. 20. 2010. Slednje pa je v nasprotju z zahtevanim pričetkom gradnje iz 3.3.2. točke Javnega razpisa. Da je bila predvidena gradnja možna šele s sprejemom Odloka, je razvidno tudi iz gradbenih dovoljenj, ki jih tožnik posredoval 6. 11. 2013. Tožnik je bil v ponovnem postopku pozvan na dopolnitev vloge in sicer na predložitev izjave po točki 3.3.3. Javnega razpisa, da bi bila pridobljena vsa predpisana upravna dovoljenja za začetek izvedbe del, ki je tožnik ni predložil. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da sta prikazana terminski plan in dinamika izvedbe projekta v novelaciji DIIP – dokumentacije Kopališče z Wellnessom napačna in nerealna, saj je bilo možno pridobiti gradbeno dovoljenje šele po 23. 10. 2010. Tožnikove navedbe, da ni bil dolžan začeti gradnjo najkasneje 1. 7. 2009, ker je bila ta možnost popolnoma izključena s sodbo Upravnega sodišča RS I U 1160/2011 z dne 6. 6. 2012, pa ne vzdržijo pravne presoje. Z navedeno sodbo Upravno sodišče RS ni spreminjalo razpisnih pogojev Javnega razpisa.

Prav tako sodišče ne more pritrditi tožniku, da je investicijska dokumentacija predvidevala začetek gradnje najkasneje 1. 7. 2009 in da je s tem izpolnjena zahteva iz Javnega razpisa. Po presoji sodišča investicijska dokumentacija tožnika ni dokumentacija, ki bi zadostila pogoju iz 3.3.2. točke Javnega razpisa. Tožnikove navedbe, da bi sam s prednostno obravnavo poskrbel za pravočasno uskladitev prostorskih aktov, če bi mu bila sredstva odobrena in bi bil pogodbeno vezan k začetku gradnje najkasneje 1. 7. 2009, pa kažejo prav to, kar izhaja iz ponovljenega postopka, da tožnik v času prijave na Javni razpis ni razpolagal z obvezno dokumentacijo, iz katere bi bilo razvidno, da je bil pričetek gradnje predviden najkasneje 1. 7. 2009 (točka 3.3.2. Javnega razpisa). Po presoji sodišča je tako tožena stranka pravilno ugotovila, da na podlagi takrat veljavne Lokacijske informacije gradnja v obsegu, kot jo je v svoji vlogi na Javni razpis navedel tožnik, ni bila dovoljena.

Iz točke 3.3.3. Javnega razpisa izhaja, „da mora prijavitelj predložiti izjavo, da bodo pridobljena vsa predpisana upravna dovoljenja za začetek izvedbe del“. Strokovna komisija je ugotovila, da tožnik tudi po pozivu zahtevane izjave ni predložil. Priložil je kopiji gradbenega dovoljenja za rušitev objekta (z dne 7. 10. 2013) in za novogradnjo objekta (z dne 25. 10. 2013). Iz kopij gradbenega dovoljenja je tako razvidno, da je tožnik lahko gradbeno dovoljenje pridobil šele z začetkom veljavnosti Odloka. Zato je strokovna komisija tudi po presoji sodišča utemeljeno zaključila, da priloženi gradbeni dovoljenji iz leta 2013 ne moreta nadomestiti izjave tožnika. Utemeljen je torej zaključek strokovne komisije po točki 3.3.3. Javnega razpisa, da tožnik ob vložitvi vloge na Javni razpis (v letu 2008) ni mogel izjaviti, da bodo pridobljena vsa predpisana upravna dovoljenja za začetek izvedbe del. Glede na povedano, sodišče ne more pritrditi tožbenim ugovorom, da je vloga na Javni razpis vsebovala pravilno izpolnjeno in podpisano izjavo iz točke 3.3.3. Javnega razpisa, in da je predložena dokumentacija predvidevala ustrezen datum začetka gradnje, skladno s točko 3.3.2. Javnega razpisa. Prav tako sodišče ne more slediti tožnikovim navedbam, da je imel zagotovljena vsa sredstva za lastno udeležbo iz točke 3.2.2. Javnega razpisa. Po presoji sodišča izpodbijani odločitvi tako ni mogoče očitati pomanjkljivosti obrazložitve.

Tožnikovo sklicevanje na tožbo z dne 27. 6. 2011 v tem postopku ni upoštevno, saj je o njegovi tožbi z dne 27. 6. 2011 sodišče že razsodilo s sodbo I U 1160/2011 z dne 6. 6. 2012. Stališče tožene stranke, da zaradi že zaključenega Javnega razpisa, dodatna pojasnila niso relevantna, ker ne vplivajo na odločitev, je v obravnavanem primeru pravilno. Očitek tožnika na podlagi lastnih ocen nekaterih izbranih vlog in s tem posledično nestrinjanje s sklepi o izbiri vseh prijaviteljev za predmetni postopek pa ni relevantno, kar je skladno s sodno prakso (sodba Upravnega sodišča RS U 1873/2009 z dne 13. 11. 2010). Tožnik v pritožbenem in tožbenem postopku ne more izpodbijati akta, ki se nanj ne nanaša. Upravna zadeva, ki se izpodbija po ZUP je odločba, ki je oblastni, enostranski, avtoritativni, konkretni upravni akt z določenimi pravnimi posledicami, ki pomeni odločitev o predmetu zadeve. Torej gre za meritorno odločitev o pravici ali obveznosti stranke. Tožnik pa ni nosilec pravic in obveznosti akta, ki se nanaša na izbrane prijavitelje, zato tudi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Posledično nestrinjanje s sklepi o izbiri vseh prijaviteljev za predmetni postopek ni relevantno. Zato sodišče ugovore tožnika, ki se nanašajo na morebitni dvom o zakonitosti sklepa izbranih prijaviteljev ali diskriminatorni obravnavi drugih prijaviteljev zavrača kot neutemeljene, saj ne morejo biti predmet te tožbe. Glede na ugotovitve strokovne komisije v ponovnem postopku, iz katere izhaja, da vloga tožnika ne izpolnjuje zahtevanih vstopnih pogojev za kandidiranje, je tudi po mnenju sodišča tožena stranka vlogo tožnika utemeljeno zavrnila. Strokovna komisija vloge tožeče stranke tudi po mnenju sodišča utemeljeno ni vzela v naslednjo fazo, to je fazo ocenjevanja, saj za to ni imela podlage. Vsi nadaljnji očitki tožnika o nepravilnostih pri izvajanju predmetnega Javnega razpisa so zato nerelevantni. Primarni pogoj za uspeh na Javnem razpisu je namreč izpolnjevanje vstopnih pogojev za kandidiranje. V primeru, da ti pogoji niso izpolnjeni, je irelevantno, s koliko točkami bi utegnila biti ocenjena vloga tožnika (glej sodba II U 237/2011 z dne 29. 8. 2012).

Glede na povedano sodišče zavrača kot neutemeljen tudi tožnikov ugovor, da je tožena stranka odločila v nasprotju z napotilom Upravnega sodišča RS v že navedeni sodbi. Tožena stranka, ki je v ponovnem postopku pristojna za odločanje, sme odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, če ima za to utemeljene razloge. To pa je zlasti upoštevanje načela zakonitosti, po katerem mora organ (v smislu ZUP) odločati na podlagi Ustave RS, veljavnih zakonov in drugih predpisov, kar pa mora v obrazložitvi pojasniti (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 33/2013 z dne 13. 6. 2013).

Tožnik tudi nima prav, ko meni, da bi morala tožena stranka presojati izpolnjevanje pogojev na dan 23. 12. 2013, ko je bil izdan izpodbijani sklep v ponovljenem postopku. Tožena stranka mora presojati izpolnjevanje pogojev v času objave Javnega razpisa (10. 10. 2008). V nasprotnem primeru bi bil tožnik v boljšem položaju kot drugi prijavitelji (glej sodbo Upravnega sodišča RS II U 441/2010 z dne 6. 9. 2011). Ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS se pri Javnih razpisih odraža v enakopravnem obravnavanju vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na isti Javni razpis, in to na podlagi enakih pogojev in vnaprej določenih jasnih meril za vse.

Razlogi, ki so narekovali odločitev tožene stranke, so bili torej po presoji sodišča opredeljeni v zadostni meri ter jih je mogoče preizkusiti in so skladni z zakonom in Javnim razpisom. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, postopek v upravnem postopku pa ni bil kršen. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.