Jedro

Ni bilo toženčevo le dokazno breme za dokazanost, da je te sporne mesečne najemnine izročil – plačal tožniku, ampak tudi trditveno breme, da navede okoliščine, v katerih je toženec tožniku izročil gotovinske zneske zatrjevanih plačanih najemnin za vsakega od navedenih mesecev.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 294,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20. 4. 2021 razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna v 15 dneh tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnika) plačati 3.478,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2018 dalje ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.864,61 EUR, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka.

2. Toženec je v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi je toženec zatrjeval podanost absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi sodišče ni povzelo celotne izpovedbe priče A. Š. V sodbi je namreč izostal zapis izpovedbe priče v delu, kjer ta na vprašanje glede časovne umestitve pričetka tarnanja očeta, da toženec ne plačuje najemnine, ni znala odgovoriti. Ker sodišče prve stopnje izpovedbe priče ni dokazno ocenilo, ampak le nekritično povzelo v sodbo, je podana tudi absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa zaradi nasprotij v izpovedbi te priče izhaja tudi neprepričljivost njene izpovedbe. Tudi priča L. S. ni znal časovno umestiti tarnanja tožnika o toženčevih neplačevanjih najemnin. Časovne umestitve pričetka tarnanja tožnika sodišče tudi ni ugotavljalo, čeprav je bilo to glede na spornost toženčevih plačil najemnin od aprila 2017 dalje bistveno. Sodišče prve stopnje je sicer izvedene dokaze ocenjevalo enostransko, verjelo je le pričam predlaganih po tožnikih, o s strani toženca predlagane priče G. L. se ni izreklo, niti ni te dokazno ocenilo. Zato je zmotno in nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje. Sodba tudi nima razlogov o tistem delu tožbenega zahtevka tožnika, s katerim je ta iztoževal pogodbeno dogovorjeno plačilo akontacije dohodnin v skupnem znesku 810,00 EUR. Sodišče je tudi spregledalo, da je toženec v odgovoru na tožbo trdil, da je te akontacije plačal ter v dokazne namene predložil izpisek iz davčnega konta. Iz te listine, ki je sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo, je razvidno, da je toženec v letu 2017 do vključno avgusta 2017 plačeval na konto dohodnine od dobička iz najema ne le vtoževanih 67,50 EUR, ampak 87,10 EUR. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zahtevku tožniku iz tega naslova v celoti ugodilo. Med izrekom in razlogi sodbe je podano nasprotje. V izreku je sodišče tožencu naložilo v plačilo 3.478,80 EUR. Iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da je ugodilo tožnikovemu zahtevku iz najemnin in akontacije dohodnine v znesku 3.810,00 EUR, iz naslova zakonskih zamudnih obresti v znesku 168,80 EUR, kar naj bi skupaj znašalo 3.878,80 EUR, pri tem pa upoštevalo plačano akontacijo v znesku 500,00 EUR in tako tožniku prisodilo 3.478,00 EUR. Ob odštetju 500,00 EUR bi lahko bil rezultat le 3.378,80 EUR in ne 3.478,80 EUR.

3. Tožnika sta na pritožbene trditve toženca odgovorila, da so neutemeljeni pritožbeni očitki o podanih bistvenih kršitvah in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ker pritožbeno očitano dejstvo časovne umestitve tožnikovega tarnanja sploh ni pravno pomembno. Sodišče prve stopnje je dejstvo toženčevega neplačila najemnin in dogovorjene akontacije dohodnine za iztoževana obdobja pravilno ugotovilo. Toženec sicer takšnemu tožbenemu zahtevku tožnikov sploh ni konkretizirano nasprotoval. Tožnika sta predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornostjo dejstev, ali je toženec tožnikoma plačal pogodbeno dogovorjene najemnine za mesece vključno od aprila 2017 do avgusta 2017, ugotovilo, da je toženec za te le trdil, da jih je z izročitvijo gotovine tožniku plačal, ni pa navedel kdaj, kje in ob morebitnih prisotnostih kakšne tretje osebe, je to storil1. Ob tem je pravilno izpostavilo toženčevo dokazno breme za dokazanost spornih plačil. Pritožbeno sodišče temu še dodaja, da ni bilo toženčevo le dokazno breme za dokazanost, da je te sporne mesečne najemnine izročil – plačal tožniku2, ampak tudi trditveno breme, da navede okoliščine, v katerih je toženec tožniku izročil gotovinske zneska zatrjevanih plačanih najemnin za vsakega od navedenih mesecev3. Zato pa je sodišče prve stopnje na podlagi takšnih navedb toženca in na podlagi izpovedbe toženca, da je najemnine v gotovini za vsak od teh spornih mesecev izročil tožniku in da je imel blagajniške prejemke, ki jih tožnik ni podpisal ter izpovedbe priče L., ki je le potrdila, da je bil ob neki priliki prisoten, ko je toženec tožniku dal neki denar, tožnik pa tožencu nekaj ni podpisal, prepričljivo zaključilo, da toženec svojih trditev ni dokazal. Da je sodišče prve stopnje ob tem sicer povzemalo izpovedbe prič Š. A., L. S. in D. R. o tem, kaj jim je o toženčevem neplačevanju najemnin povedal tožnik in kar bi potrjevalo tožnikove trditve in izpovedbo, da mu je toženec izročil in plačal le najemnini za meseca februar in marec 2017, je tako pravno neodločilno za ugotavljanje teh spornih dejstev. Pritožbeni očitki toženca o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ker bi naj sodišče dokazno ocenjevalo in verjelo le pričam, ki jih je predlagal tožnik oziroma bi naj izpovedbe le-teh ne ocenilo v celoti, so tako neutemeljeni. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z njihovimi dokaznimi ocenami, saj pritožbeno očitane okoliščine v zvezi z izpovedbami teh prič ne predstavljajo za odločitev pravno pomembnih dejstev.

6. Sodišče prve stopnje je (točka 11 in točka 20 obrazložitve) ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 1. 2. 2017 za čas od 1. 2. 2017 do 31. 1. 2018 sklenili najemno pogodbo, katere predmet je bil del nepremičnin in oprema in s katero sta se (v 2. in 3. členu) dogovorili, da bo toženec tožnikoma do zadnjega dne v mesecu za mesec vnaprej in v gotovini plačeval mesečno neto najemnino v znesku 300,00 EUR in akontacijo davka (dohodnine) od zneska najemnine. Ugotovilo je tudi (točka 19 obrazložitve), da pogodbeno dogovorjena akontacija davka in mesečna višina, kot sta jo zatrjevala tožnika (67,50 EUR), med pravdnima strankama ni bila sporna ter (točka 2 in 3 obrazložitve) da je trditvam tožnikov, da jima toženec ni plačal nobene mesečne akontacije davka (dohodnine) toženec nasprotoval s trditvami, da je plačal akontacije za prve tri mesece najema tožniku, to pa dokazoval tudi s priloženim izpiskom iz davčnih kontov, da pa toženec (na katerem je bilo sicer trditveno in dokazno breme) o plačevanju akontacij dohodnin, ki so bile pogodbeno dogovorjene, zaslišan sam kot stranka ni vedel povedati ničesar. Zato pa je sodišče zaključilo, da toženec ni dokazal, da je tožnikoma plačal kakršenkoli znesek iz naslova pogodbeno dogovorjenih akontacij dohodnine in ugodilo zahtevku tožnikov ter tožencu naložilo v plačilo za obdobje 12 mesecev po 67,50 EUR pogodbeno dogovorjenih mesečnih akontacij skupen znesek 810,0o EUR. Pritožbeni očitki, da sodba nima razlogov o odločitvi o zahtevku tožnikov v delu, ki se nanaša na iztoževano pogodbeno dogovorjeno plačilo akontacije in s tem smiselni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP se tako izkažejo kot neutemeljeni. Prepričljivi in pravilni pa so tudi dokazni zaključki sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal svojih trditev o delnem plačilu teh akontacij. Glede na dogovorjeno toženčevo dolžnost gotovinskega plačila teh akontacij tožnikoma pravilnosti takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi ne bi mogel omajati toženčev izpisek iz njegovega davčnega konta.

7. Med izrekom sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje tožencu naložilo v plačilo 3.478,80 EUR in točko 20 obrazložitve, kjer je sodišče obrazložilo matematičen izračun toženčevih obveznosti, ki jih je ta dolžan plačati tožnikoma in znaša 3.478,80 EUR, ni nasprotja. Res pa je v točki 20 obrazložitve v predstavitvi izračuna sodišče prve stopnje zapisalo, da seštevek zneska plačanih najemnin v znesku 3.810,00 EUR in zneska zapadlih zakonskih zamudnih obresti 168,80 EUR znaša 3.878,80 EUR in ne pravilno 3.978,80 EUR. Vendar pa ta evidentno napačen seštevek na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplival, ker je pri upoštevanem nadaljnjem odbitku zneska 500,00 EUR (sicer plačane akontacije) zapisalo pravilen znesek 3.478,80 EUR, kolikor sicer znaša razlika med zneskom 3.978,80 EUR in 500,00 EUR. Zato pa v zvezi s tem pritožbeni očitek o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

8. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške, tožnikoma pa je dolžan povrniti njune pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožnikov znašajo 294,92 EUR in jih predstavlja nagrada za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT 375 točk, poročilo stranki o drugostopni odločbi po tar. št. 39/4 OT 20 točk, 2 % materialni izdatki 7,9 točk, kar je skupaj 402,90 točk oz. 241,74 EUR (1 točka = 0,6 EUR), 22 % DDV v znesku 53,18 EUR.

1 Na pomanjkljivosti takšnih trditev toženca sta tožnika izrecno opozarjala, v zvezi s tem pa tudi, da se zaradi takšnih pomanjkljivih trditev toženca o njih tožnika sploh ne moreta izjaviti. 2 Saj gre ob tožnikovem zanikanju prejema kakšnih zneskov od toženca za dokazovanje negativnih dejstev, ki jih lahko dokaže le toženec. 3 Glede na to, da sta tožnika na takšno pomanjkljivost navedb toženca pravočasno in izrecno opozarjala, sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva toženca na takšne pomanjkljivosti v njegovih trditvah tudi ni bilo dolžno opozoriti in ga pozvati na odpravo.