Jedro

Obstoječa zakonska ureditev postopka z zahtevo za sodno varstvo ne pomeni, da je pravica obdolženca do osebne udeležbe v postopku izključena oziroma odvisna zgolj od subjektivne presoje sodnika. Sodnikovo polje presoje o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je treba dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, je omejeno z obdolženčevo pravico do poštenega postopka.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ je S. Š. izdal plačilni nalog zaradi storitve prekrška po drugem odstavku 7. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) ter ji izrekel globo v znesku 417,29 evrov. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je zoper plačilni nalog vložila storilka.

2. Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo okrajnega sodišča zaradi kršitve iz drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z 22. členom in tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter četrtim odstavkom 65. člena ZP-1. Sodišče je ravnalo nasprotno s sodno prakso Vrhovnega sodišča in storilki ni zagotovilo poštenega postopka, ker je ni zaslišalo in ji ni omogočilo izvajanja dokazov v njeno korist, kršilo pa je tudi načelo neposrednosti in kontradiktornosti. Policisti so prekršek neposredno osebno zaznali in je to predstavljalo izključno podlago za očitek storilki. Jedro storilkine zahteve za sodno varstvo je usmerjeno v izpodbijanje točnosti izjav policistov, ki sta prekršek osebno zaznala, pri čemer njena zahteva ni pavšalna, temveč je argumentirano zatrjevala, da policista nista verodostojna. Za svoje navedbe je ponudila smiselne dokaze. Kljub temu sodišče v navedbe policistov ni podvomilo in ni ravnalo po četrtem odstavku 65. člena ZP-1, čeprav bi moralo. Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo storilki, ki se o njej ni izjavila.

B.

4. Iz plačilnega naloga ter kratkega opisa dejanskega stanja, ki je bil kršiteljici vročen skupaj s plačilnim nalogom, izhaja, da je S. Š. storila prekršek po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1, ker se je 28. 8. 2012 nedostojno vedla do uradne osebe pri uradnem poslovanju z besedami „Takoj sparkirajte in ugasnite luči! Tako kot to velja za vse ostale! Takoj parkirajte! Sem državljanka in vas plačujem!“ Policista, ki sta imela na parkirišču postopek z voznikom drugega vozila, s svojim službenim vozilom nista ovirala kršiteljice, ki je po vpitju brez težav odpeljala s parkirišča. Lastništvo vozila je bilo preverjeno prek eviden c in po biometriji je bilo ugotovljeno, da je vozila kršiteljica.

5. Storilka je v zahtevi za sodno varstvo navedla, da obravnavani dogodek ni potekal tako, ko je navedeno v plačilnem nalogu. Priznava, da je prišlo do komunikacije med njo in policistom, vendar je bila ves čas pogovora do njega korektna in vljudna, ni vpila, ga žalila oziroma se nedostojno vedla. Podrobno je opisala dogodek, kot ga je sama zaznala. Navedla je, da si je zapisala registrsko številko policijskega vozila, ker se je nameravala pritožiti vodji pristojne policijske postaje. Policist je to opazil in takoj za tem tudi sam zabeležil registrsko številko njenega vozila. Policist je na kraju ni poskušal legitimirati niti ni na kakršenkoli način obravnaval ravnanja, ki se ji sedaj očita kot prekršek. Kot davkoplačevalka ima pravico in dolžnost kogarkoli opozoriti na nepravilno ravnanje. Storilka je v zahtevi predlagala svoje zaslišanje, zaslišanje moža, ki je kmalu za njo prišel na parkirišče in ugotovil, da je policist kasneje vozilo ugasnil, ter zaslišanje priče - voznika, s katerim sta policista opravljala postopek.

6. Sodišče je o vloženi zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je ugotovilo, da storilka v zahtevi za sodno varstvo ne uveljavlja takšnih okoliščin, ki bi vzbudile dvom v pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku pred prekrškovnim organom ter da gre za neposredne ugotovitve policistov kot pooblaščenih uradnih oseb, ki nimata namena škodovati storilki in ki sta zaradi storjenega prekrška tudi izdala plačilni nalog. Sodišče ni podvomilo v resničnost opisa dejanskega stanja, ker ga je podpisala pooblaščena uradna oseba. Sodišče je ocenilo, da storilka ni predlagala nobenih dokazov, s katerimi bi bilo mogoče ovreči verodostojnost ugotovitve pooblaščenih uradnih oseb, temveč je prekršek zgolj pavšalno zanikala. Za predlagano pričo pa ni predložila naslova, sodišče pa naj ne bi bilo dolžno pridobivati podatkov in naslovov prič.

7. Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (22. in 29. člen URS). Ob upoštevanju relevantne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je Vrhovno sodišče v zadevi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 (in kasneje v sodbah IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013 in IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013) pojasnilo, da je izvedba ustne obravnave potrebna zlasti tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. Izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) oziroma 29. člena URS, je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov. V primerih, ko je ustni postopek zaradi narave izpostavljenega vprašanja obvezen, je mogoče odločiti na podlagi podatkov spisa le, če se kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove. Vrhovno sodišče je ob tem poudarilo, da obstoječa zakonska ureditev postopka z zahtevo za sodno varstvo (četrti odstavek 65. člena ZP-1 v zvezi z 69. členom in 90. členom ZP-1) ne pomeni, da je pravica obdolženca do osebne udeležbe v postopku izključena oziroma odvisna zgolj od subjektivne presoje sodnika. Sodnikovo polje presoje o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, je namreč omejeno z obdolženčevo pravico do poštenega postopka.

8. V obravnavani zadevi gre za primerljivo situacijo kot v zadevah, v katerih se je razvila zgoraj povzeta sodna praksa. Tudi v obravnavanem primeru so bila opažanja uradnih oseb, torej policistov, edina podlaga oziroma izključni vir obremenilnih dejstev, na katerih temelji sklepanje sodišča o poteku dogodka z dne 28. 8. 2012. Storilka je verodostojnost policijskih ugotovitev v zahtevi za sodno varstvo argumentirano izpodbijala. Storitev prekrška je zanikala, predstavila je svojo verzijo dogodka ter v utemeljitev svojih navedb predlagala, da se zasliši njo, njenega moža ter neposredno pričo dogodka. Identiteta predlagane priče izhaja iz opisa dejanskega stanja v plačilnem nalogu. Ker gre za osebni podatek, je razumljivo, da storilki naslov priče ni znan, kar pa ne velja za prekrškovni organ in sodišče, zato razlogi, s katerimi je sodišče zavrnilo ta dokazni predlog, niso prepričljivi.

9. Sodišče je pritrdilo ugotovitvam policistov, ki so bile zabeležene v opisu, priloženem plačilnemu nalogu, zgolj iz razloga, ker gre za uradne osebe, ne da bi storilki dalo možnost, da pred sodiščem ustno predstavi svoje argumente ter s pomočjo predlaganih dokazov izpodbije verodostojnost ugotovitev policistov. S takšnim ravnanjem je, kot pravilno navaja vrhovni državni tožilec, sodišče kršilo jamstva poštenega postopka iz 22. in 29. člena URS (oziroma prvi odstavek 6. člena EKČP) v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1. C.

10. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, zaslišati obdolženko in priče ter storilki omogočiti, da pri izvajanju dokazov aktivno sodeluje.