Jedro

Določb 58. člena SZ o nezakoniti uporabi stanovanja in njegovi izpraznitvi ni mogoče uporabiti v primeru, ko nekdo uporablja stanovanje na podlagi pogodbe o brezplačni uporabi stanovanja ali na podlagi služnosti stanovanja, čeprav ni sklenjena najemna pogodba.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na zahtevek iz nasprotne tožbe, zavrže, v ostalem pa se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca izročiti tožniku v neposredno posest nepremičnino - travnik in stavbišče s stavbo G. ter opustiti poseganje vanjo. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožencev, naj se ugotovi, da sta solastnika te nepremičnine vsak do 1/4, kar naj bi se vknjižilo po uradni dolžnosti v zemljiški knjigi. Sodišče je ugotovilo, da je bil razlog pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili 14.10.1997 in ki med njima ni sporna, zagotoviti tožencu urejene bivalne razmere. Šlo je za neodplačno naklonitev bivanja pod določenimi pogoji in torej ne za najemno pogodbo po Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) ali po Stanovanjskem zakonu (Uradni list RS, št. 18/91 - 1/2000 - SZ). Ker je prišlo do nesoglasij in na tožnikov poziv toženec hiše ni spraznil, je utemeljen izpraznitveni zahtevek po 58. členu SZ, saj toženca nimata najemne pogodbe. Ker gre za pogodbo o neodplačni naklonitvi bivanja, tožena stranka pa se ni ravnala po dogovorjenih pogojih, ima tožeča stranka pravico odstopiti od pogodbe. Zahtevek iz nasprotne tožbe pa je zavrnilo, ker zatrjevana vlaganja tožencev ne pomenijo pravne podlage za originalno pridobitev lastninske pravice na objektu, niti ni bilo izrecnega dogovora o njeni pridobitvi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev. Ker nista dokazala pridobljene solastnine in ne sklenjene najemne pogodbe, je utemeljen zahtevek za varstvo lastninske pravice po 37. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR) in izselitveni zahtevek po 58. členu SZ. V stanovanju namreč bivata brez pravne podlage. Šlo je za odnos med družinskimi člani z namenom tožencu pomagati in mu nakloniti brezplačno bivanje. Ko so se odnosi poslabšali, je tožnik pravico bivanja preklical in zahteval izselitev. Tožena stranka bi lahko zahtevala povrnitev vlaganj, pa tega ni storila.

Proti tej sodbi sta vložila revizijo toženca iz vseh revizijskih razlogov. Trdita, da je zmotno ugotovljeno, da ni bil namen pravdnih strank odplačen pravni posel. Iz vsebine pogodbe je mogoče sklepati, da je šlo za najemno pogodbo. Ker je bila sklenjena med očetom in sinom, je razumljivo, da jim najemnine ni treba plačevati. Noben zakon ne prepoveduje sklenitve najemne pogodbe brez plačevanja najemnine. "Višina oziroma sama določitev najemnine kot pogoj za obstoj najemne pogodbe torej v konkretnem primeru obstoji, in to je, da je najemnina nič, se pravi, da gre za brezplačen najem, ne pa, da ni sklenjena najemna pogodba." Pogodba je bila sklenjena za nedoločen čas in tožnik vanjo ni zapisal, da mu morata toženca izročiti nepremičnino takoj, ko se mu to zahoče. Revizija izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa je utemeljena.

Tožena stranka je vložila nasprotno tožbo z nedenarnim zahtevkom. Ne ob vložitvi tožbe ne pozneje, kljub pozivu sodišča, ni navedla vrednosti spornega predmeta, čeprav ji zakon to nalaga (drugi odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tako si ni zagotovila možnosti, da bi uveljavljala pravico do revizije (drugi odstavek 44. člena in 45. člen ZPP). Ker torej te pravice nima, je revizija zoper tisti del odločitve višjega sodišča, ki se nanaša na zavrnjeni zahtevek iz nasprotne tožbe, nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zato jo je bilo treba v tem obsegu zavreči (377. člen ZPP).

Kar zadeva odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku, revizija neutemeljeno očita sodiščema, da sta nepravilno šteli obravnavano pogodbo kot neodplačno. Odmena za toženčevo (in potem toženkino) uporabo dela hiše ni bila dogovorjena in je toženca tudi nista plačevala. Gre za dejanski ugotovitvi, na kateri je vezano tudi revizijsko sodišče (razlog iz tretjega odstavka 370. člena ZPP).

Revizijsko zatrjevanje, da gre za odplačno pogodbo, ker da je bila najemnina dogovorjena, "vendar je ta znašala nič", da gre za družinske povezave ipd., nima podlage v zakonskih predpisih in pravilih.

Sodišči sta pravilno ugotovili, da je šlo pri pogodbi za neodplačno naklonitev pravice bivanja. Šlo je torej za darilo. Pri daritvi gre namreč za prenos premoženjskih pravic in pravica bivanja oziroma pravica stanovanja spada mednje. Napačno pa je sklepalo, da gre tožniku izpraznitveni zahtevek po 58. členu SZ. Za primere, kot je obravnavani, ali, denimo, za služnost stanovanja (pravna pravila Občnega državljanskega zakonika in 60. člen ZTLR oziroma zdaj 247. člen Stvarnopravnega zakonika) ni mogoče uporabiti določb stanovanjske zakonodaje o uporabi stanovanja brez pravnega naslova oziroma o nezakoniti uporabi stanovanja. V takšnih primerih namreč pravni naslov za bivanje obstaja, kot obstaja tudi v obravnavanem primeru - "stanovanjska pogodba" z dne 14.10.1997. V takšnih primerih tudi ni treba skleniti še posebej najemne pogodbe, saj bi ta po svoji vsebini nasprotovala smislu vzpostavljenega razmerja - brezplačne uporabe stanovanja. Tožnik tako stanovanja ni uporabljal nezakonito, brez pravnega naslova.

Prvostopenjsko sodišče je sicer tudi zapisalo, da ima tožeča stranka pravico odstopiti od pogodbe, ker ni dolžna nikomur zagotoviti brezplačnega bivanja in ker se tožena stranka ni ravnala po dogovorjenih pogojih. Pritožbeno sodišče pa je zapisalo, da je šlo za odnos med družinskimi člani z namenom tožencu pomagati in nakloniti brezplačno bivanje; ko pa so se odnosi poslabšali, je tožnik to pravico bivanja preklical (dejanska ugotovitev ali pravna utemeljitev?). Vendar ta stališča ostajajo nedorečena, ker pravna pravila (oziroma zdaj Obligacijski zakonik) določajo pogoje za preklic darila zaradi hude nehvaležnosti, stiske, kasneje rojenih otrok, itd. V obravnavanem primeru bi spričo tožbenih navedb in ugotovitev nižjih sodišč lahko prišel v poštev prvi izmed naštetih razlogov za preklic, vendar na prvi stopnji sojenja niso bile dovolj raziskane in ne dovolj obravnavane okoliščine, ki bi opravičevale preklic darila in vrnitev danega, to je izpraznitev stanovanja.

Ugotovljeni poslabšani odnosi niso dovolj za presojo, ali je šlo za hudo nehvaležnost ali ne. Po drugi strani pa tudi ni pretreslo vseh okoliščin, ki bi opravičevale odstop od pogodbe zaradi neizpolnjevanja pogojev.

Sodišči materialnega prava po povedanem nista pravilno uporabili, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To je narekovalo razveljavitev sodb sodišča prve in sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Ob tem bo moralo sodišče raziskati v okviru tožbenih trditev okoliščine, ali obstajajo razlogi, ki jih določa pravo, za preklic danega, ali ne, oziroma za odstop od pogodbe.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.