Jedro

V konkretnem primeru tožnica neutemeljeno uveljavlja obstoj delovnega razmerja, saj v spornem obdobju niso obstajali vsi elementi delovnega razmerja, zlasti ne zadostna stopnja direktivne oblasti toženca kot delodajalca. Tožnica ni bila vključena v organiziran delovni proces, ne strogo vezana na odredbe delodajalca, tožnica je svojo t. i. odsotnost lahko kadarkoli uveljavljala, delala je lahko v manjšem ali večjem obsegu, prav tako se je lahko dogovarjala glede vsebine dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep s katerima je odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe v zvezi z zahtevkom za plačilo neplačanega dopusta za leta 2012 do vključno 2016 z zahtevanimi zamudnimi obrestmi postopek, ki je tekel po umaknjenem delu tožbe, ustavi (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbene zahtevke: da se ugotovi, da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, za polni delovni čas od 20. 1. 2012 dalje, na delovnem mestu prevajalec (II/1. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za čas od 20. 1. 2012 dalje prijaviti za nedoločen čas v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in druga socialna zavarovanja, v roku 15 dni pod izvršbo (II/2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, za delovno mesto prevajalec, za osnovno plačo v višini najmanj minimalne plače v RS mesečno, za čas od 20. 1. 2012 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo (II/3. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo plače za čas od meseca januarja 2012 do meseca oktobra 2016 z obračunom bruto plače 763,06 EUR oziroma 790,73 EUR bruto z obračunom davkov in prispevkov ter plačilom neto ob zmanjšanju že plačanih posameznih zneskov (II/4. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tudi izplačilo stroškov za prehrano za čas od januarja 2012 do oktobra 2016 (II/5. točka izreka). Prav tako je zavrnilo plačilo regresov za letni dopust za leto 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016 z obračunom bruto ter odvodom predpisanih davkov in prispevkov in izplačilom neto zneskov od 2. 7. v posameznem letu oziroma za leto 2016 od 1. 1. 2017 dalje do plačila (II/7. točka izreka). Nadalje je zavrnilo, da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 31. 12. 2016, ampak še traja, z vsemi pravicami, ki izhajajo iz delovnega razmerja (II/8. točka izreka). Prav tako je zavrnilo, da je tožena stranka dolžna priznati delovno razmerje tožeči stranki tudi od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 1. 2017 dalje do datuma izdaje sodbe in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo v tem času prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, ter ji obračunati in izplačati nadomestilo plače v višini najmanj 798,73 EUR bruto mesečno in druge prejemke v zvezi z delom, kot da bi delala, ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo ter da je tožena stranka tožeči stranki dolžna izplačati tudi odmeno zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 1.000,00 EUR bruto (II/9. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožnica podaja pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, posebej pa zaradi nepopolno oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in ugodi tožbenemu zahtevku tožnice oziroma podredno, zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnica uveljavlja obstoj delovnega razmerja na podlagi dejstva, da je za tožečo stranko (pravilno: toženo stranko) od leta 2008 dalje opravljala prevajalske storitve. Glede organiziranosti je delovne naloge odrejal delodajalec. Poleg okvirnega dogovora o minimalni obveznosti tožnice v pogodbi med strankama (gre za tipsko pogodbo), je količino odredil tožnik (pravilno: tožena stranka). Pri tem je sodišče sicer omenilo, da je bilo dela včasih manj zato, ker tožnik (pravilno: tožena stranka) ni imela na razpolago dovolj naročil. Sodišče navede, da je na obseg dela bistveno vplivala tožnica, s tem, ko je lahko zaprosila za manj dela oziroma dopust. Sodišče je našlo zgolj dve elektronski komunikaciji (2. 3. 2015 in 20. 10. 2015), ker je tožnica zavrnila dodatno naloženo delo. Sodišče je tudi napačno ocenilo pravico do letnega dopusta. Delo tožnice praviloma ni variralo, v tarifi se navaja naslednje: "Največja dnevna obremenitev prevajalca je 5 - 6 strani ali 20 - 22 minut AV-gradiva ali 200-220 podnapisov". Obseg dela je določala tožena stranka. Glede plačila med strankama ni bilo sporno, da je imela tožena stranka tarifo, ki jo je samovoljno določala in jo tudi zniževala. Obračune skupaj s plačilom potrebnih dajatev državi je v celoti izvajala tožena stranka. Tožnica je magister prevajalstva, opravljala je delo strokovno, pričakovalo se je, da delo opravi sama, to je tudi ves čas počela. Sodišče navaja, da zgolj tehnična navodila za izvedbo določenega dela še ne predstavljajo tovrstne direktivne oblasti. V postopku je bilo izkazano, da so bili prevodi s strani tožene stranke pregledani, podani so bili popravki, izkazano je bilo tudi, da so bile napake sankcionirane (maili), ker je tožena stranka naložila tožnici, naj si odbije določen odstotek od plačila - moč kaznovanja - disciplinska oblast. Tožena stranka je delo pregledala. Tožnica navaja, da gre pri prevajalstvu za specifiko, saj gre za področje, ker se delo po naravi stvari opravlja na domu. Zgolj dejstvo, da je tožnica prevajala na svojem računalniku in gradiva dostavljala po elektronski pošti, ne pomeni, da delovni proces ni organiziran in da mu manjka direktivna oblast. Sodišče ugotovi, da je v začetku šlo pri tožnici za študentsko delo, nato pa za pogodbo civilnega prava. Prav tako je sodišče povzelo navedbe tožnika (pravilno: tožene stranke), da je prevajalcem zaradi prevelikih stroškov dela preko avtorskih pogodb bilo ponujeno sodelovanje preko društva B. Tožnica je razumela, da gre za sodelovanje preko statusa samostojnega podjetnika.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tako iz listinske dokumentacije, kot tudi iz zaslišanja strank in priče A.A. je razvidno, da je tožnica sama določila količino dela, ki ga je bila pripravljena prevzeti. Obseg dela si je določala sama, pri čemer je tožena stranka vložila v spis elektronska sporočila z dne 5. 10. 2012, 23. 4. 2014, 30. 5. 2014. Brez dvoma med delavcem in delodajalcem ob vsakokratni odreditvi dela ne potekajo usklajevanja, ali bo delavec delo prevzel in v kakšnem obsegu, tožnica pa je navedene pravice imela in jih je tudi izvrševala. Že iz navedenega razloga pogodbeno razmerje med tožnico in tožencem ne ustreza delovnemu razmerju. Tožena stranka je določila le časovni rok za opravo prevoda, pri čemer pa tožnica ni imela efektivnega delovnega časa. Tožnica je bila v določenem času nedosegljiva, na elektronska sporočila se toženi stranki ni odzivala. Zadnja pogodba o poslovnem sodelovanju, sklenjena leta 2012 ne ureja pravice do letnega dopusta, prejšnja pogodba pa je določilo vsebovala izključno zaradi starega načina dela, ko so prevajali s pomočjo VHS kaset, ki so jih prevajalci fizično prevzemali in jih v primeru njihove odsotnosti nato ni bilo mogoče pravočasno dobiti nazaj. Tožnica je kot edino merilo obsega dela navajala normativ Društva B., pri čemer je bilo s strani A.A., ki prav tako prevaja, pojasnjeno, da je normativ nerealen in da se ga ne držijo niti člani društva. Ob tem je tožnica zamolčala, da je ves čas sodelovala tudi z drugimi naročniki. Tožnici je način sodelovanja s toženo stranko vse do konca leta 2016 povsem ustrezal, saj ji je omogočal samostojno delo v obsegu in tempu kot si ga je določila sama. Tožnica je tudi na naroku za glavno obravnavo izrecno zavrnila nadaljnje sodelovanje s toženo stranko. Očitno je dobro vedela, da ji delovno razmerje ne bi omogočalo izbire količine dela, niti časa opravljanja dela, prav tako ne bi več mogla sama izbirati naročnikov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka ter je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in toženec ter zaslišalo tožnico in toženca ter priči C.C. in A.A. V predmetni zadevi tožnica uveljavlja obstoj delovnega razmerja pri tožencu, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da sta stranki v spornem obdobju urejali medsebojne pravice in obveznosti s civilnopravnimi pogodbami. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 4. členu ureja definicijo delovnega razmerja in določa, da je delovno razmerje, razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V delovnem razmerju je vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti. ZDR-1 v 18. členu ureja tudi domnevo obstoja delovnega razmerja in določa, da v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja, ob tem pa tudi drugi odstavek 13. člena ZDR-1 določa, da če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. v povezavi z 22. oziroma 54. členom tega zakona se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon.

7. Tožnica je opravljala delo prevajanja za toženca od oktobra 2008 do decembra 2016. Ves čas je delo opravljala doma, na svojem računalniku, delo si je razporejala sama in tožencu pošiljala le prevode po elektronski pošti. Ob tem je v postopku kot kriterije za svoj obseg dela navajala zgolj merila dnevnih obremenitev po merilih Društva B., in sicer 20 - 22 minut/dan. Sodelovanje s tožencem pa je prenehalo v decembru 2016, ko je bila v novembru 2016 obveščena, da toženec z njo ne more več sodelovati zaradi previsokih stroškov, hkrati pa ji je bilo predlagano, da prične sodelovati s tožencem s statusom s. p., česar pa ona ni želela, ker je bilo to zanjo predrago. V pogodbi je tožnica imela določen minimalni obseg dela 90 minut na teden, če bo dovolj dela. Ob navedenem pa jo je toženec večkrat obvestil, da nima dovolj materiala za delo, toženec pa je tudi izpovedal, da je tožnica večkrat zaprosila za manj dela zaradi študijskih obveznosti, včasih pa je zaprosila za več materiala za prevajanje. Glede odsotnosti oziroma odobravanja dopustov je tožnica pojasnila, da ji je bila odsotnost vedno odobrena, toženec pa je moral biti pravočasno seznanjen z odsotnostjo, tako da je delo dal drugim prevajalcem.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru tožnica neutemeljeno uveljavlja obstoj delovnega razmerja, saj v spornem obdobju niso obstajali vsi elementi delovnega razmerja, zlasti ne zadostna stopnja direktivne oblasti toženca kot delodajalca. Tožnica ni bila vključena v organiziran delovni proces, ne strogo vezana na odredbe delodajalca, tožnica je svojo t. i. odsotnost lahko kadarkoli uveljavljala, delala je lahko v manjšem ali večjem obsegu, prav tako se je lahko dogovarjala glede vsebine dela. Prevajalstvo je sicer res netipična oblika dela, ko je že po sami naravi stvari potrebna velika mera samostojnosti in neodvisnosti od navodil, ob navedenem pa je potrebno večjo pozornost namenjati odstopanjem, ki bi lahko kazala, da je bila tožnica vključena v organiziran delovni proces in strogo vezana na navodila toženca (t. i. direktivna oblast delodajalca). Ni nepomembno, kakšen obseg dela je opravljala tožnica, včasih ga je opravljala manj, drugič pa več (v skladu z njenimi željami), v času študijskih obveznosti pa dela sploh ni opravljala. Navedeno kaže na to, da je bila tožnica povsem samostojna, nevezana na navodila toženca glede vsebine dela, kraja in časa opravljanja dela, razpolaganja z delovnim časom, glede izbire dela, kar pa je tako imenovana direktivna oblast delodajalca. Če je tožnica zavrnila prevajanje, to ni imelo nikakršnih posledic, glede pravice do dopusta, pa je bilo to določeno v prejšnjem obdobju, ko se je prevajalo s kaset in so prevajalci morali vrniti kasete, če niso prevajali (VHS kasete, ki jih je bilo potrebno fizično prevzeti in tudi fizično vrniti). Glede na to, da pogodbeno razmerje med tožnico in toženo stranko tudi po oceni pritožbenega sodišča nima elementov delovnega razmerja, se sodišču ni bilo dolžno podrobneje opredeljevati do obsega dela, ki ga je opravljala tožnica.

9. Res je sicer, da se je tožnica prostovoljno vključila v delovni proces, za svoje delo prejemala določeno plačilo in je družbene dajatve plačeval toženec ter je osebno opravljala delo, vendar v konkretnem primeru po oceni pritožbenega sodišča ni podana direktivna oblast delodajalca, ki bi kazala na podrejeno razmerje tožnice v smislu delovnega razmerja, niti način dela, ko se je s tožencem dogovarjala za nič ali več dela v posameznem obdobju, upoštevaje pri tem njene študijske ali druge osebne interese in obveznosti. Nenazadnje je tožnica tudi ves čas svojega sodelovanja sodelovala tudi z drugimi uporabniki njenih storitev.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.