Jedro

Navedbe tožnikov in predlagani dokazi v tej fazi postopka zadoščajo za sklep o obstoju verjetnosti nedenarne terjatve. Dejansko stanje v zvezi z obstojem ali neobstojem tožnikove nedenarne terjatve pa bo sodišče prve stopnje ugotavljalo šele v nadaljevanju pravdnega postopka, v katerem bosta imeli obe stranki možnost dokazovati svoje trditve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 24.5.2013 zavrnilo in odločilo, da sklep o izdaji začasne odredbe, s katerim je tožencu prepovedalo vsakršno odtujitev in obremenitev solastnega deleža do ½ na nepremičnini parc. št. 612/1 k.o. X. (ID 000), ostane v veljavi.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru in razveljavi sklep o izdaji začasne odredbe. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zaključek sodišča prve stopnje o verjetnosti obstoja terjatve je napačen, kar izhaja iz več okoliščin, in sicer, da tožnika zatrjujeta sklenitev ustnega dogovora o skupni gradnji (ne pa pisnega), da tožnika v zapuščinskem postopku po pokojni M. S. nista uveljavljala izločitvenega zahtevka, zapustnica pa je z oporoko v celoti razpolagala s svojim nepremičnim premoženjem, ki je vključevalo tudi predmetno nepremičnino. Le gola trditev tožnikov o izrecnem obstoju ustnega dogovora s pravno prednico toženca, kar je toženec izrecno zanikal, za zaključek o verjetnem obstoju dogovora ne zadošča. Razlogi sodišča, podprti z dosedanjimi dokazi, bistveno bolj podpirajo izvajanja toženca. Tako so bistveno bolj verjetne toženčeve trditve, da je šlo za prekarijsko razmerje. Da je takšno razmerje bolj verjetno, izhaja tudi iz cenilnega mnenja izvedenke gradbene stroke K. F., iz katerega izhaja, da ima toženec kot naročnik mnenja namen tožnikoma njuna vlaganja izplačati. Do teh ugovornih navedb se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa sploh ni opredelilo (gre za trditve o protispisnosti zaključkov sodišča prve stopnje z dne 24.5.2013 – 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Mnenje izvedenke tako potrjuje le obligacijsko pravne učinke vlaganj. Na verjetnejšo izkazanost izvajanj toženca kaže tudi dejstvo, da je toženec tožnika večkrat pozval na izselitev. Upoštevaje pravilo o dokaznem bremenu je tako zaključek o izkazanosti verjetnosti obstoja terjatve neutemeljen. Prav tako je zgrešen zaključek sodišča o izkazanosti predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Dejstvo, da je toženec vložil tožbo za izpraznitev, ne izkazuje obstoja nevarnosti, da bo toženec sporno nepremičnino odtujil ali obremenil. Prav tako ne drži, da je toženec tožnikoma dejal, da bo nepremičnino prodal. Z ugovornimi izvajanji o koriščenju sporne nepremičnine in generiranju dohodka iz tega naslova je toženec želel zgolj poudariti, da mu z nezakonitim zasedanjem nepremičnine nastajajo nepopravljive posledice, ne pa odtujevati obravnavanega premoženja. Slab premoženjski položaj, ki ga zatrjujeta tožnika, jasno kaže, da bo toženec prikrajšan za plačilo neupravičene uporabe nepremičnine, saj bo njegova terjatev neizterljiva ali težko izterljiva. Poleg tega je tudi toženec zelo slabega dohodkovnega stanja. Ker tožnika razpolagata z večjo nepremičnino v K., z neizdajo začasne odredbe ne bila v ničemer prikrajšana. Tako pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (prva in tretja alineja) ni izkazan.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve sodišče prve stopnje izda, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala. Za verjetno mora izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (272. člen ZIZ).

6. Dokazni standard pri odločanju o izdaji začasne odredbe je nižji kot pri izdaji sodbe. Zadošča standard verjetnosti. Drži, kot pravi pritožba, trditveno in dokazno breme obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe je na tožnikih. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sta mu zadostila. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s sodiščem prve stopnje, da navedbe tožnikov v predlogu za izdajo začasne odredbe in predlagani dokazi (listine v prilogah A4, A11, A12, A5, zaslišanje strank) zadoščajo za zaključek o verjetnosti obstoja njune nedenarne terjatve. Tožnika zatrjujeta, da sta s pokojno tožničino babico M. S. in kasneje s tožencem sklenila ustni dogovor, da bosta z vlaganji v nepremičnino pridobila solastninsko pravico na nepremičnini tako, da bo njun delež v naravi predstavljal sporni objekt na naslovu S. s pripadajočim zemljiščem, kar predstavlja polovico nepremičnine parc. št. 612/1 k.o. X. Ker je toženec v ugovoru obstoj takega dogovora zanikal, pritožba očita, da je sodišče o obstoju verjetnosti dogovora sklepalo zgolj na podlagi golih trditev tožnikov. To ne drži, saj sta tožnika za potrditev svojih navedb kot dokaz predlagala tudi svoje zaslišanje, s katerim lahko dokazujeta obstoj ustnega (1) dogovora o pridobitvi solastninske pravice iz drugega odstavka 48. člena SPZ. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da cenitveno poročilo izvedenke gradbene stroke K. F., kar sta tožnika predlagala kot dokaz za potrditev navedb o izvedenih vlaganjih v nepremičnino, nasprotuje verjetnosti obstoja dogovora o skupni gradnji. Tožnika sta namreč zatrjevala, da je toženec naročil izdelavo mnenja o opravljenih vlaganjih tožnikov, da bi se zaradi realizacije zemljiškoknjižnega prepisa lastninske pravice v korist tožnikov prepričal o vrednosti vlaganj, do česar pa zaradi kasnejših nesoglasij med pravdnimi strankami ni prišlo. Tako navedba cenilke v poročilu o tem, kaj namerava toženec s poročilom, ki ga je sam naročil, ne nasprotuje trditvam tožnikov o obstoju in sklenitvi dogovora (ki se sicer kasneje zaradi nesoglasij ni realiziral), kot zmotno meni pritožba. Zato tudi pritožbena očitka o zagrešeni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista upravičena.

7. Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da navedbe tožnikov in predlagani dokazi v tej fazi postopka zadoščajo za sklep o obstoju verjetnosti nedenarne terjatve, je pravilen. Pritožbena graja, ki navedeno izpodbija, ni utemeljena. Prav tako ni upravičen pritožbeni očitek o zmotni uporabi pravila o dokaznem bremenu. Dejansko stanje v zvezi z obstojem ali neobstojem tožnikove nedenarne terjatve pa bo sodišče prve stopnje ugotavljalo šele v nadaljevanju pravdnega postopka, v katerem bosta imeli obe stranki možnost dokazovati svoje trditve (7. in 212. člen ZPP).

8. Ker je toženec zoper tožnika vložil tožbo zaradi izselitve in izpraznitve, kar toženec priznava, je stališče sodišča prve stopnje o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve zaradi upnikovega razpolaganja z nepremičnino otežena, pravilno. Navedeno potrjujejo tudi ugovorne navedbe toženca, zato nasprotna pritožbena izvajanja niso utemeljena.

9. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je podan tudi razlog iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Kot izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Kamniku z dne 3.5.2013 v prilogi A9, je toženec lastnik 29 nepremičnin ter solastnik 35 nepremičnin (do 6/318). Ker premoženjskega položaja posameznika ne opredeljuje zgolj njegovo dohodkovno stanje, temveč tudi lastništvo nepremičnega premoženja, pritožbene navedbe, da bodo tožencu zaradi slabega premoženjskega stanja z izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve zgolj polovice ene izmed njegovih nepremičnin, v kateri prebivata tožnika z družino, nastale hujše neugodne posledice od posledic, ki bi z neizdajo začasne odredbe nastale tožnikoma (2), niso utemeljene. Obseg toženčevega premoženja namreč navedb o njegovem slabem premoženjskem stanju ne potrjuje, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi 15. členom ZIZ ).

11. Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

(1) dr. Matjaž Tratnik: Pridobitev solastninskega deleža z vlaganjem v tujo nepremičnino, Pravna praksa 2004, št. 6, str.5-7: „Pisna oblika ni predpisana ad valorem, zato je pogodba o pridobitvi stvarne pravice na nepremičnini v skladu s teorijo realizacije veljavna, tudi če ni sklenjena v pisni obliki.“

(2) Onemogočenost uveljavljanja stvarnopravnega zahtevka do tretjih dobrovernih oseb.