Jedro

Tožnik bi lahko in tudi moral zatrjevati in predložiti dokaze, kako sta družbi v zadnjih letih, pred nastankom zatrjevane premoženjske škode, razdelile dobiček, po pravilih, ki veljajo za gospodarske družbe. Ne zadošča zgolj zatrjevanje in izpoved tožnika, da sta družbi izgubili posle in da izguba poslov pomeni tudi izguba za tožnika. Tožnik bi lahko in moral navesti in s predložitvijo letnih poročil družb izkazati, v kakšnem obsegu se je dobiček družbe delil in koliko je posamezni družbenik v odstotku od tega dobička dobil.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.450.000,00 EUR denarne odškodnine. S sklepom je bilo tožeči stranki naloženo, da je dolžna toženi stranki povrniti 6.635,13 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Zoper sodbo in sklep je vložila pritožbo tožeča stranka. Bistvo pritožbenih navedb je: – tožena stranka tožbenih navedb glede obstoja in višine premoženjske škode ni prerekala. Navedbe tožeče stranke glede premoženjske škode bi se morale šteti za priznane in jih tožeči stranki ni bilo potrebno dokazovati. Zmotno je uporabljeno določilo drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku; – navedbe tožene stranke, po opravljenem naroku 8. 4. 2009, ni možno upoštevati, ker bi se kršilo določilo 214. člena ZPP v zvezi s 362. členom ZPP; – tožeča stranka je okoliščine opisala dovolj natančno, da je njen zahtevek sklepčen. Ni možno reči, da je trditvena podlaga hkrati pomanjkljiva in sklepčna; – zaradi priznanja dejstev s strani tožene stranke, od naroka 8. 4. 2009 dalje tožeča stranka ni več navajala dejstev v zvezi s premoženjsko škodo; – tožeča stranka je zatrjevala, da ji je tožena stranka povzročila 3.450.000,00 EUR premoženjske škode. Tožena stranka tega ni substancirano prerekala. Tožeča stranka glede višine in obstoja škode zato ni bila več dolžna ničesar navesti; – kršeno je določilo materialno procesnega vodstva, 285. člen ZPP, ker je sodišče tožečo stranko pozivalo, da dopolni tožbo z navedbami o obstoju škode; – tožeča stranka je postavila trditev, da je škoda nastala, ker ni realizirala treh poslov. Tožeča stranka ni trdila, da ji je škoda nastala kot družbeniku; – tožeča stranka je navajala obstoj večje škode, kot je postavljen tožbeni zahtevek; – ni res, da navedbe o škodi na naroku 8. 4. 2009 niso bile zadosti popolne in da tožena stranka zato ni mogla zadosti kakovostno uveljavljati obrambe; – sklep o stroških postopka izpodbija, ker je vložila pritožbo zoper sodbo, za katero je prepričana, da bo uspela. O stroških bi sodišče moralo odločati hkrati, ko je odločilo o glavni stvari. Kršeno je določilo 310. člena ZPP. Takšna praksa je nedopustna. Tožeči stranki bi se morali priznati stroški za sestavo vseh treh pritožb, s katerimi je uspela. Pravnomočno je bila prisojena odškodnina 2.500,00 EUR. Niso ji priznani stroški za zastopanje na naroku 6. 11. 2012, ki so bili potrebni.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja: – Tožena stranka je tožbenemu zahtevku za plačilo premoženjske škode ves čas nasprotovala. Na naroku dne 8. 4. 2009 je ugovarjala, da je premoženjska škoda, ki jo tožeča stranka uveljavlja, v celoti neizkazana. Na naroku 4. 6. 2009 je ugovarjala, da ni izkazana relevantna vzročna zveza med zatrjevano škodo in samim kazenskim postopkom proti tožniku. Tožeča stranka je nasprotovala spremembi tožbe in podala ugovor prekluzije na naroku dne 19. 8. 2010. Tožeča stranka bi lahko tožbene navedbe dopolnila do konca naroka dne 19. 8. 2010, v skladu z določilom 286. členom ZPP.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožeča stranka ni prerekala tožbenega zahtevka iz naslova premoženjske škode in da je zato šteti, da je premoženjsko škodo priznala in da tožeči stranki zato ni bilo potrebno dokazovati obstoja in višine zatrjevane škode.

Tožena stranka je na naroku 8. 4. 2009 ugovarjala, da je zahtevek glede premoženjske škode v celoti neizkazan (list. št. 36). Na naroku dne 4. 6. 2009 je ponovila, da premoženjska škoda ni izkazana in da ni pravno relevantne vzročne zveze med zatrjevano škodo in samim kazenskim postopkom zoper tožnika. Vse to je bilo pravočasno, saj je bila sprememba tožbenega zahtevka dopuščena šele na naroku 12. 9. 2011. Da je tožena stranka ugovarjala zahtevku iz naslova premoženjske škode, je bilo opozorjeno tudi v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4195/2011 z dne 25. 1. 2012 (stran 5 zgoraj).

Uveljavljene kršitve postopka iz 214., 285. in 362. člena ZPP niso podane.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik zatrjeval premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi nerealiziranih treh poslov, ki bi jih tožnik speljal preko podjetja v Avstriji (F.) in podjetja v Sloveniji, v katerih ima poslovni delež 80 %.

Na podlagi takšnih navedb tožnika je pravilno štelo, da je premoženjska škoda, če je nastala, nastala družbam tožnika, preko katerih bi ta realiziral zatrjevane posle.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni dal trditev, ki bi pripeljale do zaključka, da je premoženjska škoda (izgubljeni dobiček) nastala njemu, kot družbeniku teh družb. Na podlagi izpovedi tožnika, da je bil kot lastnik udeležen tudi pri upravljanju in dobičku svojih družb in da izguba posla za družbo pomeni tudi izgubo dobička za tožnika in da če podjetje ni ustvarilo dobička, ni bilo možno, da bi bil dobiček izplačan družbenikom (list. št. 227), ni možno šteti za dokazano, da je bil tožnik udeležen na celotnem dobičku, ki bi ga družbi ustvarili, če bi realizirali po tožniku zatrjevane posle.

Sodišče prve stopnje je logično ocenilo, da ni običajno, da bi si družbeniki gospodarskih družb ves dobiček prelili v lastne žepe.

Tožnik bi lahko in tudi moral zatrjevati in predložiti dokaze, kako sta družbi v zadnjih letih, pred nastankom zatrjevane premoženjske škode, razdelile dobiček, po pravilih, ki veljajo za gospodarske družbe. Ne zadošča zgolj zatrjevanje in izpoved tožnika, da sta družbi izgubili posle in da izguba poslov pomeni tudi izguba za tožnika. Tožnik bi lahko in moral navesti in s predložitvijo letnih poročil družb izkazati, v kakšnem obsegu se je dobiček družbe delil in koliko je posamezni družbenik v odstotku od tega dobička dobil. Takšnih navedb in ustreznih dokazov tožnik ni predložil. Že samo dejstvo, da je bil tožnik lastnik poslovnega deleža v teh družbah 80 %, vzbuja dvom v tožnikovo navedbo, da bi bil udeležen na celem dobičku družb. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožnik ni izkazal višine premoženjske škode, ki jo uveljavlja (višino zneska dobička, ki bi mu pripadal kot družbeniku).

Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni trdil, da mu je škoda nastala kot družbeniku. Na list. št. 221 je tožnik postavil trditev, da je izguba posla za družbo pomenila tudi izgubo dobička za tožnika. Ob zaslišanju je tožnik izjavil (list. št. 227), da je bil oškodovan, ker podjetje ni ustvarjalo dobička in zato ni bilo mogoče dobička izplačati družbenikom.

7. Na ostale pritožbene navedbe ni potrebno odgovoriti, ker niso odločilnega pomena.

8. Pritožbo je bilo zato kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija sklep o stroških postopka. Glede razdelitve stroškov je pomemben končni izid pravde. Tožnik je uspel le z neznatnim delom (0,05 %), zaradi tega dela pa tudi niso nastali posebni stroški. Zato ni upravičen do povrnitve nobenih pravdnih stroškov (tretji odstavek 154. člena ZPP). Ker se je glede stroškov pritožila le tožeča stranka, pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Pritožbo zoper sklep o stroških je bilo zavrniti in potrdi sklep sodišča prve stopnje (265. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s to pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben in so bili stroški za sestavo odgovora na pritožbo nepotrebni (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.