Jedro

Vrhovnemu sodišču se je pojavil dvom v obstoj vzročne zveze med voznikovim ravnanjem in nastalo posledico.

Vzročna zveza med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane posledice ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 5405/2013 z dne 13. 11. 2014 obdolženega P. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika. Izreklo mu je kazen eno leto in dva meseca zapora, ki se bo izvršila tako, da bo obsojenec med prestajanjem zaporne kazni še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Sodišče prve stopnje je obdolžencu poleg zaporne kazni izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila „B“ kategorije za čas enega leta od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas prestan v zaporu ne všteva v čas trajanja te kazni. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 5405/2013 z dne 22. 9. 2015 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je dne 18. 1. 2016 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo četrtega odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kar predstavlja kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temeljnih načel kazenskega postopka iz drugega odstavka 18. člena ZKP, kršitev drugega odstavka 21. člena in četrte alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, ter kršitev tretjega odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka vidi tudi v okoliščini, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ter da je precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma da razveljavi odločbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je dne 4. 2. 2016 odgovoril vrhovni državni tožilec, ki je predlagal zavrnitev zahteve. V odgovoru je navedel, da ni mogoče pritrditi tezi vložnika zahteve, da bi morala policija obdolženca poučiti o njegovih pravicah že ob prihodu ali med samim ogledom kraja prometne nesreče, da ni mogoče zagovarjati stališča, da je „mogel biti edinole in zgolj voznik in nihče drug osumljenec kaznivega dejanja“, ter da je bil z ravnanjem policistov kršen privilegij zoper samoobtožbo. Vrhovni državni tožilec navaja še, da je zahteva za varstvo zakonitosti mestoma vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilstva na zahtevo za varstvo zakonitosti sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena. O njem se je obdolženčev zagovornik izjavil z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 16. 2. 2016. V njej je ponovil navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ter poudaril, da je bila v obravnavanem primeru policijska preiskava prometne nezgode od samega prihoda policistov dalje in od prvih zbranih informacij osredotočena na voznika P. T. Ta je bil od ugotovitve policistov dalje, da je bil on voznik vozila, dejansko osumljenec.

B.

5. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je bil v obravnavanem primeru kršen obdolženčev privilegij zoper samoobtožbo, in da se izpodbijana pravnomočna sodba opira na nedovoljen dokaz (kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP). Vložnik kršitev utemeljuje z navedbami, da je obdolženec policistoma ob ogledu kraja prometne nesreče pokazal mesto trčenja, ne da bi mu bil pri tem s strani policije dan pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Vložnik zahteve poudarja še, da je bil v tistem času sum storitve kaznivega dejanja že osredotočen na vinjenega voznika, ki v razgovoru s policisti zagotovo ni ravnal samoiniciativno in prostovoljno. Obdolženčev zagovornik prav tako ne sprejema stališča pritožbenega sodišča, da se je obdolženec prostovoljno odpovedal privilegiju zoper samoobtožbo, ko je policiji pokazal mesto trčenja vozila v vinjenega oškodovanca, ki sta ga policista, ki sta opravljala ogled kraja prometne nesreče, vrisala v skico prometne nesreče. 6. Zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti, ker je Vrhovnemu sodišču pri odločanju o njej nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi (427. člen ZKP). Dvom v resničnost oziroma bolje pravilnost odločilnih dejstev mora biti ne samo precejšen, temveč tudi takšen, da se zaradi njega ne more odločati o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej preizkusiti kršitve zakona, ki je predmet postopka.

7. V obravnavanem historičnem dogodku je očitno prišlo do konkurence dveh nepravilnih ravnanj; voznika, ki je bil zaradi visoke stopnje alkoholiziranosti absolutno nesposoben za varno udeležbo v prometu, ter poškodovanega in kasneje umrlega pešca J. Š., ki je bil po ugotovitvi izvedenca, zaslišanega na glavni obravnavi, zaradi visoke stopnje alkoholiziranosti prav tako absolutno nesposoben za varno udeležbo v prometu oziroma peš hojo po cestišču, na katerem se je odvijal motorni promet. 8. V obravnavanem primeru ni nobenega dvoma, da je močno vinjen voznik vozil motorno vozilo, s katerim je trčil v močno vinjenega pešca, ki je hodil po nepravilni strani ceste. Vrhovnemu sodišču pa se je pojavil dvom v obstoj vzročne zveze med voznikovim ravnanjem in nastalo posledico. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 243/2009 z dne 7. 1. 2010 presodilo, da obstoj vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane posledice ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija. Če storitev ali opustitev ni vzrok nastale posledice, potem tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ni njegov storilec. Res je sicer, da Vrhovno sodišče presoja v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona na podlagi dejanskega stanja, kot je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni odločbi, vendar pa ima sodišče v določbi 427. člena ZKP tudi pooblastilo, da po uradni dolžnosti preizkuša resničnost posameznih odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni odločbi. Pri precejšnjem dvomu o njihovi resničnosti lahko izpodbijano odločbo razveljavi, zato da bi v novem postopku sodišče prve stopnje dokazno gradivo znova, bolj kritično presodilo. V konkretni zadevi je Vrhovnemu sodišču nastal dvom v potek prometne nezgode, v ugotovljeno mesto trčenja, predvsem pa v ravnanje oškodovanca – pešca J. Š. Če bi se namreč v dokaznem postopku izkazalo, da drži obdolženčev zagovor, da je oškodovanca tik pred trčenjem zaneslo v levo, zaradi česar sam ni mogel preprečiti trčenja, bi to dejstvo pomenilo pretrganje vzročne zveze, kar bi vplivalo na obstoj obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, saj mu ne bi bilo mogoče očitati odgovornosti za nastalo posledico.

9. V obravnavani zadevi je Vrhovnemu sodišču nastal precejšen dvom v ugotovljeni potek prometne nesreče in v mesto trčenja vozila v oškodovanca, na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca cestno-prometne stroke za področje raziskav prometnih nezgod Ž. L. Iz njega izhaja zaključek, da na podlagi skromnih tehničnih podatkov (ni bilo zabeleženo, kje se je kombinirano vozilo po nezgodi zaustavilo, ob ustavljanju ni zapustilo nobenih sledi, ni zanesljivo znano, kje so po nezgodi obležali z vozila odpadli deli) ni mogoče natančno in zanesljivo reproducirati dogajanja v času nezgode. Izvedenec ugotavlja, da je glede na poškodbe vozila povsem mogoče, da je obdolženec vozil v okviru omejitve hitrosti 50 km/h, da če z vozila odpadli deli po nezgodi niso bili premaknjeni, je bilo kombinirano vozilo ob trčenju z desnim bokom oddaljeno okoli 1,5 m levo od desnega roba vozišča, če pa so bili premaknjeni in je do trčenja prišlo na način, kot ga je opisal obdolženec, pa se je kombinirano vozilo ob trčenju nahajalo na sredini vozišča in je bilo usmerjeno nekoliko proti levi, s sprednjim desnim delom pa je bilo oddaljeno okoli 2,3 m levo od desnega roba vozišča. V tem primeru je bil pešec ob trčenju na srednjem delu desnega smernega vozišča in je bil s skrajnim levim delom oddaljen okoli 2,4 m levo od desnega roba vozišča. Predvsem pa izvedenec dopušča možnost, da se je pešec neposredno pred trčenjem opotekel, tako kot je v svojem zagovoru opisoval obdolženec. V obeh primerih (če so bili odpadli deli vozila premaknjeni, ali ne) je pešec ob opotekanju pot do vozila opravil v tako kratkem času, da voznik v primeru, če se je pešec hitreje opotekel proti levi, potem ko je sicer lahko zaznal nevarno situacijo, ni imel pravih možnosti, da bi nezgodo preprečil. 10. Na podlagi takšnega dejanskega stanja, ki ne daje jasnih odgovorov, kakšen je bil prispevek oškodovanca k nastali prometni nezgodi, je sodišče v razlogih sodbe zaključilo, da je bil obdolženec tisti, ki je zaradi nepravilne vožnje pod vplivom alkohola povzročil nastalo prometno situacijo, ki je imela za posledico smrt oškodovanca. V takšen zaključek je Vrhovno sodišče podvomilo, zato je izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče bo moralo v ponovnem postopku raziskati odločilna dejstva v zvezi z ravnanjem oškodovanca J. Š. tik pred tem, ko je v njega trčilo vozilo, ki ga je vozil obdolženec. Če se bo v ponovnem dokaznem postopku izkazalo, da ni mogoče izključiti možnosti, da je močno vinjenega in zato za udeležbo v prometu absolutno nesposobnega oškodovanca tik pred trčenjem zaneslo na njegovo levo stran, pred vozilo, ki ga je vozil obdolženec, bo moralo sodišče upoštevati pravila o pretrganju vzročne zveze in temu primerno spremeniti svojo presojo o obdolženčevi krivdi.

C.

11. Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.