Jedro

Pritožnik je v tej zadevi predlagal vknjižbo lastninske pravice pri dveh zemljiških parcelah v korist vsakokratnega lastnika tretje zemljiške parcele. Odločitev sodišča, da se vknjižba ne dovoli, je materialno pravno pravilna, pritožbeni argumenti pa pravno zmotni. Splošno pravilo je, da se pri vpisu pridobitve pravice vpišejo podatki o osebi, ki je imetnik ali imetnica te pravice. Od tega osnovnega pravila je le nekaj izjem in na te izjeme, ki so z zakonom točno določene, se nanaša pravilo iz tretjega odstavka 14. člena ZZK-1, ki predvideva možnost, da se namesto podatkov o osebi vpiše identifikacijski znak nepremičnine, vsakokratni lastnik katere je imetnik te pravice. Kar se tiče lastninske pravice, to velja v primerih etažne lastnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižni sodnik zavrnil ugovor predlagatelja in potrdil sklep Dn 13627/2016 z dne 5.2.2016. S slednjim je zemljiškoknjižna sodniška pomočnica odločila, da se ne dovoli predlagana vknjižba lastninske pravice pri uvodoma navedenih nepremičninah v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parcelna št. 1. 2. V pritožbi predlagatelj navaja, da je sodišče v izpodbijanem sklepu citiralo 125. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), ki pa z argumentacijo odločitve nima nobene zveze, saj ne določa kriterijev za odločanje o vpisu.

3. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je bil predlagan vpis lastninske pravice na dveh zemljiških parcelah v korist vsakokratnega lastnika tretje zemljiške parcele (in da pri tem ne gre za vknjižbo lastninske pravice na skupnem delu nepremičnine v etažni lastnini), nato pa s selektivnim citiranjem 14. člena ZZK-1 storilo zelo hudo kršitev, saj je poskušalo v strogo formalni zakon vnašati prekomerno arbitrarnost – očitno z namenom, da zagovarja prvotno odločitev ne glede na pravilnost. Tretji odstavek (pomanjkljivo) citiranega 14. člena ZZK-1 namreč izrecno dopušča možnost, da pravica lahko učinkuje tudi v korist vsakokratnega lastnika druge nepremičnine (glede na to, da vrsta pravice ni navedena, je edina možna razlaga, da to velja za vse vrste pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, torej tudi lastninsko pravico). In v tem primeru se pri vpisu pridobitve te pravice namesto podatkov o osebi vpiše identifikacijski znak nepremičnine, katere vsakokratni lastnik je imetnik te pravice. Nadalje pritožba graja sklicevanje sodišča na 24. in 25. člen ZZK-1, ki določata le to, kateri podatki se vpišejo za fizično oziroma pravno osebo kot imetnika pravice. Nikakor ne drži, da je vknjižba lastninske pravice v korist vsakokratnega lastnika druge nepremičnine omejena le na primere etažne lastnine – tam je le nujen pojav. Pogost primer, ki v vseh pogledih spominja na etažno lastnino, je niz garaž in seveda vrstne hiše. Te praviloma ne mejijo na javne površine, od teh jih ponavadi loči pas zemljišča, ki je v lasti vsakokratnih lastnikov nepremičnin, do katerih se pride do takšne zemljiške parcele. Po mnenju pritožnika bi v primeru, da se sprejme izkrivljeno razumevanje sodišča, to pomenilo eklatantno kršitev z ustavo zagotovljene enakosti pred zakonom. Nato izpostavlja primer dvojčkov, ki imata skupen dostop preko tretje parcele in bi v primeru etažiranja to tretjo parcelo lahko označili za skupen del stavbe. V primeru etažiranja bi bila torej možna vknjižba pri tej parceli v korist vsakokratnega lastnika, v primeru možnosti vertikalne delitve dvojčka in parcelacije pa se po mnenju sodišča ne. Nato se pritožnik sklicuje še na svoje ugovorne navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot navaja pritožnik, je v tej zadevi predlagal vknjižbo lastninske pravice pri dveh zemljiških parcelah v korist vsakokratnega lastnika tretje zemljiške parcele. Odločitev sodišča, da se vknjižba ne dovoli, je materialno pravno pravilna, pritožbeni argumenti pa pravno zmotni. Pritožnik jih gradi na določbi tretjega odstavka 14. člena ZZK-1, vendar pa te določbe ni mogoče razlagati in uporabljati izolirano od siceršnje zakonodaje, ki se nanaša na stvarne pravice na nepremičninah.

6. Določba 14. člena ZZK-1 vsebuje splošna pravila o vpisovanju pravic v zemljiško knjigo in splošno pravilo je, da se pri vpisu pridobitve pravice vpišejo podatki o osebi, ki je imetnik ali imetnica te pravice, če zakon ne določa drugače (drugi odstavek). To pravilo je glede vpisa lastninske pravice konkretizirano v naslednjem, 15. členu ZZK-1, ki se nanaša na vpis lastninske pravice posamezne osebe, solastnine, skupne lastnine. Od tega osnovnega pravila, po katerem se kot nosilec pravice vpisuje določena oseba, je le nekaj izjem in na te izjeme, ki so z zakonom točno določene, se nanaša pravilo iz tretjega odstavka 14. člena ZZK-1, ki predvideva možnost, da se namesto podatkov o osebi vpiše identifikacijski znak nepremičnine, vsakokratni lastnik katere je imetnik te pravice. Kar se tiče lastninske pravice, to velja v primerih etažne lastnine, kot je predlagatelju pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej tudi predlog zadnje novele ZZK-1, Poročevalec DZ z dne 23.12.2010, pojasnilo k 6. členu predloga, stran 38 (1)). Ključno pri tem je, da je po naši stvarno pravni ureditvi pri etažni lastnini pravica na skupnih delih stavb vključena v pravico na posameznem delu stavbe. Glede na določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki etažno lastnino definira kot lastnino posameznega dela stavbe in solastnino skupnih delov, hkrati pa določa tudi neločljivo povezanost solastnine na skupnih delih z lastnino na posameznem delu in razpolaganje z etažno lastnino kot celoto, se zato pri skupnih delih v etažni lastnini v zemljiško knjigo ne vpisuje konkretne osebe, temveč se vpis glasi na vsakokratnega etažnega lastnika (105. člen in prvi odstavek 112. člena SPZ in 15a. člen ZZK-1).

7. Očitki, s katerimi pritožnik meri na kršitev z ustavo zagotovljene enakosti pred zakonom, so brez tehtnih in jasnih argumentov, ki bi terjali dodaten odgovor. Sklicevanje na ugovorne navedbe je neupoštevno. Pritožba mora vsebovati določno opredeljene pritožbene razloge, na katere pritožnik terja odgovor in se tej dolžnosti ne more izogniti s posplošenim sklicevanjem na predhodne vloge oziroma pravna sredstva v postopku.

8. Iz zgornjih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

op. št. 1: Tam sta izpostavljeni še dve izjemi, ko se kot imetnik ne vpiše oseba in sicer ko gre za vpis stvarne služnosti in vpis zemljiškega dolga (glej drugi odstavek 20. člena ZZK-1). Tak primer je sicer tudi vpis lastninske pravice na stavbi, zgrajeni na podlagi stavbne pravice (glej drugi odstavek 20a. člena ZZK-1).