Jedro

Tožeči stranki zatrjujeta, da posamezne parcele, ki so bile vključene v zaščiteno kmetijo, ne tvorijo gospodarske celote, kar sta ustno uveljavljali v postopku pred upravnim organom prve stopnje in v pritožbi ter za to predložili dokaze, o katerih pa se tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ nista izjasnila. Sodišče zato ugotavlja, da je bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno in obrazloženo ter posledično pomanjkljivo ugotovljen in obrazložen pogoj obstoja zaščitene kmetije kot gospodarske celote in se zato izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Koper št. 330-437/2017-8 z dne 18. 5. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Koper je z izpodbijano odločbo odločila, da kmetija, ki obsega v I. točki izreka navedene nepremičnine, last A.A., do celote in last B.B., do celote, izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo iz 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). Odločila je, da se po dokončnosti te odločbe zaščitena kmetija zaznamuje v zemljiški knjigi ( II. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je po uradni dolžnosti začela postopek preveritve ali kmetija v lasti tožečih strank izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo iz 2. člena ZDKG. Prvi odstavek 4. člena ZDKG določa, da upravna enota, na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo, na predlog lastnika, sodišča ali po uradni dolžnosti z odločbo v upravnem postopku preveri, oziroma določi zaščiteno kmetijo po 2. členu tega zakona. V predmetnem postopku, v katerem je preverila status kmetije in izračunala primerljive kmetijske površine v skladu z 2. členom ZDKG, je Upravne enota Koper upoštevala nepremičnine, ki so v celoti v lasti tožečih strank, kar je ugotovila na podlagi izpisa Informacijskega sistema ZK-IZP, št. 761/2017 z dne 20. 4. 2017 in zbirnih podatkov o nepremičninah GURS, št. 357-01/2017-36671 in št. 357-01/2017-36673 z dne 18. 4. 2017. Obseg navedene kmetije znaša po preračunu 7, 2358 ha primerljive kmetijske površine. V nadaljevanju navaja, da je z ugotovljenimi dejstvi seznanila tožeči stranki in jima dala možnost, da se izjavita, vendar pa v danem roku nista podali nobenih pripomb in zato sklepa, da se z ugotovitvami upravne enote strinjata.

3. Kmetija tožečih strank obsega zemljišča, ki ležijo v k. o. C., znotraj smiselno določene teritorialne zaokrožene celote, za katero ni mogoče govoriti o oddaljenosti oziroma razdrobljenosti posameznih delov, ki ne bi bili obvladljivi. Deli zaščitene kmetije so v primerni oddaljenosti in so se v preteklosti, in se tudi danes, obdelujejo skupno in sestavljajo zaključeno celoto. Kmetija zato izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo iz 2. člena ZDKG, saj je v lasti fizične osebe in obsega več kot 5 ha primerljive kmetijske površine.

4. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je pritožbo tožečih strank zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno. Prvostopenjski organ je pri izračunu primerljive kmetijske površine upošteval podatke iz zemljiškega katastra, ki je uradna evidenca. Osnovni namen ZDKG je preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij kot kmetijskih, oziroma kmetijsko gozdarskih gospodarskih enot. Ločevanje enega dela kmetijskega gospodarstva od drugega (pretežnega) dela, tako da bi en del izpolnjeval pogoje za zaščito, drugi del pa ne bi imel pogojev za zaščito in bi zanj v prihodnosti ne veljale nobene omejitve, ne pri dedovanju ne pri pravnih poslih med živimi, bi bilo v nasprotju z osnovnim namenom ZDKG. Šteje se, da so predmetna zemljišča zaščitene kmetije v primerni oddaljenosti in da se v preteklosti in danes obdelujejo skupaj, niso razdrobljena in sestavljajo zaključeno celoto, ter so v eni katastrski občini. Posledica delitve bi bila negospodarna drobitev zemeljske posesti, kar ZDKG preprečuje.

5. Tožeči stranki v tožbi izpodbijata odločbo prvostopenjskega organa iz razloga napačne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. V obrazložitvi tožbe navajata, da je upravni organ zmotno ugotovil dejansko stanje. Zapisal je, da so deli zaščitene kmetije v primerni oddaljenosti in so se v preteklosti, in se tudi danes, obdelujejo skupaj. Iz mapnega pregleda posameznih parcel pa izhaja, da zemljišča niso zaključena celota, temveč so razdrobljena, kar tudi pojmovno nasprotuje ugotovitvi tožene stranke o zaključeni celoti nepremičnih tožečih strank. Tega se je prvostopenjski organ tudi zavedal in je zato navedel, da zemljišča ležijo znotraj "neke smiselne določene teritorialno zaokrožene celote", pri čemer zakon termina "smiselno" sploh ne pozna. V nadaljevanju podajata seznam samostojnih parcel, ki niso del gospodarske celote, ter nadaljujeta, da se te parcele sicer nahajajo v isti katastrski občini, vendar niso zaokrožena celota, kot to zmotno ugotavlja upravni organ. Parcele med seboj niso povezane in zato niso podani pogoji za dodelitev statusa zaščitene kmetije.

6. Glede kršitev postopkovnih določil navajata, da prvostopenjski organ ni upošteval pripomb, ki jih je organu posredovala drugotožeča stranka B.B., ki se je po prejemu obvestila dne 10. 5. 2017 osebno zglasila pri prvostopenjskem organu. Uradna oseba (najverjetneje D.D.) jih ni zabeležila in tudi ni sestavila zapisnika o teh pripombah ali uradnega zaznamka. Navedba prvostopenjskega organa, da tožeči stranki nista podali pripomb, zato ne drži. Dejstvo je, da je drugotožeča stranka podala pripombe, ki sta jih nato tožeči stranki uveljavljali v pritožbenem postopku in sedaj v tožbi, nanje pa drugostopenjski organ ni odgovoril. 7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe in navaja, da je v skladu z določbo 9. in 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožečima strankama omogočila, da se izjavita o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev, ter da je bilo v postopku ugotovljeno resnično stanje stvari, ki je pomembno za zakonito in pravilno odločbo. Upravni organ prve stopnje je ugotovil, da gre za kmetijo, katere zemljišča so povezana in v primerni oddaljenosti ter gre zato za zaokroženo kmetijsko, gozdarsko in gospodarsko celoto.

K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporno ali kmetija v lasti tožečih strank izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo v skladu z ZDKG.

10. ZDKG v 2. členu določa, da je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko - gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe, ali v lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Po drugem odstavku istega člena se za 1 ha primerljive kmetijske površine po tem zakonu šteje: a) 1 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča in imajo boniteto zemljišč v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin (v nadaljnjem besedilu boniteta), od 50 do 100, b) 2 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča z boniteto od 1 do 49 ali c) 8 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v kmetijskem katastru evidentirana kot gozdna zemljišča. Kmetije, ki izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka tega člena, sestavljajo pa jih pretežno gozdovi, se za zaščiteno kmetijo štejejo le, če imajo najmanj 2 ha primerljivih kmetijskih površin, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča (tretji odstavek 2. člena ZDKG).

11. Iz prvostopenjske odločbe izhaja, da imata tožeči stranki skupaj 27,5779 ha zemljišč, od tega 0,5073 ha, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča in imajo boniteto zemljišč v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin od 50 do 100, 8,9191 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča in imajo boniteto do 1 do 49, ter 18,1515 ha gozdnih zemljišč, kar znaša skupno 7,2358 ha primerljivih kmetijskih zemljišč.

12. Izpodbijana odločba je bila izdana v upravnem postopku preveritve pogojev za zaščiteno kmetijo (na podlagi 5. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, ZDKG-A). Zaščitena kmetija obsega vse kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti (prvi odstavek 3. člena ZDKG).

13. Za določitev zaščitene kmetije zakon torej določa, da mora v postopku upravni organ ugotoviti tri kriterije: lastništvo oziroma solastništvo, primerljivo kmetijsko površino (2. člen ZDKG) in obstoj gospodarske celote (3. člen ZDKG). Našteti kriteriji morajo biti izpolnjeni kumulativno in jih mora organ za pravilno odločitev ugotoviti in navesti v odločbi. V zadevi je za tožeči stranki sporno, ali zemljišča, ki tvorijo kmetijo, tvorijo tudi gospodarsko celoto. Tožeči stranki zatrjujeta, da posamezne parcele, ki so bile vključene v zaščiteno kmetijo, ne tvorijo gospodarske celote, kar sta uveljavljali ustno v postopku pred upravni organom prve stopnje in v pritožbi zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa ter za to predložili dokaze, o katerih pa se tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ nista izjasnila. Iz upravnega spisa sicer ne izhaja, da bi tožeči stranki dali pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa glede dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana odločba, vendar pa se drugostopenjski organ na pritožbene navedbe glede kršitve pravil postopka v zvezi z zapisom ustnih pripomb, ki se nanašajo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ni opredelil. Zavrnitev ugovora glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja je torej zgolj pavšalna.

14. Izpodbijana odločba je bila izdana v upravnem postopku in temelji na 210. členu ZUP. Obrazložitev izpodbijane odločbe bi zato morala imeti vsebino določeno v 214. členu ZUP, torej razloge, ki se nanašajo tako na dejansko (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 214. člena) kot tudi pravno podlago izreka odločbe (4., 5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena). Sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno in obrazloženo ter posledično pomanjkljivo ugotovljen in obrazložen pogoj obstoja zaščitene kmetije kot gospodarske celote in se zato izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Upravni organ druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi po mnenju sodišča ni odgovoril na ugovore tožeče stranke, tako glede kršitev pravil postopka, ki naj bi bile storjene s tem, da se o ugovoru tožečih strank pred prvostopenjskim upravnim organom ni zapisal zapisnik, kakor tudi glede trditve, da posamične parcele, ki sta jih v pritožbi tožeči stranki posamično izpostavili, ne tvorijo gospodarske celote. Obrazložitev izpodbijane odločbe v posledici tega ni zadostna, saj ne omogoča preizkusa odločitve glede vprašanja gospodarske celote izpostavljenih zemljišč, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in je zato treba iz tega razloga izpodbijano odločbo odpraviti. V ponovnem postopku reševanja zadeve, bo moral zato organ pravilno uporabiti materialne določbe ZDKG, opraviti celovito presojo ter se opredeliti do ugovorov, ki se nanašajo na posamezne nepremičnine. Ni namreč namen ZDKG, da umetno, v nasprotju z dejansko uporabo kmetij, ustvarja celote, ki to niso, saj se na ta način ne more ustvarjati možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij.

15. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je organ, kateremu se zadeva v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrača, vezan na stališče sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek tega člena).

16. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo, sta tožeči stranki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče jima je priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, skupaj 347,70 EUR, saj je bila zadeva rešena na seji, tožeči stranki pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je tožena stranka dolžna povrniti tožečima strankama v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.