Jedro

Tožniku, ki odvetniško dejavnost od 1. 7. 2010 opravlja 20 ur na teden, je treba priznati lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja 20 ur na teden od naslednjega dne po vložitvi prijave (8. 10. 2010). Ob tem, da je pravico do starostne pokojnine uveljavil že v letu 1999 in se nato istega leta ponovno vključil v zavarovanje (za poln delovni čas), ima od 9. 10. 2010 pravico do izplačevanja polovice starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se odpravijo odločbe toženke z dne 27. 10. 2010, z dne 3. 1. 2011, z dne 13. 9. 2010 in z dne 16. 12. 2011 (I. točka izreka izpodbijane sodbe); da se tožniku prizna lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za 20 ur na teden od dne 9. 10. 2010 dalje (II. točka izreka izpodbijane sodbe); priznalo tožniku pravico do izplačila polovice starostne pokojnine od 9. 10. 2010 dalje (III. točka izreka izpodbijane sodbe); naložilo toženki, da je dolžna o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine odločiti s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe ter mu v istem roku, vse, že zapadle zneske pokojnine, tudi izplačati (IV. točka izreka izpodbijane sodbe); nadalje, da je dolžna toženka tožniku izplačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan do plačila in tako obračunane zamudne obresti izplačati v 60-ih dneh po plačilu dajatev iz IV. točke te sodbe (V. točka izreka izpodbijane sodbe); zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za 20 ur na teden od 1. 7. 2010 do 8. 10. 2010 ter da se mu prizna pravica do izplačila polovice starostne pokojnine od 1. 7. 2010 do 8. 10. 2010 (VI. točka izreka izpodbijane sodbe) ter sklenilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 471,00 EUR (VII. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper IV. točko izreka in drugi stavek V. točke izreka se iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in IV. točko izreka prvostopne sodbe spremeni tako, da bo o odmeri in izplačilu v zvezi s priznano pravico do izplačila polovice starostne pokojnine odločila toženka s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe ter mu v istem roku vse, že zapadle zneske pokojnine tudi izplačala. Drugi stavek V. točke izreka izpodbijane sodbe pa spremeni tako, da je toženka dolžna obračunane zamudne obresti izplačati v 60-ih dneh po plačilu dajatev, torej glede zneskov izplačila polovice starostne pokojnine. Toženka se ne strinja z izpodbijanim delom sodbe zaradi tega, ker je s tem, ko je prvostopno sodišče v III. točki izreka izpodbijane sodbe tožniku priznalo pravico do izplačila polovice starostne pokojnine od 9. 10. 2010 dalje, v IV. točki pa toženki naložilo, da odloči o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine ter v zvezi s tem uporabi določbo 180. člena ZPIZ-1, prišlo do nasprotja v izreku v navedenih točkah in je tako podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V izpodbijani sodbi sta kršeni tudi določili 63. člena in 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 s spremembami). Po določbi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 je tožba v socialnem sporu dopustna, če je vložena zato, ker je stranka prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zato, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonskem roku. To pa pomeni, da je ne glede na to, da je po ZDSS-1 tudi socialno sodišče v socialnem sporu vezano na tožbeni zahtevek, obseg socialnega spora določen z odločitvijo iz predsodnega postopka, kot izhaja iz dokončnega upravnega akta, ki se izpodbija s tožbo. Obseg sodne presoje v tem sporu je bil določen z dokončno odločbo toženke z dne 16. 2. 2011, s katero je bilo odločeno, da se tožnikova zahteva za izplačilo polovice starostne pokojnine zavrne, ni pa bilo odločeno o ponovni odmeri starostne pokojnine po določbi 180. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ker takšne zahtevek tožnik tudi ni postavil. Sodišče že iz tega razloga ni imelo nobene pravne podlage, da je toženki naložilo, da o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do delne pokojnine z dne 20. 7. 2010 odloča kot o ponovni odmeri starostne pokojnine po določbi 180. člena ZPIZ-1. Zato je odločitev prvostopnega sodišča v IV. točki izreka napačna in nezakonita. S takšnim odločanjem je sodišče kršilo tudi določbo drugega odstavka 82. člena ZDSS-1. Sodišče je namreč v III. točki izreka odločilo o temelju zahtevka, torej o pravici do polovice starostne pokojnine, drugi del odločanja, torej o višini izplačila, pa bi moralo prepustiti toženki. S tem je sodišče kršilo prvi odstavek 339. člena ZPP ter storilo relativno bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v tožnikom primeru pri priznanju pravice do izplačevanja polovice starostne pokojnine pri določitvi višine uporabilo določbo 180. člena ZPIZ-1. To določbo je mogoče uporabiti le za zavarovanca, ki je uveljavil pravico do pokojnine po določbah tega zakona in je nato ponovno vstopil v zavarovanje in po prenehanju ponovnega zavarovanja ponovno uveljavil pravico do pokojnine. Razlog je jasen, saj po določbi 180. člena ZPIZ-1 ni mogoče biti sočasno zavarovanec pokojninskega in invalidskega zavarovanja in upravičenec do pravic iz tega zavarovanja. V tožnikovem primeru ne gre za tak primer, ker mu ponovno zavarovanje še ni prenehalo. Tožnik je kot uživalec pokojnin, ki je bil upokojen po posebnem predpisu, ponovno vstopil v zavarovanje ter je še vedno vključen v zavarovanje s polovico polnega delovnega časa. Po novem vstop upokojenca v zavarovanje pa pomeni le, da se mu priznana pokojnina za čas ponovnega zavarovanja ne izplačuje (prvi odstavek 178. člena ZPIZ-1) oziroma kot je to določeno v drugem odstavku 178. člena ZPIZ-1, da se mu izplačuje le polovica pokojnine, če je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa. V tožnikovem primeru je mogoče uporabiti le določbo drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1 in mu priznati pravico do izplačila polovice starostne pokojnine od 9. 10. 2010 dalje, katere višina mu bo določena s posebno odločbo pri toženki glede na priznano pravico iz III. točke izreka navedene odločbe. Zato je tudi odločitev v drugem stavku V. točke izreka nepravilna, saj je tožniku mogoče priznati zamudne obrestmi le od izplačila polovice pokojnine.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženki pa naloži, da tožniku povrne pritožbene stroške. Napačne so navedbe toženke, da tožnik ni uveljavljal revalorizacije pokojnine oziroma njeno ponovno odmero zaradi upoštevanja pokojninske dobe in plače iz obdobja ponovnega zavarovanja. To je razvidno tako iz zahteve za priznanje pravice do polovice pokojnine z dne 19. 7. 2010, ki jo je tožnik vložil pri toženki, kot tudi iz pritožbe tožnika zoper sklep toženke z dne 13. 9. 2010 ter nenazadnje tudi iz same tožbe tožnika z dne 3. 3. 2011. Tako se izkažejo kot protispisne trditve toženke. Posledično je mogoče ugotoviti, da je toženka s svojo odločbo z dne 16. 2. 2011 odločila tudi o tožnikovi zahtevi po ponovni odmeri, upoštevajoč postavljeni zahtevek tožnika v zahtevi za priznanje polovice pokojnine in pritožbi z dne 27. 9. 2010. Tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je nastopil primer iz 180. člena ZPIZ-1, ki določa, da se zavarovancu dodatna pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upoštevata pri ponovni odmeri pokojnine pred pričetkom izplačila polovice pokojnine, pri čemer lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 3. 1. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 27. 10. 2010, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja odvetniške dejavnosti po peti alinei prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1, od 1. 7. 2010 dalje za 20 ur na teden. Nadalje je presojalo tudi drugostopenjsko odločbo toženca z dne 16. 2. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 9. 2010, s katero je bila tožnikova zahteva za izplačilo polovice starostne pokojnine zavrnjena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožniku je bila pravica do starostne pokojnine priznana z dokončno in pravnomočno odločbo toženke z dne 27. 5. 1999 od 1. 1. 1999 dalje. Z odločbo z dne 20. 9. 1999 je bilo z dnem 30. 9. 1999 ustavljeno izplačevanje pokojnine, ker je tožnik z dnem 1. 10. 1999 ponovno sklenil delovno razmerje. Dne 13. 7. 2010 je pridobil odločbo odvetniške zbornice, da od 1. 7. 2010 opravlja odvetniško dejavnost s polovičnim delovnim časom. Na podlagi te odločbe je tožnik, zaradi uveljavljanja pravice do delne starostne pokojnine, vložil zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja odvetniške dejavnosti od 1. 7. 2010 dalje za 20 ur na teden. To prijavo je tožnik vložil dne 8. 10. 2010. Toženka je zavrnila zahtevo tožnika, da bi imel lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne odvetniške dejavnosti po peti alinei prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 1. 7. 2010 dalje za 20 ur na teden (z odločbo z dne 27. 10. 2010, potrjeno z odločbo z dne 3. 1. 2011), kakor zahtevo tožnika za priznanje pravice do delne pokojnine (z odločbo z dne 13. 9. 2010, potrjeno z dokončno odločbo z dne 16. 2. 2011).

Sodišče prve stopnje je zgoraj navedene odločbe toženke odpravilo in tožniku priznalo lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za 20 ur na teden od 9. 10. 2010 dalje ter mu priznalo pravico do izplačila polovice starostne pokojnine od 9. 10. 2010 dalje (I., II. in III. točke izreka izpodbijane sodbe). Zoper odločitev v IV. točki izreka, da je toženka dolžna odločiti s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine ter mu v istem roku vse, že zapadle zneske pokojnine tudi izplačati, se pritožuje toženka iz v točki 2. te obrazložitve navedenih razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da si III. in IV. točka izreka med seboj nista v nasprotju. Sodišče prve stopnje je tožniku v III. točki priznalo le pravico do izplačila polovice starostne pokojnine od 9. 10. 2010 dalje, v IV. točki pa naložilo, da mora tako priznano pravico do izplačila polovice starostne pokojnine odmeriti in izplačati toženka ter to urediti s posebno odločbo, dolžna pa je v istem roku vse, že zapadle zneske pokojnine tudi izplačati. Pri tem tudi ne gre za to, da bi sodišče odločilo preko postavljenega tožbenega zahtevka, saj je takšen zahtevek bil postavljen v 4. točki tožbe z dne 3. 3. 2011, kar je bila posledica zavrnjene zahteve toženke, ko je zavrnila zahtevo tožnika po priznanju pravice do delne pokojnine. Sodišče je tako v III. točki izreka odločilo o temelju pravice do izplačila polovice starostne pokojnine, toženki pa prepustilo drugi del odločanja, torej o višini izplačila. Višino delne pokojnine bo odmerila toženka s posebno odločbo. Pri tem bo morala upoštevati, da je bila tožniku pravica do starostne pokojnine priznana že v letu 1999 in da je tožnik s 1. 10. 1999 ponovno pridobil status zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Kako se v teh primerih določi višina delne pokojnine, je določeno v 417. členu ZPIZ-1, pod določbo ponovna odmera oziroma odstotno povečanje pokojnine uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih. Uživalcu delne pokojnine, priznane po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, se ob prenehanju zavarovanja pokojnina odmeri ob upoštevanju naknadno dopolnjene zavarovalne dobe, v primeru, da je to zanj ugodneje, pa tudi ob upoštevanju plače. Pri ponovni odmeri pokojnine se ne upošteva povečanje starostne pokojnine po 53. členu tega zakona. Na, način določen v prejšnjih dveh odstavkih, se ob prenehanju ponovnega zavarovanja odmeri pokojnina tudi uživalcu pokojnine, priznane po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ki se ponovno vključi v zavarovanje.

Tudi drugi stavek v V. točki izreka izpodbijane sodbe, da je tako obračunane zamudne obresti dolžna toženka izplačati v 60-ih dneh po plačilu dajatev iz IV. točke izreka te sodbe, je pravilna, saj je v IV. točke izpodbijane sodbe govora le o zapadlih zneskih pokojnine, ki je tožniku priznana, tožniku pa je v skladu s III. točko izreka izpodbijane sodbe priznana pravica do izplačila polovice starostne pokojnine.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

V skladu s 154. členom ZPP v povezavi s 165. členom ZPP je sklenilo, da tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam, saj z njim ni doprinesel k rešitvi zadeve.