Jedro

Priča J. J. ni bila predlagana za dokazovanje dejstev v zvezi s škodnim dogodkom, ki se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zgodil 26. 10. 2004. Sodišče prve stopnje v tem delu zato odločitve ne bi smelo opreti na izpovedbo te priče. Ker je ravnalo drugače, je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je pritožbeno sodišče odpravilo samo tako, da izpovedbe pri presoji pravilnosti izpodbijane odločitve (to je odločitve glede povračila škode na traktorju in kosilnici) ni upoštevalo.

Ker izven postopka izdelano mnenje, ki mu nasprotna stranka nasprotuje ne more biti dokaz v smislu določb ZPP, še manj pa dokaz v smislu izvedeniškega mnenja, se upošteva le kot del trditev stranke, ki je mnenje predložila in se nanj sklicuje. Stališče v zvezi s tem je v sodni praksi splošno sprejeto.

Ker je tožnik 26. 10. 2004 ob košnji na svoji parceli, naletel na kamenje, ki je izviralo iz sosednje nepremičnine in mu je na traktorju in kosilnici zato nastala škoda (poškodovani so bili noži rotacijske kosilnice, jermeni in jermenica, zadnja desna luč, vetrobransko steklo in zadnje steklo traktorja), je upravičen do njene povrnitve.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki in stranski intervenient sami nosijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I. toženki naložilo, da tožniku v roku 15-tih dni plača 1.771,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2005 do plačila; II. zavrnilo zahtevek za plačilo višjega vtoževanega zneska; III. toženki naložilo, da na svoje stroške vzpostavi prvotno stanje in sanira nepremičnino parc. št. 1107, k. o. X1, tako, da s površine v izmeri 438 m2, ob meji s parcelo 1105/82, ki je opredeljena tudi v skici izvedenca mag. D. D. z dne 15. 3. 2019, odstrani ves odpadni material, ki se nahaja na nepremičnini tako, da odstrani zgornji sloj zemljine v višini 50 cm in nanjo dovozi ter nasuje novo primerno plodno zemljo v isti debelini, vse v 15-tih dneh; IV. zavrnilo zahtevek tožnika za vrnitev zgoraj opisanega dela nepremičnine parc. št. 1107, v posest, opustitev poseganja ter zahtevek za ureditev tega dela parcele za kmetijsko obdelavo; V. toženki naložilo, da tožniku v roku 15-tih dni povrne 2.406,42 EUR pravdnih stroškov s pripadki; VI. tožniku naložilo, da stranskemu intervenientu v roku 15-tih dni povrne 2.074,39 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Zoper odločitev vlagata pritožbo toženka in stranski intervenient. 3. Toženka sodbo izpodbija v I., III. in V. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevek tožnika v celoti zavrnjen, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

V bistvenem navaja, da tožnik v okviru svoje pravočasne trditvene podlage ni (jasno in v naravi določno) opredelil, na katerem zemljišču naj bi do zatrjevanih posegov sploh prišlo, z navedbami in dokazi v vlogi z dne 21. 3. 2017 pa je bil prepozen. Ker je razlog za zamudo navedel šele na naroku 28. 3., sodišče skice na list. št. 107, 108 in 109 ne bi smelo upoštevati. Ker jih je, je storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Če jih ne bi upoštevalo, bi moralo ugotoviti, da tožnik ni podal (pravočasne) trditvene podlage. Te namreč ni mogoče nadomeščati ne z izvajanjem dokazov ne z odločitvami v drugih pravnomočno končanih postopkih.

Sodišče je nekritično sledilo mnenju v postopku postavljenih izvedencev, ki kljub pripombam toženke in stranskega intervenienta, z dopolnitvami niso odpravili dvoma v izdelana mnenja. Izvedenci niso upoštevali, da zaraščanje grmovne vegetacije ne izhaja iz ravnanj toženke ali stranskega intervenienta in je kakršnakoli vzročna zveza med zaraščanjem nepremičnine in ravnanji toženke izključena. Tožnik je bil svojo nepremičnino dolžan ustrezno vzdrževati in s tem preprečiti nastanek škode, česar namenoma ni delal. Tega sodišče pri presoji vzročne zveze in odločitvi ni upoštevalo. Toženki je bilo zato neutemeljeno naloženo plačilo nadomestila za uporabo območja, kjer se razteza zaraščanje in vzpostavitev prejšnjega stanja. Tudi izvedenec A. je potrdil, da do zaraščanja nepremičnine ne bi prišlo, v kolikor bi jo tožnik vzdrževal. Dejansko stanje je bilo v tem delu zmotno ugotovljeno, zmotno uporabljeno materialno pravo, storjena pa je bila tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede ugotovljenih posegov v obdobju med 1. 3. 2002 in 27. 12. 2005 navaja, da aeroposnetki iz leta 2001, 2006 in 2015 ne bi smeli biti relevantni, saj se ne nanašajo na to obdobje. Iz aeroposnetkov ni mogoče natančno ugotoviti, kje poteka meja med nepremičninama, saj je kataster samo informativen in so možna odstopanja. Na to sta opozorila tudi izvedenec A. A. in D. D. Meni, da je iz aeroposnetkov mogoče zaključiti le to, da je bil odpadni material že pred za ta postopek relevantnim obdobjem prisoten le na južnem delu spornih nepremičnin (ne pa, ali in v kakšnem obsegu na tožnikovi nepremičnini). Po tem obdobju odpadnega materiala ni bilo, vidno je le zaraščanje, ki je posledica tožnikovega nevzdrževanja nepremičnine. Tudi na podlagi izvedenih sondažnih izkopov ni mogoče zaključiti, da je ravno v vtoževanem obdobju prišlo do nasutja tožnikove nepremičnine z odpadnim materialom. Izvedenec A. A. je v mnenju ugotovil, da je odlaganje materiala potekalo že pred vtoževanim obdobjem, poleg tega slednji niti ni sodni izvedenec za področje geologije in geotehnike, zato zaključkov glede materiala v sestavi tal ter glede časovnih obdobij, iz katerih naj bi materiali izhajali, ne more ustrezno strokovno utemeljiti. Spregledan je ostal njegov zaključek, da je izkop pokazal površino, na kateri je bilo odlagano, ne pa časovnega okvira posegov. V nadaljevanju opozarja na nekatere druge izvedenčeve zaključke, ki jih je sodišče spregledalo in v nasprotju z njimi zaključilo, da je do posegov v tožnikovo nepremičnino prišlo prav v vtoževanem obdobju. Glede obsega posega je izvedenec tako v pisnem mnenju kot ob zaslišanju povedal, da tega ni mogoče ugotoviti. Iz aeroposnetka v letu 2001 izhaja, da so bili odpadki tam že pred vtoževanim obdobjem, iz priloge A2, na katero se sodišče sklicuje, pa ni viden potek meje med nepremičninami tožnika in toženke. Sklicevanje sodišča na te fotografije zato ne more biti utemeljeno. Stališče izvedenca A. A., kje naj bi na fotografijah potekala meja, ne more biti strokovno utemeljeno. Sam in skupaj z izvedencem D. D. je namreč sprva pojasnil, da so meje na aeroposnetkih zgolj informativne. Kasneje je sicer povedal, da naj bi bile prav te katastrske meje zelo dober približek dejanski meji med parcelama v naravi, vendar gre zgolj za laično mnenje. A. A. ni izvedenec geodet, obenem pa je to mnenje zgolj ugibanje, ki ni z ničemer strokovno utemeljeno. Zaključki sodišča torej temeljijo na nekonsistentnem mnenju izvedenca A. A. tudi v delu, kjer ta zaradi pomanjkanja svojega strokovnega znanja (glede geologije in geodezije) mnenja sploh ni mogel podati in njegovi zaključki predstavljajo le laično predvidevanje in ugibanje. Sodišče ni ustrezno obrazložilo, na podlagi česa je ugotovilo, da so bili posegi, kakršne je na nepremičnini tožnika ugotovil izvedenec A. A., v celotnem obsegu povzročeni točno do 27. 12. 2005. Sodišče se sklicuje na to, da je izvedenec po pregledu aeroposnetkov in stanja na terenu ocenil, da se stanje samega zemljišča ni bistveno spreminjalo. Kako to utemeljuje zgoraj navedeni zaključek sodišča o povzročitvi posegov točno do 27. 12. 2005, iz obrazložitve sodbe ne izhaja.

Sodišče ni ustrezno obrazložilo, zakaj je zahtevku za vzpostavitev prejšnjega stanja ugodilo tako, da je toženka dolžna odstraniti zgornji sloj zemljine v debelini 50 cm ter nato nanjo navoziti novo primerno plodno zemljo v isti debelini. Sodišče ni ugotavljalo in v ničemer obrazložilo, kakšno naj bi bilo prvotno stanje nepremičnine tožnika. Opozarja, da je izvedenec ugotovil, da je do posegov v nepremičnino tožnika prišlo v različni globini, pri čemer na najbolj prizadetem delu do 25 cm. Sodišče se sklicuje na poenostavitev izračuna, kar ne more predstavljati obrazložene odločitve sodišča. Ker je izvedenec ugotovil, da je na nepremičnini prišlo do različno hudih posegov na posameznih območjih, bi moralo sodišče pri odločitvi to ustrezno upoštevati. Sodišče je neutemeljeno izhajalo iz stališča, da je tožnikova nepremičnina že v vtoževanem obdobju predstavljala zemljišče z boniteto 52. To v postopku ni bilo dokazano. Izvedenec ni razpolagal s podatki o boniteti v vtoževanem obdobju in je zgolj špekuliral o nespremenjenem stanju bonitete glede na leto 2019. Izvedenec K. K. ni z ničemer izkazal v izračunu uporabljenih količnikov, zaključka, da je nepremičnina tožnika predstavljala zazidljivo stavbno zemljišče ter uporabljenih podatkov za izračun. Sodišče je v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik ni izkazal vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče ni opredelilo, v čem naj bi bilo nedopustno ravnanje toženke, ni obrazložilo obstoja vzročne zveze, niti odgovornosti toženke za nastanek škode.

Tudi glede poškodb na traktorju in kosilnici sodišče ne obrazloži obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. V nadaljevanju opozarja na navedbe tožnika, njegovo izpovedbo ter izpovedbo priče S. S. Meni, da priče niso potrdile navedb tožnika o obsegu poškodb. Spregledana je ostala izpovedba priče J. J., ki je opozoril, da tako velik kamen ni mogel kar zdrsniti z nepremičnine tožnika. Tožnik bi pri košnji kamen moral opaziti in ustrezno reagirati. Sodišču očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do navedb toženke, da bi tožnik pred košnjo moral preveriti stanje travnika oziroma bi se moral materialu izogniti in s tem do soprispevka tožnika k nastanku škode (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz dopisa Policijske postaje K. z dne 3. 11. 2004 ne izhajajo s strani sodišča ugotovljene okoliščine zatrjevanega škodnega dogodka. Priča M. M. o konkretnem dogodku ni izpovedal ničesar, ampak je le na splošno opisoval, da naj bi tožniku med letoma 2000 in 2005 odpovedala kosilnica. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, zmotno uporabljeno materialno pravo, sodišče pa je zagrešilo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nepravilna je odločitev o stroških postopka. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnik zoper toženko uveljavljal štiri različne zahtevke in dosegel različen uspeh. Moralo bi ugotoviti, da je uspel v deležu 38,5 %. Meni še, da bi moralo pri odmeri stroškov toženki priznati urnino za narok 3. 4. 2007 v višini 250 točk, saj je narok trajal od 8.30 do 11.30 ure; nadalje nagrado za zastopanje na naroku 9. 5. 2017 v višini 300 točk, saj se na tem naroku niso obravnavala samo procesna vprašanja, ampak je bil zaslišan tožnik oziroma se je bila toženka, glede na opozorilo sodišča na prejšnjem naroku, dolžna pripraviti na zaslišanje; urnino za narok 9. 5. 2017 v višini 350 točk, saj je narok trajal od 8.30 do 12.30; posvet s stranko in pregled dokumentacije v višini 100 točk, saj skladno z obvezno razlago in pojasnili Odvetniške tarife to predstavlja samostojno storitev; ter poročilo stranki v višini 50 točk, saj tudi to predstavlja samostojno storitev.

4. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

5. Stranski intervenient odločitev sodišča prve stopnje izpodbija v I., III. in V. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo tožnikov zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

V bistvenem navaja, da soglaša z odločitvijo o zavrnitvi izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca strojne stroke, ne soglaša pa z razlogi. Nasprotuje odločitvi, s katero je sodišče tožniku škodo priznalo. Dokazni predlog tožnika ni bil substanciran, prav tako izvedba tega dokaza ne bi mogla in ne bi smela nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Priča M. M. ni povedal tega, kar je sodišče povzelo v 30. točki obrazložitve. J. J. ni bil predlagan za dokazovanje tega dejstva in se sodišče na njegovo izpovedbo ne bi smelo sklicevati. Poleg tega nikoli ni povedal, da naj bi bil seznanjen s tem, da si je tožnik polomil kosilnico ali traktor. V nadaljevanju povzema del njegove izpovedbe. Za dokazovanje škode na traktorju ni bilo predlagano dokazovanje z zaslišanjem priče S. S. in se njegova izpovedba ne bi smela upoštevati. Tožnik je v izpovedbi potrdil le škodo na bobnu, steklu in zadnji luči ter pojasnil, da naj bi se to zgodilo poleti, pri prvi ali drugi košnji. Oporeka dokazni vrednosti dopisa tožnika z dne 29. 12. 2004 ter sklepa ODT z dne 15. 11. 2014. Očitno je, da trditvena in dokazna podlaga tožnika nista bili povezani in sodišče zahtevku v tem delu ne bi smelo ugoditi. V nadaljevanju opozarja, da predračun ne dokazuje škode. Enako velja za račune, ki so bili izdani pol leta pred dogodkom in račune, izdane pol leta po dogodku. Tožba je v tem delu nesklepčna. S tem, ko je sodišče upoštevalo dokaze, ki v zvezi s tem niso bili predlagani, je kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP ter storilo relativno bistveno kršitev določb postopka. Glede odločilnih dejstev obstaja nasprotje med obrazložitvijo sodišča ter prepisi zvočnih posnetkov, kar predstavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

V 7. točki obrazložitve je sodišče kot dokaz upoštevalo skico z vrisanim posegom in mejo (list. št. 107, 108 in 109). V zvezi s tem meni, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage, sodišče pa je kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP. Tožnik je na pamet vrisal mejo. Tako priča J. J. kot priča F. F. sta med svojim pričanjem mejo označili drugače. Opozarja, da sta izvedenca A. A. in K. K. v svojih mnenjih zapisala, da varovalna ograja poteka v celoti po parceli 1105/8 in odmik od meje znaša do 50 cm. Listine na list. št. 107, 108 in 109 zato niso resnični pokazatelj meje med obema parcelama. Tožnik poskuša mejo prikazati po liniji žičnate ograje, kar ne drži in so fotografije zavajajoče in kot take neupoštevne.

Dodaja, da se po sodni ureditvi meje površini parcel 1105/8 in 1105/9, glede na površino prejšnje parcele 1105/3, nista spremenili, kar pomeni, da ni moglo priti do premika meje. O tem ugovoru se sodišče ni izjavilo in je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

V točki 12 sodišče povzema izpovedbe prič, nato pa v 13. točki pove, da se na podlagi teh pričanj ni dalo ugotoviti, ali je v vtoževanem obdobju prišlo do navoza materiala tudi na tožnikovo nepremičnino. Kljub takšni ugotovitvi sodišče v nadaljevanju prav zaslišanje prič izpostavi kot enega izmed dokazov, da je do odlaganja materiala na travniku tožnika res prihajalo (7. vrstica 19. točke ter 8. vrstica 21. točke sodbe). Očitno je, da so razlogi sami s seboj v nasprotju, kar je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožnik nadalje graja to, da je sodišče v celoti sledilo izvedencu A. A. Ta ni pristojen za ugotavljanje sestave tal. Enako velja za primerjavo skladnosti aeroposnetkov s katastrsko mejo. Opozarja na mnenje izvedenca geodetske stroke, da je natančnost aeroposnetkov plus minus 2 metra ter da se grafični prikaz parcel ne sme neposredno uporabljati pri ugotavljanju meje. Gre za postopkovno kršitev, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, kar je toženka izpostavila v pripombah na mnenje. Izvedenec A. A. je na podlagi stanja v letu 2019 napravil napačne zaključke o dogajanju v preteklosti. Kljub temu, da je izvedenec izrecno rekel, da iz aeroposnetkov ne izhaja, da je prihajalo do odlaganja odpadkov na skrajnem severnem in južnem delu tožnikove parcele, je sodišče v 15. točki obrazložitve zapisalo nasprotno. To predstavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi izkopa sondažnih jarkov ni mogoče ugotoviti, da naj bi v vtoževanem obdobju prišlo do odlaganja materiala na parceli tožnika, na aeroposnetkih pa meja ni točna. V zvezi s fotografijami A20 do A28 opozarja, da tožnik trditvene podlage v zvezi s tem ni ponudil. Enako velja za cenitveno poročilo (priloga A2). Sodišče je kršilo razpravno načelo, ko je vse to upoštevalo. Ne drži, da bi poročilo B. B. predstavljalo trditveno podlago. Sklicevanje na dokaz kot del trditev je mogoče v primeru, ko to stranka v svojih trditvah izrecno navede, hkrati pa bi bilo povzemanje vsebine takšnega dokaza v tožbo neracionalno zaradi njegove obsežnosti. Poleg tega je že toženka v odgovoru na tožbo opozorila, da ne tožnik ne cenilec B. B. nista upoštevala poteka meje. Sodišče bi moralo razjasniti, ali fotografije prikazujejo stanje na parceli tožnika 1107 ali pa gre morda že za sosednjo nepremičnino. V nadaljevanju navaja, da tožnik z zatrjevanjem poteka meje v dveh sodnih postopkih ni uspel, kar pomeni, da meja, kot jo je izkazoval kot mejo, ni in ne more biti točna. Sodišče se glede postopkov v zvezi s potekom meje ni izreklo, čeprav bi se moralo in je s tem storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede mnenja izvedenca K. K. izpostavlja, da ne drži, da je izvedenec pojasnil, da ima tožnikova parcela status zazidljivega zemljišča. Tega izvedenec za konkretno obdobje ni preverjal. Sodišče bi v zvezi s tem moralo razjasniti dejansko stanje ter izvedencu naložiti izdelavo dodatnega mnenja. V zvezi z vzpostavitvijo prejšnjega stanja opozarja na svoje trditve, da je izvedenec A. A. prizadeto površino razdelil na dva dela, na bolj prizadeto in manj prizadeto površino. Površina naj bi bila na bolj prizadetem delu omejena na globino 25 cm. Zakaj je potrebno odstraniti kar 50 cm zemljine, ni jasno. Gre za nesorazmerno obveznost. Tožnik bo s takšno odločitvijo obogaten, saj bo prvotno stanje izboljšano. Nesorazmerno je tudi, da je toženka dolžna odstraniti vsa drevesa in grmovje, ki se je razraslo na parceli. Razraščanje je posledica pasivnosti tožnika, ki je bil malomaren. Odločitev v točki III je sporna tudi zato, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je do odlaganja materiala prihajalo tudi pred in po vtoževanem obdobju, torej še preden je toženka postala lastnica in tudi po tem, ko toženka ni bila več lastnica. Toženka zato ni dolžna nositi vse odgovornosti za vzpostavitev prejšnjega stanja.

Ker je napačna odločitev v glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

6. Tožnik je na pritožbo stranskega intervenienta odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede postopkovnih kršitev

8. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe.

Ker je bila meja pravnomočno določena v drugem sodnem postopku (glej sklep v prilogi C8 in skico v prilogi B12), opredeljevanje sodišča prve stopnje do navedb strank o poteku meje ni bilo potrebno.

Med razlogi, ki jih je sodišče navedlo v točki 12 in 13 ter razlogi v točki 19 in 21, ni nasprotja. To, da sodišče prve stopnje le na podlagi izpovedb prič ni moglo odgovoriti na vprašanje, ali je bil odpadni material (v spornem obdobju) navožen oziroma nasut tudi na tožnikovo parcelo, ne pomeni, da tega ni moglo storiti, ko je upoštevalo še ostale izvedene dokaze. Gre za dokazno oceno, ki je sledila usmeritvi iz 8. člena ZPP.

Sodba je glede ugotovitve, da se stanje tožnikove nepremičnine po 27. 12. 2005 ni bistveno spreminjalo in je trenutno stanje v naravi takšno kot je bilo takrat, dovolj obrazložena. Iz razlogov izhaja, da ima taka ugotovitev podlago v mnenju izvedenca A. A., ki je analiziral in primerjal aeroposnetke iz leta 2001, 2006, in 2015 ter si današnje stanje ogledal. Zakaj je sodišče zahtevku za vzpostavitev prejšnjega stanja ugodilo tako, da je toženka dolžna odstraniti zgornji sloj zemljine v debelini 50 cm ter nato nanjo navoziti novo plodno zemljo, je obrazloženo v točki 27, tam navedeni razlogi pa za pritožbeni preizkus zadoščajo. Ali je odločitev v tem delu tudi materialnopravno pravilna, v pogledu presoje očitka neobrazloženosti ni pomembno.

Dovolj obrazložene, da je pritožbeni preizkus mogoč, so nadalje vse predpostavke odškodninske odgovornosti in sicer tako v pogledu škode, ki jo je tožnik zatrjeval zaradi nemožnosti uporabe3, kot škode na traktorju in kosilnici4. Sodišče prve stopnje se res ni opredelilo do navedbe toženke v smeri tožnikove soodgovornosti za škodo na traktorju in kosilnici5. Vendar pa s tem ni storilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre namreč za navedbo, ki je v prvem delu očitno neutemeljena, v drugem delu pa nesklepčna. Ker tožnik kamenja, zaradi katerega je prišlo do poškodb, ni videl, je očitek, da bi se mu moral izogniti, nesmiseln. Očitek, da bi moral teren pred košnjo pregledati, pa ne nudi podlage za tožnikovo soodgovornost. Zaradi visoke trave je malo verjetno, da bi kamenje sploh opazil, bi pa travo ob pregledu pohodil in s tem onemogočil ali vsaj otežil košnjo. Gre torej za pretirano zahtevo.

Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena niti v zvezi z dokazno oceno. Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te odločbe, dokazna ocena sodišča prve stopnje ni bila površna in pomanjkljiva, ampak v skladu s formalnimi okviri 8. člena ZPP.

9. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. Pritožbeno sodišče, po branju zapisnika o zaslišanju priče M. M. (list. št. 165 do 168), ugotavlja, da v konkretnem primeru do tega ni prišlo. Povzetek izpovedbe te priče, v kolikor se prebere celoten zapisnik, je pravilen. Ta kršitev ni bila storjena niti pri povzetku izpovedbe izvedenca A. A. na naroku 17. 10. 2019. Sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve ni zapisalo, da je izvedenec (za sporno obdobje) ugotovil odlaganje odpadnega materiala predvsem na severnem in južnem delu, ampak je zapisalo, da je izvedenec ugotovil odlaganje odpadnega materiala predvsem na južnem in severnem delu meje že pred letom 2002. V nadaljevanju, ko je sodišče prve stopnje zapisalo, da je izvedenec potrdil odlaganje na tožnikovo parcelo tudi v spornem obdobju, pa gre za (pravilen) povzetek dopolnitve mnenja z dne 17. 9. 2019 (list. št. 344).

10. Stranski intervenient utemeljeno opozarja, da priča J. J. ni bil predlagan za dokazovanje dejstev v zvezi s škodnim dogodkom, ki se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zgodil 26. 10. 2004. Sodišče prve stopnje v tem delu (glej razloge v točki 30) zato odločitve ne bi smelo opreti na izpovedbo te priče. Ker je ravnalo drugače, je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je pritožbeno sodišče odpravilo samo tako, da izpovedbe pri presoji pravilnosti izpodbijane odločitve (to je odločitve glede povračila škode na traktorju in kosilnici) ni upoštevalo. Posledično ni relevantno, kaj je priča izpovedala, nerelevantni pa so tudi očitki o selektivnem upoštevanju izpovedbe. Ni pa stranskemu intervenientu mogoče slediti, da tožnik za dokazovanje zgoraj navedenih dejstev ni predlagal zaslišanja strank in priče S. S. Tak predlog je dal v tožbi, v točki I in točki III (v okviru zapisa „kot do sedaj“). Do postopkovne kršitve zato ni prišlo.

11. Preden se bo pritožbeno sodišče opredelilo do očitkov (obeh pritožnikov) v smeri pomanjkljivih navedb glede območja zatrjevanih posegov, odgovarja na s tem povezan očitek stranskega intervenianta, da sodišče popisa in cenitve sodnega cenilca za gradbeništvo B. B. (priloga A2) ne bi smelo upoštevati kot dela navedb. Takšno stališče je namreč zmotno. Ker izven postopka izdelano mnenje, ki mu nasprotna stranka nasprotuje (in v konkretnem primeru sta toženka in stranski intervenient takšno nasprotovanje izrazila) ne more biti dokaz v smislu določb ZPP, še manj pa dokaz v smislu izvedeniškega mnenja6, se upošteva le kot del trditev stranke, ki je mnenje predložila in se nanj sklicuje. Stališče v zvezi s tem je v sodni praksi splošno sprejeto.7

12. Tožnik je v tožbi, ki ji je priložil zgoraj omenjen popis in cenitev B. B., območje zatrjevanih posegov (odlaganje) opredelil kot pas parcele 1107, ob meji s parcelo 1105/3 (sedaj parc. št. 1105/8), v dolžini 174 m, širini 3m in višini 1m. Navedel je še, da zaradi neustreznega zavarovanja prihaja tudi do zdrsov materiala na preostali del tožnikove parcele. V prvi pripravljalni vlogi8 pa je dodatno pojasnil, da je kot izhodišče pri uveljavljanju zahtevka upošteval meritev G., d. o. o., z dne 5. 10. 2004, čeprav se z njo ne strinja. Ker iz navedb obeh strank izhaja, da gre za meritev, ki se nanaša (tudi) na potek meje med parcelama tožnika in toženke, z rezultati pa sta bili obe stranki seznanjeni, ni nobenega dvoma, da je toženka iz tožnikovih navedb lahko ugotovila, na katerem zemljišču tožnik poseg zatrjuje.

13. Neutemeljeni so nadalje očitki stranskega intervenienta, da tožnik za fotografije (priloge A20 do A31 ter priloga A2) ter za popis in cenitev (priloga A2), ni ponudil trditvene podlage. Kaj tožnik dokazuje s fotografijami, izhaja iz navedb v točki I tožbe, pri popisu in cenitvi pa po zgoraj obrazloženem ne gre za dokaz, ampak za del tožnikovih navedb. Ker gre pri fotografijah za pravočasen (in dovolj substanciran) dokaz, ni imelo sodišče prve stopnje nobenega razloga, da jih v dokaznem postopku ne bi upoštevalo. S tem tudi ni storilo nobene upoštevne postopkovne kršitve.

14. Sodišče prve stopnje je v postopku, že po opravljenem prvem naroku, vpogledalo s strani tožnika predloženo skico z vrisanim posegom in mejo (list. št. 107, 108 in 109). Pritožbeno sodišče glede pravilnosti takega ravnanja nima pomislekov, saj iz podatkov spisa izhaja, da je bil spor o poteku meje ter spor o lastninski pravici med strankama dokončno rešen šele v letu 20169. Dejstvo, da je zamudo opravičil šele na naroku, ki je sledil vložitvi pisne vloge, na tako presojo ne vpliva.10 Do kršitve 286. člena ZPP zato ni prišlo, posledično pa tudi ne do kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP.

15. V zvezi s skico je nadalje neutemeljen očitek stranskega intervenienta o kršitvi razpravnega načela iz 7. člena ZPP, saj ne drži, da tožnik za skico ni ponudil trditev. V vlogi, kateri je bila priložena, je navedel, da je ob upoštevanju meje, ki je bila določena v postopku N 24/2007, do posegov prišlo na zemljišču, ki sega 3,8 m do 10 m zahodno od določene meje in njegova površina meri 735 m. Skica z vrisano mejo in vrisano površino, na kateri naj bi prišlo do posegov, pa je tudi sicer le tožnikov (laičen) grafičen prikaz tega, kar je trdil, ter, enako kot ostale (sporne) navedbe, predmet dokazovanja. Sodišče je mejo med parcelo tožnika in toženke ugotovilo s pomočjo izvedenca geodetske stroke, ki je pri tem upošteval pravnomočno odločitev o poteku meje iz postopka N 24/2007, obseg zemljišča, na katerem je prišlo do posegov, pa z izvedencem kmetijske stroke ter drugimi izvedenimi dokazi. Nerelevantno je zato, kako sta mejo na list. št. 109 označili priči J. J. in F. F. 16. Pritožnika nadalje trdita, da izvedenec A. A. za odgovore na določena vprašanja (to je glede spremenjene sestave tal, glede odstopanja meje na aeroposnetkih od meje pokazane v naravi ter glede kronološkega dogajanja) ni imel potrebnega strokovnega znanja. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja. Drži sicer, da je izvedenec A. A. mejo, ki izhaja iz aeroposnetkov, primerjal z mejo, ki jo je na kraju samem označil izvedenec geodetske stroke, nato pa na tej podlagi zaključil, da med njima ni večjih razlik. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča za takšno primerjavo, pri kateri je upošteval tako na posnetkih kot v naravi vidne fiksne točke11, znanje geodetske stroke ni nujno potrebno oziroma za tako primerjavo zadostuje znanje izvedenca kmetijske stroke. Zaključek, do katerega je izvedenec prišel s tako primerjavo, tudi ni v nasprotju z dejstvom, da je katastrski načrt na aeroposnetkih le informativen. Mejo, kot je zarisana na aeroposnetkih, je ravno zato primerjal z mejo, ki jo je v naravi označil izvedenec geodetske stroke. Neutemeljeni so nadalje pomisleki o izvedenčevi strokovni usposobljenosti za ugotavljanje kronološkega dogajanja na spornem območju. Za primerjavo aeroposnetkov (in zaznavo razlik) znanje geologije in geotehnike ni potrebno. Glede izvedenčeve usposobljenosti za analizo izkopanih pedoloških profilov, pa je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je izvedenec A. A. dipl. ing. gozdarstva in ima tudi znanje geologije in pedologije, dodatno pa je opravil še izpit iz bonitiranja tal. V ugotovitev, da so tla na delu tožnikove parcele po sestavi gramoz ter pomešan sloj humusa z gramozom ter ostanki komunalnih odpadkov (plastike), zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo, ne dvomi pa niti pritožbeno sodišče. Ne glede na že povedano, pa dodaja, da bi takšno sestavo tal lahko opazil tudi laik.

17. Postavitev izvedenca strojne stroke je predlagal tožnik, sodišče prve stopnje pa je ta dokaz zavrnilo. Stranski intervenient, saj sodeluje na strani toženke, zato za izpodbijanje te odločitve oziroma polemiziranje z razlogi za zavrnitev tega dokaza, nima nobenega pravnega interesa. Na ta del pritožbe zato pritožbeno sodišče podrobneje ne odgovarja.

Glede dejanskih ugotovitev in uporabe materialnega prava

18. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 1107. Ta nepremičnina meji na nepremičnino parc. št. 1105/8 (gre za del nekdanje parcele 1105/3), ki je bila do 28. 12. 2005 last toženke, od takrat dalje pa je last stranskega intervenienta. Na nekdanji parceli 1105/3 se je v 90-tih letih nahajalo divje odlagališče odpadkov in gradbenega materiala, takšno stanje pa je toženka prevzela v letu 2000. V letu 2003 je toženka s stranskim intervenientom sklenila najemno pogodbo, na podlagi katere je ta odlagališče očistil in postavil zaporne rampe, a nelegalno odlaganje različnih odpadnih materialov s strani tretjih s tem ni bilo preprečeno. Po najemni pogodbi je bil tudi stranski intervenient na nekdanjo parcelo 1105/3 upravičen odlagati nenevarne naravne materiale. Odpadni material (kamenje, pesek, smeti) se je v času od 1. 3. 2002 do 27. 12. 2005 odlagal tudi na obmejni pas tožnikove parcele 1107 v površini 438 m2. Tožnik tega dela svoje nepremičnine zato ni mogel uporabljati, saj ga ni mogel kositi. Parcela 1107 je imela pred posegi boniteto 52 točk. Do 30. 6. 2004 je bila kmetijsko, od 30. 6. dalje pa je (zazidljivo) stavbno zemljišče. Za čas od 1. 3. 2002 do 30. 6. 2004 znaša nadomestilo za neuporabo 258,42 EUR, za čas od 1. 7. 2004 do 27. 12. 2005 pa 1.165,85 EUR. Za vzpostavitev prvotne kvalitete tal (to je zemljišča z boniteto 52 točk) je treba odstraniti zgornji sloj v debelini 50 cm in na novo nasuti s primerno plodno zemljo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi to, da je tožnik 26. 10. 2004 ob košnji na parceli 1107, naletel na kamenje, ki je izviralo iz sosednje nepremičnine. Na traktorju in kosilnici mu je zato nastala škoda (poškodovani so bili noži rotacijske kosilnice, jermeni in jermenica, zadnja desna luč, vetrobransko steklo in zadnje steklo traktorja) v višini 347,30 EUR.

19. Pritožbeno sodišče povzete dejanske ugotovitve sprejema, saj meni, da so pravilne. V nasprotju s prepričanjem pritožnikov ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje narejena vestno, skrbno in natančno, upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP, zaključki so logično in življenjsko prepričljivi, pa tudi preverljivo obrazloženi. Očitki o pristranski, površni in selektivni dokazni oceni so neutemeljeni. Prav pritožnika z opozarjanjem na posamezne dele izvedeniških mnenj, dele izpovedb in nekatere posamezne okoliščine počneta prav to, kar neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje - opozarjata le na tisto, kar jima je v korist, prezreta pa celoto. Ker se pritožbeno sodišče z razlogi v sodbi strinja, jih, razen ko bo to zaradi odgovora na posamezne pritožbene očitke nujno, v nadaljevanju ne ponavlja.

20. Da je do odlaganja različnih odpadnih materialov prihajalo tudi na tožnikovi parceli in kje, je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca kmetijske stroke A. A. Izkop 16 sondažnih prečnih jarkov in analiza izkopanih pedoloških profilov sta z gotovostjo potrdila, da ima določen del tožnikove nepremičnine ob meji (v primerjavi z ostalo površino12) spremenjeno sestavo tal, saj so na tem delu prisotni gramoz, pomešan sloj humusa z gramozom in ostanki komunalnih odpadkov (plastike). Ker je pred izkopom izvedenec geodetske stroke, mag. D. D., v naravi označil mejo med parcelo 1107 in 1105/8, kot je bila določena s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju N 24/2007 z dne 8. 10. 2009, po tem, ko je bila opravljena analiza izkopanih pedoloških profilov, pa naredil še izmero prizadetega dela tožnikove parcele13, pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev, da gre za površino 438 m2. Drugačna pritožbena trditev je pavšalna in brez podlage v izvedenem dokaznem postopku.

21. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da je ugotovljena spremenjena sestava tal posledica odlaganja odpadkov in drugega materiala preko meje parcele 1105/8. Dejstvo je namreč, da potek meje med parcelo 1105/8 in 1107 ne toženki ne stranskemu intervenientu ni bil znan in da sta očitno za del tožnikove parcele ob meji menila, da pripada k parceli 1105/8. V postopku za ureditev meje je namreč stranski intervenient mejo pokazal med dva do tri metre v notranjost tožnikove parcele14. Logično je zato, da se je to odrazilo tudi pri uporabi. Drugega razloga za ugotovljeno spremenjeno sestavo tal pa pritožnika tudi sicer nista zatrjevala.

22. Pritožbeno sodišče, kljub pomislekom obeh pritožnikov, iz v nadaljevanju navedenih razlogov, pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je do odlaganja na ugotovljeni del tožnikove nepremičnine prihajalo (tudi) po 1. 3. 2002 pa vse do 27. 12. 2005. 23. Pritožnika navedeno ugotovitev izpodbijata z grajo izvedeniškega mnenja izvedenca A. A. Ta je svoje ugotovitve o kronološkem dogajanju na tožnikovem zemljišču oprl na aeroposnetke Geodetskega inštituta Slovenije oziroma njihovo primerjavo. Ker posnetki za obdobje, ki ga je sodišče prve stopnje štelo za relevantno, ne obstajajo, so bili to posnetki za leto 2001, 2006 in 2015. Kot je pojasnil izvedenec, gre za edino poznano in dostopno kronološko dokumentacijo o dogajanju na spornem območju.

24. Oba pritožnika v zvezi s tem najprej opozarjata, da je prikaz meje na posnetkih le informativen in so mogoča odstopanja do +/- dva metra. Pritožbeno sodišče temu dejstvu sicer ne oporeka, vendar pa mu ne pripisuje takega pomena kot pritožnika. Ne sodišče ne izvedenec A. A. aeroposnetkov nista uporabila za ugotavljanje meje med parcelo tožnika in toženke, primerjava na posnetku zarisane meje z mejo v naravi pa je pokazala, da v konkretnem primeru ni bistvenega odstopanja. Pritožbeno sodišče zato izvedenčevo metodo za razjasnitev kronološkega dogajanja na tem območju sprejema kot ustrezno, sprejema pa tudi izvedenčeve zaključke. Ob tem dodaja, da drugačne metode izvedenec tudi sicer ni imel na voljo.

25. Pritožnika nadalje izpostavljata, da aeroposnetki ne izvirajo iz obdobja, ki ga je sodišče obravnavalo, izkop pedoloških profilov pa ni pokazal časovnega okvira posegov, pač pa le območje posega. Da izkop pedoloških profilov ni pokazal časovnega okvira posegov, drži. To je izvedenec izrecno povedal, upoštevalo pa je tudi sodišče prve stopnje15. Rezultati izkopa pedoloških profilov so zato v razlogih sodbe izpostavljeni le kot posreden dokaz, ki skupaj z vsemi ostalimi potrjuje izpodbijano ugotovitev. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo, da je izvedenec analiziral aeroposnetke iz leta 2001, 2006 in 2015 in gre zato pri njegovem mnenju o posegih med letoma 2002 in 200516, le za njegovo sklepanje, oprto na ugotovitve o premeščanju odpadnega materiala na spornem območju v letu 2001 in 200617. Sodišče prve stopnje mu je ravno zato ponudilo na vpogled še fotografije, ki so bile posnete v juniju 2005 (priloga A2). Ob tem pritožbeno sodišče, glede na pritožbene očitke, dodaja, da ne dvomi, da je na teh fotografijah slikano sporno območje ob meji in sprejema pojasnila, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje v točki 15 sodbe. Dodaja pa, da fotografije, ki so del pred pravdo pridobljenega mnenja, niso bile posnete „kar na pamet“, ampak ob upoštevanju meje, ki je bila pokazana pri meritvah G.18 iz leta 2004. Dvom, da gre za fotografije, ki kažejo posege v tožnikovo parcelo, pa povsem odpade ob dejstvu, da se je z določitvijo meje v nepravdnem postopku ta mejna linija še pomaknila v smeri proti parceli 1105/8. 26. Da je ugotovitev o odlaganju na tožnikovo parcelo v obdobju 2002-2005 pravilna, potrjujejo tudi drugi dokazi. Pritožbeno sodišče izpostavlja izpovedbo priče S. S. v povezavi s fotografijami v prilogah A21 do A25, ki izvirajo iz leta 2003 in 2004. V spisu se nahaja tudi več tožnikovih dopisov iz obravnavanega obdobja (priloge A8, A9 in A40), v katerih opozarja na problematiko odlaganja odpadnega materiala na svojo parcelo. Ni videti razumnega razloga za take dopise in pozive toženki, če posegov v tem času ne bi bilo. V pritožbenem postopku tudi ni prerekano, da je toženka v letu 2003 postavila dve zaporni rampi ravno zato, da bi take posege preprečila. V kolikor jih ne bi bilo, ji tega ne bi bilo treba storiti. Poleg tega pa je, kot je že bilo navedeno, tudi stranski intervenient parcelo 1105/8 uporabljal za odlaganje nenevarnih naravnih materialov. To je potrdil zaslišani J. J., S. S. pa je izpovedal o kamionih, ki so nasipali kupe peska. Pritožbeno sodišče je, iz razlogov navedenih v točki 21, prepričano, da je material odlagal ne le na parcelo toženke, ki jo je imel v najemu, ampak tudi na sporni del tožnikove parcele.

27. Izvedenec A. A. je za sporno obdobje res potrdil le to, da je do dodatnega odlaganja prišlo, ne pa tudi tega, da se je odlaganje izvrševalo na celotnem delu parcele 1107, na katerem je sicer ugotovil spremembo sestave tal. Tega ne s primerjavo aeroposnetkov ne z izkopom pedoloških profilov in njihovo analizo ni bilo mogoče ugotoviti. Vendar pa pritožbeno sodišče tak zaključek sodišča prve stopnje vseeno sprejema, saj meni, da je pravilen. Vsaj do oktobra 2004, ko je bila opravljena prva izmera glede poteka meje med parcelo tožnika in toženke, namreč ne vidi nobenega razloga, zakaj bi toženka (oziroma stranski intervenient) do takrat ustaljen obseg uporabe tožnikovega zemljišča kakorkoli spreminjala oziroma ga zmanjšala. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so tako tretji, ki so dovažali odpadke, kot stranski intervenient, ki je dovažal nenevarne naravne materiale, uporabljali celoten sporni del, upoštevajoč trenutno razpoložljivost. Ta se je, kot kažejo aeroposnetki, spreminjala. Ob tem pa pritožbeno sodišče opozarja še na to, da za presojo, ali je toženka dolžna vzpostaviti prejšnje stanje in ali je dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi nemožnosti uporabe (uporabnino) za obdobje od 1. 3. 2002 do 27. 12. 2005, ni odločilno, ali je spremenjena sestava tal na posameznem delu sporne površine morda posledica odlaganja, ki je bilo izvršeno že pred letom 2002. V postopku namreč ni bilo ugotovljeno, da bi bil takrat lastnik parcele 1105/8 kdo drug19, pritožnika pa zmotno ali nepolno ugotovljenega dejanskega stanja v tem pogledu ne zatrjujeta.

28. Pritožnika nadalje neutemeljeno nasprotujeta ugotovitvi, da se stanje na tožnikovi parceli, po tem, ko je lastnik parcele 1105/8 postal stranski intervenient, ni bistveno spremenilo20 in je trenutno stanje takšno kot je bilo v času, ko je bila lastnica toženka. Gre namreč za pavšalen očitek, ki mu ob dejstvu, da ima izpodbijana ugotovitev podlago v mnenju izvedenca A. A., ni mogoče slediti, niti se o njem bolj konkretno izjaviti.

29. Kakšno je bilo prejšnje stanje prizadetega dela tožnikove parcele, je izvedenec (in sodišče, ki mu je sledilo) ugotovil tako, da je analiziral (na sredini parcele) izkopan pedološki profil, torej izkopano zemljino, ki s posegi ni bila prizadeta. Ugotovil je tudi boniteto zemljišča, ki jo izkazujejo podatki GURS. Ker je ob zaslišanju prepričljivo pojasnil, zakaj meni, da boniteta, ki jo izkazujejo ti podatki, tudi v preteklosti ni bila drugačna21, pritožnika pa svojih ugovorov nista konkretizirala, pritožbeno sodišče ugotovitev o boniteti 52 točk sprejema kot pravilno.

30. Izvedenec A. A. je prizadeto površino tožnikove parcele res razdelil na bolj in manj prizadeto22, vendar pa to po njegovem mnenju ne narekuje različne sanacije v pogledu globine potrebnega odkopa zemljine. Celotni prizadeti del tožnikove parcele je tako treba sanirati na enak način, to je z odstranitvijo zgornjega sloja zemljine v debelini 50 cm in nasutjem nove primerne plodne zemlje v isti debelini. Za vzpostavitev stanja pred posegi, to je ponovno vzpostavitev prvotnega kmetijskega zemljišča s plodnostjo 52 bonitetnih točk, je namreč potrebna dovolj kvalitetna in globoka plast plodne zemlje (glej dopolnitev mnenja z dne 17. 9. 2019, list. št. 346). Drži sicer, da je izvedenec v osnovnem mnenju zapisal, da se odpadni material na bolj prizadetem delu nahaja v globini 25 cm, kar bi kazalo, da bi morda zadostoval plitvejši odkop, a je nato ob zaslišanju (glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja dne 17. 10. 2019, list. št. 376, stran 21, 28 in 29) dodatno pojasnil, da je izkop pokazal tri tipične horizonte, pri čemer sta prva dva, pri katerih so bili opaženi vplivi v globini med 40 do 50 cm, zagotovo debela več kot 50 cm. To je tudi razlog, da se je odločil za tako globino in enotno sanacijo. Pritožbeno sodišče zato zavrača očitke pritožnikov, da bi zadoščal plitvejši izkop zemljine in da bi ta moral biti različen glede na globino vpliva.

31. Iz ugotovitev izvedenca A. A. (glej izvedeniško mnenje z dne 26. 4. 2019, list. št. 280) izhaja, da se na tožnikovi parceli, ob meji s parcelo 1105/8, nahaja pas grmovne vegetacije, ki je širok od 0,50 do 5 m. Pritožnika opozarjata, da bo morala toženka, če bo hotela odstraniti plast zemljine, najprej odstraniti to vegetacijo. Menita, da toženka tega ni dolžna storiti, saj je zaraščanje posledica tožnikove malomarnosti (to je nevzdrževanja), ne pa posledica posegov. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja, saj pritožnika spregledata, da je do zaraščanja tožnikove parcele prišlo v prvi vrsti zato, ker tožnik tega dela parcele zaradi različnega na ta del nasutega materiala ni mogel več uporabljati za kmetijske namene. Na tem delu tudi košnja ni bila več mogoča. Lahko bi sicer rastje ročno odstranjeval, a mu to, da tega ni delal, ne more biti v škodo.

32. Odločitev, s katero je sodišče toženki naložilo, da na delu tožnikove parcele vzpostavi stanje, kot je bilo pred posegi in sicer na način, opisan v točki III izreka, je glede na vse do sedaj obrazloženo pravilna, pritožbi pa neutemeljeni.

33. Sodišče prve stopnje je toženki, poleg vzpostavitve prejšnjega stanja, naložilo tudi plačilo odškodnine v višini 1.424,27 EUR zaradi neupravičene uporabe dela tožnikove nepremičnine za obdobje od 1. 3. 2003 do 27. 12. 2005. Pritožnika to odločitev izpodbijata le v delu, ki se nanaša na obdobje po 30. 6. 2004 (to je odločitev o plačilu zneska 1.165,85 EUR s pripadki). Oporekata izračunu, ki ga je opravil izvedenec K. K. in sodišču prve stopnje očitata nekritičnost. Toženka trdi, da izvedenec ni izkazal v izračunu uporabljenih količnikov in drugih podatkov, stranski intervenient pa, da ni preveril statusa zazidljivosti.

34. Pritožbeno sodišče jima po pregledu izvedeniškega mnenja (list. št. 294), pisne dopolnitve (list. št. 351) in prepisa zvočnega posnetka izvedenčevega zaslišanja (list. št. 388), ne sledi. Enako kot sodišče prve stopnje meni, da je izvedenec razjasnil vsa v pripombah in v pritožbi problematizirana vprašanja. Glede statusa tožnikove parcele je že v osnovnem mnenju pojasnil, da je 30. 6. 2004 prišlo do spremembe občinskega prostorskega načrta in parcela spada v območje z oznako I., to je v območje proizvodnih dejavnosti. Ob zaslišanju pa je dodatno pojasnil, da parcela leži na območju poslovne cone (v načrtu je enako obarvana kot ostale) in je, enako kot sosednja, ki se je prodala, zazidljiva. Ne glede na to, da tako pojasnilo zaradi zgolj pavšalnega ugovora pritožnikov23 zadostuje, pa pritožbeno sodišče opozarja, da se v spisu nahaja tudi Odlok Občine Z.24 z dne 30. 6. 2004, ki tožnikovo parcelo uvršča v območje lokacijskega načrta X. Ker Odlok sočasno določa, da je območje namenjeno poslovni, obrtni in industrijski dejavnosti, določa pa tudi usmeritve za urbanistično, arhitektonsko in krajinsko oblikovanje objektov, ne more biti dvoma, da je parcela zazidljivo stavbno zemljišče. To nenazadnje potrjuje tudi dopis toženke, ki ga je 4. 1. 2005 poslala tožniku (priloga A10). V njem tožnika obvešča o spremembi namembnosti parcele 1107 iz kmetijskega v stavbno zemljišče za poslovne namene in o povečanju njene vrednosti z mnogokratnikom 20 ali več. Izvedenec je tudi glede korekcijskih faktorjev in ostalih uporabljenih podatkov po presoji pritožbenega sodišča ponudil dovolj pojasnil. Zakaj ta toženki ne zadoščajo, iz pritožbe ne izhaja. Sodišče prve stopnje je mnenju izvedenca K. K. zato utemeljeno sledilo in nanj oprlo odločitev.

35. V okviru točke I izreka je sodišče prve stopnje toženki naložilo tudi plačilo škode, ki je tožniku nastala na traktorju in kosilnici v škodnem dogodku 26. 10. 2004. Gre za plačilo zneska 347,30 EUR s pripadki. Odločitev izpodbijata oba pritožnika.

36. Glede na vsebino pritožbe stranskega intervenienta pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožba v delu, ki se nanaša na to škodo, sklepčna. O sklepčni tožbi namreč govorimo, ko iz dejstev, ki jih stranka zatrjuje (ob predpostavki, da so ta dejstva resnična), izhaja posledica, ki jo s tožbenim zahtevkom uveljavlja. Pri presoji sklepčnosti je zato vprašanje, ali so zatrjevana dejstva z dokazi, ki jih stranka predlaga, tudi dokazana, nepomembno. Povedano drugače: stranski intervenient zatrjevane nesklepčnosti ne more utemeljiti s trditvijo, da s predračuni in računi, ki jih je tožnik predložil, škoda na traktorju in kosilnici ni izkazana.

37. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo povzeto v drugem odstavku točke 18. Soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje in razlogi, ki jih je navedlo v točki 30. Razlogov ne ponavlja, ampak v nadaljevanju odgovarja le na posamezne pritožbene očitke.

38. Odgovor policije tožniku z dne 3. 11. 2004 (priloga A4) tudi po mnenju pritožbenega sodišča izkazuje, da je tožnik (oziroma njegov sin S. S.) 26. 10. 2004 ob 16.30 zaprosil za intervencijo policije in ob tem navedel, da je pri košnji travnika poškodoval traktor in rotacijsko kosilnico; policija pa si je nato traktor in kosilnico tudi ogledala. Navedeno je potrdil zaslišani S. S., izhaja pa tudi iz sklepa ODT Kranj z dne 15. 11. 2004 (priloga A3), v katerem je povzeto poročilo, ki ga je policija posredovala tožilstvu. Tako iz izpovedbe omenjene priče kot sklepa ODT pa izhaja tudi to, da je do škodnega dogodka prišlo na parceli 1107, ko je S. S., ki je upravljal s traktorjem in kosilnico, naletel na kamenje. Pritožbeno sodišče ob tem ne dvomi, da gre za kamenje, ki je posledica nedopustnega odlaganja različnega odpadnega materiala na tožnikovo zemljišče. Povsem mogoče je, da je kamenje zdrsnilo s kupa in se odkotalilo na del, ki ga je tožnik sicer kosil. Očitno je tako ocenila tudi policija, saj je v odgovoru zapisano, da so o dogodku in o problemu deponije peska na parceli v lasti toženke, obvestili pristojno inšpekcijsko službo. Kakšne poškodbe so bile s strani policije ugotovljene na traktorju in kosilnici, je razvidno iz sklepa ODT oziroma vsebine v tem sklepu povzetega poročila policije. Da je do škodnega dogodka res prišlo, pa vsaj posredno potrjuje tudi dopis tožnika z dne 29. 12. 2004 (priloga A40), ki ga v sodbi izpostavlja sodišče prve stopnje. Že doslej navedeno po presoji pritožbenega sodišča zadošča za sklep, da je tožnik dokazal podlago svojega zahtevka. Na odločitev zato ne more vplivati dejstvo, da je zaslišana priča M. M. izpovedal le o več klicih S. S., ki so se nanašali časovno neopredeljene poškodbe kosilnice, največkrat ravno na parceli 1107. Tudi izpovedbi tožnika, ki je škodni dogodek umestil v poletje in je tudi obseg poškodb le delno potrdil, pritožnika pripisujeta preveliko težo. Gre namreč za osebo, ki je bila ob zaslišanju stara že 87 let in je sodišče sama napotila na sina, ki naj bi o tem (saj je sin kosil in se ukvarjal z odpravo škode) več in bolj točno izpovedal25. Kaj je izpovedala priča J. J., ni relevantno, saj ta priča ni bila predlagana za dokazovanje navedb o spornem škodnem dogodku.

39. Pritožnika pa neutemeljeno oporekata tudi ugotovljeni višini škode. Ker ji pred sodiščem prve stopnje nista (pravočasno) ugovarjala, se tožnikove trditve v tem delu štejejo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker se priznana dejstva (razen, če gre za sum nedovoljenega razpolaganja z zahtevkom) ne dokazujejo, tudi ni relevantno, ali je višina škode s predloženimi računi in predračuni izkazana. O tem delu pritožb se zato pritožbeno sodišče ne izjavlja.

Glede odločitve o stroških postopka

40. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da je bilo matematično vrednotenje uspeha strank v konkretnem primeru neprimerno. Tudi odločanje o (nedenarnem) zahtevku za vzpostavitev prejšnjega stanja je namreč povzročilo stroške.26 Ne glede na to pa je zaključku sodišča prve stopnje o končnem uspehu pravdnih strank vseeno mogoče pritrditi. Tožnik je z odškodninskim zahtevkom uspel delno (upoštevajoč matematični izračun sodišča prve stopnje, ki mu pritožnika ne nasprotujeta, gre za približno polovičen uspeh), z zahtevkom za vzpostavitev prejšnjega stanja skoraj v celoti, propadel pa je z zahtevkom za vrnitev nepremičnine v posest in opustitev nadaljnjih posegov (kar pa posebnih stroškov ni povzročilo). Gre torej za približno polovičen uspeh.

41. Stroškovna odločitev je pravilna tudi v pogledu odmere. Kot izhaja iz zapisnika naroka dne 3. 4. 2007 (list. št. 34), se je narok začel ob 10. uri in ne ob 8.30 kot trdi toženka. Na zapisniku je v zvezi s tem sicer lastnoročni popravek, a pritožbeno sodišče v njegovo pravilnost ne dvomi. Da se je narok začel ob 10. uri, izkazujejo tudi vabila, ki so bila poslana strankam in pooblaščencem. Urnina za ta narok je bila zato priznana v pravilni višini. Enako velja za narok dne 9. 5. 2017. Iz zapisnika v spisu oziroma ročnega popravka na njem (list. št. 121) izhaja, da se je narok začel ob 12. uri. To potrjuje tudi zapisnik z dne 28. 3. 2017, na katerem je sodišče stranke seznanilo, da bo naslednji narok 9. 5. 2017 ob 12. uri. Tudi ne drži, da je bil na tem naroku tožnik zaslišan, saj iz zapisnika izhaja, da je podal le izjavo, da je bolan, da naj sodišče zasliši pričo S. S. in opravi ogled, narok pa preloži. Tako urnina kot nagrada za narok sta bili zato pravilno priznani. Pritožbeno sodišče še dodaja, da ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) na tako presojo ne vpliva čas, ki ga je pooblaščenec porabil za pripravo na narok. Toženka neutemeljeno zahteva tudi nagrado za posvet s stranko in pregled dokumentacije. Do nagrade za ta opravila bi bila upravičena le, če bi šlo za samostojne storitve (tar. št. 39 OT), za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Poročilo stranki pa pritožbeno sodišče v ocenjuje za nepotrebno (155. člen ZPP). Stranka se je namreč z odločitvijo in razlogi zanjo lahko seznanila iz obrazložitve odločbe.

Sklepno

42. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

43. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker toženka in stranski intervenient s pritožbama nista bila uspešna, do njihovega povračila nista upravičena. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožniku v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžan jih je zato nositi sam.

1 Pritožbeno sodišče v nadaljevanju izpušča navedbo katastrske občine, saj se vse parcele, ki bodo omenjene, nahajajo v k. o. X. 2 Nepremičnina 1105/3 se je v teku postopka razdelila na parcelo 1105/8 in 1105/9. S tožnikovo parcelo meji parcela 1105/8. 3 Razlogi glede protipravnosti so navedeni v točki 17, glede vzročne zveze v točki 19, odgovornosti v točki 20 in višini škode v točkah 21 do 25. 4 Glej točko 30. 5 V odgovoru na tožbo je navedla, da bi se moral tožnik, če je na zemljišču videl material, le-temu izogniti, predvsem pa prej pogledati, kje bo kosil. 6 Po 244. členu ZPP izvedeniško mnenje podajo izvedenci, ki jih določi sodišče in ki dokazovanje z izvedenci tudi vodi (1. odst. 252. člena ZPP). S tem je zagotovljeno, da imata obe stranki možnost sodelovanja in obravnavanja dokaza. 7 Primerjaj npr. odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 278/2004, II Ips 651/2005 in II Ips 686/2006. 8 Gre za vlogo z dne 1. 2. 2006, list. št. 24. 9 Postopek za ureditev meje, ki ga je vodilo Okrajno sodišče v Kranju pod Opr. št. N 24/2007, se je pravnomočno končal 16. 2. 2011, pravda, v kateri je tožnik zatrjeval, da je lastnik dela toženkine parcele, in jo je vodilo Okrožno sodišče v Kranju pod opr. št. I P 436/2015 (prej I P 327/2011) pa 25. 5. 2016 (glej ugotovitve v točki 6 izpodbijane sodbe). 10 Je pa razlog za pozne navedbe in predložitev skice razviden tudi iz same vloge. 11 Glej zapisnik o zaslišanju izvedenca A. A., list. št. 379 in 380. 12 Pedološka jama je bila zaradi primerjave narejena tudi na delu parcele, na katerem posegov ni bilo. 13 Glej razloge v točki 11 izpodbijane sodbe. 14 V kakšni oddaljenosti od s strani tožnika pokazane in kasneje s sklepom sodišča določene meje je stranski intervenient pokazal mejo, je prikazano na skici terenske meritve pod B12, narisani v merilu 1:500 (1mm je 500 mm oziroma 0,5 m). 15 Glej razloge v točki 15 sodbe, stran 13 zgoraj. 16 Glej mnenje z dne 26. 4. 2019 (list. št. 280, stran 4) in prepis zvočnega posnetka zaslišanja izvedenca dne 17. 10. 2019 (list. št. 373, stran 11, 12 in 13). 17 Glej dopolnitev mnenja z dne 17. 9. 2019 (list. št. 344, stran 2). 18 Gre za v postopku neprerekano trditev. 19 V točki 9 sodbe je ugotovljeno, da je bila toženka lastnica nepremičnine 1105/3 do 27. 12. 2005, v točki 13 pa, da je parcelo (oziroma stanje na njej) prevzela v letu 2000. 20 Do spremembe je prišlo le v zarasti sukcesijske gozdne vegetacije, ki prerašča ta del tožnikove parcele (glej mnenje z dne 26. 4. 2019, list. št. 280, stran 5). 21 Glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja dne 25. 10. 2019, list. št. 379. 22 Kot izhaja iz izvedenskega mnenja z dne 26. 4. 2019 (list. št. 280) in skice (list. št. 286A), je manj prizadet severni in skrajno južni del obmejnega pasu tožnikove parcele, ostali del pa bolj. Površina prvega, pri katerem gre za mešano plast zgornjega humusnega sloja z odpadnim materialom (večinoma gramozom in posameznimi ostanki komunalnih odpadkov), znaša 178 m2, površina drugega, pri katerem gre za plast odpadnega materiala (gramoz), pa skupaj 260 m2. 23 Svoj ugovor bi lahko konkretizirala, predvsem pa predložila dokazilo za trditev, da je tožnikova parcela nezazidljivo stavbno zemljišče. To za toženko, saj gre za področje njenega delovanja, ne bi predstavljalo nobene težave. 24 Gre za Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Z. za obdobje od leta 1986 do leta 2000 in srednjeročnega družbenega plana Občine Z za obdobje od leta 1986 do 1990 za območje Občine X. 25 Glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja dne 4. 7. 2017, stran 9 in 11 (list. št. 146 in 147). 26 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo v zvezi z denarnim zahtevkom, so bili v večjem delu izvedeni tudi v zvezi s tem zahtevkom.