Jedro

Dolžnik je v tem postopku od vložitve ugovora dalje kategorično zanikal svojo insolventnost, hkrati pa je v postopku, začetim pred istim sodiščem, na njegov predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, izrecno priznaval svojo insolventnost. Takšno postopanje dolžnika je v neposrednem nasprotju z načelom dobre vere in poštenja, zato ne more uživati pravnega varstva.

Ker imajo v postopku poenostavljene prisilne poravnave položaj stranke zgolj tisti upniki, ki jih dolžnik uvrsti na seznam navadnih terjatev, drugi upniki nimajo možnosti vplivanja na potek samega postopka poenostavljene prisilne poravnave. Ob tako omejenih možnostih je potrebno omogočiti upniku preprečitev učinkovanja postopka poenostavljene prisilne poravnave na potek predhodnega postopka o začetku stečaja, v kolikor je utemeljena ocena, da gre pri takšnem predlogu zgolj za poskus zavlačevanja odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka.

Postopek poenostavljene prisilne poravnave, voden na predlog dolžnika, ne predstavlja ovire za odločanje prvostopenjskega sodišča o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

Izrek

I. Pritožba M., d.o.o., vložena 13. 3. 2014 zoper sklep St 1964/2013 z dne 6.2.2014 se zavrže. II. Preostali pritožbi M., d.o.o., in pritožba L., d.o.o., in F., d.o.o., zoper sklepa St 428/2013 z dne 16. 1. 2014 in St 1964/2013 z dne 6. 2. 2014 se zavrnejo in se izpodbijana sklepa potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v postopku na predlog upnika H., d.o.o. (v nadaljevanju upnik) dne 16. 1. 2014 s sklepom St 428/2013 začelo stečajni postopek nad dolžnikom D., d.o.o., in imenovala upravitelja.

2. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča je v pritožbenem roku kot družbenik in intervenient pritožbo vložila družba M., d.o.o. V pritožbenem roku pa sta skupno pritožbo vložila tudi družba L., d.o.o., kot družbenik in kot upnik dolžnika ter družba F., d.o.o., kot upnik dolžnika. Vsi pritožniki so v pritožbah uveljavljali pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Sodišče prve stopnje je dne 6. 2. 2014 v postopku poenostavljene prisilne poravnave nad istim dolžnikom D., d.o.o., izdalo sklep St 1964/2013, s katerim je ustavilo postopek poenostavljene prisilne poravnave in zavrglo predlog za potrditev postopka poenostavljene prisilne poravnave.

4. Zoper sklep St 1964/2013 z dne 6. 2. 2014 je v pritožbenem roku kot večinski družbenik in stranski intervenient pritožbo vložila družba M., d.o.o. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zoper isti sklep je M., d.o.o., dne 11. 3. 2014 vložila še eno pritožbo, v kateri je dopolnjevala pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagala, da naj v skladu z 221.g členom ZFPPIPP izda sklep, s katerim naj potrdi poenostavljeno prisilno poravnavo, katerega bi ga moralo izdati že prvostopenjsko sodišče. 5. Upnik H., d.o.o., je 5.9.2014 vložil odgovor na pritožbo M., d.o.o., zoper sklep St 428/2013 z dne 16. 1. 2014, dne 21.2.2014 pa odgovor na skupno pritožbo družb L., d.o.o., in F., d.o.o. V obeh odgovorih je pritožbenemu sodišču predlagal, naj pritožbe kot neutemeljene zavrne in potrdi sklep prvostopenjskega sodišča z dne 16. 1. 2014. 6. Čeprav je sodišče prve stopnje ločeno vodilo predhodni postopek za začetek stečajnega postopka pod št. St 428/2013 in postopek poenostavljene prisilne poravnave nad istim dolžnikom pod št. St 1964/2013, v okviru katerih sta bila izdana oba izpodbijana sklepa, je pritožbeno sodišče o vseh pritožbah zoper oba izpodbijana sklepa odločalo skupaj, ker so razlogi za odločitev medsebojno povezani, kot bo obrazloženo v nadaljevanju obrazložitve. Zato je tudi o vseh pritožbah odločilo s skupno odločbo.

7. Pritožba družbenika M., d.o.o., z dne 11. 3. 2014 zoper sklep St 1964/2013 z dne 6. 2. 2014 je prepozna, preostale pritožbe zoper oba izpodbijana sklepa pa so neutemeljene.

Glede procesne leigitimacije za vložitev in pravočasnosti pritožb

8. Oba izpodbijana sklepa sta bila izdana v postopkih zaradi insolventnosti. Ti postopki so formalno urejeni v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami – v nadaljevanju ZFPPIPP). V skladu s prvim odstavkom 126. člena ZFPPIPP ima pravico vložiti pritožbo proti sklepu v postopku zaradi insolventnosti vsaka stranka postopka, razen če je to upravičenje v skladu z zakonom omejeno samo na nekatere stranke. V skladu z drugim odstavkom 242. člena ZFPPIPP ima procesno legitimacijo za vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, ki je bil izdan na upnikov predlog, tudi družbenik stečajnega dolžnika. Družbenik dolžnika M., d.o.o., ima že s tem izkazano procesno upravičenje za uveljavljanje pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka.

9. Čeprav je prvostopenjsko sodišče v okviru izpodbijanega sklepa temu pritožniku dalo tudi položaj stranskega intervenienta, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v skladu s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP zgolj glede vprašanj, ki jih ta zakon ne ureja drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. ZFPPIPP natančno ureja položaje posameznih udeležencev v insolvenčnih postopkih in opredeljuje procesne oziroma materialnopravne predpostavke za posameznega udeleženca v postopku. Izven tega okvira ni mogoče priznavati pravice do udeležbe v postopku drugim udeležencem, ki tem kriterijem ne zadostujejo. Določil ZPP, ki urejajo pravico tretje osebe, da se kot intervenient na strani ene od pravdnih strank pridruži v pravdnem postopku, zato ni mogoče niti smiselno uporabljati v postopku insolventnosti.

10. V skladu z drugim odstavkom 123. člena ZFPPIPP se sodna pisanja v glavnem postopku vročajo samo, če za posamezno pisanje tako določa zakon. V ZFPPIPP ni podlage, da bi sodišče moralo sklep St 1964/2013 vročati osebno družbeniku dolžnika, to je družbi M., d.o.o. Zato je pritožbeni rok pričel teči z dnem objave tega sklepa, to je 10. 2. 2014. Posledično je pritožbo M., d.o.o., vloženo 11. 3. 2014 šteti za prepozno, zato jo je pritožbeno sodišče kot prepozno zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožnica namreč zgolj na podlagi dejstva, da ji je prvostopenjsko sodišče tudi osebno vročilo izpodbijani sklep, ne more uživati širšega procesnega varstva, kot ji ga daje neposredno zakon. Posledično se pritožbeno sodišče ni dolžno opredeljevati do navedb, ki jih je podajala pritožnica v pritožbi z dne 11. 3. 2014, glede navedb v pravočasni pritožbi z dne 18. 2. 2014 pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju te obrazložitve.

Glede izpodbijanega pravnega interesa upnika za uveljavljanje stečajnega postopka nad dolžnikom

11. M., d.o.o., v pritožbi zoper sklep o začetku stečajnega postopka ponavlja stališča dolžnika v predhodnem postopku, s katerim je zanikal pravni interes predlagateljev za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, češ da gre za ločitvenega upnika, ki ima celotne svoje terjatve zavarovane z nepremičninami. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšno sklepanje pritožnika pravno zmotno.

12. Dolžnik v predhodnem postopku ni konkretizirano zanikal naslednje trditvene podlage upnika H., d.o.o., v predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, vloženem 25. 2. 2013: 1) Dolžnik je kot prevzemna družba pravni naslednik družb B., d.o.o., in I., d.o.o. (oziroma k njej pripojene družbe Ž., d.o.o.), ki sta bili v letu 2012 pripojeni k dolžniku. S tem je dolžnik prevzel vse obveznosti obeh prevzetih družb, med njimi tudi obveznosti iz sklenjenih leasing pogodb z upnikom.

2) Pripojena družba B., d.o.o., je imela z upnikom kot leasingodajalcem sklenjene naslednje štiri pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine: - pogodba št. 1113118486 z dne 12. 2. 2007 za časovno obdobje 180 mesecev s predvidenim potekom 12. 2. 2022 in z mesečnim obrokom odplačila 18.945,20 CHF, - pogodba št. 1113161016 z dne 24. 6. 2009 za obdobje 60 mesecev s predvidenim potekom 24. 6. 2014 z mesečnim obrokom 35.673,91 EUR, - pogodba št. 1113167626 z dne 29. 12. 2009 za obdobje 60 mesecev s predvidenim potekom 29. 12. 2014 z mesečnim obrokom 12.351,29 EUR, - pogodba št. 1113174241 z dne 30. 6. 2010 za časovno obdobje 120 mesecev s predvidenim potekom 10. 7. 2020 in z mesečnim obrokom 26.562,85 EUR.

3) Pripojena družba I., d.o.o., oziroma njena prednica Ž., d.o.o., je imela z upnikom sklenjeni naslednji pogodbi o finančnem leasingu nepremičnine: - pogodba št. 1113105934 z dne 6. 4. 2006 za časovno obdobje 216 mesecev s predvidenim potekom 6. 3. 2025 in mesečnim obrokom 108.618,01 CHF, - pogodba št. 1113147159 z dne 24. 7. 2008 za časovno obdobje 216 mesecev s predvidenim potekom 28. 7. 2026 in z mesečnim obrokom 20.804,17 CHF.

13. V predhodnem postopku tudi ni bilo sporno, da so bile pogodbe o finančnem leasingu sklenjene po principu „sale and lease back“, kar pomeni, da sta pravna prednika dolžnika pred sklenitvijo leasing pogodb nepremičnine prodala upniku in jih hkrati vzela nazaj v leasing in na ta način obdržala pravico do ekonomske uporabe navedenih nepremičnin. Ob izpolnjevanju obveznosti v skladu z leasing pogodbo pa bi leasingojemalca oziroma dolžnik kot njen pravni naslednik po plačilu zadnjega obroka pridobila nazaj v last nepremičnine, ki so bile predmet leasinga. Vse sklenjene pogodbe o finančnem leasingu so leasingodajalcu v primeru neizpolnjevanja obveznosti leasingojemalca dajale upravičenje do odstopa od pogodbe in hkrati do poplačila zapadlih in nezapadlih obrokov s prodajo nepremičnine, ki je predmet leasinga. Leasingojemalec pa bi bil upravičen po poplačilu vseh obveznosti do leasingodajalca do preostanka vrednosti nepremičnine.

14. Takšen poslovni model lahko predstavlja tudi obliko financiranja podjetja (1). Po drugi strani pa pogodbeni stranki s takšnim poslom porazdelita poslovne rizike na ta način, da mora leasingodajalec za čas izvajanja pogodbe zagotavljati ustrezen denarni tok za poplačilo obveznosti iz leasing pogodbe. Na drugi stranki pa leasingodajalca bremeni rizik, v kolikor zaradi spremenjenih razmer na trgu vrednost nepremičnin ne bi več zagotavljala ustreznega zavarovanja terjatev do leasingojemalca. Pritožbeno sodišče sicer v tem delu deloma pritrjuje pritožnikovemu izhodišču, da se položaj upnika približuje položaju ločitvenega upnika. Vendar ta okoliščina ne izključuje aktivne legitimacije takšnemu upniku za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, v kolikor so za to izkazane zakonske predpostavke. Pritožbeno sodišče zato v tem delu pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da ZFPPIPP v okviru 231. člena ne nalaga upniku utemeljevanja pravnega interesa za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad insolventnim dolžnikom. Sicer pa tudi ne drži pritožbeno zatrjevanje, da upnik tekom postopka ni zatrjeval, da vrednost nepremičnin ne zadošča za poplačilo vseh upnikovih terjatev. Upnik je takšno kategorično trditev podal v drugi pripravljalni vlogi z dne 22. 8. 2013, še pred tem pa je na naroku 25. 7. 2013 tudi s tem v zvezi podal dokazni predlog s postavitvijo izvedenca za oceno dejanske tržne vrednosti nepremičnin, ki so predmet leasing pogodb. Ob tako podani trditveni podlagi upnika in glede na ugotovljen obseg terjatev do dolžnika je zato neutemeljen pritožbeni očitek tako glede neizkazanega pravnega interesa za vložitev zahteve za začetek stečajnega postopka, kakor tudi, da naj bi šlo za zlorabo položaja upnika z vloženim predlogom za stečajni postopek nad dolžnikom.

Glede obstoja terjatve upnika do dolžnika

15. Upnik je svoj predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom utemeljeval na trditvenih navedbah, da so bile leasing pogodbe razdrte na podlagi odstopnega upravičenja upnika. Vseskozi pa je upnik zatrjeval, da dolžnik po nastanku razloga za odpoved pogodb upniku ne poravnava več nobenih obveznosti iz sklenjenih leasing pogodb. Dolžnik je konkretizirano ugovarjal glede obstoja terjatev upnika zgolj v smeri neizkazane vročitve odstopnih izjav upnika dolžniku. Ob takšnih ugovorih dolžnika je upnik podrejeno svoje terjatve do dolžnika utemeljeval kot neplačane že zapadle obroke iz sklenjenih leasing pogodb. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu o začetku stečajnega postopka v tem delu sledilo trditvam upnika in ugotovilo obstoj dolgoročnih poslovnih obveznosti dolžnika do upnika, ki zapadejo v plačilo po letu 2013, v višini 20.719.896,00 EUR ter obstoj že zapadlih obveznosti v višini 4.265.502,00 EUR.

16. Pritožnica M., d.o.o., v pritožbi ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča o izkazani višini terjatev dolžnika do upnika. Prvostopenjskemu sodišču pa očita, da se pri tem ni opredelilo do zapadlosti teh terjatev, oziroma, da ni ugotovilo, da je dolžnik v izpolnitveni zamudi za več kot dva meseca v smislu četrtega odstavka 232. člena ZFPPIPP.

17. Pravno zmotno je stališče pritožnice, da naj bi iz ugotovitve sodišča o zapadlosti obveznosti iz finančnega najema do konca leta 2013 bilo sklepati, da na dan izdaje izpodbijanega sklepa 16. 1. 2014 še ni bil izpolnjen pogoj o dvomesečni zamudi dolžnika. Ob tem, ko je iz nespornih pogodb o finančnem leasingu nepremičnin jasno razvidno, da obveznosti dolžnika zapadajo mesečno in ob tem, da dolžnik kljub izrecnim trditvam upnika o neplačevanju obveznosti iz tega naslova, ni predložil nobenih dokazov, s katerimi bi te trditve ovrgel, tako ne more biti nobenega dvoma, da dolžnik dolguje upniku obveznosti z zapadlostjo več kot dva meseca. Ob teh okoliščinah je zmotna razlaga pritožnice, da naj bi iz ugotovitve sodišča v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da naj bi 4.265.502,00 EUR kratkoročnih obveznosti iz tega naslova zapadlo do konca leta 2013, izhajalo, da so te obveznosti zapadle na dan 31.12.2013. 18. S tem pa je tudi izpolnjen pogoj za aktivno legitimacijo upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

Glede uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka

19. Pritožnica M., d.o.o., v pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita, da dolžniku ni bilo omogočeno izjavljanje o novih navedbah upnika na naroku dne 15. 1. 2014. V tem delu pritožnica zatrjuje, da naj bi upnik na naroku netočno povzemal predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo in vsebino poročila o finančnem položaju in poslovanju družbe ter vsebino načrta finančnega prestrukturiranja. Pritožnica v tem smislu v ničemer ne konkretizira očitkov o napačnem povzemanju teh dokumentov dolžnika s strani upnika.

20. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so takšni očitki neutemeljeni. Iz zapisnika o naroku z dne 15. 1. 2014 je razvidno, da je upnik v okviru trditvenih navedb zgolj izpostavljal novo okoliščino v smislu, da je dolžnik z vložitvijo predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave razkril svojo insolventnost. Skliceval se je torej na postopek, ki ga je pred istim sodiščem sprožil dolžnik in na tam predložene listine dolžnika. Tega ni mogoče razumeti kot spreminjanje trditvene podlage upnika, ki bi opravičevalo prelaganje naroka zaradi možnosti izjavljanja dolžnika v tej smeri. Zato je neutemeljen očitek pritožnice, da se dolžnik ni mogel neposredno na naroku opredeliti do teh navedb upnika, ki se nanašajo na stanje insolventnosti dolžnika. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo takšen predlog dolžnika, saj je predstavljal zgolj nov poskus zavlačevanja postopka, ki je bil pričet na predlog upnika.

21. Povsem neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z dolžnikovo pravico do vložitve ugovora zoper predlog za začetek stečajnega postopka po ZFPPIPP. Na podlagi predloga upnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, vloženega pred prvostopenjskim sodiščem 7. 3. 2013, je dolžnik ugovor zoper predlog vložil že 22. 4. 2013. 22. Dolžnik je od vložitve ugovora dalje vseskozi v tem postopku zatrjeval svojo solventnost, med drugim tudi s sklicevanjem na učinek dokapitalizacije, ki je bila vpisana v sodni register dne 8. 8. 2013. Temu učinku je izrecno nasprotoval upnik tudi na naroku dne 28. 8. 2013. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo na naroku 15. 1. 2014 dolžniku omogočiti dodaten rok, v katerem naj bi dokazal odpravo insolvenstnosti v posledici navedene dokapitalizacije. S tem v zvezi pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi podalo jasno ugotovitev, da bi bila s tem odpravljena zgolj prezadolženost, ne pa tudi trajnejša nelikvidnost dolžnika. Takšne dejanske ugotovitve pa pritožnica v pritožbi niti ne izpodbija, kar pomeni, da ni izpodbijana ugotovitev o insolventnosti dolžnika kot predpostavke za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

Glede kolizije med predhodnim postopkom za začetek stečajnega postopka in naknadno začetim postopkom poenostavljene prisilne poravnave

23. Tako pritožnica M., d.o.o., kot tudi pritožnika L., d.o.o., in F., d.o.o., v pritožbah uveljavljajo pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, sklicujoč se na razlago, da bi moralo prvostopenjsko sodišče uporabiti določbo 152. člena ZFPPIPP in prekiniti postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil začet na predlog dolžnika. Pritožniki na ta način s pritožbo izrecno izpodbijajo zavzeto materialnopravno stališče pritožbenega sodišča v sklepu Cst 483/2013 z dne 10. 12. 2013, s katerim je razveljavilo sklep prvostopenjskega sodišča z dne 1. 10. 2013 o prekinitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

24. ZFPPIPP je v 221.b členu uredil vprašanje, katera pravila o prisilni poravnavi se uporabljajo tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave. 152. člen ZFPPIPP, ki izključuje istočasni tek predhodnega postopka na podlagi predloga za začetek stečajnega postopka in postopek po predlogu prisilne poravnave, ni naveden v drugem odstavku 221.b člena ZFPPIPP. Naloga sodišča je, da v okviru razlagalnih metod najde pravo vsebino posameznega pravnega pravila, kot je opredeljeno v besedilu te pravne norme. Neumestitev 152. člena ZFPPIPP v drugi odstavek 221.b člena ponuja več možnih razlag, od katerih pa vsaka pripelje do pravno neurejenih vprašanj in s tem do pravne praznine, ki jo mora sodišče zapolniti skladno s pooblastili iz 3. člena Zakona o sodiščih. Gramatikalna razlaga v smislu, da je zakonodajalec s tem izrecno dopustil možnost istočasnega teka več insolvenčnih postopkov zoper istega dolžnika, bi nujno terjala odgovor na vprašanje medsebojnih učinkov več vzporednih postopkov, o čemer pa ZFPPIPP ne daje neposrednega odgovora. Tudi ta razlaga zato pripelje do pravne praznine. Druga možna razlaga neumestitve 152. člena v 221.b člen ZFPPIPP pa je, da že sama neureditev kolizije med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in predhodnim postopkom stečaja v zakonu ustvarja pravno praznino, ki jo je potrebno zapolniti.

25. Pritožbeno sodišče zato v tem delu pritrjuje stališčem pritožnikov, da gre za primer pravne praznine, ki jo mora zapolniti sodišče z ustrezno razlago. Pritožbeno sodišče tudi deloma pritrjuje stališču pritožnikov, da bi kategorična razlaga ZFPPIPP, ki bi z argumentacijo neuporabe 152. člena ZFPPIPP dopuščala sočasno vodenje dveh insolvenčnih postopkov zoper istega dolžnika, lahko dejansko izvotlila možnosti prestrukturiranja insolventnega dolžnika preko postopka poenostavljene prisilne poravnave, saj bi ta namen lahko preprečil že vsak upnik z naknadnim predlogom za začetek stečajnega postopka. Vendar v konkretnem primeru ne gre za takšen dejanski primer, da bi se pritožbeno sodišče do tega vprašanja moralo opredeliti.

26. Po mnenju pritožbenega sodišča pa bi bila nedopustna razlaga zakona tudi v smeri, da bi dajala prioriteto postopku poenostavljene prisilne poravnave tudi v tistih primerih, ko bi bilo glede na okoliščine primera postopanje dolžnika z vlaganjem predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo mogoče opredeliti kot zlorabo tega instituta za oviranje upnika, ki želi doseči začetek stečajnega postopka. Za utemeljitev takšne razlage je potrebno upoštevati določbe ZFPPIPP, ki drugače urejajo položaj upnikov v postopku poenostavljene prisilne poravnave v primerjavi s klasičnim postopkom prisilne poravnave. Ker imajo v postopku poenostavljene prisilne poravnave položaj stranke zgolj tisti upniki, ki jih dolžnik uvrsti na seznam navadnih terjatev, drugi upniki nimajo možnosti vplivanja na potek samega postopka poenostavljene prisilne poravnave. To jim je omogočeno šele s tožbo za izpodbijanje potrjene poenostavljene prisilne poravnave po 219.do 221. členu ZFPPIPP. Ob tako omejenih možnostih upnikov, ki niso vključeni v postopek poenostavljene prisilne poravnave, na potek tega postopka, je potrebno omogočiti upniku preprečitev učinkovanja postopka poenostavljene prisilne poravnave na potek predhodnega postopka o začetku stečaja, v kolikor je utemeljena ocena, da gre pri takšnem predlogu zgolj za poskus zavlačevanja odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka.

Glede zlorabe procesnega položaja s strani dolžnika

27. Upnik je predlog za začetek stečajnega postopka vložil 7. 3. 2013, torej v času veljavnosti ZFPPIPP do vključno novele ZFPPIPP-D (Ur.l. RS, št. 26/2011). ZFPPIPP v 235. členu omogoča upniku, da s pravočasnim ugovorom izpodbija zatrjevano insolventnost dolžnika v predlogu upnika. V istem roku pa je dolžniku omogočeno, da v okviru odloga odločanja o upnikovem predlogu (236. člen ZFPPIPP) z izvedbo finančnega prestrukturiranja odpravi svojo insolventnost. Predpisan kratek 15-dnevni rok, v katerem dolžnik lahko zahteva odlog odločanja o upnikovem predlogu, je izraz uveljavljanega načela hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP) kot temeljnega načela v insolvenčnih postopkih.

28. Dolžnik je v tem postopku od vložitve ugovora dalje kategorično zanikal svojo insolventnost in to tako v obširnih vlogah, ki jih je vlagal v tem postopku, kot tudi na opravljenih narokih za obravnavanje predloga upnika dne 25. 7. 2013, 28. 8. 2013 in celo na naroku 15. 1. 2014, torej v času predhodnega postopka, ki je trajal več kot 10 mesecev. Hkrati pa je v postopku, začetim pred istim sodiščem, na njegov predlog z dne 27.9.2013 za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, izrecno priznaval svojo insolventnost. Takšno postopanje dolžnika je v neposrednem nasprotju z načelom dobre vere in poštenja, zato ne more uživati pravnega varstva. Na takšno oceno ne more vplivati niti okoliščina, da je bil v toku predhodnega postopka ZFPPIPP z novelama ZFPPIPP-E (Ur.l. RS, št. 47/2013) in ZFPPIPP-F (Ur.l. RS, št. 100/2013) uzakonjen institut poenostavljene prisilne poravnave. Takšnega nasprotujočega stališča dolžnika v sočasnih postopkih glede insolventnosti zato ni mogoče razlagati drugače kot poskus zavlačevanja odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka.

29. Dolžnik v postopku v okviru trditvenih navedb ni uspel z ničemer konkretizirano izpodbiti trditev upnika o tem, da ne izpolnjuje več nobenih obveznosti iz naslova zapadajočih obrokov po sklenjenih pogodbah o leasingu nepremičnin, kakor tudi, da upniku onemogoča vrnitev teh nepremičnin v posledici odpovedi pogodbe. Upnik bi bil torej prisiljen, da takšna svoja materialnopravna upravičenja uveljavlja z dolgotrajnimi sodnimi postopki. Hkrati pa je dolžnik v načrtu finančnega prestrukturiranja, ki ga je priložil k predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave kot enega od ukrepov finančnega prestrukturiranja predvidel ponudbo upniku za odprodajo teh istih nepremičnin v časovnem okvirju, ki ga je sam predlagal. Takšna stališča dolžnika sama po sebi kažejo na poskus onemogočanja zavarovanja upnikovega položaja v razmerju do dolžnika. Takšni zaključki so potrjeni tudi z že podanimi ugotovitvami pritožbenega sodišča v 5. točki obrazložitve sklepa Cst 483/2013 z dne 10. 12. 2013 glede poskusov zavlačevanja odločanja sodišča v tem predhodnem postopku.

30. Upoštevaje navedeno postopek poenostavljene prisilne poravnave, voden na predlog dolžnika, ni mogel predstavljati ovir za odločanje prvostopenjskega sodišča o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Na takšno sklepanje ne vpliva okoliščina, da prvostopenjsko sodišče ni zaznalo nedopustnega namena dolžnika pri vlaganju predloga in je na podlagi formalnega preizkusa postopek poenostavljene prisilne poravnave dovolilo s sklepom St 1964/2013 z dne 1. 10. 2013. Upniku je bila v posledici neizkazane procesne legitimacije odrečena možnost uveljavljanja teh okoliščin v okviru postopka poenostavljene prisilne poravnave. (2) Odrekanje upniku možnosti, da bi te okoliščine učinkovito uveljavljal v tem predhodnem postopku pa bi pomenilo zanikanje upnikove ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije.

31. Upoštevaje navedene okoliščine, ki izključujejo ovire za odločanje prvostopenjskega sodišča o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka, se tako izkažejo kot neutemeljeni pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava prvostopenjskega sodišča, ki je z izpodbijanim sklepom odločilo o predlogu upnika.

32. Ker pritožniki v okviru pritožb niso uspeli izpodbiti s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljenih dejanskih predpostavk za začetek stečajnega postopka in ob ugotovitvi, da v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo in izpodbijani sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Glede pravočasne pritožbe M., d.o.o., zoper sklep St 1964/2013 z dne 6. 2. 2014

33. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nemožnosti preizkusa izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na že zavzeto stališče glede dopustnosti sočasnosti odločanja v predhodnem postopku stečaja po začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave. V procesni situaciji, ki je nastala po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom pa je prvostopenjsko sodišče pravilno smiselno uporabilo drugi odstavek 140. člena ZFPPIPP, ki izključuje sočasnost teka stečajnega postopka in postopka poenostavljene prisilne poravnave.

34. Čeprav za samo odločitev pritožbenega sodišča ni odločilnega pomena, pa so zmotna stališča pritožnice, da je bil sklep o začetku poenostavljene prisilne poravnave predmet vsebinske presoje pritožbenega sodišča, saj je s sklepom Cst 487/2013 z dne 20. 12. 2013 zgolj zavrglo nedovoljeno pritožbo upnika in ni vsebinsko presojalo in potrjevalo samega sklepa prvostopenjskega sodišča. 35. Neutemeljene so pritožbene navedbe tudi v tistem delu, ko se izpodbija utemeljitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju predloga za potrditev postopka poenostavljene prisilne poravnave, vloženega s strani pritožnice kot družbenika dolžnika. Pritožnica takšno sklepanje prvostopenjskega sodišča izpodbija s sklicevanjem na svoj status stranskega intervenienta, ki ga priglaša sočasno z vložitvijo pritožbe. Pritožbeno sodišče se pri tem sklicuje na že zavzeto stališče, da v insolvenčnih postopkih ni mogoče smiselno uporabiti določil ZPP, ki urejajo stransko intervencijo v pravdi.

36. Iz spisovnih podatkov pa je razvidno, da je bila zahteva za potrditev postopka poenostavljene prisilne poravnave pri prvostopenjskem sodišču vložena 31. 1. 2014, torej po izdaji sklepa o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, na podlagi katerega je zakonsko upravičenje za zastopanje dolžnika prešlo na stečajnega upravitelja. To pa pomeni, da je bil naveden predlog v imenu samega dolžnika vložen s strani nepooblaščene osebe, zato bi bil že to razlog za zavrženje samega predloga. Predlog namreč lahko vloži zgolj predlagatelj (prvi odstavek 221.f člena ZFPPIPP) in ne tudi večinski družbenik, ki ni osebno odgovoren, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu.

37. Čeprav se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo z vsebinsko presojo zahteve za potrditev postopka poenostavljene prisilne poravnave z dne 31. 1. 2014, pa že očitnostni preizkus pokaže, da takšna zahteva, tudi v kolikor bi bila pravilno vložena še pred odločitvijo sodišča o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, ne bi mogla uspešno prestati vsebinskega preizkusa s strani sodišča. Iz priloženega notarskega zapisnika o izidu glasovanja sprejete prisilne poravnave je namreč razvidno, da je bilo v kvoto zneska terjatev upnikov, ki so glasovali za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave (5.310.679,84 EUR), vštevana tudi kvota terjatve pritožnice, to je glavnega družbenika dolžnika v višini 1.134.455,53 EUR, kakor tudi kvota terjatve druge povezane družbe L., d.o.o., v znesku 16.466,58 EUR. To pa je v direktnem nasprotju s četrtim odstavkom 200. člena ZFPPIPP, ki se v skladu z drugim odstavkom 221.b člena uporablja tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave. Brez upoštevanja navedenih povezanih družb bi znesek terjatev upnikov, ki so glasovali za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave, znašal le 4.159.757,73 EUR, kar pa predstavlja zgolj 51,17 % vseh terjatev, navedenih v posodobljenem seznamu navadnih terjatev. To pa je pod pragom iz tretjega odstavka 221.e člena ZFPPIPP. Navedene okoliščine tako še dodatno potrjujejo ugotovitve, da je postopek poenostavljene prisilne poravnave predstavljal zgolj nedopusten poskus zavlačevanja postopka odločanja o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom.

38. Ker pritožbeno sodišče tudi glede sklepa St 1264/2013 z dne 6. 2. 2014 ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in ob že podanih ugotovitvah, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede na relevantno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 121. členom ZFPPIPP).

(1) Glej mag. Luigi Varanelli, Pravna praksa 2002 št. 35, stran 17 do 24. (2) Glej sklep Cst 487/2013 z dne 20. 12. 2013.