Jedro

Kljub temu, da določba 4. točke 80. člena ZMEPIZ-1 določa, da mora biti zavarovanec v zavarovanje vključen v skladu z določbami, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje in čeprav je v skladu s temi določbami kot prednostna zavarovalna podlaga določena zavarovalna podlaga na podlagi delovnega razmerja, pa ZMEPIZ-1 ne daje podlage za odpravo pravnomočno urejenega razmerja priznanja lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodstva družbe za obdobje od 1. 6. 2010 do 15. 12. 2011. V tožničinem primeru je za navedeno obdobje bil status zavarovanca pravnomočno urejen. Poseganja v takšna pravnomočna urejena pravna razmerja pa je z ZUP, ki se uporablja v skladu z 11. členom ZPIZ-2, dopustno le v taksativno naštetih primerih in iz razlogov, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo. Da bi bilo v konkretnem primeru uporabljeno katerokoli izredno pravno sredstvo, iz dokumentacije ni razvidno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 3. 1. 2017 in št. ... z dne 27. 7. 2017 in ugodi zahtevi za popravek podlage za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 1. 6. 2010 do 15. 12. 2011 in se podatki v matični evidenci popravijo tako, da se kot podlaga zavarovanja za obdobje od 1. 6. 2010 do 15. 12. 2011 iz številke 040 popravi na številko 001 in se ugotovi, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri družbi A. d. o. o. za delovni čas 20 ur na teden za obdobje od 1. 6. 2010 do 15. 12. 2011. Obenem je sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je dne 3. 11. 2016 vložila zahtevo za popravo podlage zavarovanja v matični evidenci zavarovancev, ker so se za obdobje od 1. 6. 2010 do 15. 12. 2011 vodili napačni podatki glede podlage njenega zavarovanja. Kot podlaga zavarovanja se je vodila št. 040, čeprav je tožnica dne 29. 5. 2010 sklenila delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. Zato bi se za obdobje od 1. 6. 2010 kot podlaga zavarovanja morala voditi št. 001 in ne številka 040. Pravna podlaga za zavarovanje tožnice je bilo namreč njeno delovno razmerje z družbo A. d. o. o. in ne njen položaj družbenice v tej družbi, kar je bilo sicer toženi stranki tudi sporočeno, vendar na obrazcu M-3 z dne 1. 6. 2010 in ne na obrazcih M-1 in M-2. Meni, da je način, kako je bila sprememba podlage zavarovanja sporočena v preteklosti, tako za postopek poprave podatkov matične evidence zavarovancev kot za postopek ugotavljanja lastnosti zavarovancev v celoti brezpredmeten. V predmetni zadevi je sporno in bistveno predvsem to, da bi toženec v postopku za ugotavljanje lastnosti zavarovanca ob pravilni uporabi določb 80. in 82. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami, v nadaljevanju: ZMEPIZ-1) tožnici moral priznati lastnost zavarovanke s podlago zavarovanja št. 001 od 1. 6. 2010 do 15. 12. 2011, saj je imela tožnica v tem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in je bila v delovnem razmerju. Zavarovanje na podlagi delovnega razmerja je prednostna zavarovalna podlaga nasproti zavarovalni podlagi št. 040 za družbenika družb, ki so hkrati poslovodne osebe, kar potrjuje tudi sodišče prve stopnje. Delovno razmerje je bilo od 29. 5. 2010 tudi edina podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje tožnice, saj ni bila samozaposlena oseba. V skladu z drugim odstavkom 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) se družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji obvezno zavarujejo kot samozaposlene osebe samo, če niso zavarovane na drugi podlagi. Tožnica je bila v obdobju, ko je bila kljub temu, da je bila v delovnem razmerju, vključena v zavarovanje kot samozaposlena oseba, v zavarovanje vključena v nasprotju z določbami, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da v predmetni zadevi ni mogoče popraviti pravnomočno urejenega razmerja in upoštevati prednostne zavarovalne podlage. Stališče sodišča prve stopnje glede pravnomočnosti je nerazumljivo, saj tudi samo pravilno ugotavlja, da je pravnomočne odločbe državnih organov mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku določenih z zakonom. V konkretnem primeru sta določbi 82. in 89. člena ZMEPIZ-1 tisti, ki dajeta pravno podlago za spremembo podatkov v matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic, in sicer pridobi zavarovanec po prednostni zavarovalni podlagi lastnost zavarovanca od dneva navedenega v zahtevi oziroma se lahko popravki, ki so nepravilno vpisani v matično evidenco na zahtevo zavarovanca popravijo. Prepoved retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS se nanaša izključno na splošne pravne akte in ne na konkretne odločbe državnih organov. Sodišče prve stopnje je te navedbe tožnice popolnoma prezrlo in se oprlo le na 85. člen ZMEPIZ-1, česar tudi ni obrazložilo. Zato je podana kršitev po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje se prav tako ni izreklo do stališč Vrhovnega sodišča RS in Višjega delovnega in socialnega sodišča, da se pri ugotavljanju lastnosti zavarovanca ni mogoče neomejeno in v vseh primerih sklicevati na obstoječe pravno razmerje. Vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da v predmetni zadevi obstoji zakonska podlaga za poseg v pravnomočno urejeno razmerje in da je v konkretnem primeru pogoj za takšen poseg, ki izhaja iz 82. člena ZMEPIZ-1 v zvezi s 4. točko prvega odstavka 80. člena zakona, izpolnjen. Meni, da 83. člen ZMEPIZ-1 sploh ni relevanten, saj ureja ugotavljanje oziroma spremembe zavarovalne podlage na podlagi odločitve v delovnih sporih. V njenem primeru pa med njo in delodajalcem nikoli ni bilo sporno, da je delovno razmerje obstajalo. Tožnica je opozorila, da je bil obstoj delovnega razmerja ugotovljen v pravnomočno končanem socialnem sporu opr. št. VI Ps 891/2011 in Psp 281/2013 z dne 17. 10. 2013. Vendar s temi navedbami tožnica ni uveljavljala spremembe zavarovalne podlage na podlagi 83. člena ZMEPIZ-1, temveč na podlagi 82. člena tega zakona. Tožnica je opozorila na ugotovitve iz pravnomočno končanega socialnega spora, saj te dodatno dokazujejo obstoj delovnega razmerja in dejstvo, da je bila tožnica v spornem obdobju prijavljena v zavarovanje v nasprotju z določbami, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Nesprejemljivo in napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi pravnomočno urejeno razmerje bilo mogoče spremeniti samo, če bi delovno razmerje tožnice za sporno obdobje bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije. V 80. členu ZMEPIZ-1 so namreč določeni primeri, kdaj se ugotavlja obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnost zavarovanca. Vztraja, da bi bilo v predmetni zadevi treba uporabiti določbo 4. točke 80. člena ZMEPIZ-1, saj je bila tožnica prijavljena v obvezno zavarovanje v nasprotju z določbami, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vprašanje, ali je zavarovanec bil v obvezno zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbami, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mora tožena stranka kot upravni organ ugotoviti samostojno v upravnem postopku in zato ni potrebna nobena predhodna pravnomočna odločitev sodišča v delovnem sporu. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi sklicevalo na določbo 4. točke 80. člena ZMEPIZ-1, vendar je zanjo zmotno in protislovno uporabilo merila iz 5. točke 80. člena ZMEPIZ-1. Poudarja, da je v predmetni zadevi obstoj delovnega razmerja med tožnico in delodajalcem nesporen, izkazan s pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 5. 2010 in ugotovitvami v pravnomočno končanem socialnem sporu. Sodišče prve stopnje je imelo zadostno dejansko podlago, da bi v smislu 4. točke 80. člena in 82. člena ZMEPIZ-1 ugotovilo, da bi tožnica za sporno obdobje morala biti v zavarovanje vključena z drugo prednostno zavarovalno podlago in tožnici lastnost zavarovanca priznati z dnem, navedenim v zahtevi. Nadalje navaja, da določba 89. člena ZMEPIZ-1 ne vsebuje nobene omejitve glede popravka podatkov. Očita nesorazmeren poseg v njeno ustavno pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in da ji ni bilo nudeno ustrezno pravno varstvo v smislu enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih. Izpodbijana sodba je obrazložena z utemeljenimi pravnimi in pravilnimi dejanskimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Glede na pritožbene navedbe pa poudarja naslednje.

5. Zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom ali če sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali medseboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Vsebuje odločilne dejanske in utemeljene pravne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka.

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 27. 7. 2017, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 3. 1. 2017. S slednjo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja za polni zavarovalni čas v obdobju od 1. 6. 2010 do 15. 12. 2011 in da se ji za isto obdobje stornira lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe A. d. o. o. - v stečaju po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. 7. Sodišče prve stopnje je kot sporno štelo, ali bi moral toženec podatek o zavarovalni podlagi za obdobje od 1. 6. 2010 do 15. 12. 2011 na obrazcu M3 upoštevati že takrat, ko ga je tožnica vložila dne 30. 8. 2010 in podatek v matični evidenci spremeniti oz. ali bi moral toženec podatek o zavarovalni podlagi tožnice popraviti na podlagi njene zahteve z dne 7. 11. 2016, ki jo je vložila po zaključenem obdobju zavarovanja. Pri obravnavanju spornih vprašanj je uporabilo vse pravne podlage, iz katerih bi lahko izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. V pritožbenem postopku pa je, kot izrecno uveljavlja pritožba, sporno le ali bi toženec tožnici moral priznati lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja s podlago 001 za obdobje od 1. 6. 2010 do 15. oz. 14. 12. 2011 (od 15. 12. 2011 je na podlagi 001 tožnica bila že zavarovana). Pritožba pri tem kot pravno podlago navaja določbo 80., 82. in 89. člena ZMEPIZ-1, čeprav sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo tožbenega zahtevka, saj mora pravo poznati po uradni dolžnosti (iura novit curia).

8. V konkretnem primeru gre torej za priznanje lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja za nazaj. Tožnica je namreč takšno zahtevo pri tožencu vložila 7. 11. 2016 po že zaključenem obdobju zavarovanja.

9. Pravna podlaga za odločanje v predmetni zadevi je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), v določbah ZMEPIZ-1 in določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP).

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica od 1. 2. 1982 do 31. 3. 1994 prijavljena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Od 1. 4. 1994 dalje je bila tožnica, ko je bila kot to izhaja iz podatkov sodnega registra, lastnica in direktorica družbe A. d. o. o., prijavljena v zavarovanje s podlago zavarovanja 040, torej na podlagi družbeništva družbe, v kateri je hkrati poslovodna oseba. Dne 30. 8. 2010 je tožnica pri tožencu vložila obrazec M-3 z dne 1. 6. 2010, v katerem je med drugim navedla podlago za zavarovanje 001 in vrsto invalidnosti 04. Kasneje, dne 21. 12. 2011 je tožnica pri tožencu vložila obrazec M-2-odjava iz zavarovanja, v katerem je kot datum prenehanja zavarovanja navedla datum 14. 12. 2011, pri čemer je bila podlaga za zavarovanje, ki jo je s tem obrazcem odjavila, navedena 040. Istega dne je vložila obrazec M-1-prijava v zavarovanje, v katerem je prijavila podlago za zavarovanje 001 in kot datum prijave v zavarovanje navedla naslednji dan po odjavi, to je 15. 12. 2011. Tožnica je bila tako od 15. 12. 2011 do 30. 4. 2012 prijavljena s podlago zavarovanja 001 v istem podjetju.

11. Navedeno med strankama ni sporno, prav tako pa ni sporno, da je bila tožnica od 1. 4. 1994 dalje v zavarovanje prijavljena na podlagi družbeništva družbe, v kateri je bila hkrati poslovodna oseba s podlago zavarovanja 040, saj temu tožnica ni nasprotovala.

12. Po določilih 177. člena ZPIZ-2 se lastnost zavarovanca iz obveznega zavarovanja ugotavlja na podlagi predpisov o matični evidenci o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Po določbi 80. člena ZMEPIZ-1 se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca ugotavlja, če: 1. ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje, 2. ni vložena odjava iz zavarovanja, pa se ugotovi, da je prenehalo pravno razmerje, ki je bilo podlaga za zavarovalno razmerje, 3. je pristojni organ odklonil sprejem prijave v zavarovanje, 4. je oziroma je bil zavarovanec prijavljen v obvezno zavarovanje v nasprotju z določbami, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, 5. v primeru, da je s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja, 6. če drug pristojni organ ugotovi obstoj okoliščin, iz katerih izhaja, da je bila prijava v zavarovanje podana v nasprotju z dejansko ugotovljenim zavarovalnim razmerjem. V 82. členu ZMEPIZ-1 pa je določeno, če se v postopku ugotavljanja lastnosti zavarovanca iz 4. točke 80. člena tega zakona ugotovi druga prednostna zavarovalna podlaga, zavarovanec pridobi lastnost zavarovanca po prednostni zavarovalni podlagi z dnem izdaje odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od dneva navedenega v zahtevi, če je bil postopek uveden na zahtevo. Posebej pa je v 89. členu citiranega zakona določeno, v katerih primerih se podatki vneseni v matično evidenco lahko naknadno dopolnijo ali popravijo na zahtevo zavarovanca.

13. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podano stanje po 4. točki 80. člena ZMEPIZ-1, tako da tožnica ne izpolnjuje niti pogojev po določbi 82. člena ZMEPIZ-1. Pravilen je namreč zaključek, da tožnica ni bila prijavljena v zavarovanje v nasprotju z določbami zakona, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

14. V določbi 12. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), veljavnega od 1. 4. 1992 do 31. 12. 1999 je bilo določeno, da se obvezno zavarujejo lastniki zasebnih podjetij zavodov v Republiki Sloveniji, če jih osebno vodijo, in če niso obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani na drugi podlagi ali niso uživalci pokojnine. Smiselno enako je bilo določeno tudi v 15. členu ZPIZ-1 in v sedaj veljavnem ZPIZ-2 v določbi 16. člena. Tožnica je bila v spornem obdobju vse do 14. 12. 2011, ko se je odjavila iz zavarovanja, zavarovana na podlagi 040 in se je 15. 12. 2011 prijavila v zavarovanje na zavarovalni podlagi 001. Tako da ni mogoče ugotoviti, da je bila zavarovana v nasprotju z določbami, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

15. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da čeprav določba 4. točke 80. člena ZMEPIZ-1 določa, da mora biti zavarovanec v zavarovanje vključen v skladu z določbami, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje in čeprav je v skladu s temi določbami kot prednostna zavarovalna podlaga določena zavarovalna podlaga na podlagi delovnega razmerja, pa ZMEPIZ-1 ne daje podlage za odpravo pravnomočno urejenega razmerja priznanja lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodstva družbe za obdobje od 1. 6. 2010 do 15. 12. 2011. V tožničinem primeru je za navedeno obdobje bil status zavarovanca pravnomočno urejen. Izkazan je bil določen status oz. pravno razmerje, ki se je za tožnico izvajalo od 1. 4. 1994 pa vse do odjave 15. 12. 2011 ter je bilo za tožnico glede pravnih učinkov identično s pravnim razmerjem, kot če bi bilo urejeno s posamičnim upravnim aktom. Poseganja v takšna pravnomočna urejena pravna razmerja pa je z ZUP, ki se uporablja v skladu z 11. členom ZPIZ-2, dopustno le v taksativno naštetih primerih in iz razlogov, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo. Da bi bilo v konkretnem primeru uporabljeno katerokoli izredno pravno sredstvo, iz dokumentacije ni razvidno.

16. V sodbi opr. št. Ips 66/2015 z dne 13. 7. 2015 je Vrhovno sodišče RS in enako Višje delovno in socialno sodišče v sodbi Psp 509/2016 z dne 5. 1. 2017 in ostalimi, zavzelo stališče, da se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje po 13. členu takrat veljavnega ZPIZ-1, ki ima prednost pred vsemi drugimi podlagami in vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodbo sodišča, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati. Ker v konkretnem primeru pri tožnici ne gre za takšno stanje, se neutemeljeno sklicuje na takšno stališče, prav tako pa se neutemeljeno sklicuje tudi na socialni spor oz. sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ps 891/2011 z dne 3. 4. 2013 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 281/2013 z dne 17. 10. 2013. V citiranem socialnem sporu je bilo sporno priznanje delne invalidske pokojnine od 1. 6. 2010 dalje. V predsodnem postopku je bila pravica do te dajatve zavrnjena, ker niso bili plačani prispevki. V sodnem postopku pa je bilo za odločitev relevantno ali in od kdaj je tožnica pričela delati s skrajšanim delovnim časom na delovnem mestu izvršne direktorice. To dejstvo je tožnica dokazovala s pogodbo o zaposlitvi, ne pa z obstojem delovnega razmerja. V sodnem postopku se tudi obstoj delovnega razmerja ni ugotavljal, niti obstoj delovnega razmerja ni bil ugotovljen in za sporno obdobje priznan. Pravno podlago za spremembo zavarovalne podlage v primeru, ko se s pravnomočno sodbo za nazaj ugotovi obstoj delovnega razmerja, predstavlja 5. točka 80. člena ZMEPIZ-1 oziroma, če ne gre za takšno stanje, podlaga za uporabo 5. točke 80. člena ZMEPIZ-1 ni podana. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 15/2017 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 183/2016 z dne 5. 10. 2016 zavzelo stališče, da splošno pravno podlago za spremembo zavarovalne podlage v primeru, ko se s pravnomočno sodbo za nazaj ugotovi obstoj delovnega razmerja, predstavlja 5. točka 80. člena ZMEPIZ-1. 17. V obravnavanem primeru se pritožba neutemeljeno sklicuje, da se z napačno razlago določb ZMEPIZ-1 s strani tožene stranke in sodišča nesorazmerno posega v tožničino ustavno pravico do socialne varnosti, določene v 50. členu Ustave RS. Pritožba se namreč neutemeljeno sklicuje na to, da v konkretnem primeru obstaja jasna pravna podlaga v določbah 4. točke 80. člena in 82. člena ZMEPIZ-1. Neutemeljen pa je tudi očitek, da tožnici ni bilo nudeno ustrezno pravno varstvo v smislu enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pri čemer ne navede, v čem ne bi bilo nudeno ustrezno pravno varstvo. Pritožba se prav tako neutemeljeno sklicuje na to, da so v tožničinem primeru izpolnjeni pogoji za spremembo zavarovalne podlage v določbi 89. člena ZMEPIZ-1. Razloge za to je obširno obrazložilo že sodišče prve stopnje in pravilno zaključilo, da podatka o zavarovalni podlagi ni mogoče popraviti na tej pravni podlagi, temveč ga je mogoče spremeniti samo v zato predvidenem posebnem postopku ugotavljanja lastnosti zavarovanca na podlagi določbe 82. člena ZMEPIZ-1. Pogojev za to pa tožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izpolnjuje.

18. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo skladno z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.