Jedro

Pravni standard pravične denarne odškodnine, 200. čl. ZOR, zvin vratne hrbtenice.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranke nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 550.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.2000 do plačila ter povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 355.854,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (2. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj se toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov, skupaj s pritožbenimi stroški, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 15 dni. V pritožbi navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, predvsem zato, ker sodišče ni ovrednotilo in ni obrazložilo pravnega standarda pravične odškodnine, odločilo je po "občutku" oz. na način t.i. "magičnega preskoka" ter prehoda od obsega škode k denarju ni obrazložilo. Sodišče je v obrazložitvi zgolj navedlo, koliko naj bi znašala primerna odškodnina. Kakršnihkoli relevantnih dejstev glede pravnega standarda pravične odškodnine pa sodba ne vsebuje. Zato je prekršena določba 22. čl. Ustave RS, po kateri je sodišče dolžno enako situacijo obravnavati enako, pri čemer mora biti odločitev obrazložena in utemeljena. Sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov oz. so ti nejasni, ko sodišče navaja, da v celoti sprejema mnenje izvedenca B., pri čemer ne upošteva dejstva, da ta izvedenec ni odgovoril na vprašanje, zakaj meni, da ni vzročne zveze med poškodbo in zvinom gležnja dne 6.8.2002 oz. naj bi bila ta zveza le delna (50 %) glede zvina dne 22.6.2000. Sodba razlogov, s katerimi bi bil ugotovljen neobstoj vzročne zveze med zvinom gležnja in poškodbo nima in je zato ni mogoče preizkusiti. Tudi dejansko stanje je v tej smeri napačno ugotovljeno, saj je že izvedenec A. navajal, da je iz medicinske dokumentacije objektivno mogoče ugotoviti, da je podana časovna korelacija med težavami tožnice z vrtoglavico in poškodbami gležnja. Sodišče ni navedlo razlogov, zakaj upošteva mnenje dr. B. kot verodostojno, mnenje dr. A. pa ne. Mnenji si v določenih pogledih nasprotujeta, zato ne zadostuje zgolj obrazložitev, da je mnenje dr. B. izčrpno, celovito in popolno. Takšno je tudi mnenje dr. A.. Navesti je treba razloge, zakaj sodišče enemu mnenju verjame, drugemu pa ne. Dejansko stanje je zmotno oz. nepopolno ugotovljeno, saj izvedenec B. napačno ugotavlja, da naj tožnica ne bi trpela hudih telesnih bolečin, sodišče pa to ugotovitev napačno povzema. Dejstvo je, da je tožnica trpela hude bolečine tri tedne po poškodbi. Po klasifikaciji bolečin je kot hude bolečine šteti tiste bolečine, ki jih brez močnih zdravil proti bolečinam ni moč dalj časa prenašati, ne da bi bil poškodovanec zaradi tega psihično in fizično prizadet. Jemanje močnih analgetikov je objektivno izkazano, tako iz medicinske dokumentacije, kot iz ugotovitev dr. A., tožnica pa je o tem tudi subjektivno izpovedala. Zato je bil tudi pravni standard pravične denarne odškodnine napačno uporabljen. Tudi glede trajnih posledic, ki se nanašajo na zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je izvedenec navedel, da je bila omejena gibljivost podana že prej ter da je prispevek nezgode 50 %. Tudi v tem delu je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Poškodbe vratne hrbtenice pred nesrečo niso bile ugotovljene, pač pa je imela tožnica težave z ledvenim delom hrbtenice. Tudi materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, saj sodišče ni pravilno ovrednotilo pravnega standarda pravične denarne odškodnine s tem, da bi upoštevalo in navedlo, kakšna odškodnina se v sodni praksi priznava za podobne primere (širša individualizacija), nato pa bi z opisom konkretnega primera, na podlagi izvedenih dokazov, predvsem izvedenskega mnenja in na podlagi zaslišanja tožnice, opravilo še tako imenovano ožjo individualizacijo škode. Šele na podlagi takšne pravilne uporabe materialnega prava bi lahko sodišče odmerilo ustrezno odškodnino, upoštevajoč subjektivni in objektivni kriterij. Materialno pravo je zato napačno uporabljeno, ker sodišče pravnega standarda (200. čl. ZOR) ni pravilno uporabilo, tožnici je prisodilo prenizko odškodnino, ki ne predstavlja pravične in primerne odškodnine za trpljenje, ki ga je pretrpela tožnica. Glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča (stran 5, 6 sodbe) pa je odškodnina bistveno prenizka in odstopa navzdol,glede na okvire t.i. objektivizacije odškodnin. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prisodilo 400.000,00 SIT, v presežku (do 750.000,00 SIT) pa je zahtevek zavrnilo. Taka odločitev ni pravilna. Prisojena odškodnina iz tega naslova je prenizka. Pri določanju odškodnine za nematerilano škodo so pomemben vir za izvedbo širše individualizacije zbirke judikatov Vrhovnega sodišča RS, ki so med drugim zbrani tudi v publikaciji Dunja Jadek Pensa, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV, 2001. Upoštevajoč sistematiko cit. publikacije, ki za primerjavo med odškodninami v različnih časovnih obdobjih in v izogib neprimerljivosti le-teh zaradi učinkov inflacije uporablja t.i.i zneske, ki jih predstavlja neto mesečna plača v času odločanja, sledi, da je sodišče tožnici iz tega naslova dosodilo dve povprečni mesečni plači (za december 2004 je znašala 185.000,00 SIT). Iz analize podobnih primerov pa sledi, v primeru pod št. 347, da je bilo prisojeno šest povprečnih plač, v primeru pod št. 331 prav tako šest, v primeru pod zaporedno št. 316 pa sedem. Iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu je sodišče tožnici prisodilo odškodnino v višini 100.000,00 SIT, kar je zahtevala več, do 250.000,00 SIT, pa je zahtevek zavrnilo. Tudi v tem delu je bila odškodnina prenizko dosojena in odstopa od splošnih objektivnih okvirov (primer 331 in 347 dve povprečni plači, primer 316 - tri povprečne plače). V konkretnem primeru pa je bila tožnici prisojena odškodnina v višini malo več kot pol povprečne plače. Enak očitek velja tudi glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi glede te oblike škode velja, da je bila prisojena prenizka odškodnina, in sicer dve povprečni plači, v primeru 331 po cit. publikaciji pa osem povprečnih plač, v primeru 347 šest povprečnih plač, v primeru 316 pa enajst povprečnih plač. Upoštevajoč navedene objektivne okvire in ob ugotovljenem dejanskem stanju je zato dosojena odškodnina prenizka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podan. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca B., ker je natančno in argumentirano odgovoril na vsa vprašanja. Izvedenec A. je v dopolnitvi izvedenskega mnenja (list. 54 spisa) pojasnil, da "je imela tožnica vrtoglavice v juniju (v juliju je utrpela zvin gležnja) in v avgustu", in zato je povezal nastanek (obeh) zvinov gležnja s stanjem po poškodbi vratne hrbtenice. Vendar pa je očitno spregledal, da je tožnica utrpela drugi zvin gležnja šele čez dve leti, v avgustu 2002, na kar pa je opozoril izvedenec B. in katerega mnenju je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo, saj ob dejstvu, da je imela tožnica težave z vrtoglavico in glavoboli tudi sicer, povezava prometne nezgode in poškodbe gležnja dne 6.8.2002, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ni izkazana. Tožnica pa je utrpela zvin desnega gležnja tudi že v letu 1994 in je bila zato možnost zvina (glede na predhodno poškodbo) tudi že povečana. Oba izvedenca pa nista izključila tožničinega padca in posledično zvina desnega gležnja dne 22.6.2000 vsled omotočnosti in vrtoglavic, prisotnih po prometni nezgodi in nesporno dokumentiranih v zdravstveni dokumentaciji. Izpodbijano sodbo je zato v tem delu mogoče preizkusiti in ima potrebne razloge, zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

V okviru materialnopravne presoje pravilnosti izpodbijane sodbe in presoje utemeljenosti pritožbe, je pritožbeno sodišče preizkusilo s strani sodišča prve stopnje uporabljen pravni standard pravične denarne odškodnine, kot ga opredeljuje določba 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika). Pri odmeri pravične denarne odškodnine za negmotno škodo je sodišče vezano na merila iz čl. 200 ZOR. To pa so stopnje telesnih in duševnih bolečin ter njihovo trajanje (1. odst. 200. čl. ZOR) ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odst. 200. čl. ZOR). Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravni standard pravične denarne odškodnine pravilno uporabilo. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo odškodnino v skupnem znesku 800.000,00 SIT, od česar odpade na odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 400.000,00 SIT, na strah 100.000,00 SIT in na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (ZŽA) 300.000,00 SIT. Izhodišče za tako prisojo odškodnine je bilo predvsem izvedensko mnenje o vrsti in naravi poškodb, o zdravljenju in trajnih posledicah. Tožnica v pritožbi sicer pravilno poudarja eno od meril za prisojo pravične denarne odškodnine, to je prisojo v podobnih, torej primerljivih odškodninskih zadevah, vendar pa primeri, ki jih navaja v pritožbi, niso tožnici toliko primerljivi, da bi ji šla enaka odškodnina. Cit. primera 347 in 331 (Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse, GV založba, Ljubljana 2001) se namreč nanašata na poškodbe, razvrščene po Fischerju v III. skupino (v obravnavani zadevi pa v II. skupino), v cit. primeru 316 po cit. publikaciji pa je morala poškodovanka zaradi trajnih posledic celo menjati delovno mesto, medtem ko se v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, ko ugotavlja, da tožnica ni utrpela škode velikega obsega. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo vsa merila iz 200. čl. ZOR za prisojo pravične denarne odškodnine, škoda je dovolj individualizirana in obenem v razponu v okviru drugih podobnih primerov iz sodne prakse ( ki se spremlja zlasti pred VS RS in je dostopna v sodbah, objavljenih v knjižni ali računalniški obliki ), ki sicer ni formalni pravni vir, a jo je v okviru načela objektivne pogojenosti višine odškodnine treba upoštevati zaradi zagotavljanja ustavnih pravic oškodovancev: enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, na kar pravilno opozarja pritožba.

Tožnica je zaradi zvina vratne hrbtenice utrpela telesne bolečine, in sicer 14 dni stalne srednje močne bolečine, po tem obdobju pa še dva meseca občasne srednje stopnje ob stalnih lažjih bolečinah. Po obdobju desetih tednov pa je imela občasne lažje bolečine še tri mesece. Nevšečnosti med zdravljenjem pa so predstavljale desetdnevna hospitalizacija, fizikalni pregledi in rentgenska slikanja, računalniška tomografija vratne hrbtenice in funkcionalni preizkus vratne hrbtenice, nošnja ovratnice ter delno nošnja mavca zaradi zvina gležnja. Res je tožnica jemala analgetike za blažitev bolečin, kar izpostavlja pritožba, to pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Prav ob upoštevanju predpisanih analgetikov je izvedenec podal mnenje o intenzivnosti in trajanju tožničinih telesnih bolečin, zato je protispisen drugačen pritožbeni očitek. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera, skladno z merili 200. čl. ZOR in ob upoštevanju podobnih primerov negmotnih škod, je zato odškodnina, odmerjena za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem povsem ustrezna.

Res pa je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, ko navaja, da je imela tožnica težave z vratno hrbtenico že pred nezgodo, saj iz popisa zdravstvene dokumentacije v izvedenskemu mnenju to ne izhaja, ampak, da je imela težave z ledvenim delom hrbtenice, na kar pa pritožba pravilno opozarja (in je tožnica opozorila že v pripravljalni vlogi - pripombah na izvedensko mnenje - list. 79 spisa - in tožena stranka potrdila v vlogi z dne 28.10.2004 - list. 82 spisa). Ob očitni nespornosti tega dejstva za obe pravdni stranki pa je po mnenju pritožbenega sodišča, tudi upoštevajoč, da je zmanjšano gibljivost vratne hrbtenice pri tožnici potrebno ( pravilno ) pripisati v celoti posledicam prometne nezgode, dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi ZŽA (300.000,00 SIT) povsem primerna. Pri tožnici je namreč vsled prometne nezgode ostala le zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice v smeri nagibov na levo in desno stran v smeri retrofleksije lažje stopnje. Zmanjšana gibljivost tožnico ovira le pri določenih opravilih, pri katerih je potreben maksimalen zaklon glave in odklon, kot na primer pri delu z rokami visoko nad glavo in pri določenih športnih aktivnosti in predstavlja manjšo oviro tudi pri upravljanju avtomobila. Pri opravljanju siceršnjih vsakdanjih življenjskih aktivnosti pa tožnica ni ovirana. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, pri tožnici torej ne gre za intenzivno zmanjšano aktivnost, ampak le lažje stopnje.

Tudi primaren strah je bil kratkotrajen, trajal je le nekaj minut, dokler se tožnica ni umirila in zavedala, da je izven življenjske nevarnosti in ni huje poškodovana. Sekundarni strah za izid zdravljenja pa je bil glede na opisana klinična stanja tudi lažje stopnje in je trajal do izvida računalniške tomografije vratne hrbtenice, ko je bila izključena poškodba skeleta in živčnih struktur v hrbtenici, trajal je enajst tednov. Opisane dejanske ugotovitve ob primerjavi s podobnimi primeri sodne prakse, zato ne omogočajo dosoje višje odškodnine od prisojene po sodišču prve stopnje (v višini 100.000,00 SIT). Celotna priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo pa se tudi vklaplja v širše okvire odškodnin, ki se kažejo v že oblikovanih razmerjih med manjšimi in večjimi odškodninami za posamezne oblike negmotnih škod. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni utemeljen.

V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev (v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (154., 165. čl. ZPP).