Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru zapadlost terjatve ne izhaja iz sodne poravnave, temveč je odvisna od nastopa bodočih, negotovih dejstev (neplačilo dveh zaporednih mesečnih obrokov), ki jih je treba ugotoviti na predpisan način. Ker upnik zapadlosti terjatve ni dokazal na način, določen v 2. in 3. odstavku 20. člena ZIZ, sodna poravnava ni izvršljiva in tako ne predstavlja listine, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo (2. točka 1. odstavka 55. člena ZIZ)

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru druge dolžnice ter sklep o izvršbi z dne 19. 11. 2012 razveljavilo za znesek, ki presega glavnico v višini 5,44 EUR in izvršilne stroške v višini 67,34 EUR. Glede zahtevane glavnice v višini 8.200,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti v višini 60,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2012 dalje je opravljena izvršilna dejanja razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrglo. Predlog za izvršbo je zavrnilo glede zahtevanih zamudnih obresti od zneska 5,44 EUR in glede izvršilnih stroškov nad zneskom 67,34 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Odredilo je izbris zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. V preostalem delu je ugovor zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi stroške ugovornega postopka.

2. Zoper prvostopenjski sklep se iz vseh pritožbenih razlogov (338. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju) po svojem pooblaščencu pritožuje upnik. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izvršbo v celoti ugodi. Meni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovim izrekom, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sodišče tako po eni strani ugotavlja, da sta dolžnika zamudila s plačilom dveh zaporednih obrokov, po drugi strani pa predlog za izvršbo kljub temu zavrže. Uveljavlja zmotno uporabo 20. člena ZIZ, saj zapadlost terjatve v konkretnem primeru izhaja iz izvršilnega naslova. Če sodna poravnava ne bi bila izvršljiva, bi sodišče moralo predlog za izvršbo zavreči že pred izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe. Odločitev sodišča je v nasprotju z zakonitostmi izvršilnega postopka, ki naj bi bil hiter, učinkovit ter namenjen poplačilu upnika. Ker ta negativnega dejstva ne more dokazovati, je na strani dolžnikov, da dokažeta, da sta izpolnila svoje obveznosti, določene v sodni poravnavi. Hkrati izpodbijani sklep nasprotuje ustavnim načelom pravne države (2. člen URS) in pomeni kršitev upnika do enakega varstva (22. člen URS) in sodnega varstva (23. člen URS). Upnik zato predlaga sprožitev postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti tretjega odstavka 20. člena ZIZ.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ.

5. Upnik je zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - sodne poravnave, sklenjene 11. 5. 2012. Sodna poravnava je izvršljiva, če je terjatev iz sodne poravnave zapadla. Ta se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino. Če zapadlosti na tak način ni mogoče dokazati, se dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, ali je terjatev zapadla (20. člen ZIZ).

6. V konkretnem primeru je upnik v predlogu za izvršbo navedel, da mu dolžnika obveznosti po sodni poravnavi nista plačevala redno. Ker sta zamujala s plačilom dveh zaporednih mesečnih obrokov, je nastopila posledica iz III. točke sodne poravnave, in sicer je v plačilo zapadla celotna glavnica v višini 8.900,00 EUR. Z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje. Kot dokaz za te trditve je upnik predložil sodno poravnavo z dne 11. 5. 2012 (v nadaljevanju: sodna poravnava).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru zapadlost terjatve ne izhaja iz sodne poravnave, temveč je odvisna od nastopa bodočih, negotovih dejstev (neplačilo dveh zaporednih mesečnih obrokov), ki jih je treba ugotoviti na predpisan način. Ker upnik zapadlosti terjatve ni dokazal na način, določen v drugem in tretjem odstavku 20. člena ZIZ, sodna poravnava ni izvršljiva in tako ne predstavlja listine, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo (2. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Iz III. točke zapisnika sodne poravnave namreč ni razviden natančen datum zapadlosti upnikove terjatve (1). Sodna poravnava, ki vsebuje pogojno terjatev, tako brez predložitve javne listine oziroma po zakonu overjene listine, ki izkazuje zapadlost terjatve, ni izvršljiva (2). Če upnik s takšno listino ne razpolaga, mora zapadlost terjatve uveljavljati s tožbo v pravdnem postopku.

8. Preizkus, ali je sodna poravnava dejansko izvršljiva, opravi izvršilno sodišče po uradni dolžnosti, čeprav dolžnikov ugovor v tej smeri ni obrazložen (3). Trditveno breme glede ustrezno opredeljenih posameznih obveznosti in zapadlosti terjatve pa nosi upnik, ki predlaga izvršbo (peta alineja prvega odstavka 40. člena ZIZ). Drugačno upnikovo stališče v pritožbi, da mu ob posplošenem ugovoru ni treba navesti zapadlosti zneska po III. točki sodne poravnave, je zmotno. Breme obrazloženega nasprotovanja je dopustno naložiti dolžniku šele, ko upnik ustrezno opredeli svoje navedbe glede obveznosti. Takšno stališče temelji tudi na uresničevanju dolžnikove ustavne pravice do izjave (22. člen Ustave RS). Dolžnik bo lahko dejansko uresničil pravico do izjave in se v ugovoru učinkovito branil šele, ko bo seznanjen z vsebino terjatve, ki se izterjuje. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je tožnikov predlog za izvršbo obravnavalo kot nepopolno vlogo. Če namreč ni izpolnjena zahteva glede predložitve izvršilnega naslova oziroma glede njegove kvalificirane oblike (npr. potrdilo o izvršljivosti), sodišče ravna kot z nepopolno vlogo in ne kot z neutemeljeno zahtevo za izvršbo (prvi in drugi odstavek 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ (4)). Gre torej za procesno in ne materialnopravno predpostavko izvršbe. Čeprav bi se v postopku izvršbe izkazalo, da sta dolžnika zamujala s plačilom dveh zaporednih obrokov za izvršbo (tj. da se je izpolnil pogoj, opredeljen pod III. točko sodne poravnave), izterjava glavnice, navedene v I. točki sodne poravnave ne bi bila mogoča, saj poravnava v tem delu ne vsebuje določno opredeljenega dneva zapadlosti terjatve.

9. Neutemeljena je tudi upnikov predlog za sprožitev postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti tretjega odstavka 20. člena ZIZ. V konkretnem primeru namreč izvršba ni mogoča zaradi pomanjkljivosti (neizvršljivosti) sodne poravnave in ne zaradi neustavnosti navedene določbe ZIZ. Poravnava bi tako moralo vsebovati natančnejšo navedbo datuma zapadlosti celotne glavnice v primeru zamude s plačilom dveh zaporednih mesečnih obrokov iz II. točke sodne poravnave.

10. Po povedanem pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane odločitve tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, je zato pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in 353. členom ZPP ter s 15. členom ZIZ) in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Izraz „takoj“ je nedoločen pojem.

(2) Takšno stališče je sodišče sprejelo v odločbi I Ip 369/2010 z dne 12. 5. 2010. (3) Primerjaj tudi Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 408/2003 z dne 27. 11. 2003. (4) Taka razlaga izhaja iz Načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS (I/2004), sprejetega 30. junija 2004 na občni seji.