Jedro

Pri varstvu lastninske pravice pravdno sodišče mejo med zemljiščema le ugotavlja in ne ureja in zato ne more uporabiti kriterija zadnje mirne posesti, kot tudi ne pravične ocene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med pravdnima strankama sporna meja, zato je kot predhodno vprašanje ugotavljalo potek meje na podlagi močnejše pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan na lastne stroške vzpostaviti prejšnje stanje na zemljišču, parc. št. 1627, k.o. C., še zlasti odstraniti zemljo in gradbeni material, ki ga je nasul na to zemljišče v širini 1 m in po celotni dolžini meje med zemljiščema, parc. št. 1627, k.o. C., in parc. št. 1628, k.o. C., ter na območju posega posejati travo in se vzdržati nadaljnjih poseganj v lastninsko pravico tožnika na zemljišču, predvsem z nasutjem gradbenega materiala in zemlje, gradnjo opornih zidov, odlaganjem premičnin in drugimi podobnimi dejanji. Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da povrne tožencu stroške pravdnega postopka v znesku 848,04 EU, v petnajstih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga višjemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvo sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker je šele na tretjem naroku (neposredno pred izdajo sodbe) odločilo, da bo o meji odločilo kot o predhodnem vprašanju, pri čemer ni navedlo, da bo uporabilo pravila o močnejši pravici. Tožnik zato ni mogel navajati novih dejstev in predlagati dokazov. Prvo sodišče je s sodbo preseglo trditveno podlago toženca, saj toženec ni postavil trditve o rešitvi mejnega spora na podlagi močnejše pravice kot posledice priposestvovanja. Tožnik je zemljiškoknjižni lastnik, priposestvovanje toženca pa ni izkazano s pravnomočno sodbo, zato toženec ne more imeti močnejše pravice od tožnika. Napačna je ugotovitev, da tožnik ni ugovarjal dobrovernosti toženca. Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da ne drži toženčeva trditev iz dopisa z dne 11. 10. 2007, v katerem je toženec zatrjeval, da je kot dobroverni posestnik s priposestvovanjem pridobil lastninsko pravico, saj je posest ves čas izvrševal tožnik. Sodišče je naredilo napačno dokazno oceno o resnicoljubnosti toženca in z njegove strani predlaganih prič. Toženec je mejo pokazal dvakrat. Prvič resnično, tisto, ki jo je smatral za svojo, drugič pa po prigovarjanju sina. Prvo sodišče je verjelo toženčevemu pavšalnem zatrjevanju o štiridesetletnem uživanju zemljišča, kar pa je izpodbila priča M. K., kateri izpovedbi prvo sodišče sledi. Že tu se pojavijo nasprotja med razlogi sodbe in dejanskimi ugotovitvami. V nadaljevanju pritožba podrobneje pojasnjuje razloge, zaradi katerih je sodišče neutemeljeno sledilo izpovedbam prič (1).

Pritožba je utemeljena.

Tožnik sodišču prve stopnje očita, da ni ravnalo skladno z načelom poštenega sojenja, ko je šele na tretjem (zadnjem) naroku sklenilo, da bo sporni del meje med nepremičninama pravdnih strank ugotavljalo kot predhodno vprašanje, pri čemer ni navedlo, da bo uporabilo kriterij močnejše pravice. V prvi pripravljalni vlogi z dne 8. 1. 2009 in na prvem naroku za glavno obravnavo je tožnik sodišču prve stopnje predlagal, da sporno mejo ugotovi kot predhodno vprašanje. Toženec se je temu nasprotoval in predlagal prekinitev postopka ter sprožitev mejnega spora, vendar je prvo sodišče njegov predlog zavrnilo. Tožnik bi zato moral vedeti, da bo sodišče prve stopnje samo ugotavljalo potek meje med nepremičninama v delu, ki je sporen ter odločilo po kriteriju močnejše pravice. Pri varstvu lastninske pravice pravdno sodišče mejo med zemljiščema le ugotavlja in ne ureja in zato ne more uporabiti kriterija zadnje mirne posesti, kot tudi ne pravične ocene. Toženec je zatrjeval, da je zemljišče ves čas užival, tožnik pa je v tožbi navedel, da ga je toženec z dopisom seznanil, da ni posegel v zemljišče, ker ga je vseskozi užival in je zato na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico. Glede na takšno trditveno podlago pravdnih strank je tožnik moral vedeti, da se bodo lastninskopravna upravičenja toženca na nepremičnini ugotavljala tudi na podlagi pravil o priposestvovanju. Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena v delu, kjer zatrjuje, da predstavlja sodba za tožnika presenečenja in da je bila tožniku odvzeta pravica do izjave, ker je prvo sodišče ugotavljalo potek meje na podlagi močnejše pravice.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, parc. št. 1627, k.o. C., toženec pa 1628, k.o. C., in da je toženec napravil nasip iz zemlje in gradbenega materiala z lesenim opornim zidom na meji med parcelama pravdnih strank. Sporno je, kje poteka meja med nepremičninama, saj tožnik zatrjuje, da je toženec zemljo in gradbeni material navozil na njegovo zemljišče. Toženec zatrjuje nasprotno, da je zemljo in gradbeni material nasul na svojem zemljišču, ki ga ves čas uživa, saj navedeni del zemljišča nikoli ni imel v posesti tožnik. Določba 99. člena Stvarnopravnega zakonika predstavlja materialnopravno podlago za odločitev v tem sporu. Tožnik mora trditi in dokazati, da je bil poseg storjen na zemljišču, ki je v njegovi lasti, in da je za poseg odgovoren toženec. Če toženec ugovarja, da ima pravico do posega, mora tako pravico dokazati.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med pravdnima strankama sporna meja, zato je kot predhodno vprašanje ugotavljalo potek meje. Mejo je ugotavljalo po kriteriju močnejše pravice ter na podlagi pravil o priposestvovanju ugotovilo, da je toženec nasip naredil na svoji nepremičnini, zato je zavrnilo tožbeni zahtevek. Napačne so pritožbene navedbe, da je prvo sodišče napačno ovrednotilo pojem močnejše pravice, ko je kot močnejšo pravico štelo lastninsko pravico toženca, ki ne razpolaga s sodno odločbo, da je pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, lastninska pravica tožnika pa je vpisana v zemljiški knjigi. Priposestvovalec pridobi lastninsko pravico na nepremičnini na izviren način v trenutku, ko se stečeta oba pogoja za priposestvovanje (dobrovernost in dvajsetletna posest) (2), vpis v zemljiško knjigo je le deklaratorne narave.

Sodišče druge stopnje ne sledi pritožbenemu očitku tožnika, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni ugovarjal dobrovernosti toženca kot priposestvovalca. Tožnik je (le) zatrjeval, da toženec zemljišča ni priposestvoval, ker ga je imel tožnik ves čas v lasti in posesti, ni pa zatrjeval toženčeve slabovernosti, temveč je oporekal le dejanski oblasti toženca nad zemljiščem (lastniški posesti). Vendar tudi toženec ni opredeljeno zatrjeval od kdaj izvršuje lastniško posest (3). Toženec je na zaslišanju opredelil trajanje lastniške posesti, sodišče prve stopnje pa se je pri svoji odločitvi nepravilno oprlo na izpovedbo tožnika, ki pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage toženca v tem delu. S tem prvo sodišče poseglo v pravico tožnika do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (4). Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) in na ta način zapolniti pomanjkljivo trditveno podlago toženca in tudi tožnika.

Zaradi navedene kršitve je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (5). V novem sojenju bo prvo sodišče moralo opraviti materialnoprocesno vodstvo (6) in toženca pozvati, da poda trditveno podlago o trajanju priposestvovanja ter glede na podane trditve ponovno odločiti o tožbenem zahtevku. Zaradi zagotovitve enakega varstva pravic pravdnima strankama bo moralo prvo sodišče dopustiti dodatne navedbe in dokaze tožniku, vezane na trditve toženca, da je pridobil lastninsko pravico na nepremičnini z priposestvovanjem. Ob tem višje sodišče dodaja, da lahko pravdno sodišče samo odloči o poteku meje, če je v pravdi zaradi varstva lastninske pravice na nepremičnini sporna meja med dvema zemljiščema (7) ali pa prekine pravdni postopek in napoti pravdni stranki, naj v nepravdnem postopku uredita mejo in nato nadaljujeta pravdo (8). V takem primeru bo pravdno sodišče vezano na pravnomočno odločbo nepravdnega sodišča. Takšna rešitev bo »trdnejša«, saj bo v večini primerov tudi meja urejena dokončno (9).

Iz navedenih razlogov, je pritožbeno sodišče izjemoma razveljavilo sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zato se pritožbenemu sodišču s preostalimi pritožbenimi očitki ni bilo potrebno ukvarjati.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Podrobneje glej pritožbo stran 5. (2) Določba četrtega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

(3) Oziroma so takšno posest izvrševali njegovi predniki.

(4) V nadaljevanju ZPP.

(5) Določba prvega odstavka 354. člena ZPP.

(6) 285. člen ZPP.

(7) Pri tem pa mora upoštevati, da pravdno sodišče pri varstvu lastninske pravice mejo med zemljiščema le ugotavlja in ne ureja.

(8) Določba prve točke prvega odstavka 206. člena ZPP.

(9) Povzeto po mag. Renato Vrenčur, Sosedsko pravo – ureditev meje, Pravna praksa, št. 32/2001, priloga, strani 7 do 8.